Oktobra
je minilo pet let, odkar je fatimska Marija romarica končala z obiskovanjem
slovenskih škofij in župnij ter štiri leta od časa, ko je prek šest tisoč
Slovencev in Hrvatov v Stični navdušeno pozdravilo Kraljico svetega rožnega
venca. Da bi fatimsko sporočilo vplivalo tudi na naše nadaljnje življenje in
pripomoglo pri poglabljanju sinodalne poti, ki smo jo začeli, naj nam pomaga
tudi ta prispevek. Poglejmo v petih točkah program, ki nam ga dajejo fatimski
dogodki, z angelom, Marijo in pastirčki.
1.Fatimski
dogodki poglabljajo našo vero v Boga in v življenje po smrti. Že prva angelova
molitev poudarja vero v Boga: »Moj Bog, verujem vate. Prosim te odpuščanja za
tiste, ki ne verujejo.« Otroci so celo občutili Božjo navzočnost. Lucija je
zapisala: »Božjo navzočnost smo občutili tako močno in notranje, da si še med
seboj nismo upali govoriti.«
Ko
se je 13. maja 1917 pastirčkom prikazala Devica Marija, je povedala, da je iz
nebes in jim zagotovila, da bodo tudi oni prišli v nebesa. Stalno so živeli v
tem prepričanju, da bo ob koncu njihovega življenja prišla ponje nebeška Gospa
in jih odpeljala v nebesa. Nebesa in Boga so vnaprej doživljali ob vsakem
Marijinem prikazanju. Lucija je pozneje zapisala, da je Marija razprostrla roke
in na pastirčke razlila zelo močno luč, ki je izhajala kakor odsev iz njenih
dlani. Ta luč je prodrla v srca pastirčkov in v najgloblje globine njihovih
duš. Videli so sami sebe v Bogu, ki je bil ta luč, mnogo jasneje kakor v
najboljšem ogledalu. Padli so na kolena in molili. Srečanje z Materjo Marijo je
bilo hkrati srečanje z Bogom, to pa je začetek nebes.
Ob
drugem Marijinem prikazanju, 13. junija 1917, je Lucija zaradi vedno večjega
trpljenja prosila Marijo, naj pastirčke vzame v nebesa. Marija je odgovorila:
»Da, Jacinto in Frančiška bom vzela kmalu. Ti pa ostaneš tu še nekaj časa.
Jezus hoče s tvojim sodelovanjem doseči, da me bodo ljudje spoznali in
ljubili.«
Če
povzamemo: Fatimski pastirčki so se srečali z angelom in nebeško Gospo, Boga
samega pa so na globok način občutili in tako doživeli nebesa in vse življenje
hrepeneli po njih, kar je skoraj sto let prej izrazil v svoji pesmi bl. Anton
Martin Slomšek: »V nebesih sem doma, od tega ne sveta, nebes se veselim, tja
priti si želim ... tam je moj pravi dom, tam večno srečen bom.«
2.
Fatimski dogodki nas vabijo k pokori. S to besedo označujemo spreobrnjenje
srca, zakrament spovedi, zunanje spokorne vaje, prošnje za odpuščanje grehov in
zadoščevanje za storjene grehe s prenašanjem različnih križev. Tako se
upodabljamo po Jezusovem in Marijinem Srcu. Fatimska Gospa se je pastirčkom
prikazala tudi s srcem. Fatimskim pastirčkom je bila pokora zelo blizu. Z njo
so reševali ljudi za nebesa. To je bilo njihovo življenjsko poslanstvo. Z Božjo
in Marijino pomočjo so delali velike žrtve, ki jih tudi odrasli nismo zmožni.
Videnje pekla, obljuba, da bodo prišli v nebesa in sreča ob angelu, Mariji in
doživetju Boga jih je nagibala k junaški velikodušnosti in so nam s svojim
življenjem stalna spodbuda in opomin. Posebno moč ima v sebi za pastirčke in za
nas trikratni klic angela z žarečim mečem v tretji fatimski skrivnosti:
»Pokora, pokora, pokora!«
Po
zgledu fatimskih pastirčkov naj bi se tudi med nami našli taki, ki bi delali
pokoro za tiste, ki ne priznajo svojih grehov in se jih ne kesajo. S tem bi
nanje klicali Božjo milost, osmislili pa bi tudi svoje trpljenje.
3.
Fatima je klic k molitvi. Ta klic gre v tri smeri:
a)
Molili naj bi dve lepi in bogati molitvi, ki ju je pastirčke naučil angel in so
odličen dar nebes človeštvu ter so zato več vredne kakor molitve, ki jih sami
sestavimo: »Moj Bog, verujem vate, molim te« in »Presveta Trojica, Oče, Sin in
Sveti Duh«. Čudovit je bil pogled na preproste fatimske pastirčke na paši, ki
so bili tudi po več ur sklonjeni do tal in so ponavljali angelovi molitvi. V
prvi molitvi so obujali tri Božje kreposti: vero, upanje in ljubezen ter molili
za tiste, ki v Boga ne verujejo, ga ne molijo, vanj ne upajo in ga ne ljubijo.
Z drugo molitvijo so častili Presveto Trojico in jo prosili za spreobrnjenje
ubogih grešnikov.
b)
Fatima je nadalje klic k vsakdanji molitvi rožnega venca. Fatimska Gospa je
leta 1917 pri vsakem prikazanju naročila to molitev, 13. oktobra pa se je
predstavila kot Kraljica svetega rožnega venca. Takrat je pastirčkom naročila:
»Še naprej vsak dan molite rožni venec!« Tudi nas vabi k temu. Devici Mariji in
Jezusu je ta molitev izredno ljuba.
c)
Fatima nas kliče k češčenju »skritega Jezusa« v sveti Evharistiji. Vzor so
pastirčki, ki so bili sposobni, da so se tudi po več ur pogovarjali s »skritim
Jezusom« v domači cerkvi. Na njih se je uresničilo dejstvo, da Marija vedno
vodi k Jezusu. Poglobitve krščanskega življenja ne bomo dosegli brez zavzetega
češčenja svete Evharistije.
4.
Fatima je klic k češčenju Marijinega brezmadežnega Srca. To je sredstvo za
vsestransko rešitev danes v mnogih ozirih izgubljenega človeštva. To češčenje
prinaša: 1) spreobrnjenje in oblikovanje naših src po Srcu naše ljubeče Matere;
2) življenje v miru v družini, večjih skupnostih, med državami in po vsem svetu
ter 3) večno srečno življenje pri Bogu in naši nebeški Materi, katerega začetek
v upanju občutimo že na tem svetu.
Češčenje Marijinega brezmadežnega Srca se mora razodevati in nadaljevati v
poglobljenem krščanskem življenju pri graditvi boljšega sveta. To je najprej svet
naše notranjosti, novega srca, oblikovanega po Marijinem in Jezusovem Srcu, po
njuni usmiljeni ljubezni.
Posebna
oblika češčenja Marijinega brezmadežnega Srca je obhajanje petih prvih sobot
kot priprava na posvetitev in obnavljanje posvetitve Marijinemu Srcu in po njem
Jezusovemu Srcu. Posvetitev najsvetejšima Srcema je najodličnejša oblika
njunega češčenja. Češčenje in posvetitev – to je tudi pot do večne sreče pri
Bogu in hkrati pot do miru: Bog je Bog miru, Marija je Kraljica miru, zato
njuni častilci delajo za mir in medsebojno spravo. Morda bo kdo posnemal sestro
Lucijo in ljubljanskega škofa Rožmana, ki sta kar naprej vse življenje obhajala
pet prvih sobot na fatimski način in to pobožnost priporočala tudi drugim.
5.
Fatima je klic k ustanavljanju molitvenih in pogovornih skupnosti. Po vzoru
pastirčkov naj bi se oblikovalo čim več malih molitvenih in pogovornih
skupnosti – to je več kakor samo skupin. Omogočale in pospeševale naj bi
sinodalni proces, ki se je po naročilu papeža Frančiška začel v vsej Cerkvi.
Med fatimskimi pastirčki je bila čudovita medsebojna edinost v vsem. Velik
blagoslov Sloveniji bi bile male skupnosti, najprej družine, ki naj bi
pastirčke posnemale. V tej luči vidimo, kako pomembno je, da oba zakonca živita
poglobljeno krščansko življenje in ga posredujeta svojim otrokom. Fatima je
tudi vzor medsebojne pomoči in edinosti med družinami, kar kažeta obe družini
fatimskih pastirčkov, Lucijine na eni strani in Frančiškove ter Jacintine na
drugi.
O
koncu ponovimo pet poudarkov Fatime: 1) vera v Boga in posmrtno življenje, 2)
pokora s poudarkom na spreobrnjenju in reševanju ljudi za nebesa, 3) molitev,
zlasti molitev rožnega venca, ki doseže svoj vrh v češčenju Najsvetejšega, 4)
češčenje Marijinega brezmadežnega Srca, ki doseže svoj vrh v posvetitvi
Jezusovemu in Marijinemu Srcu in se razširi na vse življenje in 5)
ustanavljanje molitvenih in pogovornih skupnosti, ki bodo v pomoč svetovni
sinodi v Cerkvi.
p. Anton