VALERIJINE VRSTICE Rojčeva teta

Rojčeva teta je sama živela na domačiji tik ob gozdu. V hlevu je imela kravico, v kokošnjaku pa nekaj kokoši. Če danes pomislim, sploh ne vem, od česa je živela. Vendar se ne spomnim, da bi se kdaj pritoževala. V Ameriki so živeli sorodniki njenega pokojnega moža. Ti so ji sem pa tja poslali kak paket. Za vsak paket se je bilo treba zahvaliti. Zato je prišla k naši mami, da ji je napisala pismo. To je trajalo celo dopoldne. Najprej sta se pogovorili o vsem, kar se je dogajalo v vasi. Nato sta se pomenili, kaj naj bo zapisano v pismu. Potem šele je mama segla po peresu in pisala v imenu Rojčeve tete. Nato ji je pismo še prebrala in ker sta bili z njim obe zadovoljni, sta še malo poklepetali. Čas pač ni bil vprašanje. Jaz sem med tem malo prisluškovala njunim pogovorom, se igrala pa tudi dolgočasila. Če se je med tem oglasil kak sosed, je tudi pristavil svoj lonček k izmenjavi novic. Ko je šel naprej, sta ženski nadaljevali s pisanjem. Treba je bilo sporočiti, kdo je zadnji čas umrl, kakšen je pridelek na polju, o vremenu pa sploh … No, nekoč je to pisemsko idilo prekinil možak iz soseščine. Pravili so, da je heroj, a najbrž ni bil. Le ljudem je hotel nagnati strahospoštovanje v kosti. Imel je službo na občini, pa je moral včasih malo na oglede po okoliških vaseh. Ko je pri nas naletel na staro ženičko, se mu je zazdelo, da je to krasna priložnost za njegov nastop. Naredil ji je predavanje, kako ni Boga, predvsem pa ne nebes in pekla – torej večnega življenja in je čisto brez pomena, da hodi k maši in moli. Obe ženski sta previdno molčali, saj v tistih časih s takimi ljudmi ni bilo pametno češenj zobati. Ko je mislil, da je naredil dovolj prepričljiv vtis, je sedel na kolo in se odpeljal naprej. Čez nekaj ur se je vračal, pa si ni mogel kaj, da se ne bi ustavil in vprašal mamo, kaj je rekla Rojčeva tetka na njegovo predavanje. Mama je ponovila tetine besede: »O, kako bi bilo lepo, če bi bilo res, kar je pravil ta človek. Kako bi jaz lahko umrla, če bi ne bilo pekla. Ampak je … .Jaz pa imam toliko grehov, da bom morala še dosti moliti. Vseeno bom molila tudi za tovariša, ki moliti ne zna. Pa je molitve tudi potreben – kot mi vsi.« Uboga tetka ni imela na vesti prav nič, a se je bala pekla. Kaj vse je imel na vesti on!? To je vedel le sam. Sklonil je glavo in brez besed zapustil hišo. Rekli so, da je ob smrtni uri prosil za duhovnika, čeprav so to skušali domači prikriti. Tetinega groba že davno ni več. Nikogar ni bilo, ki bi skrbel zanj. Njena molitev pa še zdaj ogreva nas vse v upanju, da se ne bomo srečali v peklu.

Valerija Ravbar

 

Z DUHOVNIKI V SANKT PETERBURGU (23)

Vračali smo se nazaj skozi dve isti dvorani. Že smo ju videli, a občutek je bil, da vidiš nekaj novega. Pogled z nasprotne smeri je razodeval neke vrste drugačnost in še večje razkošje.

Na vrhu stopnišča smo šli kar naprej v drugo stran zgradbe. Tako, kot smo prej mi čakali na stopnišču, je zdaj skupina turistov, ki je bila za nami čakala na ogled.

Druga stran je bila podobno urejena kot prejšnja. Spet čudoviti prostori, ki so bili namenjeni za sila razkošna kosila ali večerje. Vse je bilo nared, samo usesti bi se bilo treba. Pravzaprav niso bile samo obednice. V eni sobi so bili razkošni sedeži in male mizice, kar bi lahko nakazovalo, da so tam pili kavo in klepetali po bogatem kosilu. V drugi izmed soban je bila dragocena mizica z dragocenim in umetelno rezljanim šahom. Figure so bile tako čudovite, da bi jih raje gledal, kot pa z njimi igral šah. V drugi sobici je bil nek instrument, ki je bil zaprt. Tipkovnice ni bilo mogoče videti. Mogoče je bil mali čembalo? Ob stenah razkošne sedežne garniture. Ob fotelju je stal kip zamorske deklice, ki je imela na glavi zlato posodo, iz katere je kar kipelo raznih vrst sadja. Le-to je bilo tako umetelno zloženo, da je bilo bolj podobno čudovitemu šopku rož kot pa košari sadja. Najbrž je bil pravi užitek vzeti grozd iz take posode. Ali pa tudi ne? Pri skromnem človeku bi se pojavilo vprašanje: Ali je vredno zaradi enega kosa sadja, ki bi si ga privoščil, razdreti tako umetelno narejeno harmonijo sadja in cvetja?

Na stenah so bile čudovite tapete, ki pa so se zmeraj ujemale z barvo oblazinjenega pohištva. Vsaka soba je bila drugačna, zato se pohištva ni dalo prenašati iz sobe v sobo, saj ne bi bilo več barvno skladno. Da stene niso bile prazne, so jih obogatili s umetniškimi slikami in portreti cesaric.

Svoje poglavje so bile lončene ali porcelanaste peči, s katerimi so ogrevali prostore. Vsaka je bila svojevrsten umetniški predmet. Popolnoma naravno je, da so bile tudi peči uglašene z opremo prostora. Vse se je ujemajo in dihalo v čudoviti harmoniji. Stil pohištva, barva oblazinjenja in vrsta tapet na stenah. Šli so celo tako daleč, da so bili enaki vzorci na naslonjalih od stolov in na stenskih tapetah. Torej so delali in tkali za vsako sobo posebej. Gotovo so imeli še kakšen kos pohištva kje v skladišču, če se je slučajno zgodila kakšna nesreča, da se je kos pohištva poškodoval ali umazal.

p. Branko Petauer

 

Misli sv. Bernarda Ogroženost človeka in duše v zlu

Človek je stalno ogrožen od treh strani: od hudobne hudičeve nevoščljivosti, od napihnjene ničevosti sveta in od svoje z grehom oslabljene narave. Suva vas hudič, toda ne bo vas podrl, če mu ne boste pritrjevali ali pomagali, saj je zapisano: »Hudiču se uprite in zbežal bo od vas« (Jak 4,7). On je iz nevoščljivosti napadel in podrl naša prva starša v raju, ki sta ga poslušala, namesto da bi se mu uprla. Sam sebe je strmoglavil iz nebes z napuhom, ne da bi ga kdo sunil. Iz tega se učite, da človeku grozi od njega samega največja nevarnost, ker ga teži njegova lastna jeza. Pa tudi svet vas suva, ker je nagnjen k slabemu. Suva vse, podere pa samo svoje prijatelje, to je tiste, ki z njim soglašajo. Nočem biti prijatelj sveta, da ne padem, zakaj, kdorkoli hoče biti prijatelj sveta, se izkaže, da je sovražnik Boga (Jak 4,4), to pa je najstrašnejši padec. Iz vsega tega razločno spoznamo, da je človek sam sebi največji nasprotnik, saj lahko pade pod lastnim sunkom brez tujega, pod tujim pa brez svojega ne more pasti. Komu izmed teh treh se moramo torej predvsem ustavljati?

Pač tistemu, ki je prav zato neznosnejši, ker ga nosimo v sebi in nas lahko sam podre, brez njega pa drugi nič ne zmorejo. Zato je Modri upravičeno višje postavil tistega, ki gospoduje nad svojim srcem, kot pa tistega, ki osvaja mesta (prim. Prg 16,32). Iz tega se lahko veliko naučite: potrebna vam je moč, toda ne kakršnakoli, marveč moč od zgoraj (prim. Lk 24,49). Če je ta moč popolna, človek z lahkoto premaga samega sebe in se neporažen loti vsega. Ta duhovna moč se ne umakne nikoli, kadar je treba braniti razum; ali če imate rajši, duhovna moč trdno stoji na strani razuma, ali pa tako: duhovna moč, ki je sposobna vse ukloniti razumu ali usmeriti k njemu.

Nagovori o Visoki pesmi, št. 85,4

 

JEZUS NAS UČI MOLITI (1) Jezus, edinstveni molivec

Najmlajši sin je bil na smrtni postelji. Oče in trije bratje so bili ob njem. Mater je izgubil že ob rojstvu. Oče je sicer skrbel za otroke, le verske vzgoje ni bilo pri hiši in ne molitve. Oče je vprašal bolnika, če česa potrebuje. »Oče, molite!« je prosil sin. Oče se je obrnil na starejšega sina: »Moli naprej!« Sin mu je odvrnil: »Ne znam.« Isto se je ponovilo pri drugem in tretjem sinu. Najmlajši je ponovno prosil: »Oče, molite! Molite, da bi se mogel zveličati!« Očetu so prišle solze v oči: »Nihče ne zna moliti!«

Kristjani imamo za učitelja molitve Jezusa Kristusa. Danes se v molitvi srečujemo s poveličanim Kristusom. On je pravi Bog in pravi človek. Sveto pismo pravi, da v nebesih vedno živi, da posreduje za nas (prim. Heb 7,25).

Učitelj naše molitve je Kristus predvsem v svojem zemeljskem življenju. Takrat je bil nam v vsem enak, razen v grehu. Molil je s svojim človeškim srcem, ki je prav tako kakor naše občutilo veselje in žalost, stisko, bolečino in zapuščenost. Uporabljal je svoje človeške ustnice in izgovarjal človeške besede kakor mi.

Ob Jezusu so se učenci spraševali: »Kdo je ta mož? Od kod je? Kaj hoče doseči?« Ko je noč prečul v molitvi in je poln Božje moči prišel k učencem, so v njihovih srcih klila vprašanja: »Zakaj toliko moli? Kako da ima toliko povedati svojemu Očetu? Zakaj se tako rad umika v samoto?«

Nihče pred Jezusom ni molil kakor on, noben svetnik za njim ga ne bo dosegel, kaj šele presegel. Vse molitve vseh časov dobivajo svoj vrhunec v Jezusovi molitvi. Evangelisti niso imeli namena, da bi posebej poročali o Jezusovi molitvi, saj so hoteli oznanjati Jezusov nauk. Pripovedovali so o njegovih čudežih, o njegovem trpljenju, smrti in vstajenju. O Jezusovi molitvi so zapisali posamezne drobce tako rekoč mimogrede. Še najbolj je bil na Jezusovo molitev pozoren evangelist Luka.

Jezus je glede molitve skupaj z Marijo in Jožefom spolnjeval judovske običaje. V Nazaretu je redno obiskoval sinagogo. V jeruzalemskem templju je sodeloval pri bogoslužju. Po poročilih takratnega časa so Judje molili, ko se je zdanilo, popoldne in zvečer pred spanjem, pred jedjo in po jedi. V sinagogi in doma je Jezus molil psalme, starozavezne pesmi, ki so imele tudi mesijanski značaj in so se torej nanašale nanj.

p. Anton

 

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo.

V letu svetega Jožefa je prav, da ne pozabimo nanj, ko močno čutimo potrebo po novih duhovnih poklicih. On je zavetnik in priprošnjik vesoljne Cerkve in seveda tudi Cerkve na Slovenskem. V letošnjem letu še posebej Bog kliče in daje milost stanovitnosti v veliki meri tudi po njegovi priprošnji. On, ki je bil Jezusov varuh in vzgojitelj, bo varuh in vzgojitelj poklicanih. On, ki je Jezusa rešil pred morilsko Herodovo roko, bo rešil vse poklicane. Vztrajno ga prosimo, da bo imela Cerkev vedno dovolj dobrih duhovnikov, redovnikov, redovnic in misijonarjev ter različnih drugih duhovnih poklicev.

Na našem klasu sta dozoreli dve novi zrni. Bog povrni vsem sodelujočim.