Pred
kratkim sem v stanovanju prijateljev videl upodobitev svetega Jožefa, ki mi je
dala misliti. To je bil relief s portugalskega oltarja iz baročnega časa in je
prikazoval noč pred begom v Egipt. Upodobljen je velik, odprt šotor; od zgoraj
navzdol se približuje angel, v odprtini šotora leži Jožef – speč, a oblečen kot
romar, popotnik z velikimi škornji, kakršne potrebujemo za težavno potovanje.
Jožef
spi, a hkrati more slišati angela (prim. Mt 2,13s). O njem torej velja tisto,
kar pove Visoka pesem: »Spala sem, a moje srce je bedelo« (Vp 5,2). Čuti
počivajo, a dno duše je odprto. Odprti šotor postane podoba človeka, ki more
prisluhniti v globino, navznoter in navzgor, ki je dovolj odprt, da življenje
Boga in življenje njegovih angelov prodre v uho njegovega srca. V globini se
duša vsakega človeka dotika Boga. Od znotraj hoče Bog spregovoriti vsakomur od
nas, je blizu vsakomur od nas. Toda mi smo večinoma založeni z vsakovrstnimi
posli, skrbmi, pričakovanji in željami. Tako polni smo slik in stisk, ki nam
jih prinaša dan, da smo pri vsej budnosti za zunanjost izgubili notranjo
budnost in sploh ne moremo več zaznati glasu z dna svoje duše. Duša je tako
rekoč založena z ropotijo, toliko zidov je zgrajenih pred Božjo bližino, da Bog
in njegov tihi glas ne moreta več prodreti skozi. Od novega veka smo postajali
vedno sposobnejši obvladovati svet in iz stvari izdelovati, kar smo hoteli. A
to napredovanje naše moči nad stvarmi, napredovanje našega spoznanja, kaj lahko
z njimi naredimo, je hkrati povzročilo, da se je naše zaznavanje skrčilo in je
naš svet postal enodimenzionalen. Obvladujejo nas naše stvari, tisto, kar lahko
vzamemo v roko in s čimer nekaj naredimo. Nazadnje vidimo samo sebe in ne
prisluhnemo več v globino stvarstva, ki tudi danes govori o lepoti in dobroti
Boga. Speči Jožef, ki je hkrati zmožen prisluhniti navznoter in navzgor – kakor
smo slišali tudi danes v evangeliju –, je mož notranje zbranosti in
pripravljenosti. Šotor njegovega življenja je odprt. Tako nas nagovarja, nas
vabi, da se nekoliko umaknemo pred kričanjem čutov, zato da bi gledali
navznoter in navzgor, da bi se Bog dotaknil tudi naše duše in ji mogel
spregovoriti. Mislim, da je prav postni čas takšno obdobje v našem življenju,
ko naj bi se vadili v takem umikanju od vsega vsakdanjega, ki nas ogroža, in v
hoji navznoter.
Zdaj
pa drugo. Jožef je hkrati pripravljen na skok. Pripravljen je, kakor je rečeno
v današnjem evangeliju, vstati in izpolniti Božjo voljo (prim. Mt 1,24; 2,14).
V tem se dotika tistega, kar je središče Marijinega življenja, tistega, kar je
izrekla v odločilni uri svojega življenja: »Glej, tukaj sem! Dekla sem
Gospodova!« (Lk 1,38). To velja tudi zanj – Jožef je pripravljen vstati. »Glej,
tvoj hlapec sem! Vzemi me! Pošlji me!« (Iz 6,8; prim. 1 Sam 3,8s). To je klic,
ki bo poslej določal vse njegovo življenje. Človeku pride ob tem na misel tudi
beseda, ki jo Jezus izreče Petru: »Odvedli te bodo, kamor nočeš« (Jn 21,18).
Jožef je pripravljen; Božjo voljo je napravil za merilo svojega življenja. Bil
je pripravljen, da ga odvedejo, kamor ni hotel. Celotno njegovo življenje je
zaporedje takšnih vodenj. Začenja se s prvim srečanjem, ko ga angel uvede v
skrivnost Marijinega Božjega materinstva, v mesijansko skrivnost. Tako Jožef
nenadoma prekine tiho, skromno, zadovoljno življenje, ki ga je imel pred seboj.
Potegne ga v pustolovščino Boga z ljudmi – tako rekoč v bližino gorečega
trnovega grma, v neposredno srečanje s skrivnostjo, katere priča in sonosilec
mora biti. Kaj to pomeni, se takoj pokaže: Mesija ne more biti rojen v
Nazaretu. Jožef se mora odpraviti v Betlehem, v Davidovo mesto, a tudi tukaj ne
more biti pravo mesto. »Njegovi ga niso sprejeli« (Jn 1,11). Skrivnost križa
visi nad to uro. Gospod je rojen v hlevu, zunaj mesta. Nato pride naslednje
srečanje z angelom, ki vodi Jožefa v izgnanstvo v Egipt (prim. Mt 2,13–15). Tam
izkuša usodo brezdomca, begunca, azilanta, tujca, ki ne spada zraven in mora
iskati bivališče zase in za svoje. Pred vrnitvijo spet ostaja trajna
ogroženost. In nato pride tisto bridko doživetje, trije dnevi Jezusove
odsotnosti (prim. Lk 2,46), ki nekako že nakazujejo skrivnost treh dni med
križem in vstajenjem: Gospod je izginil, odsoten je. Tako kakor se Vstali potem
ne vrne preprosto v staro življenje, v staro zaupnost, ampak reče: »Ne dotikaj
se me. Ne poskušaj me zadrževati! Grem gor k Očetu. Z menoj moreš biti samo, če
greš gor z menoj« (prim. Jn 20,17). Tako tudi tukaj, pri ponovnem najdenju v
templju, pridejo na dan tujost, resnobnost in visokost skrivnosti, ko Jezus
nekako odrine Jožefa nazaj na njegov kraj in ga s tem hkrati vodi v višavo.
»Moral sem biti v tem, kar je mojega Očeta« (Lk 2,49). Ti se ne boš imenoval
oče. Ti si samo varuh, oskrbnik te službe in v tem se bo razodela skrivnost
učlovečenja Boga. In končno Jožef umre, preden sme doživeti razodetje Jezusove
skrivnosti. Vse – celotno življenje in pričakovanje – ostane skrito v tišini.
To življenje ni uresničevanje sebe, ko človek spravi iz sebe vse, kar more
najti, in poskuša napraviti iz sebe vse, kar meni, da more narediti v svojem
življenju. Jožefovo življenje ni uresničevanje sebe, ampak zatajevanje sebe:
»odveden si, kamor nočeš«. Svojega življenja se ne polašča, ampak ga daje. Ne
izpeljuje svojega načrta, ki si ga je izmislil po svoji glavi in ga oblikuje po
svoji volji, ampak se prepušča navodilom Boga; svojo voljo izroča v voljo
Drugega, v večjo voljo, v voljo Boga. Toda ravno tam, kjer se to zgodi, kjer
človek zares izgubi sebe, tam se najde. Da, samo kjer sebe izgubimo, kjer se
damo, tam se moremo prejeti. In kjer se to zgodi, ne gospoduje lastna volja,
ampak volja Boga. »Ne moja volja, ampak tvoja naj se zgodi« (Lk 22,42). Kjer se
dogaja to, za kar prosimo – »Zgodi se tvoja volja kakor v nebesih tako na
zemlji« (Mt 6,10) –, tam je na zemlji košček nebes, ker je na zemlji kakor v
nebesih. Jožef, ki sebe izgubi in se sebi odpove, Jožef, ki nekako vnaprej hodi
za Križanim, nam torej kaže pot zvestobe, pot vstajenja in življenja.
Sledi
še tretje. Jožef je oblečen kakor romar. In njegova pot je od te skrivnostne
ure popotništvo, romanje. Stoji pod Abrahamovim šotorom. Zgodovina Boga,
zgodovina s človekom, zgodovina njegovih izvolitev se začne s klicem praočetu:
»Pojdi iz svoje dežele in bodi tujec!« (prim. 1 Mz 12,1; 26,3); Heb 11,8s).
Jožef s tem postane vnaprejšnja podoba krščanskega bivanja, ko je Abrahamova
odslikava. Prvo Petrovo pismo in Pismo Hebrejcem to zelo močno poudarjata.
Apostoli nam govorijo: »Kot kristjani ste tujci in romarji in gostje« (1 Pt
1,1.17; 2,11; Heb 13,14). Kajti naša domovina – ali kakor reče sveti Pavel v
pismu Efežanom –, »naša država je v nebesih« (Fpl 3,20). Govorjenja o nebesih
danes ne slišimo več radi. Mislimo namreč, da nas to odvrača od naših dolžnosti
na zemlji, nas odtujuje svetu. Menimo, da naj ne le zemljo oblikujemo v raj in
naj ne gledamo proč od nje, ampak naj svoja srca, svoje roke povsem posvetimo
zemlji. A prav tedaj, ko to hočemo, uničujemo stvarstvo. Kajti človekovo
pričakovanje, puščica njegovega hrepenenja, je naravnano na neskončnost. Še
vedno drži in se prav danes spet potrjuje, da človeku zadostuje edino Bog.
Človek je tako ustvarjen, da je vse zemeljsko zanj premalo: človek potrebuje
več: neskončno Ljubezen, neskončno Lepoto in Resnico. Tega pričakovanja v njem
ni mogoče zadušiti, a človek lahko cilj izgubi izpred oči. In tedaj hoče
neskončnost in neskončne izpolnitve potegniti iz končnega. Na zemlji hoče imeti
nebesa, vse pričakuje in terja od nje ter od tega življenja in te družbe. Ko bi
iz končnega rad spravil neskončno, potepta zemljo in napravlja skupno življenje
drugega z drugim v urejeni družbi nemogoče, ker mu je vsak drug v napoto in ga
ogroža. Drugi mu namreč odvzame košček življenja in sveta, ki bi ga človek rad
imel zase. Če se spet naučimo gledati v nebesa, bo zemlja postala svetla. Samo
če pustimo, da v nas oživi vsa veličina upanja na večno sobivanje z Bogom, če
smo spet romarji k Večnemu in se ne zarijemo v zemljo, tedaj posije žarek
našega upanja tudi na ta svet ter mu podeli upanje in mir.
Danes
se zahvalímo Bogu za Jožefa, tega svetnika, ki je zbrano pozoren na Boga,
pripravljen, pokoren, ki se odpoveduje sebi in je na poti k Bogu obljub ter
služi tudi zemlji. Zahvalímo se za ta jubilejni dan, ko vidimo, da se tudi
danes ljudje še vedno odpirajo volji Boga, poslušajo njegov klic in hodijo za
njim, kamor koli jih vodi. Prosímo za milost, da bi nam bili podeljeni takšna
budnost in pripravljenost. Prosímo, da bi polnost takšnega upanja prepojila
naše življenje in nas vodila k Bogu, ki je naš pravi cilj v občestvu večnega
življenja.
Joseph Ratzinger, Josef (Rim, 19. marec
1992), v: Predigten. Gesammelte Schriften 14/3, Herder, Freiburg 2019,
1382–1386. © Papež Benedikt XVI. (29. I. 2021). Prevedel Anton Štrukelj.