Na evolucionistične sisteme danes gledamo z nezaupanjem, saj na svojem telesu že občutimo vprašljivost tehničnega napredka (okuženje sveta). Vendar je dejanska problematika teh sistemov manj v zaprtem boju proti zlu – ta boj se javlja kot resnična človekova naloga. Dejanska problematika je v omalovaževanju trpečega posameznika, ki s svojim propadanjem pomaga tlakovati cesto napredka rodu. Tega očitka tudi Teilhardu ne moremo povsem prihraniti.
Predvsem zoper komunizem bomo ugovarjali: kaj je sploh dosegel v svojih številnih projektih okoli zemeljske oble? Je storil vsaj nekaj majhnih korakov, da bi odpravil trpljenje? Je njegov gulag boljši ali ne še hujši kakor sistem Auschwitza? Ali ne predstavlja velike ovire, da se človeštvo ne more povezati v danes nujno skupnost proti velikemu svetovnemu zlu? In če nam ruski vzorec ni všeč in se oziramo po bolj človeški obliki: kakšne bomo našli, dokler izhajamo iz pravih zgodovinskih virov sistema, katerih počelo je sicer skupna zahteva, da je treba z radikalnim ateizmom človeku odvzeti vsak pogled v onstranstvo? Le tako se bo menda mogel docela posvetiti načrtovanju preoblikovanja zemlje v večni mir pozitivnega humanizma.
Pri tej ateistični zahtevi pa srečamo ime še nekoga drugega, ki je – skrajno sovražen do domnevnih idealov komunizma – hrepenel po boljšem človeštvu, nadčloveštvu: to je Friedrich Nietzsche. Toda on sploh ni imel pred očmi odprave svetovnega trpljenja; kaj takega se mu namreč ni zdelo samo nemogoče, ampak sploh ne zaželeno. Človeku bi namreč ugrabilo njegovo najboljše: njegovo bojevitost in naravo roparske živali; na Darwinovih ramenih mu ni šlo za nič drugega kakor za kaznovanje najbolj brezobzirne »plavolase zverine«, ki je zdrobila vse dotedanje vrednostne plošče. Ta zverina pa se je nato kmalu za njim res pojavila v odvratni obliki: Adolf Hitler. Nietzschejeva »volja po moči« (kot bistvo bitja, ki si ga moramo prilastiti) je imela svojo možnost v zadnji svetovni vojni. Ali mu bomo kljub temu ovrženju zanikali njegovo tezo, da je človek postavljen v svoj svet, da bi se prebijal in tako dosegal svoje najboljše? Medtem pa naj bi bilo marsikaj od njegove naveličanosti bojevanja in njegovih skomin po miru za vsako ceno prej znamenje njegove dekadence. Nietzsche ni podcenjeval človeških katastrof, ki jih je predvideval in v katerih danes smo. V svoji jasnovidnosti jih je prepoznal kot nujno posledico tistega, kar je opisoval kot »uveljavljanje nihilizma«, in se je sam imel za njegovega glavnega zastopnika. Ta nihilizem pa bistveno obstaja v spoznanju, ki se nezadržno širi, da je »Bog mrtev« in skupaj z njim tudi vera v obstoj resnice in trajno duhovnih vrednot. Tako obzorje pa za večino ljudi (kajti le malokateri bodo mogli biti nadljudje) obljublja pomnožitev trpljenja; hkrati jim je odvzet vsak pogled na onstransko poravnavo. Na to se je mogel Nietzsche – preden je zblaznel – 'odzvati' samo z domnevo »večnega vračanja istega« na svetu, kar je označil kot »pošast, ki večno prežvekuje«. To bi za domnevne nadljudi utegnila biti blažena možnost, za množico preostalih pa samo izraz grozne môre.
Hans Urs von Balthasar
