V zadnjem poglavju, ki ima naslov »Mati
in ljudje«, Adrienne von Speyr z izredno tenkočutnostjo predstavi Marijino
materinsko vlogo v Cerkvi. Marija je vsem
stanovom vzor in priprošnjica. »Ko dozorevajočega mladeniča začne
zaposlovati vprašanje čistosti, potem mu je potreben konkreten zgled Matere, ki
mu privede pred oči tudi podobo njenega ženina Jožefa. Mladenič spozna, kako
sta bila oba določena drug za drugega, in vendar sta svoje življenje in njegovo
izpolnitev prepustila Bogu, kakor da bi čakala na božji migljaj, da bi storila
to, kar bi od njiju terjal. Ničesar si ne izvzameta, tudi ne s pretvezo večje
ljubezni, nedolžnega veselja, človeške narave, ki kot izrazno sredstvo
potrebuje tudi telesnost in čutnost. Vesta namreč, da bo izključni smisel njunega
življenja v tem, da izpolnjujeta božjo voljo, o kateri takrat še nimata
nikakršnega natančnega naznanila, in na to izpolnitev se pripravljata. Da bosta
mogla božjo voljo popolnoma izpolniti in se ustrezno pripraviti na to, morata
biti čista, se pravi, da se morata ohraniti brez greha. Čeprav poznata možnost,
ki jo je Bog položil v njuno naravo, čakata na to, da jima Bog pokaže, kako
morata uporabljati to naravo, da bo Bogu všeč«.
Nato nadaljuje: »Če pot vodi v zakon, tedaj Mati s svojim življenjem z Jožefom pokaže,
kaj je smisel krščanskega družinskega življenja sploh: pokaže, da družina
nima svojega namena sama v sebi, temveč ostaja podrejena božjim načrtom in
namenom. To je za družino tako pomembno, da mora vsaka duševna kakor telesna
izpolnitev vselej veljati kot odgovor na izrecno božjo voljo. Tudi moževa
stalna pripravljenost za Boga in za njegovo voljo nevidno živi od milosti
Marijine pripravljenosti, tudi tam, kjer mora moško samostojno ukazovati in
razpolagati. Mož je od Boga prejel odgovornost za družino, za ženino predanost
in spočenjanje otrok, a vsega tega ne absolutno, ampak kakor v nekakšnem
razmerju posojila, za katero mora dajati obračun. S svojo rodovitnostjo ne sme
kratko in malo suvereno razpolagati, ampak je mera za rabo in nerabo te rodovitnosti
tudi zanj božja rodovitnost, kakor jo podarja zakrament zakona, in se mora njej
prilagajati. V tem je marijanska oblika in milost njegovega življenja. Tudi
Jožef mu stoji ob strani kot tisti, ki je pripravljen pomagati; a hoja za
Jožefom je vedno tudi hoja za Marijo, ki je za Jožefa izrekla pritrditev Bogu.
Tako možje, četudi samostojno razpolagajo, vedno ravnajo tudi v imenu svojih
žena in to povečuje njihovo odgovornost.«
In za sklep še molitveno življenje sv. Jožefa, kakor ga vidi Adrienne von Speyr:
»Vidim njegovo pobožno molitev. Jožef je preprostega srca in vztraja v
odprtosti izročitve, ki je ne bo nikoli popolnoma razumel. … Jožef, pravični
mož, je postavljen v nekaj, kar ga sprva prestraši; ne razume. Angel mu potrdi
pravilnost dogodka, poslej ve: to je moja pot in moja pot prihaja od Boga. Toda
nikdar ne bo povsem razumel, kaj se je zgodilo z Marijo. In če si prizadeva, da
bi ji pomagal in bil otroku oče, se vendar stalno zaveda, da je samo namestnik.
Njegovo razumevanje ne seže dlje. Vedno bolj moli za to, da mu Bog pokaže poti,
ki naj jih utira; ne, da mu podeli popolno razumevanje. Ko gleda na Mater z
Otrokom, uvidi, da je nezaslišana milost, da sme biti zraven, opazovati in
pomagati. Napreduje v veri in veselju, da mu ni treba hoditi trda pota Matere.
Ko tudi on v skrbi za otroka doživlja težke ure, pozna predvsem veselje
podaritve, veselje udeleženosti, in njegova molitev je hvaležna, ne zelo
obsežna, a pobožna in ljuba. Ko dojame nekaj o Sinu in njegovem doraščanju ter
poslanstvu, to takoj vključi v molitev, ker tako tesno sovpada z njegovo potjo,
da mora to ohranjati v molitvi. Jožef ljubi in dela, njegova pomoč nikoli ne
prešteva. Odkar je angel govoril z njim, je pomirjen enkrat za vselej, in ta
mir sije na vse, kar dela. Ne pozna nemira preračunljivosti. Ve, da je deležen
veliko skrivnosti, tudi če ni njegova stvar, da bi jih preiskoval. Ni
radoveden, ampak preprosto pobožen.«
Anton
Štrukelj