Tudi nad vami so se danes odprla nebesa

S hvaležnostjo Bogu in svetima Srcema Jezusa in Marije se spominjam škofa msgr. dr. Jožefa Smeja in njegove pastoralne in človeške modrosti ob začetku mojega duhovniškega delovanja. Po opravljanju kaplanske službe v župniji Luče v Zg. Savinjski dolini sem bil prestavljen v župnijo Ruše. Kmalu sem spoznal, da je to zahtevna fara, narodnostno zelo pestra, saj je bilo veliko faranov iz južnih republik. Vsako leto sem tako imel katehumene, župnija pa je slovela tudi po tem, da je imela starodavno božjepotno cerkev, »Ruško Mater Božjo« iz 15. stoletja. Zato sem se kmalu po svojem prihodu seznanil s škofom msgr. Jožefom Smejem. Pomagal mi je s svojimi bogatimi pastoralnimi izkušnjami in je spremljal moje delovanje. Takoj ob začetku pastirske službe v Rušah sem začutil potrebo po posebnem dejanju v župniji: Posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu (JMS). Skupaj s člani ŽPS, ob sodelovanju Združenja posvečenih JMS, smo se dogovorili za posvetitev posameznikov in družin. Nato pa sem prosil škofa msgr. Jožefa Smeja, če bi to dejanje lahko opravil on. Z veseljem je sprejel in določil datum na praznik Jezusovega krsta, 7. januarja 2001, in opozoril, naj se dobro pripravimo. Adventni čas in sklep svetega leta 2000 je bila dobra priložnost za pripravo. Lahko sem od blizu občudoval njegovo zaupanje v Marijino priprošnjo. Pred podobo Ruške Matere Božje je dolgo klečal pred in po posvetitvi. V pridigi pa je med drugim dejal:

»Včeraj smo pred praznikom Bogojavljanja ali Gospodovim razglašenjem v Mariboru pred mariborsko stolnico zaključili jubilejno sveto leto 2000. Toda v nekem smislu pa bomo tudi v Rušah slovesno zaključili sveto leto s tem, da se bomo posvetili presvetemu Jezusovemu in Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Posvetitev JMS je obnovitev krstnih obljub. Pri sv. krstu smo se neizbrisno posvetili Sv. Trojici, Bogu Očetu kot sinovi in hčere nebeškega Očeta, Božjemu Sinu Jezusu Kristusu kot bratje in sestre, Sv. Duhu, da smo tako postali njegov tempelj. Na današnji dan, ko se bomo posvetili JMS, se bodo tudi nad vami odprla nebesa, kajti dana vam bo Jezusova obljuba, ki jo je Jezus posredoval francoski redovnici sv. Marjeti Mariji Alakok: »Tistim, ki bodo častili Jezusovo Srce, bom dal milosti, da bodo spreobračali tudi najbolj trdovratne grešnike.«

Občudoval sem njegovo ponižnost in srčnost, s katerima se je srečeval z ljudmi, delil podobe JMS kot spominske slike na dan posvetitve. Z vsakim posameznikom se je pomenkoval, spodbujal in se zahvaljeval.

Lik škofa msgr. dr. Jožefa Smeja odkrivam vedno bolj, ko se pogovarjam z ljudmi, ki so ga poznali od bliže, ko gledam slike, ko obujam spomine na čas delovanja v Rušah, Martjancih, ali ob različnih priložnostih, na praznovanjih v župniji Puščava na Pohorju, ki je bila sosednja župnija Rušam. Sem je zelo rad zahajal tudi škof Smej. Zbiral nas je duhovnike, se pogovarjal, šalil, vedno pa spodbujal k resnemu, svetemu duhovniškemu življenju. To so bila npr. nepozabna srečanja bolnikov, invalidov in ostarelih (BIO). Naj bo tudi to moje obujanje svetih trenutkov njegovih obiskov kot kamenček v mozaiku njegove svetosti. Šele sedaj dojemam njegovo škofovsko geslo: »Milosti polna, spomni se me.« Vse njegove kreposti so izhajale iz ljubezni do Božje matere Marije, ki je srednica vseh milosti.

Srečko Fras, župnik pri Mali Nedelji

 

MOLITEV POSVETITVE JMS (3) Da bi bil vedno bolj predan in zvest tvoj [Očetov] otrok

Spomnimo se prvega stavka molitve posvetitve JMS: »Večni Oče, v Svetem Duhu se hočem posvetiti in izročiti Jezusovemu in Marijinemu Srcu, da bi bil vedno bolj predan in zvest tvoj otrok.«

Nebeški Oče ima v posebnem, naravnem pomenu samo enega Sina. To je Božji Sin, druga Božja oseba, Jezus Kristus. Bog je njegov Oče v edinstvenem pomenu. Če beremo evangelije, lahko spoznamo, kako prisrčen je bil Jezusov odnos do nebeškega Očeta, ki se je še posebej razodeval v njegovi molitvi. Njegova najkrajša in najprisrčnejša molitev je imela samo eno besedo: »Oče!«

Mi smo pri svetem krstu po Jezusu postali deležni njegovega Božjega sinovstva. Postali smo Božji posinovljenci, Božji otroci. Tudi v nas naj bi bilo nekaj tiste prisrčnosti do nebeškega Očeta, ki je Jezusa navdajala vse dni njegovega zemeljskega življenja in ga navdaja tudi zdaj, ko je poveličan v nebeški slavi.

Kako veličastna in tolažilna je misel: Za svojega očeta imamo samega nebeškega Očeta! Kdo je on, kdo smo mi! Kakšno dostojanstvo je nam, nevrednim, podaril naš nebeški Oče! Apostol Janez ves vesel vzklika: »Poglejte, kakšno ljubezen nam je podaril Oče: Božji otroci se imenujemo in to tudi smo« (1 Jn 3,1). Bog Oče nas ljubi kot svoje otroke. Zelo smo mu pri srcu. Želi nam le dobro. Pričakuje, da mu ljubezen vračamo.

Ker smo Božji otroci, se svojemu nebeškemu Očetu lahko popolnoma prepustimo in mu popolnoma zaupamo. Ljubezen nebeškega Očeta do nas nas nagiba k hvaležni predanosti in zvestobi. V nekem smislu smo sprejeti v samo družinsko življenje, ki vlada med posameznimi Božjimi osebami v Sveti Trojici.

Če se izročimo Marijinemu brezmadežnemu Srcu in po njem posvetimo Jezusovemu presvetemu Srcu, če to posvetitev vedno znova obnavljamo in po njej živimo, nas bosta onadva vodila v Očetovo srce. To je največ, nekaj najčudovitejšega, kar moremo doseči.

Ker smo Božji otroci, smo bratje in sestre Jezusa Kristusa, smo bratje in sestre tudi med seboj. To dejstvo nas spodbuja k prenovljenim medsebojnim odnosom, ki jih vodi in usmerja Božja ljubezen. Takšni smo svojemu Očetu v nebesih najbolj všeč. Zato je Jezus tako naglašal medsebojno ljubezen med kristjani kot razpoznavno znamenje in je pri tem sebe postavil za zgled: »Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj! Kakor sem jaz vas ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj! Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen"« (Jn 13,34s). »To je moja zapoved, da se ljubite med seboj, kakor sem vas jaz ljubil« (Jn 15,12).

Tudi apostola Janez in Pavel zelo naglašata ljubezen med Jezusovimi učenci: »Ljubimo se med seboj, ker je ljubezen od Boga in ker je vsak, ki ljubi, iz Boga rojen in Boga pozna. Kdor ne ljubi, Boga ni spoznal, kajti Bog je ljubezen. Če nas je Bog tako vzljubil, smo se tudi mi dolžni ljubiti med seboj« (1 Jn 4,7s.11). »Živite v ljubezni, kakor je tudi Kristus vzljubil nas in je daroval sam sebe za nas kot blago dišečo daritev in žrtev Bogu« (Ef 5,2).

p. Anton

 

Najbolj dovršeno praktično izpovedovanje krščanske vernosti

Srce Jezusovo je po besedah Pija XII. »Srce Božje osebe, to je učlovečene Besede, in nam zato predstavlja in tako rekoč nazorno postavlja pred oči vso ljubezen, s katero nas je Kristus ljubil in nas še sedaj ljubi. Prav zato je treba pripisovati češčenju Presvetega Srca tolik pomen in ga imeti za najbolj dovršeno praktično izpovedovanje krščanske vernosti« (št. 60).

Katekizem katoliške Cerkve, ki je izšel leta 1993, takole uči o Srcu Jezusovem: »Jezus nas je vse in vsakogar poznal in ljubil v času svojega življenja, svojega smrtnega boja in svojega trpljenja ter se daroval za vsakogar od nas: 'Božji Sin me je vzljubil in daroval zame sam sebe' (Gal 2,20). Ljubil je nas vse s človeškim srcem. Zaradi tega Jezusovo presveto Srce, prebodeno zaradi naših grehov in za naše zveličanje (prim. Jn 19,34), velja za prav posebno znamenje in simbol … tiste ljubezni, s katero Božji Odrešenik ljubi večnega Očeta in prav vse ljudi.«

Kardinal Joseph Ratzinger je imel leta 1981, ob 25-letnici okrožnice Pija XII. o češčenju Srca Jezusovega, na kongresu v čast Srcu Jezusovemu v Toulousu predavanje z naslovom Glejmo na prebodeno Srce! Med drugim je dejal: »V Srcu Jezusovem je pred nas postavljeno središče krščanstva.«

V Direktoriju za ljudske pobožnosti in bogoslužje, ki ga je izdala Kongregacija za bogoslužje in zakramente leta 2002 (CD 102), je zapisano: »Brez dvoma je bila in je še vedno pobožnost k Zveličarjevemu Srcu ena izmed najbolj razširjenih in priljubljenih oblik ljudske pobožnosti« (št. 166).

p. Anton

 

Najodličnejše dejanje vdanosti Bogu in obseg vse vernosti

Papež Pij XII. ob naslonitvi na svoja predhodnika Leona XIII. in Pija XI. ugotavlja: »Popolnoma jasno je namreč, da je to češčenje, če gledamo njegovo posebno naravo, najodličnejše dejanje vdanost Bogu,« »najbolj preizkušena oblika ljubezni do Boga«. V tej pobožnosti je obsežena »vsa ljubezen do Boga in pravilo popolnega življenja,« »obseg vse vernosti«.

»Cerkev je prepričana, da je to češčenje tista oblika vdanosti Bogu, s katero se v polnosti uresničuje notranje in resnično bogočastje, katerega je naznanil Zveličar sam v razgovoru s Samarijanko: 'Pride ura in je že zdaj, ko bodo pravi častilci častili Očeta v duhu in resnici. Prav takih častilcev si namreč želi Oče. Bog je duh, in kateri ga častijo, ga morajo častiti v duhu in resnici' (Jn 4,23–24).«

Ob teh besedah kar treh papežev se lahko vprašamo, zakaj smo na češčenje Srca Jezusovega tako zelo pozabili. V času med prvo in drugo svetovno vojno je bilo pri nas že želo uveljavljeno. Potreben bo povratek h koreninam naše vernosti!

 

ŽIVLJENJE IZ POSVETITVE JMS SRCE JEZUSOVO NAŠE UPANJE (2) Neprecenljiv Božji dar Cerkvi

Papež Pij XII. (+ 1958) vidi v češčenju Srca Jezusovega »neprecenljiv dar. Ta dar je učlovečena Beseda in naš Božji Odrešenik […] podelil Cerkvi, svoji skrivnostni nevesti, v teh zadnjih stoletjih, v katerih je morala prestati toliko naporov in premagati toliko težav.«

Papež tu misli na izrecne oblike češčenja Srca Jezusovega, ki so danes uveljavljene v Cerkvi.

 

ZA ZIDOVI SAMOSTANA Spoštovani bralci!

Še smo v pandemiji Covid-19. Podobna je viharju na morju v Jezusovih časih, ki je danes zajel ves svet. Smo na ladji velikanki, v kateri je vse človeštvo, več kot 7 milijard in 700 milijonov ljudi. Valovi novega koronavirusa pljuskajo v ladjo, tako da jo že zaliva, Jezus, ki je z nami, pa trdno spi (prim. Mr 4,35–41). Tako se zdi. Kaj lahko storimo na tej ladji velikanki? Poglejmo tri možnosti.

1. Lahko pomagamo tistim, ki jih je bolezen na kakršen koli način prizadela. Pandemija bo povzročila nekaj dobrega, če nas bo spodbudila k večji ljubezni do vseh pomoči potrebnih. Ni težko ugotoviti, da se v tem pogledu veliko ljudi zelo žrtvuje.

2. Bolezen hoče človeštvo, ki se je zelo oddaljilo od Boga, spreobrniti, privesti na pravo pot. Bog je tisti, ki bi rad v našo korist to dosegel. Pri tem prizadevanju običajno deluje po ljudeh, tudi po nas. Poglejmo, kako je deloval po fatimski pastirici sv. Jacinti. Dne 20. februarja skupaj z rodnim bratom Frančiškom praznujeta rojstni dan za nebesa. Takole nam sveta pastirica odgovarja: »Poslušajte, veste kaj? Naš Gospod je žalosten. Naša Gospa nam je rekla, naj ga ljudje ne žalijo več, saj je prejel že toliko žalitev, pa se za to nihče ne zmeni. Še kar naprej delajo iste grehe. Delajte žrtve za spreobrnjenje grešnikov. Naj naštejem nekaj primerov, kako smo delali mi, fatimski pastirčki. Ko smo srečali uboge lačne otroke, smo jim dali svojo malico za spreobrnjenje grešnikov. Zaradi tega smo bili sami lačni. Uživali smo želod, a smo iskali takšnega, ki je bil bolj grenak, da smo prispevali za spreobrnjenje grešnikov večjo žrtev. Ko so nam starši ponudili kakšen priboljšek, npr. grozdje, smo se odločili: 'Ne jejmo ga, darujmo to žrtev za grešnike.' Ko smo imeli različne bolečine, se nismo pritoževali.«

3. Imamo možnost, da na ladji velikanki »zbudimo« Jezusa, saj je z nami, a se zdi, da »spi«. Ne bojmo se, da bi nas pokaral: »Kaj ste boječi, maloverni?« Kako naj ga zbudimo? Z gorečo molitvijo! »Kdor moliti ne zna, naj se na morje poda!« pravi pregovor. Pandemija ne bo dosegla svojega skritega namena, če nas ne bo usmerila na Jezusa, če v nas ne bo prebudila duha molitve. V času pandemije nam hoče biti Jezus še bolj blizu, kakor je sicer, čeprav na drugačen način. Gre za bistvo, za najglobljo molitev. Jezus nas vabi: »Ostanite v meni in jaz v vas […] Kdor ostane v meni in jaz v njem, ta rodi obilo sadu, kajti brez mene ne morete ničesar storiti […] Kakor je Oče mene ljubil, sem tudi jaz vas ljubil. Ostanite v moji ljubezni. Če se boste držali mojih zapovedi, boste ostali v moji ljubezni, kakor sem se tudi jaz držal zapovedi svojega Očeta in ostajam v njegovi ljubezni« (Jn 15,4–10).

Že nekaj let pri svojem prizadevanju poudarjamo geslo: »Živeti iz posvetitve Jezusovemu in Marijinemu Srcu!« Drugače povedano: »Po Mariji k Jezusu!« Končni cilj je Jezus in nebeški Oče. Vedno ostati v Jezusu, v njegovi ljubezni, to je najčudovitejši sad življenja iz posvetitve Jezusovemu in Marijinemu Srcu. Tako bomo rodili obilo sadu. Če bomo živeli v prisrčnem prijateljstvu in ljubezni z Jezusom in Marijo, nam ne bo težko izpolnjevati Božje volje, kajti to je dokaz pristne ljubezni. Pandemija ima v sebi močan klic: Spreobrni se in veruj evangeliju! Ljubi Boga in vsakega človeka, posebej pomoči potrebnega!

p. Anton

DOMAČA ZDRAVILA Navadna arnika ali roža svetega Antona

Slovensko ljudsko krščansko ime za navadno arniko (Arnica montana L.) je roža svetega Antona. Sveti Anton Padovanski, katerega god obhajamo 13. junija, je zavetnik tistih, ki kaj ali koga iščejo. Najpogosteje se mu priporočajo tisti, ki iščejo svojega življenjskega sopotnika, ženo ali moža.

Arnika ima lep oranžno rumen cvet in mehke, z dlačicami poraščene, liste. Cveteti začne v juniju, ko obhajamo god svetega Antona iz Padove, in ko je pomlad že v polnem razcvetu. Menim, da so si zato arniko prisvojili tisti, ki so zaljubljeni. »Ko najdeš rasti arniko, si našel zaklad, ker je tako učinkovita zdravilna rastlina, in ko najdeš moža ali ženo, si tudi našel zaklad.« Arnika je ena najbolj priljubljenih in uporabljenih zdravilnih rastlin pri nas. Kip svetega Antona Padovanskega najdemo v mnogih cerkvah po Sloveniji, kar pove, da so se svetemu Antonu naši predniki radi priporočili.

 

Arnika je zaščitena

Arnika raste na slabši zemlji. Na revnih in zakisanih travnikih ter visokih barjih jo vidimo rasti. Je trajnica in v Sloveniji sodi med zaščitene zdravilne rastline, zato je ne nabiramo, čeprav marsikje lepo raste. Ponekod je že videti ogrožena zaradi pretiranega nabiranja, saj jo Slovenci, kljub temu, da je zaščitena, pogosto vseeno nabiramo. Videla sem jo rasti na Pohorju in v okolici Žirov. Zraste od 20 do 60 cm visoko. Ko je živel pater Simon Ašič (1906-1992), je je bilo še dosti, kajti človek takrat travnikov tudi še ni toliko obremenjeval z umetnimi snovmi.

 

Zdravilne učinkovine

Cvetovi arnike vsebujejo karotenoide, ki jim dajejo rumeno oranžno barvo. Zdravilnemu učinku arnike za zunanjo uporabo, torej na koži, pripisujemo predvsem seskviterpenskim laktonom in učinkovini helenalin. Cvetovi arnike vsebujejo še eterično olje, flavonske glikozide, fitosterol in timol, ki deluje antiseptično, ter druge spojine.

 

Delovanje arnike

Arnika deluje protivnetno in protibolečinsko. Zmanjša nastanek podpludb. V neki raziskavi na miših, ki so imele artritis, so dokazali, da helenalin v arniki zmanjša vnetje in bolečino. Arniko torej zunanje uporabljamo pri revmatičnih težavahv mišicah in sklepih ter krčnih žilah. Pri udarninah,zvinih in zlomih pa zmanjša oteklino in pordelost ter je tako okrevanje hitrejše.

Včasih so cvetove arnike namočili v žganje za notranje uživanje. Danes to odsvetujemo, saj lahko pride do zastrupitve. Arniko torej uporabljamo v obliki mazil, gelov in krem le za uporabo na koži.

 

Raziskava o učinkovitosti

V več krajih v Švici so opravili klinično raziskavo s pripravkom iz arnike. 79 ljudi, 26 moških in 53 žensk, je imelo obrabo kolena. Po treh tednih nanašanja pripravka iz arnike na koleno so občutili izboljšanje. Tudi še po šestih tednih uporabe arnike je bil njen učinek zdravilen. Manj je bilo bolečine in otrdelosti kolena. Funkcija kolena se je na splošno izboljšala. Le 7,6% bolnikov je čutilo blažje stranske učinke, a 76% bolnikov bi arniko znova uporabilo. 87% vseh je arniko ocenilo kot dober pripravek. Le 1 bolnik od vseh je imel alergijsko reakcijo, zato je le-ta z uporabo arnike prenehal. Celokupno gledano je bil uporabljen pripravek iz arnike učinkovit in varen. Menim, da si od vseh podatkov iz te raziskave, velja zapomniti, da nanašamo pripravek iz arnike na kožo nič manj kot 6 tednov. Četudi čutimo dober učinek že po 3 tednih, se učinek arnike po 6 tednih uporabe še okrepi.

 

Mazilo arnike

Pater Simon Ašič je rad svetoval uporabo mazila arnike; najpogosteje pri sklepnem revmatizmu. Ob tem je poudaril, da naj pri tej bolezni uživamo pretežno rastlinsko hrano z manj soli, izogibamo se kavi in alkoholu. V hladnem vremenu se toplo oblečemo ter se veliko gibamo na svežem zraku.

Barbara Kozan, mag. farm.