Že od začetka svojega obstoja je delo Odbora močno podpiral in spodbujal sveti papež Janez Pavel II., spodbujal in blagoslavljal ga je tudi papež Benedikt XVI.
Z apostolskim pismom Patris corde (S srcem očeta), ki je izšlo 8. decembra 2020, na praznik Brezmadežne, se sveti oče Frančišek spominja 150-letnice razglasitve sv. Jožefa za zavetnika vesoljne Cerkve. Ob tej priliki bo do 8. decembra 2021 potekalo posebno »Leto svetega Jožefa«.
Korzika (Francija) je vsa posvečena Devici Mariji in številne tamkajšnje cerkve in kapele so imenovane po Njej. Med temi je Naši Gospe posvečena tudi cerkev v Pancheracci, ki je na vzhodnem delu »otoka lepote« in dominira nad morjem ter je vidna že od daleč.
Stoji na tistem odmaknjenem mestu, na katerem se je v 18. stoletju Devica Marija prikazala zbegani in žejni deklici. Mati Božja ji je naročila, naj izkoplje zemljo na mestu, kjer izvira studenec, in jo prosila, naj na tem kraju zgradijo kapelo. Izkazalo se je, da ima studenec čudodelne moči in Naša Gospa iz Pancheraccia je v očeh mnogih postala »Lurd Korzike«. Število romarjev je počasi naraščalo. Osrednje letno romanje je na praznik Marijinega rojstva (8. september).
Poročilo o prikazovanju: »V 18. stoletju je neka deklica odšla v majhen gozdič blizu vasi Pancheraccia. Ker se je izgubila in je bilo že pozno, je padla v jok. Nenadoma se ji je prikazala sveta Devica Marija in jo vprašala, zakaj joče. Deklica je odgovorila: 'Izgubila sem se in sem žejna.' Ob teh besedah je Devica Marija zbeganemu otroku naročila, naj izkoplje v zemljo luknjo. Ko je priteklo na dan malo vode, ji je Devica Marija rekla: 'Pij in pojdi v vas ter reci ljudem, naj pridejo sem in naj tukaj zgradijo kapelo.' 'Da', je rekla deklica, 'toda ljudje mi ne bodo verjeli'. Devica Marija ji je odgovorila: 'Kot dokaz imaš na svoji roki neizbrisno znamenje križa in čez eno leto ne boš več od tega sveta.'
Nadaljnje dogajanje je potrdilo to prerokbo. V vasi Pancheraccia je sicer živelo samo dvesto ljudi, vendar so vsi občudovali novo stavbo. Gozdič so posekali, skalnato področje izravnali, kapelo pa so zgradili v čast Materi Božji iz Pancheraccia. Okrog leta 1850 so star kip zamenjali z drugim, narejenim iz belega marmorja, ki ga danes častijo. Predstavlja stoječo sveto Devico Marijo. Na njeni levi roki je otrok Jezus, ki v svojih rokah drži zemeljsko oblo.«
Vir: Pèlerinages de France
»Verjel bom v čudeže, če mi boste uspeli dokazati, da odrezana noga lahko znova zraste. To se nikoli ni zgodilo in tega ne boste zmogli narediti«, so nepremišljene besede velikega ateističnega modreca. Kajti ta neverjetni čudež se je resnično zgodil po posredovanju Naše Gospe od stebra (Pilar) 29. marca 1640 v Španiji: mlademu kmetu je vnovič zrasla noga, ki so jo pred dvema letoma odrezali in jo položili v zemljo na pokopališču bolnišnice.
Stroga zgodovinska preiskava ne pušča nobenega dvoma o resničnosti dejstev: razpoložljive arhivske dokumente, ki poročajo o operaciji, »pokopu« noge, o izvedencih, ki so jih določile oblasti, in o natančnem opisu procesa, ki je čudež priznal, je Vittorio Messori zbral v neverjetni knjigi, ki je postala uspešnica v številnih državah (V. Messori, Čudež, Rizzoli, 1998).
Kako sta združljiva trpljenje in sreča? Trpljenje in smrt človek pogosto doživlja kot največji nesmisel in nepremagljivo oviro sreče. Misli, da bo z napredkom znanosti in tehnike odstranil vsako trpljenje ter prišel do sreče. Toda trpljenje in smrt sta neizprosno dejstvo tudi za tega človeka. Trpljenja z napredkom znanosti in tehnike ni manj, ampak celo več. Pojavlja se vedno novo trpljenje. Pomislimo na pandemijo novega koronavirusa. Človek je vedno manj sposoben, da sprejema trpljenje.
Kako je mogoče biti srečen kljub trpljenju, ki je več ali manj stalen človekov spremljevalec na zemlji?
Trpljenje, ki se ne da odpraviti, je treba zavestno sprejeti in ga vedno znova sprejemati. Če trpljenja, ki ga ne moremo odpraviti, z Božjo pomočjo ne sprejmemo, nas težave lahko zlomijo, nas naredijo nezadovoljne, zamorjene, brez poleta.
Na trpljenje moramo začeti gledati drugače. Tako kot je gledal nanj Kristus. Odkriti mu je treba višji smisel, smisel, ki presega ozke meje časa in prostora. Seveda kljub temu boli, a vedno manj.
Stvari naj dobijo mesto, ki jim gre. Če se nanje ne bomo navezovali, bomo manj trpeli. Notranje svobodnejši se bomo lahko globlje približali Bogu in duhovnim vrednotam. Tedaj bomo tudi svoje trpljenje lažje sprejeli in ga znali pridružiti Kristusovi odrešenjski daritvi.
Na trpljenje bomo gledali drugače in nas ne bo tako onesrečevalo, če bomo gledali nanj z vidika večnosti. Kaj je še tako veliko trpljenje tu na zemlji v primerjavi z večno srečo, ki nas čaka onstran groba?! Kaj je 50, 60, 80 let še tako neznosnega trpljenja v primerjavi z nebeško blaženostjo, kjer je milijarda let manj kakor kapljica v primerjavi z neizmernim oceanom sreče v Bogu?! Ko bi imeli stalno pred seboj neizmerni ocean blaženosti v Bogu, bi nas zemeljsko trpljenje ne prizadelo tako zelo, čeprav se nam zdi krivično in nas boli.
Marsikaj je zavito v skrivnost. Trpljenja pogosto ne razumemo. Če verujemo, da je Bog ljubezen, je ljubezen tudi takrat, ko dopušča trpljenje. Naša naloga je, da trpljenje spreminjamo v ljubezen. Če iz ljubezni trpimo za Boga in bližnjega, najbolje razodevamo, da je naša ljubezen iskrena in nesebična. Ni pomembno, da trpljenje razumemo, pomembno je, da ga sprejmemo, osmislimo in Bogu darujemo.
Na trpljenje ne smemo gledati kot na oviro in nasprotje sreče. Trpljenje je treba vračunati v srečo kot njeno sestavino in pot do nje. Kako? Samo v povezavi z ljubeznijo. Tako je bilo pri Jezusovem trpljenju. Trpljenje samo zase, če ni osmišljeno in vračunano v srečo, še ni vrednota. Ker je Kristus trpljenje in smrt sprejel iz ljubezni do Očeta in človeštva, je postalo tako zelo rodovitno. Z njim nas je odrešil.
Kdor svojega trpljenja ne vračuna v svojo srečo, ne more biti dalj časa srečen. S trpljenjem, ki se iz našega življenja ne da odstraniti, se je treba najprej sprijazniti kot z nujnim gostom, nato pa iz njega dobiti duhovno korist. Življenja ni brez trpljenja. Trpljenje ima za vernega človeka posebno vrednost in smisel. Za človeka mora postati vrednota. Tudi bolezen in smrt sta za kristjana smiselni. Če to uvidimo in zavestno sprejmemo, nam trpljenje ne bo ovira za srečo. Tedaj bo za nas veljalo, kakor pravi akademik Trstenjak v knjigi Po sledeh človeka: »Tudi cele gore trpljenja ne morejo človeka, ki je res srečen, narediti nesrečnega.«
p. Anton
Beseda ponižanje danes ni priljubljena in večina ljudi bi jo najraje črtala iz slovarja. Toda četudi bi jo črtali, bi resničnost ponižanja še vedno ostala. Ponižanja bodo obstajala, dokler bomo na svetu ljudje, saj smo ranjeni po izvirnem grehu in tako včasih ponižujemo drug drugega.
V današnji družbi se veliko govori o različnih pravicah, vsakdo se zelo zavzema za raznorazne pravice. Ljudje gredo tako daleč, da se bolj zavzemajo za pravice živali kot pa za človeka. Toda ali je prav, da tako zelo poudarjajo pravice, še posebej vsak svoje? Mislim, da to ni prav, saj se pravice zmeraj križajo. Moje pravice delajo krivico mojemu bližnjemu. To, kar imam jaz pravico narediti, lahko mojemu bližnjemu prizadene škodo ali ga poniža. Zato uzakonjena pravica ne bo nikoli naredila reda na svetu. Svet bi morala urejati in obvladovati ljubezen do bližnjega. Ta je zmeraj pravična, ker ne gleda na svoje, ampak na to, kar je bližnjega. Apostol Pavel jo tako lepo opiše: »Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli pa se resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane.« Ljubezen vedno ravna tako, da je prav za bližnjega in seveda ne gleda nase. Raje sama potrpi ali je prikrajšana, samo da bližnji ne trpi.
Kot sem že rekel, ponižanje danes ni priljubljeno, ljudje pa kljub temu veliko ponižujejo drug drugega. Še hujše pa je, ker nobeden ni pripravljen ponižanja sprejeti, ampak ga hoče vrniti vsaj v tolikšni meri, kot ga je prejel. Ponižanje v ljudeh zbudi maščevanje. Lahko bi rekli, da glede tega še pri mnogih ljudeh velja starozavezno pravilo zob za zob, oko za oko. Zaradi ponižanj se ljudje tožijo na sodiščih in tako povzročajo še večje sovraštvo med seboj.
Pravo nasprotje ponižanja je napuh. Prav napuh nam prigovarja, da se ne smemo pustiti tako zelo ponižati. Napuh šepeče, da ima vsak izmed nas svoje dostojanstvo, ki ne sme biti potlačeno. Toda potrebno je razlikovati med pravim dostojanstvom in med tistim, ki temelji na napuhu. Pravo dostojanstvo, ki ga imamo, izvira od Boga. Najdragocenejše dostojanstvo, ki ga imamo, je dostojanstvo Božjega otroštva. To nam daje pravico, da smo sodediči v nebeškem kraljestvu. Toda to dostojanstvo je utemeljeno na ljubezni in ni tako, da bi drugemu škodilo ali ga ponižalo. Je tudi resnično dostojanstvo, ki nam ga ne more nihče vzeti, in tudi nihče nas ne more toliko ponižati, da bi nam to dostojanstvo lahko vzel. Bog nam ga je popolnoma izročil, položil nam ga je v roke, zato ga lahko zapravimo le sami. Dostojanstvo Božjega otroštva nam lahko vzame samo greh, ki ga naredimo s svobodno odločitvijo. Greh pa je pravzaprav samoponižanje.
Drugače pa je z drugim, lažnim dostojanstvom. To je lahko utemeljeno na napuhu ali pa je sad lastne želje ali poželjivosti. Je škodljivo, ker človeku zamegljuje pogled in ni več sposoben sebe prav videti niti prav oceniti lastnega stanja. Napuh človeka zavaja, da sebe opravičuje in krivdo vali na druge. Na ta način v človeku raste dostojanstvo, ki ni pravo, ampak je zlagano. Resnično stanje je bistveno drugačno od tistega, ki ga vidimo v napuhu. Tak človek mora najprej spregledati in se spreobrniti k resnični poštenosti. Iz svojega življenja mora odpraviti vse, kar je lažno, in se okleniti samo resnice, ki je včasih tudi boleča. Resnica nam pove, kakšni v resnici smo, to pa nam mnogokrat ni všeč, saj bi bili radi drugačni. Še posebej je resnica boleča, kadar nas vodi do spoznanja naših slabosti, napak in grehov. To je neke vrste ponižanje, toda resnica nas vedno tudi osvobaja.
Vrača nam pravi pogled na lastno življenje in nam pokaže tako dobro kot tudi slabo. Ponižanje, ki nam pomaga spoznati lastne napake, je potrebno in koristno. Odpira nam oči, da smo ubogi in ne tako imenitni, kot si včasih domišljamo. Ponižanje nas postavi na trda tla, da začnemo razmišljati o svojem življenju, in nas nagovarja, da spremenimo tisto, kar nam povzroča grenkobo in bolečino. Ponižanje nas tudi vodi v ponižnost, to je v držo, ki nas odpira bogu in bližnjemu. Apostol Peter lepo pravi o ponižnosti: »Prav tako mlajši, podredite se starejšim. V medsebojnih odnosih se vsi oblecite v ponižnost, ker Bog se prevzetnim upira, ponižnim pa daje milost. Ponižajte se pod močno Božjo roko, da vas ob svojem času poviša.«
p. Branko Petauer
