SKRIVNOST KRIŽA BOG IN TRPLJENJE (6) Edinstvenost Božjega delovanja

Tukaj se moramo za trenutek zamisliti in si ponazoriti, v kako globokem nasprotju je krščansko vrednotenje trpljenja do prej nanizanih poskusov obvladovanja problema [glej VMŠ 4 – 9]. Vsi ti poskusi so imeli za cilj, da bi ubežali trpljenju z drastičnim dokončanjem, z umetno tehniko in utrjevanjem nasproti bolečini (vse do sedenja na deski z žeblji, vse do stoičnega neupoštevanja bolečine ali sramote), s sociološkim načrtovanjem daljne prihodnosti. Metode so različne, a cilj je jasen: trpljenje mora proč.

Jezus pa smisla svojega trpljenja ne polaga v odpravo trpljenja, ampak sestopi v njegovo najnižje dno: »kelih« pije do dna, in sicer izrecno »za nas«. Ne zato, da nam ne bi bilo treba več trpeti, ampak da trpljenje brez svojega poslednjega smisla prejme v njem najvišji smisel: da pomaga spraviti svet.

Mnogi filozofi in pedagogi so sicer neko mero trpljenja imeli za koristno: »Pomehkužen človek ostane nevzgojen,« so vedeli že Grki. Toda tam, kjer se začne čezmernost, neznosnost, neodgovorno nalaganje, umolkne vsaka filozofija in pedagogika. Umolkne tudi Nietzsche s svojo hvalo krepilnega trpljenja: za svojo izgubo pameti ne bi imel nobene teorije več.

Obstaja samo eden, ki ima tukaj, onkraj vsake teorije, še besedo; v bistvu ne več govorjeno besedo, ampak v trpljenju uresničeno. Kajti Jezus Kristus je kot Očetov Sin dokončna Stvarnikova in Očetova Beseda svetu. Poslednje pri tem je, da je izročitev Sina in Besede v poslednjo zapuščenost tudi najgloblje razodetje Božje ljubezni do sveta.

Hans Urs von Balthasar

 

MOLITEV POSVETITVE JMS (9) »Da boš ti vedno bolj živel v meni«

Véliki nemški fizik in matematik Albert Einstein, Nobelov nagrajenec, je dejal: »Problem današnjega časa ni atomska energija, ampak človekovo srce.« Naše srce se mora spremeniti. Že v stari zavezi je Bog po preroku Ezekielu napovedal: »Dam vam novo srce in novega duha denem v vašo notranjost. Odstranim kamnito srce iz vašega telesa in vam dam meseno srce« (Ezk 36,26).

Svojega srca ne moremo spremeniti sami, če se še tako prizadevamo. Posvetitev Jezusovemu Srcu po Marijinem Srcu je odlična pot za spreobrnjenje našega srca. Častiti Srce Jezusovo se pravi častiti Jezusovo osebo s posebnim poudarkom na njegovi odrešenjski ljubezni. Jezus nas pri tem vedno bolj upodablja po svojem Srcu. Častiti Srce Marijino pomeni: občudovati, častiti in premišljevati Marijino duhovno življenje z vsemi krepostmi, predvsem z njeno ljubeznijo do Boga in do ljudi. Tako naše srce postaja vedno bolj podobno Marijinemu Srcu.

Če se bo prenovilo naše srce, bodo drugačne tudi naše besede in dejanja. Čim tesneje bomo povezani z Jezusovim in Marijinim Srcem, tem bolj se bomo upodobili po njima. Ob teh dveh Srcih bo naše srce zopet zažarelo v dobroti in ljubezni.

Sv. Janez Vianney je oznanjal: »O, Jezus! Poznati tebe pomeni ljubiti te! Ko bi vedeli, kako nas naš Gospod ljubi, bi umrli od veselja! Ne verjamem, da obstojijo tako trda srca, da ne bi ljubila, ko vidijo, da so tako ljubljena.« »Resnična ljubezen je tako lepa! To je izliv Jezusovega Srca, ki je ena sama ljubezen. Edina sreča, ki jo imamo na zemlji, je ljubiti Boga in vedeti, da nas Bog ljubi.«

Sv. Pavla je popolnoma prevzelo spoznanje: »Ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni. Kolikor pa zdaj živim v mesu, živim v veri v Božjega Sina, ki me je vzljubil in daroval zame sam sebe« (Gal 2,20). Če se izročim in vsak dan znova izročam Marijinemu Srcu in se po njem posvetim Jezusovemu Srcu, bo Kristus vedno bolj živel v meni. V meni bo rastel in se razvijal do polne starosti. Tisto, kar me tesno povezuje s Kristusom, je njegova ljubezen do mene in moja ljubezen do njega. Sv. Pavel se sprašuje: »Kdo nas bo ločil od Kristusove ljubezni? Mar stiska ali nadloga, preganjanje ali lakota, nagota ali nevarnost ali meč? … V vseh teh preizkušnjah zmagujemo po njem, ki nas je vzljubil. Kajti prepričan sem: ne smrt ne življenje, ne angeli ne poglavarstva, ne sedanjost ne prihodnost, ne moči, ne visokost, ne globokost ne kakršna koli druga stvar nas ne bo mogla ločiti od Božje ljubezni v Jezusu Kristusu, našem Gospodu« (Rim 8,35–39).

Papež Janez Pavel II. je dejal: »Ljubezen, ki je použivala Srce Jezusovo, ljubezen, ki je povzročila smrt njegovega srca, je in ostane nepremagljiva moč.«

Za človeka gre. Za njegovo časno in večno rešitev. Človek je na izbiri: rešiti se ali propasti. Rešitev je v izbiri nesebične ljubezni, propad je v izbiri sebičnosti. Češčenje Jezusovega in Marijinega Srca, posvetitev in izročitev obema Srcema in vsakodnevno življenje iz te posvetitve je najuspešnejše sredstvo za to, da bo Kristus vedno bolj živel v nas in v naših medsebojnih odnosih.

p. Anton

 

Trojna ljubezen Srca Jezusovega

Ko govorimo o češčenju Srca Jezusovega, mislimo na trojno Jezusovo ljubezen, ki jo simbolizira njegovo srce: s čuti izraženo človeško ljubezen, duhovno človeško ljubezen in Božjo ljubezen. Mislimo torej na polnost ljubezni, ki jo ima Jezus Kristus kot pravi Bog in pravi človek do nebeškega Očeta in do nas ljudi.

Papež Pij XII. piše: »Po vsej pravici imamo Odrešenikovo srce za posebno znamenje in simbol tiste trojne ljubezni, s katero Božji Odrešenik neprestano ljubi nebeškega Očeta in vse ljudi. To srce je namreč simbol tiste Božje ljubezni, ki jo ima skupaj z Očetom in Svetim Duhom … Poleg tega je Jezusovo srce simbol tiste silne ljubezni, ki je vlita v njegovo dušo in s katero je obdarjena Kristusova človeška volja … Končno je Jezusovo srce tudi simbol s čuti izražene ljubezni, in to na bolj naraven in direkten način« (št. 27). Jezus si je namreč privzel človeško čuteče srce.

Njegovo telesno srce tudi v poveličanem stanju odmeva v čustvih ob trojni ljubezni in bo večno odmevalo, zato tudi »ne bo nikdar nehalo biti znamenje njegove trojne ljubezni, ki združuje Božjega Sina z njegovim večnim Očetom in z vsem človeštvom, kateremu je s polno pravico skrivnostna glava« (št. 28).

p. Anton

 

ŽIVLJENJE IZ POSVETITVE JMS SRCE JEZUSOVO NAŠE UPANJE (8) V kakšnem pomenu uporabljamo besedo 'srce'?

Govorimo o 'srcu'. Besedo 'srce' lahko uporabljamo v dobesednem pomenu, ko mislimo na človekovo telesno srce; v prenesenem ali metaforičnem pomenu, ko mislimo na notranje življenje brez ozira na telesno srce, in v simboličnem pomenu, ko nam je telesno srce simbol ljubezni. Že v splošnem pojmovanju ljudi pri vseh narodih je srce naravni simbol ljubezni. V tem simboličnem pomenu uporablja besedo 'srce' okrožnica papeža Pija XII. o češčenju Srca Jezusovega (Haurietis aquas), ki z besedama 'Srce Jezusovo' označuje tudi Kristusovo osebo, Kristusa samega, seveda pod vidikom njegove ljubezni.

Direktorij za ljudske pobožnosti in bogoslužje izraz 'Kristusovo Srce' zelo dobro opredeljuje: »V luči Svetega pisma izraz 'Kristusovo Srce' označuje skrivnost samega Kristusa, celovitost njegovega bivanja, njegovo osebo v najbolj osebnem in bistvenem jedru: označuje Božjega Sina, neustvarjeno modrost; neskončno ljubezen, začetek odrešenja in posvečevanja vsega človeštva. 'Kristusovo Srce' je sam Kristus, učlovečena in zveličavna Beseda, ki v Svetem Duhu na znotraj objema Očeta in ljudi, svoje brate, z Božjo-človeško neskončno ljubeznijo« (št. 166).

 

Duhovne prireditve v Stični v letu 2021

Srečanja posvečenih JMS po zoomu ob prvih ponedeljkih v mesecu ob 20.00 bodo: 4. oktobra, 8. novembra in 6. decembra.

Fatimska pobožnost bo ob 18.30 v stiški baziliki: 13. oktobra.

Srečanja Bernardove družine, posvečenih JMS in članov Apostolata darovanja bodo na 4. nedeljo v mesecu ob 15.00 v stiški baziliki: 26. septembra (izjemoma v opatovi kapeli), 24. oktobra, 28. novembra in 26. decembra.

Vedno upoštevajmo navodila glede novega koronavirusa. Potrebno je izpolnjevanje pogoja PCT.

 

Razstavna dejavnost Muzeja krščanstva na Slovenskem v prvi polovici leta 2021

Muzej krščanstva na Slovenskem je svojo razstavno dejavnost v letu 2021 začel 6. maja. Ta dan smo javnosti predali na ogled dve gostujoči razstavi iz Škofje Loke, ki sta nastali ob 300. obletnici Škofjeloškega pasijona. Odprtje razstave je potekalo virtualno, posnetek pa si lahko ogledate na facebook strani našega muzeja.

Gostujoči razstavi 300 let živa dediščina Škofjeloškega pasijona in Prizori Škofjeloškega pasijona je Občina Škofja Loka, zanjo Javni zavod 973, pripravila za jubilejno leto 2021. Avtorica razstave je Agata Pavlovec (Javni zavod 973). Razstavi na panojih predstavljata rokopis p. Romualda Marušiča in zgodovino uprizoritev tega najstarejšega ohranjenega dramskega besedila v slovenskem jeziku. Z bogatim fotografskim gradivom so predstavljeni tudi posamezni prizori novodobnih izvedb Škofjeloškega pasijona skozi zgodovino vse do današnjih dni. Razstavi sta bili v Stični na ogled do 15. avgusta 2021.

 

V četrtek, 27. maja 2021, smo z velikim veseljem v živo odprli lastno občasno razstavo Cistercijani v mojem kraju. Avtorica razstave je naša kustosinja pedagoginja Sara Primec. Slavnostni govornik je bil ravnatelj OŠ Stična, Marjan Potokar. Razstava bo na ogled do 30. septembra 2021.

V Muzeju krščanstva na Slovenskem smo se v sklopu evropskega projekta Cisterscapes lotili raziskovanja kulturne krajine, ki se je skozi stoletja izoblikovala pod vplivom stiških cistercijanov. Avtorica razstave je zapisala: »V želji, da čudoviti svet skrite cistercijanske krajine približamo vsem, ki v tej pokrajini prebivajo, smo k sodelovanju povabili lokalne šolarje. Raziskovanja kulturne krajine se je pod mentorstvom učiteljev zgodovine lotilo 24 učencev OŠ Veliki Gaber, OŠ Stična in PŠ Zagradec. Glavni namen raziskovanja je bilo učence spodbuditi, da prepoznajo dediščino cistercijanov v svojih domačih krajih. S svojimi raziskovalnimi nalogami so učenci orisali celotno zgodovino samostana Stična ter njegovega delovanja na gospodarskem in religioznem področju. V svojih domačih krajih so našli številne stare domačije, ki so bile povezane s stiškim samostanom, mline, gradove in dvorce ter cerkvice, ki so spadale pod stiški cerkveni teritorij. Zbrali so tudi številna ustna pričevanja. Ta kažejo, kako močno so cistercijani prisotni v zavesti tukajšnjih prebivalcev. Razstava »Cistercijani v mojem kraju« je čudovito pričevanje o vplivu stiških menihov na pokrajino, v kateri prebivamo.«

 

V četrtek, 10. junija 2021, smo odprli razstavo »Moj poklic je ljubezen«: o božji služabnici Cvetani Priol. Razstavo sta pripravili Stolna župnija Maribor in Nadškofijski arhiv Maribor. V Muzeju krščanstva na Slovenskem jo je slovesno odprl msgr. Miro Šlibar. Naše obiskovalce je nagovarjala do 31. avgusta 2021.

Cvetana Priol (1922–1973) je slovenska kandidatka za svetnico. Bila je župljanka Stolne župnije Maribor in profesorica klavirja na Glasbeni šoli v Mariboru. Skorajda naša sodobnica nas danes lahko močno navdihuje. Pokojni pisatelj Alojz Rebula jo je poimenoval slovenska mistikinja, trpinka, umetniška duša, vsa predana glasbi, zvezda na malem nebu slovenske svetosti, slovenska mala cvetka.

Na panojski razstavi, ki jo je pripravila mag. Lilijana Urlep iz Nadškofijskega arhiva Maribor, je predstavljeno Cvetanino bogato duhovno življenje. Cvetana Priol je živela iz evharistije, redno obiskovala mašo, prejemala zakramente in opravljala duhovne vaje. Vdano je častila Marijo in se priporočala Srcu Jezusovemu in Marijinemu. Od leta 1947 do 1969 je vodila duhovni dnevnik. Cvetana je bila vsestransko umetniško nadarjena. Njena velika ljubezen je bila glasba, predvsem klavir. Pisala je prozne spise in pesmi. Njen duhovni dnevnik ne odraža samo duhovne veličine, temveč tudi literarno nadarjenost. Čeprav v njenem ustvarjalnem opusu prevladujejo verski motivi, so pogosti tudi motivi iz vsakdanjega življenja. Umrla je 11. avgusta 1973, ob smrti je dopolnila komaj 51 let.

Za začetek postopka za razglasitev Božje služabnice Cvetane Priol za blaženo ima zasluge p. Jakob Laura DJ, ki je kot duhovni voditelj Cvetani naročil, naj piše dnevnik, ki je ob pričevalcih temeljni dokument v odkrivanju njene svetosti. Januarja 2003 je mariborski škof msgr. Franc Kramberger zaprosil Kongregacijo za zadeve svetnikov, če bi lahko mariborska škofija pričela škofijski postopek za Cvetanino beatifikacijo in kanonizacijo. Pristojna Kongregacija je dober mesec po prejeti prošnji, že 3. marca 2003, odgovorila pozitivno (NIČ NE NASPROTUJE). Od takrat lahko Cvetano Priol imenujemo Božja služabnica. Postulator za njeno beatifikacijo je duhovnik Vinko Škafar.

Leta 2004 je izšla knjiga Stanka Janežiča, Cvetana Priol, na poti svetosti. Leta 2005 je Alojz Rebula napisal scenarij za dokumentarni film Cvetana Priol, pričevalka nevidnega, ki ga je s sodelavci pripravila Vanda Brvar in smo ga lahko videli na TVS. V Mariboru so leta 2020 pripravili o njej tudi znanstveni simpozij.

(Povzeto iz spremljajoče zloženke razstave: Lilijana Urlep, Vinko Škafar, Božja služabnica Cvetana Priol (1922–1973): drobci iz življenja Cvetane Priol, Stolna župnija Maribor, Nadškofijski arhiv Maribor, 21. 7. 2020).

mag. Nataša Polajnar Frelih, direktorica