Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

torek, 20. april 2021

SKRIVNOST KRIŽA (4) Križ ponižanja (2)

Poglejmo še, kako je bilo s ponižanjem pri Jezusu. Iz vsega odrešenjskega dogajanja vemo, da je Jezus na vsakem koraku doživljal ponižanja. Neke vrste ponižanje je bilo zanj že to, da se je učlovečil. On je Bog in živi v Božji slavi, v občestvu Svete Trojice. Bog ni potreboval učlovečenja, ker mu ni ničesar dodalo k njegovi popolnosti. Ponižal se je zaradi našega odrešenja in zaradi naše bede. Ljubezen do grešnih in ubogih ljudi ga je vodila tako daleč, da se je ponižal. To je bilo prvo ponižanje, ki je bilo sad njegove ljubezni. Sam se je odločil zanj in ga zavestno sprejel po sklepu vse Svete Trojice. Če ima ponižanje nek smisel in nek cilj, ga je lažje sprejeti. Toda vse le ni bilo tako lepo, saj je prvemu ponižanju sledilo še več drugih. Ljudje ga niso sprejeli kot odrešenika, sumničili so ga, ker je govoril resnico. Iz zavisti so ga izdali v smrt in umorili. Ponižali so ga tako zelo, da je bil prištet med hudodelce. Toda Jezus je vsa ta ponižanja znal združiti s tistim prvim ponižanjem, za katerega se je svobodno odločil. Vsako ponižanje je sprejel v ljubezni do človeka. Vedel je, da samo če sprejme ponižanje, lahko človeku pokaže, kako zelo ga ima rad. Prav ponižanja so mu odpirala pot v globine človekove narave, ki je ranjena od izvirnega greha. Če je hotel človeka spoznati in doživeti v vsej človeški bedi, je moral sprejeti vsa ponižanja, ker je človek sam padel zelo nizko. Padlega pa lahko dvigneš samo, če se k njemu skloniš in ga pobereš. Ker je pred očmi vedno imel cilj, da bi človeku spet vrnil prvotno dostojanstvo pred grehom, mu ni bilo težko sprejeti ponižanja, ki so ga vodila k cilju.

S tem svojim zadržanjem je tudi nam pokazal pot, kako naj ravnamo. Njegov zgled nam govori, da moramo tudi mi sprejeti ponižanja z ljubeznijo, ker nas lahko povedejo bliže k Bogu, ki se sklanja k nam. Seveda so ponižanja, ki jih doživimo, različna. Veliko si jih pripravimo sami, ker ne preudarimo dobro, kako ravnati. Taka ponižanja je lažje sprejeti, ker so posledica naše lastne nerodnosti in nepazljivosti. Tudi greh je ponižanje, saj vsak greh človeka poniža in razdere prijateljstvo z Bogom. Zato je pošteno, da vsak izmed nas potrpežljivo trpi posledice svojih grehov. Tudi pokora za osebne grehe je popolnoma normalna stvar. Ker smo ravnali napak, je potrebno popraviti, kar je greh razdejal. Sprejeti trpljenje zaradi svojih grehov je pravično in pošteno. Ne smemo se izmikati temu, kar smo si sami pripravili, in tudi krivice smo dolžni popraviti. Nobeno mučeništvo ni, če človek po pravici trpi za svoje prestopke.

So pa tudi ponižanja, ki nam jih pripravijo ljudje in so krivična ter jih je težje sprejeti. A tudi tukaj nam je Jezus zgled, govori nam: »Jaz pa vam pravim: Ne upirajte se hudobnežu, ampak če te kdo udari po desnem licu, mu nastavi še levo. In če se hoče kdo pravdati s teboj in ti vzeti obleko, mu pusti še plašč. In če te kdo sili eno miljo daleč, pojdi z njim dve.« Sam je sprejel ponižanja, ki so bila krivična, in je z njimi zagotovil naše odrešenje. Tudi mi lahko ravnamo podobno. Če sprejmemo ponižanje, ki nas je zadelo po krivici, prekinemo krog sovraštva, ki se je začel. Ne smemo seči po maščevanju, ker nas ne bo vodilo k miru. Jezus nam celo pravi, da moramo ljubiti tiste, ki nas ponižujejo in sovražijo. »Ljubíte svoje sovražnike in molíte za tiste, ki vas preganjajo, da boste postali sinovi svojega Očeta, ki je v nebesih.« Ko se odpovemo maščevanju in sprejmemo ponižanje, se še bolj nagnemo k Bogu. Bogu se približamo, ker smo mu podobni in odpuščamo ter ljubimo, tudi če nismo ljubljeni. Takšno ravnanje nas dela bogatejše in še boljše sinove nebeškega Očeta. Tako vidimo, da nas krivično ponižanje vodi bližje k Bogu in nam je v duhovno korist, če ga znamo z ljubeznijo sprejeti. Tako dejanje v nas poveča Božjo milost. Odpira nas za sprejem milosti in tako uresniči našo podobnost Bogu. Ponižanje, ki ga sprejmemo, pa ima učinek tudi na tistega, ki je ponižanje povzročil. Razorožili smo ga, ker se nismo maščevali. Tako smo mu dali možnost, da gre vase in premisli svoje ravnanje. Ko vidi, da je delal narobe, ima možnost kesanja in opravičenja. Če bi se mu maščevali, ga ne bi privedli h kesanju. Samo odpuščanje odpira vrata h kesanju in priznanju krivde. Ponižanje, ki smo ga sprejeli, je postalo vir blagoslova tudi za bližnjega, ki nas je ponižal. Še več, to ni bilo samo naše ravnanje; Bogu smo dali prostor, da je lahko deloval v nas in po nas. Postali smo njegovo orodje.

Sedaj pa smo spet pod križem in vidimo Jezusa, ki je nanj pribit. On nas potrebuje za svoje orodje, saj so njegove roke pribite in jih ne more več uporabljati. Zato nas prosi, naj mu posodimo svoje, da bodo delile blagoslov in odvezovale krivde. Njegove noge so pribite na križ in negibne. Potrebuje naše noge, da bo lahko nastopil pot sprave in miru. Naše noge ga bodo ponesle do tistih, ki so nas ponižali, da jim porečemo: Odpuščam ti, brat! Posoditi mu moramo naše noge, da bomo šli k tistim, ki smo jih ponižali, in prosili: Odpusti, brat! Jezus potrebuje naša usta, saj so njegova na križu utihnila. Po naših ustih hoče oznanjati besede veselja, kako zelo nas Bog ljubi in nam odpušča vse, s čimer smo ga žalili in poniževali. Uči nas, naj tudi mi z ljubeznijo sprejmemo križ ponižanja, ki nam bo odpiral pot k Bogu. Prostovoljno sprejeta ponižanja nas bodo naredila ponižne in odprte Bogu. Odprla nam bodo vrata, po katerih bo Bog še lažje vstopal v naše življenje. Samo ponižni ljudje lahko doživijo Božjo bližino in sprejmejo od njega vse, kar bi nam rad podaril. Bog se prevzetnim upira, ponižnim pa daje milost. Podvrzite se torej Bogu, hudiču pa se uprite in bo od vas pobegnil. Približajte se Bogu in se vam bo približal.

Ko postajamo ponižni, se nam Bog približuje in nas vedno bolj osvaja. Postajamo močni in odporni proti napadom hudobnega duha. Kadar sprejmemo ponižanje, se upremo hudiču, ki nas takrat nagovarja k maščevanju. Hudič tem bolj izgublja moč nad nami, čim bolj postajamo ponižni. Odprle se nam bodo oči in spoznali bomo, da nas nobeno ponižanje ne more zares ponižati. Nasprotno, še bolj nas približa Bogu, ki je bil tudi ponižan. Jezusu je bilo ponižanje na križu povišanje, saj sam pravi: »Ko boste povzdignili Sina človekovega, boste spoznali, da jaz sem in da ničesar ne delam sam od sebe, ampak govorim to, kar me je naučil Oče.« Sramotno ponižanje ob smrti na križu se mu je spremenilo v povišanje, ker je lahko v ljubezni objel vse tiste, ki so ga ponižali. Tudi nas vsako ponižanje, ki ga sprejmemo z ljubeznijo, dviga nad tistega, ki nas ponižuje, a ne zato, da bi ga imeli za slabšega od sebe, ampak zato, da bi ga ljubili kakor Bog. Čeprav smo bili v človeških očeh ponižani, smo bili pred Bogom povišani. Samo ljubezen je tista, ki je spremenila predznak. Iz ponižanja je naredila povišanje, ker ni iskala svoje pravice, marveč je bližnjemu odpuščala.

Ne bojmo se ponižanja, ki ga je Gospod izkusil že pred nami. Z ljubeznijo ga je spremenil iz ponižanja v duhovni dobiček. Ponižanja nas vodijo v stanje, ki se mu reče ponižnost, to pa je stanje odprtosti Bogu in bližnjemu. Ponižni človek je odprt za vse ljudi, pa naj bodo še tako drugačni in nemogoči. Ponižnost je bogastvo, ki nam ga Jezus ponuja s križa in nas navdušuje, da bi hodili njegovo pot, to je pot ljubezni in zvestobe. Ponižnost ni proti človeški naravi in ne preprečuje uresničenja človeka, marveč ravno nasprotno. Ponižnost daje človeku pravo vrednost in možnost, da pravilno raste ter napreduje pri Bogu in pri ljudeh. Biti ponižen pomeni imeti pravo modrost.

p. Branko Petauer

 

ponedeljek, 19. april 2021

1. Defetizem

To dejansko pomeni »svobodno smrt«, kar so prej imenovali »samomor«. Človek kapitulira spričo nesprejemljive premoči trpljenja. V domnevi, da se ga s tem znebi. Kaj pa, če se to ne bi zgodilo? Če bi obstajalo ponovno rojstvo (kot kazen za to)? Če bi v hrepeneče spanje »prišle povsem nezaželene sanje« »v neodkriti deželi; iz njenega okrožja se ne vrne noben popotnik«, kakor tuhta Hamlet. Večina samomorilcev ne misli tako daleč. Vidijo le sedanji trenutek, vidijo tudi le sami sebe – in prepuščajo drugim, da še naprej trpijo. Rešitev je egoistična.

Hans Urs von Balthasar, švicarski duhovnik, teolog in kardinal

 

nedelja, 18. april 2021

I. Človeški poskusi

Drevo bolečin je neskončno razvejeno. Že v svojih koreninah: človeško trpljenje je namreč globoko povezano s trpljenjem živali, ki preganjajo druga drugo in živijo od tega, da se med seboj jedo. Živali se bojujejo za svoj obstoj in končno vedno enkrat podležejo: sovražniku, bolezni, starosti, smrti. »Stvarstvo je podvrženo ničevosti« (Rim 8,20), zlasti če se hoče ohranjati, kaj šele »razvijati«. Človek v moči svoje zavesti podeduje in poglablja to bolečino narave, pa naj izbruhne od zunaj kot elementarna katastrofa ali od znotraj iz njegovega slabotnega organizma, naj bo fizično kot stradanje in hiranje ali duhovno kot izkušnja sovraštva, osamljenosti, obupanosti nad smislom bivanja. Razumemo tiste svetovne nazore, ki vse ugodje in veselje razlagajo kot (morda varljivo) lupino, bolečino pa kot resnično nosilni temelj obstoja sveta. Kdor bi hotel odvrniti pogled od tega, mora vendarle videti pred seboj svoj gotovi konec in tako preživljati »vse svoje življenje v suženjskem izgnanstvu smrtnega strahu« (Heb 2,15). Kakšno stališče človek lahko zavzame do trpljenja? Trojno.

 

sobota, 17. april 2021

SKRIVNOST KRIŽA BOG IN TRPLJENJE (1) Vprašanje

Človeka gotovo najbolj teži to vprašanje: kako more Bog, če obstaja, dopuščati strašno trpljenje sveta in ga gledati, medtem ko se že stoletja in tisočletja nenehno dogaja? Človeštvo je vsak možen odgovor že neštetokrat poslušalo in ga spričo teže vprašanja vedno znova spoznalo za prelahkega ter ga zavrglo. To vprašanje je kakor odprta, smrtna rana, za katero ni nobenega zdravila. Toda če ni zdravila, ali naj človek ne išče vsaj blažila? To vsi nenehno delamo. Preiskati bo treba, ali in koliko ta blažila zadostujejo. Mnoga blažila ponujajo naokoli in nekateri jih pohlepno sprejemajo; ker pa ni ozdravljenja za celoto, jih puščajo veljati vsaj kot začasno rešitev. Pozorno si bomo morali v podrobnostih ogledati meje te človeške lekarne.

Onkraj vseh človeških zdravil Bog v Jezusu Kristusu daje svoje zdravilo, različno od vseh drugih. Prav tako bo treba preudariti, ali je to zdravilo priporočljivo in se more obnesti. A celo če bi bilo zdravilo najbolj sprejemljivo: ali ne ostaja za tem še vedno začetno vprašanje: kako se more Bog – in prav zdaj domnevno dobrotljivi Bog Jezusa Kristusa – sprijazniti s to neizmernostjo človeškega in svetnega trpljenja? Ali ga to ne zaduši? Ali ni vprašanje, ki vpije do nebes, glasnejše kakor vsak odgovor, ki ga lahko pričakujemo od tam?

 

petek, 16. april 2021

MOLITEV POSVETITVE JMS (4) »Mati Marija, danes se izročim tvojemu brezmadežnemu Srcu.«

Kaj pomeni, če Devici Mariji zagotavljamo, da se ji »izročimo« (posvetimo)? To je odgovor naše ljubezni na poprejšnjo Marijino ljubezen do nas. Iz ljubezni se naši duhovni Materi popolnoma in nepreklicno podarimo. Tu ne gre samo za enkratno dejanje. Za stalno smo popolnoma Marijini. Vse življenje hočemo biti tesno povezani s svojo duhovno Materjo in po njej z njenim Sinom Jezusom Kristusom. »Srce te Matere,« pravi sv. Janez Vianney, »je ena sama ljubezen in usmiljenje«.

Glavni namen Marijinih prikazovanj v Fatimi je bil širjenje češčenja njenega brezmadežnega Srca, kar naj bi prispevalo k rešitvi človeštva. Marija je vidkinji Luciji leta 1917 naročila: »Jezus hoče s tvojim sodelovanjem doseči, da me bodo ljudje spoznali in ljubili. Na svetu hoče vpeljati češčenje mojega brezmadežnega Srca. Tistemu, ki se ga bo oklenil, obljubim zveličanje. Te duše bo Bog ljubil kakor cvetlice, s katerimi krasim njegov prestol.«

Mala Jacinta, ki jo je papež Frančišek skupaj z vidcem Frančiškom 13. maja 2017 prištel med svetnike, je pred smrtjo dejala Luciji: »Še malo, pa pojdem v nebesa! Ti boš ostala in boš ljudem povedala, da hoče Bog vpeljati na svetu češčenje Marijinega brezmadežnega Srca. Ko bo prišel čas za to, se ne skrij. Povej vsem ljudem, da nam Bog deli milosti po Marijinem brezmadežnem Srcu. Po njej naj prosijo za milosti, ker Srce Jezusovo hoče, da se ob njem časti Marijino brezmadežno Srce.«

Ko govorimo o Marijinem brezmadežnem Srcu, pri tem ne mislimo prvenstveno na Marijino telesno srce, ampak na Marijino osebo. Telesno srce je pri tem simbol njene čudovite ljubezni do Boga in do ljudi, simbol njenega bogatega notranjega duhovnega življenja. O Jezusovem in Marijinem Srcu govorimo zato, ker sta to ime zase v posebnem razodetju uporabljala Jezus in Marija in ker ga uporabljajo tudi papeži.

Papež Pij XII. je leta 1942, ob 25-letnici Marijinih prikazovanj v Fatimi, ves svet posvetil Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Praznik Marijinega Srca je raztegnil na vso Cerkev. Danes ga obhajamo takoj za praznikom Srca Jezusovega.

Ko je leta 1997 naše župnije obiskala fatimska Marija romarica, smo se z veliko gorečnostjo posvetili njenemu brezmadežnemu Srcu. Prav tako so se številni posamezniki, družine in druga občestva po temeljiti pripravi izročili Marijinemu Srcu in se po njem posvetili Jezusovemu Srcu ob praznovanju dvatisočletnice Jezusovega rojstva. Fatimska Marija romarica nas je obiskala in spodbudila našo gorečnost tudi v letih 2008, 2016 in 2017. Nismo pa še dovolj izpolnili Marijinih in Jezusovih naročil, kot so: molitev, pokora, spreobrnjenje, zadostilna pobožnost prvih petkov in prvih sobot. Še vedno je treba v zvezi s tretjo fatimsko skrivnostjo uresničiti klic angela z ognjenim mečem 13. julija 1917: »Pokora, pokora, pokora!« Vse te naloge naj bi z Marijino in Jezusovo pomočjo uresničili v 21. stoletju.

p. Anton