Marijine solze

Večkrat se zgodi, da kakšen Marijin kip toči prave človeške solze. Dobro izpričan in od Cerkve potrjen je tak primer v Sirakuzah leta 1953. V treh dneh in pol je priteklo iz Marijinega reliefa za približno liter pravih človeških solz. Danes na tem mestu stoji veličastna bazilika rotunda, ki sprejme do dvajset tisoč ljudi. Cerkev je 1994 posvetil sv. Janez Pavel II. V homiliji je poudaril, da so te solze znamenja, ki »pričajo za navzočnost Matere v Cerkvi in svetu. Mati joka, kadar vidi, da njenim otrokom grozi kako zlo, duhovno ali fizično. Mati joka in je s tem udeležena pri Kristusovem joku.« Čeprav je Marija v nebeški blaženosti, ni za človeško trpljenje brezčutna, ampak ostaja zvesta svoji nalogi matere, ki jo je prejela pod križem (Jn 19,26–27): Solze so dejansko zgovornejša govorica od besed in spregovorijo, ko ni več besed. Z njimi hoče Marija podkrepiti svoje besede v Kani: »Kar koli vam [Jezus] reče, storite« (Jn 2,5). Marijine solze odkrivajo tudi žalost Božjega Srca, ki ni ljubljeno: Papež sv. Janez Pavel II. je rekel ob posvetitvi cerkve: »To so solze žalosti zaradi vseh teh, ki zavračajo Božjo ljubezen.« Solze so »znamenja«, ki povzemajo jok človeštva: Marija je bitje kot mi, je del našega človeštva. Je podoba in zagovornica vseh tistih, ki jokajo. Marija upravičeno govori z apostolom Pavlom: »Veselite se s tistimi, ki se veselijo, in jokajte s tistimi, ki jočejo« (Rim 12,15). »Jokajoča Mati Božja predstavlja vse solze nedolžnih, ki jih nihče ne tolaži« (Joseph Ratzinger).

An

 

Spomini na obisk fatimske Marije romarice v župniji Vič - Ljubljana 5. 07. 2016

Pred Marijinim obiskom me je spoštovana sestra Dragica Čepar vprašala: »Ali bi ti bila animatorka na Viču v pripravi za prihod Marije romarice iz Fatime«? Jaz kar rečem: »Da!« Potem začnem razmišljati, da o tem nič ne vem, kako in kaj. Dobim knjižico pet prvih sobot in preberem, kaj Marija naroča. V župniji vprašam, ali lahko nabavim knjige za to pobožnost in vse ostale potrebne pripomočke. Naši duhovniki pravijo: »Mi nikoli nismo imeli nobenih štantov v cerkvi.« Jaz odidem na Rakovnik v knjigarno in nabavim knjigo Fatima okno upanja in vse male knjižice po vrsti. Anka Košmrlj, umetnica, nariše veliko sliko fatimske Marije, ki jo namestimo zadaj za knjigami in napišemo, kaj Marija naroča. Damo tudi manjšo sliko v vitrino pred cerkvijo in tudi tam napišemo, kdaj bo pobožnost in kaj je treba prebirati. Prodamo knjig za 700 evrov, Bogu hvala in Mariji! Župnik mi reče: »Ružica, nimamo časa razmišljati o tem, zelo smo zasedeni z raznimi dobrimi deli,« in odide. Ja, pa čez par dni spet: »P. Marjan …« in spet in spet ... Na kar me pokliče v pisarno. Dogovoriva se za obhajanje prve sobote v januarju: eno uro pred sveto mašo molitev pred Najsvetejšim in Marijo. In me molivke se zberemo: kitara, pesem Trinajstega maja, molitve angela v Fatimi, premišljevanje rožnega venca, spovedovanje. Toda pater, ki naj bi vodil, na prvo soboto zboli, vseeno pride in reče, da ne zmore voditi in ostati z nami celo uro. Smo rekli: »Važno je, da nam Jezusa v Najsvetejšem izpostavite«! In začeli smo. O Marija, ti veš, kako smo trepetali in se spraševali, ali ti bomo všeč. Ona je stala pred nami z Jezusom, rože okrog nje, zaupali smo, okrog 40 se nas je zbralo. Naredili smo pet prvih sobot, se izročili in posvetili JMS, posebej še 13. maja, in potem je napočil dan: dočakali smo, da je Marija romarica prišla na Vič. Vse smo uredili, okrasili, zbirale smo se žene, dogovarjale, kaj in kako pripraviti za njen obisk. Toda Marija je malo zamudila, ker se je šla olepšati v cvetličarno. P. župnik je rekel: »Sveže rože morajo biti roza bele.«. Tako je bila lepa, a mi zunaj molimo rožni venec, pojemo v pričakovanju naše ljube Gospe Fatimske. In evo jo: kronica na glavi se giblje, jaz pa začnem jokati, od neke miline, da jo vidim, in že zunaj jo počastimo: veliko ministrantov, patrov, množica ljudi, pevski zbor, pojemo in jo pospremimo v cerkev. Začnemo z molitvijo, s češčenjem Jezusa v Najsvetejšem in Marije. Ona, tako okrašena, še na naši okrašeni mizi, ki smo jo pripravili za njo. Polna cerkev in sveta maša, procesija z lučkami okrog cerkve ter nadaljevanje molitve iz posebnih knjižic, ki jih je za to pobožnost pripravil p. župnik njej v čast. Sama sem se spraševala: kakšna bo noč, ali bo kaj obiska? Ugotovila sem, da ni treba nič skrbeti. Naša Gospa Fatimska je vse organizirala. Zelo obiskane so bile sv. maše ob 20.00, ob 22.00 in ob 24.00 ter ob 5.00 zjutraj naslednji dan. Ves večer in vso noč so prihajali dva po dva in se priklanjali, molili, pisali prošnje. Zjutraj pride velika gruča ljudi. Pospremili smo Marijo do vozila in vsi smo imeli solzne oči. Hvala, draga Mati, hvala za tvoj prihod! Ostala boš vedno v naših srcih! Radi te imamo!

Od takrat obhajamo vsako prvo soboto njej v čast in zahvalo, molimo rožni venec s premišljevanjem, pojemo njeno pesem in molimo angelove molitve in beremo sporočila iz revije V Materini šoli. Še mnogo lepih spominov hranim v srcu na delitev rožnih vencev in svetinjic našim župljanom, na posvetitev JMS. Vse naj bo njej v čast in zahvalo.

Ružica Baričevič

 

Ker je rekla »da«

Moje prvo srečanje z Fatimsko Marijo je bilo leta 2008 v Stični, kamor smo poromali iz naše župnije. Za mene je bila to prečudovita evharistija. Mojega srca so se dotikale mogočne pesmi, vsaka izgovorjena prošnja in molitev. Nešteto pogledov je strmelo v Marijin kip in jo spremljalo z milim pogledom. Čudila sem se jim, dokler nisem tudi sama stopila pred njo in začutila Marijino bližino. Ta dan sem v srcu slišala Marijino sporočilo, ki ga še danes nosim v sebi. Ta materinski dotik me je tako pritegnil, da sem začela prebirati vse, kar je bilo napisanega o Mariji in njenem poslanstvu. Tudi sama sem vzela zelo resno Marijina sporočila iz Fatime in tako sem začela hoditi z Marijo. Vse, kar sem o njej prebrala, me je navduševalo in mi krepilo mojo šibko vero. V roke sem vzela rožni venec in ga začela spoznavati in razumeti te skrivnosti, kar mi je usmerjalo pogled v Jezusa. To je moja začetna hoja z Marijo k Jezusu.

Pred leti sem poslušala eksorcista Gabriela Amortha, ki je dejal: »Ali veste, zakaj hudič sovraži Marijo? Zato, ker je rekla svoj «da«. Danes tudi sama razumem, kaj pomeni Bogu reči, »da« in se mu v vsej polnosti izročiti. Tega ne moreš storiti prej, dokler je ne srečaš in ne spoznaš njenega materinstva.

Zlatka Opalički

 

PO MARIJI K JEZUSU PET LET OD OBISKA FATIMSKE MARIJE ROMARICE (1)

Pogovor z gospo Dragico Čepar

 

1. Letos je peta obletnica od obiska fatimske Marije romarice po naših škofijah in župnijah leta 2016. Gospa Dragica, vi ste kot tajnica Združenja posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu pri pripravi in izpeljavi tega Marijinega romanja zelo zavzeto in vztrajno sodelovali. Kakšne vtise imate? Lahko o pripravi na srečanje s fatimsko Marijo romarico in o samem srečanju kaj več poveste?

 

Odgovor: Res je, sodelovala sem z vsem srcem in sem Bogu neizmerno hvaležna za to milostno priložnost. Moji vtisi so čudoviti, globoki, neizbrisni in opažam, da je podobno pri tistih, ki so se na Marijin obisk temeljito pripravili in se v ponižnosti srečali z njo – srednico vseh milosti – v kamrici svojega srca.

Kot vemo se je slovenska sedemletna priprava na fatimsko stoletnico rodila iz besed papeža Benedikta v Fatimi (2010), ko je tam zbrani množici voščil, naj sedem let, ki nas še ločijo od fatimske stoletnice, pospeši napovedano zmago Marijinega brezmadežnega Srca. Združenje je tako, pod vodstvom predsednika p. Antona Nadraha in s pomočjo njegovih številnih publikacij o Fatimski duhovnosti, krenilo na to pot sedemletne priprave pod geslom: Fatimski stoletnici naproti. Poslej so bile v Združenju vse letne duhovne vaje usmerjene k temu cilju: 2011 pod vodstvom nadškofa Alojza Urana v Fatimi; 2012 pod vodstvom p. Marka Rupnika v San Giovanni Rotondo; 2013 na mednarodnem Marijanskem dnevu v Rimu na srečanju s papežem Frančiškom in originalnim iz Fatime pripeljanim kipom fatimske Marije ob 70-letnici posvetitve slovenskega naroda Marijinemu brezmadežnemu Srcu; 2014 pod vodstvom Antona Štruklja in p. Antona Nadraha v Lurdu; 2015 pod vodstvom nadškofa Marjana Turnška v Fatimi; 2016 v Sloveniji pod najodličnejšim vodstvom Marije Romarice iz Fatime, ki nas je 5 mesecev zbirala okrog sebe podnevi in ponoči v 520 cerkvah v molitvi in zadoščevanju.

Priprava na fatimsko stoletnico je sicer potekala tudi po naših župnijah z obhajanjem petih prvih sobot od januarja do maja 2016 in s sklepno posvetitvijo posameznikov Marijinemu brezmadežnemu Srcu, kot šopek dobrodošlice Mariji ob njenem prihodu v Slovenijo. V ljubljanski stolnici so prvosobotno pobožnost vodili škofje, ki so 25. junija 2016, ob 25. obletnici naše države, obnovili posvetitev slovenskega naroda Jezusovemu in Marijinemu Srcu. Župniki so ob Marijinem obisku župnije posvetili župnijo JMS, škofje pa ob obisku stolnice škofijo. Priprave so potekale tudi v okviru nekaterih redovnih skupnosti, molitvenih skupin in družin. Priprava in pričakovanje sta tako čistila srca čakajočih in v njih ustvarjala prostor za milosti, ki so bile na poti. Sveti Gregor Veliki pravi da »pričakovanje veča svete želje«.

Že v prvem tednu Marijinega romanja po Sloveniji – kot nam je zaupal starejši duhovnik, ki je Marijo gostil že prve dni – se na dekanijski konferenci duhovniki kar niso mogli nehati pogovarjati in pripovedovati škofu o čudovitem vzdušju veselja in upanja, ki ga Marija prinaša v župnijo. To je tudi povzročilo, da se je eden izmed navzočih duhovnikov, ki je bil prej skeptičen do Marijinega obiska, odločil, da tudi sam povabi Marijo Romarico v svojo župnijo. G. nadškof Stanislav Zore je ob sklepu leta 2016 označil Marijino romanje po Sloveniji kot dogodek, ki je najbolj zaznamoval leto Božjega usmiljenja in da »si ne bi mislil, da bo Marija tako močno približala Boga našim vernikom«.

Leto 2017 je bilo usmerjeno v poglabljanje družinske molitve z romanjem malih fatimskih kapelic. Vsaka dekanija je dobila v dar kapelico s podobo fatimske Marije, ki je bila dekanu slovesno izročena v Marijinem svetišču s strani škofa, od koder so kapelice krenile na pot po župnijah znotraj dekanije in po družinah ter molitvenih skupinah znotraj župnije. Poročali so o čudovitem vzdušju Božje bližine in tolažbe, ki so jo občutili, ko so se k skupni molitvi in prepevanju Marijinih pesmi zbirali ob kapelici sorodniki, sosedje, bolniki in ostareli.

V letu 2017 smo svojevrsten vrhunec doživeli na vseslovenskem obhajanju fatimske stoletnice v Stični z gosti iz sosednje Hrvaške ob kipu Marije Romarice, ki je za to priložnost priromala s Češke (14. oktobra). Takrat se je zdelo, da je Marijino brezmadežno Srce hotelo izliti svoje obilne milosti tudi preko slovenskih meja. Na tem množičnem srečanju, ko se je na Marijin klic odzvalo nad 6000 romarjev obeh narodnosti, je bila izvršena skupna posvetitev slovenskega in hrvaškega naroda Marijinemu brezmadežnemu Srcu, ko je nekaj dni prej sprejelo posvetitev češkega naroda. Po tem dogodku smo nekateri Marijini častilci iz različnih evropskih narodov spontano začeli skupno tedensko molitev za posvetitev Evrope.

 

Popolno veselje

Sv. Frančišek Asiški je bratu Leonu takole odgovoril na vprašanje, katero je popolno veselje: »Ko bova prišla k Sveti Mariji Angelski od dežja premočena, od mraza otrpla, od blata zamazana in od lakote izmučena in bova potrkala na samostanska vrata, pa bo vratar jezen prišel in vprašal: 'Kdo sta?' in bova odgovorila: 'Dva izmed vaših bratov sva.' A ta bo rekel: 'Vidva ne govorita resnice! Lopova sta, ki se potikata okoli, svet goljufata in kradeta revnim miloščino. Poberita se!' In nama ne bo odprl. Pustil naju bo stati zunaj v snegu in dežju, v mrazu in lakoti do trde noči. Če bova to krivico, tako neusmiljenost in odslovitev prenesla potrpežljivo, brez grenkobe in mrmranja, v mislih na Kristusovo trpljenje in iz ljubezni do Njega pretrpela te bridkosti, tedaj si zapiši, brat Leon, da je to in v tem popolno veselje.«

SKRIVNOST KRIŽA (8) Križ uboštva (1)

V globini človekovega srca je skrita želja, da bi imel veliko imetja, da mu ne bi nič manjkalo. Taka želja sama po sebi ni nič slabega, a hitro se lahko spremeni in postane močna. Postane lahko tako močna, da človeku začne gospodovati in spreminjati njegovo življenje. Človek lahko postane odvisen od materialnih dobrin. Lahko ga tako zelo zasvojijo, da vidi smisel samo še v kopičenju in zbiranju premoženja. Takšno vedenje pa ni več dobro.

Bog je človeka postavil za krono vsega stvarstva in mu vse podvrgel. Bog ju je blagoslovil in Bog jima je rekel: »Bodita rodovitna in množita se, napolnita zemljo in si jo podvrzita; gospodujta ribam v morju in pticam na nebu ter vsem živalim, ki se gibljejo po zemlji!« Bog je rekel: »Glejta, dajem vama vse zelenje s semenom, ki raste po vsej zemlji, in vse sadno drevje, katerega sadje nosi seme. Naj vama bo v hrano.« Bog je človeka blagoslovil na poseben način in mu s tem zagotovil, da bo ob njem, ko bo upravljal s stvarstvom in z vsemi materialnimi dobrinami. Takrat je imel človek še pravi odnos do vsega ustvarjenega. Zavedal se je, da mu je vse podarjeno in da ni nič njegovega. Veselil se je vsega in se Bogu za vse zahvaljeval. Samo Bogu je izkazoval čast in se zavedal, da je delo njegovih rok, da je prišel iz ljubečega Božjega objema.

Ko ju je hudobni duh nagovoril in zapeljal v greh, se je vse spremenilo. Kača pa je bila bolj prekanjena kakor vse živali na polju, ki jih je naredil Gospod Bog. Rekla je ženi: »Ali je Bog res rekel, da ne smeta jesti z nobenega drevesa v vrtu?« In žena je rekla kači: »Od sadu drevja v vrtu jeva, ›le z drevesa sredi vrta,‹ je rekel Bog, ›ne jejta sadu, tudi dotikajta se ga ne, sicer bosta umrla!‹« Kača pa je rekla ženi: »Nikakor ne bosta umrla! V resnici Bog ve, da bi se vama tisti dan, ko bi jedla z njega, odprle oči in bi postala kakor Bog, poznala bi dobro in húdo.« Žena je videla, da je drevo dobro za jed, mikavno za oči in vredno poželenja, ker daje spoznanje. Vzela je torej od njegovega sadu in jedla, dala pa je tudi možu, ki je bil z njo, in je jedel. Že iz odgovora hudobnemu duhu je razvidno, kako nedolžna sta bila prva človeka. Bogu sta popolnoma zaupala in bila z njim v prijateljstvu. Hudobni duh pa je v njima zbudil sum, da je Bog mogoče kaj pridržal zase, da jima ni vsega razodel in izročil, zato sta mu hotela postati enaka in sta se obrnila od njega. Po grehu se je spremenil tudi njun odnos do stvarstva – kakor da bi postala ljubosumna na Boga. V njima je bil strah, da bi si Bog ne vzel nazaj česa, kar jima je izročil. Namesto v Boga je bil njun pogled usmerjen v lastni jaz in v stvari okoli sebe. Vse, kar je bilo okoli njiju, sta začela imenovati moje ali tvoje. Stvarstva nista več imela za Božje stvarstvo. Nagnjenje do lastnine in sla po posedovanju je ostala v človeku. Samo z Božjo pomočjo jo je bilo mogoče krotiti in usmerjati.

Ker je prijateljstvo z Bogom oslabelo in Bog v človekovih mislih ni bil več tako prisoten, so v mnogih ljudeh Božje mesto začele prevzemati ustvarjene stvari in razna poželenja. Odnos z Bogom je človeka osvobajal, ker je Bog človeku vedno dajal popolno svobodo, stvari pa so človeka zasužnjevale in ga priklepale nase. Tako je tudi lastnina postala eden od človekovih gospodarjev. Imetje lahko človeka tako zelo zasužnji, da ga popolnoma spremeni. V kosti mu nažene strah, da bi to, kar je pridobil, spet lahko zgubil, zato svoje imetje ljubosumno čuva in skriva. Veliko premoženje človeku vliva neke vrste občutek trdnosti in varnosti, zato lahko postane gospodovalen. Občutek moči mu daje željo, da bi gospodoval tistim, ki imajo manj od njega. Veliko premoženje v človeku prebudi željo po uživanju na vseh področjih. Ker ima veliko, si lahko tudi veliko privošči. Toda tako uživanje kljub temu daje občutek minljivosti. Po enem užitku se v človeku prebudi želja po drugem, novem in drugačnem. Tako začne tekati od užitka do užitka in prav kratkotrajnost le-teh mu razodeva minljivost vsega materialnega, zato hoče še v tem življenju užiti čim več. »Tedaj bo bogataš rekel svoji duši: ›Duša, veliko dobrin imaš, shranjenih za vrsto let. Počivaj, jej, pij in bodi dobre volje.‹ Bog pa mu je rekel: ›Neumnež! To noč bodo terjali tvojo dušo od tebe, in kar si pripravil, čigavo bo?‹ Tako je s tistim, ki sebi nabira zaklade, ni pa bogat pred Bogom.«

Že samo kopičenje premoženja in strah, da bi ga izgubil, človeku jasno pove, da je bogastvo minljivo. Toda človeka sla po imetju tako zelo zaslepi, da tega ne vidi. Bogastvo človeka oddaljuje od Boga in ga celo izganja iz človekovega življenja. Bog si je v človeku pripravil prostor, kjer bo prebival in ga blagoslavljal. Bogastvo pa Boga izžene in človek na Božje mesto postavi imetje, ki mu mora tudi služiti. Zato na imetje navezan človek ni bogat v Bogu.

Pravo nasprotje pa je ubog človek. Ta nima veliko imetja in ni navezan nanj, zato je lahko bogat v Bogu. Že sama slovenska beseda nam razodeva, kdo je ubog. To je tisti človek, ki je »v Bogu«. Vse njegovo upanje je usmerjeno v Boga in Bog je vse njegovo bogastvo. Tako lepe besede za uboštvo najbrž nima noben drug narod na zemlji. Uboštvo ima prav obraten učinek kot bogastvo. Človeka nikoli ne zasužnjuje, ampak ga navezuje na Boga, ki je njegovo edino upanje. Dela ga svobodnega. Ne boji se, da bi mu kdo kaj ukradel, saj Boga nosi v srcu in mu ga nihče ne more ukrasti. Ubog človek ima oči odprte za bližnjega in mu je v potrebi pripravljen pomagati ter z njim deliti svoje uboštvo. Podoben je ubogi vdovi iz evangelija. Jezus je sedel »nasproti zakladnici in gledal, kako množica meče denar vanjo. Mnogo bogatih je veliko vrglo. Prišla je tudi neka uboga vdova in je vrgla dva novčiča, to je en kvadrant. Tedaj je poklical k sebi svoje učence in jim rekel: 'Resnično, povem vam: Ta uboga vdova je vrgla več kot vsi, ki so metali v zakladnico. Vsi so namreč vrgli od svojega preobilja, ta pa je dala od svojega uboštva vse, kar je imela, vse, kar potrebuje za življenje.'« Ubogega ne skrbi, kaj bo potreboval jutri, zato ni v skrbeh, kaj bo jedel in pil. Kar ima, je z ljubeznijo pripravljen deliti s tistim, ki je še bolj ubog.

p. Branko Petauer