ZA ZIDOVI SAMOSTANA Dragocenost molitve rožnega venca

Mesec oktober je posvečen molitvi rožnega venca. V roke ga vzamejo tudi nekateri, ki ga sicer ne molijo. Vrednost in bogastvo rožnega venca mora vsak sam odkriti in zanj dozoreti, sicer ga bo molil nerad. Molijo in priporočajo ga papeži. Ne najdete svetnika v zadnjih stoletjih, ki mu ta molitev ne bi bila prav posebno pri srcu. Rožni venec je evangelij, spremenjen v molitev. Molitev rožnega venca je zato tako dragocena, ker v njej premišljujemo Jezusovo in Marijino življenje od Jezusovega učlovečenja v Devici Mariji do njenega kronanja v nebesih. Marijino življenje je najtesneje povezano z Jezusovim, saj je njegova Mati. Brez Matere ni Sina, takšna je bila Božja volja. Jezusove skrivnosti so zato v veliki meri tudi Marijine skrivnosti. Marija nas vodi k Jezusu. Kar v molitvi premišljamo, to vpliva na nas. Po tem se tudi lažje ravnamo. Rožni venec zato ni samo ustna, temveč je tudi in predvsem premišljevalna molitev. Spominjanje Jezusovega in v zvezi z njim Marijinega življenja je za naše duhovno življenje nujno potrebno. Pri vseh štirih delih rožnega venca pridejo na vrsto glavne skrivnosti naše vere. To so življenjske skrivnosti, ki oblikujejo našo vero in življenje. Premišljevanje teh skrivnosti, ki je podprto z molitvijo očenaša, desetih zdravamarij in slavaočetu, je najboljše sredstvo proti posvetnosti, grešnosti in neveri.

Dobra molitev rožnega venca ohranja in poglablja človeku vero. Kdor redno s premislekom in ljubeznijo prebira jagode rožnega venca, raste v veri, upanju in ljubezni. Z molitvijo prejemamo milost za poglobljeno krščansko življenje. Marija se je v Lurdu prikazala Bernardki z rožnim vencem v roki. Skupaj z njo ga je tudi molila. V Fatimi je naročala: »Vsak dan molite rožni venec!« Po Marijini zamisli spada molitev rožnega venca k najvažnejšim zdravilom za današnji svet.

Rožni venec moremo moliti kleče (kar je najbolje, če to zmoremo in smo v primernem prostoru), stoje, sede, ponoči v postelji, v avtu, na vlaku, v avtobusu, na sprehodu, med lahkim ročnim delom. Nekdaj je bil najbolj priljubljena večerna molitev. Veliko bolj srečne bi bile naše družine, če bi vsak večer dan končale s to prelepo starodavno molitvijo.

p. Anton

 

90 – letnica prvega poročila o Fatimi v slovenščini

Prvo obsežnejše poročilo o fatimskih dogodkih smo v Sloveniji dobili leta 1930. V Bogoljubu je izčrpno, verodostojno in zanimivo pisal o tem dr. Frančišek Jere (1881-1958).Njegovo pisanje nas bi kaj lahko prepričalo, da je napisano iz lastne izkušnje, če ne bi na koncu povedal, da je informacije črpal iz knjige nemškega teologa dr. Ludwiga Fischerja (1890-1957). Fischer je bil visokošolski učitelj cerkvene zgodovine v Bambergu. Iz z vatikanskega časopisa je izvedel o velikem romanju v Fatimo v letu 1928. Ker se je odpravljal na študijsko potovanje v Španijo, je sklenil, da bo Fatimo vključil v svoje popotne načrte. Ko je prišel v kraje, kjer je Marija izročala svoja naročila trem pastirjem, ga je tamkajšnje dogajanje povsem prevzelo. Vse življenje je ostal zvesti častilec fatimske Matere Božje. Bil je prvi nemški duhovnik, ki je obiskal ta kraj. Veliko je storil za razširjanje fatimskih sporočil po Evropi. Že v začetku leta 1930 je izšla njegova knjiga z naslovom »Fatima, portugalski Lurd«. Očitno je ta knjiga kaj kmalu prišla v roke tudi dr. Frančišku Jeretu, ki je bil tedaj profesor, strokovnjak za klasične jezike, na klasični gimnaziji v Šentvidu pri Ljubljani. V septembrski številki Bogoljuba 1930 je objavil članek z naslovom Romanje v Fatimo, naslednji mesec pa Kaj se godi v Fatimi. Skratka, že 13 let po Marijinem prikazovanju v Fatimi smo bili Slovenci dobro seznanjeni s tem. Istega leta, torej oktobra 1930 je leirijski škof Jose Coreira da Silva objavil Pastirski list o češčenju rožnovenske Matere Božje v Fatimi, ki se končuje: »Izjavljam, da so videnja otrok v dolini Iria dne 13. maja 1917 in vsakega 13. dne do oktobra 1917 verodostojna. Češčenje Naše ljube Gospe Fatimske uradno dovoljujem.« Vendar je Bogoljub prinesel slovenskim bralcem to pismo šele junija 1932.

 

DOMAČA ZDRAVILA Občutek polnosti in bolečine v želodcu

Mnogi čaji so grenkega okusa, to pa zato, ker zdravilne rastline, iz katerih smo čaj pripravili, vsebujejo spojine, imenovane grenčine. Grenčine se v postopku priprave čaja izlužijo v toplo vodo. Za zdravilne namene izkoriščamo grenčine v čaju pri dveh motnjah, in sicer pri izgubi teka ter pri dispepsiji.

Pomanjkanje apetita je pogost pojav pri starejših ljudeh, lahko pa se pojavi tudi že v zgodnjem, mladostniškem obdobju življenja. Vzroki so različni: okužba, motnje v delovanju gastrointestinalnega sistema ali psihosomatske težave, kot je npr. anoreksija.

Dispepsija je sindrom, ki ga spremlja več simptomov. Zaradi pomanjkljivega izločanja želodčnih sokov, zmanjšane količine žolča ali zmanjšanega izločanja soka trebušne slinavke prihaja do nabiranja plinov v želodcu in črevesju, bolečin in slabosti v trebuhu in občutka polnosti v želodcu. Kot da bi imeli »kepo v želodcu« po zaužiti hrani.

Pater Simon Ašič je pri teh težavah svetoval pitje čaja iz naslednjih zdravilnih rastlin:

10% korenina rumenega svišča (Gentianae radix)

10% rastlina tavžentrože (Centaurii herba)

20% rastlina navadnega rmana (Millefolii herba)

30% cvet prave kamilice (Chamomillae flos)

10% plod navadne kumine (Carvi fructus)

10% rastlina majarona (Majoranae herba)

10% plod sladkega janeža (Anisi fructus)

 

Čaj spijemo pol ure pred jedjo za spodbujanje teka ali po jedi pri trebušnih motnjah. Pripravimo si ga tako, da 1 žličko čajne mešanice prelijemo s 3 decilitri vrele vode, pokrijemo, pustimo stati 10 minut ter precedimo. Tega čaja nikoli ne sladkamo, če želimo izkoristiti njegov učinek. Pitja čaja ne priporočamo osebam z razjedo na želodcu ali dvanajstniku in s povečanim izločanjem želodčne kisline.

Tavžentroža vsebuje grenko spojino genciopikrin, ki ima grenkobno vrednost 12000. To pomeni, da če bi enemu delu genciopikrina dodali 12000 delov vode, bi vodo zaznali še kot grenko. Pri večjem razredčenju pa voda ne bi več imela grenkega okusa. Rumeni svišč, ki mu rečemo tudi encijan, košutnik, pa v majhnih količinah vsebuje najbolj znano grenko naravno snov do sedaj na svetu, amarogencin, ki ima grenkobno število 58 milijonov. To zopet pomeni, da bi grenak okus te spojine v vodi čutili, če bi 1 delu amarogencina dodali 58 milijonov delov vode. Ker je amarogencin tako zelo grenak, ga je v rastlini, po mojem mnenju, po Božjem načrtu, zato tako zelo malo.

Grenka snov v telesu vzdraži okušalne živčne končiče v ustih in posredno spodbudi izločanje želodčnega soka in žolča, kar pripomore k povečanju teka. Grenke spojine vsebuje še rman, vendar v manjših meri. Raziskave so potrdile, da ima rman še protimikrobno in antioksidativno delovanje, kar je spet ugodno pri prebavnih težavah.

Kumina, janež in kamilica so v čajni mešanici zato, ker delujejo proti napenjanju v trebuhu, kar je posledica tvorjenja plinov pri prebavi.

V Sloveniji torej rastejo zdravilne rastline za lajšanje prebavnih težav. Že pater Simon Ašič in naši predniki so jih nabirali po travnikih, zato je modro, da jih tudi mi danes uporabimo, če

jih rabimo. Le korenin rumenega svišča ne nabirajmo, ker je pri nas zaščiten.

Barbara Kozan, mag.farm.

 

Rojčeva češnja

Našo dolino objemata dva potoka: Veliki in Mali breg. Med njima je slab kilometer razlike. Čez manjšega že od nekdaj vodi mostič, do mostu čez Veliki breg pa je precej daleč. Zato smo raje uporabljali bližnjico. Tu je bila še v času mojega otroštva položena le brv, ki se je grozeče gugala, če smo stopili nanjo. Danes se med obema potokoma razprostira širno polje koruze, pšenice ali oljne repice, nekdaj pa je bilo razdeljeno med številne kmete in vsak kos se je imenoval drugače, največkrat po lastniku. Tam, kjer je kolovoz malce zavil, se je reklo pri Rojčevi češnji.(To vemo samo še trije v vasi). Rojčeva češnja je bila edino drevo na vsem širnem polju. Rasla je tik ob poti. Poleti so se ljudje, ki so delali v bližini, med malico lahko zatekli v njeno senco, spomladi pa so jim teknili tudi njeni plodovi. Toda kako, da je češnja sploh zrasla na Rojčevi njivi?

Nekoč je hodila Devica Marija z Jezuščkom po svetu. Jezušček je bil še zelo majhen in ni mogel delati velikih korakov. Bil je žejen in mati ga ni mogla utolažiti, da bosta kmalu prišla do vode. Pa se je zasmilil njegovemu angelu varuhu. Ravno tedaj so na Primskovem zorele češnje. Poletel je tja in nabral polno prgišče zrelih sadežev. Z njimi se je Jezušček odžejal. Koščice so ostale na tleh in iz ene je pognala češnja.

Kot otrok sem bila pogosto žejna ravno takrat, ko ni bilo mogoče priti do vode. Babica me je tolažila z besedami: «Spomni se vernih duš v vicah, kako so šele one žejne.« Pa ni pomagalo. Povedala Marija Škufca, r. 1887, Malo Črnelo

zapisala Valerija Ravbar

 

VALERIJINE VRSTICE Fatimska Marija in Slovenci

Leta 1933 je župnik Josip Lavtižar( 1851-1943) iz Kranjske Gore izdal šmarnice pod naslovom Marijina božja pota v Evropi. Opisal je 31 krajev, za vsak dan v maju enega. Pravi, da ni obiskal samo treh od njih. Prepotoval je veliko sveta. Romanske dežele je obiskal že leta 1900, torej precej pred fatimskimi dogodki. Zato menim, da je Fatima eno od teh treh romarskih središč, kjer ni bil. Takole piše: «Dolga bo današnja pot, toda ne ustrašimo se je, saj nas bo pripeljala k blaženi Devici Mariji. Daleč, daleč od nas je portugalska dežela. Potovati moramo skozi laške, francoske in španske pokrajine prav tja do Atlanškega morja, ki loči Evropo od Amerike.« Glede datumov in števila Marijinih prikazanj se mu je zapisalo kar nekaj netočnosti. Toda vse drugo opisuje mnogo bolje od nekaterih piscev, ki so zagotovo bili tam.

»Fatima je revna vas, ki je ne najdeš na nobenem zemljevidu. Sameva severno od glavnega portugalskega mesta Lisabona. Skoro neverjetno je, koliko romarjev prihaja dandanes v ta kraj. Kdor gre v Fatimo, ne gre za razvedrilo, temveč za pokoro. Na planoto, ki se vzpenja 500 metrov nad ravnino, držita dve cesti: ena od vzhoda, tri ure dolga, in ena od zapada, pet ur dolga. Po teh dveh cestah se pomikajo sto tisoči peš ali na raznih vozilih. Dolga je ta pot in združena z žrtvami. Povsod pa vidimo vdanost, zaupanje in vztrajnost. Cesta je polna klancev, da odletavajo vozovi sem in tja. V začetku pota so njive in vinogradi, ko pa pridemo više, je okolica kamenita in gola. Sveti kraj, obdan z zidom, je četverooglat, 330 metrov dolg in 270 metrov širok. Tega prostora ne sme nihče drugi prestopiti kakor sami romarji. Vozovom, prodajalcem in prosjakom je določen prostor zunaj zidovja. Tisti hrast, na katerem se je Marija prikazovala, so božjepotniki popolnoma razsekali in razrezali ter odnesli koščke lesa kot spomin na svoje domove. Ostal je samo štor drevesa.«

Ko je župnik Josip Lavtižar to pisal, so že začeli graditi fatimsko baziliko, imenovano »v portugalskem jeziku Nossa Senhora de Rosario de Fatima ali po slovensko Naša gospa rožinvenska v Fatimi«. Navedel je natančne mere cerkve in pristavil, da gradnja ne bo še kmalu končana. Nazadnje je vzkliknil v imenu vseh istih, ki so v ponedeljek 22.maja 1933 poslušali šmarnice po slovenskih cerkvah: «Preslavna Devica! Tudi mi hodimo radi po božjih potih, na tako dolgo pot pa ne moremo iti za tabo. Zato te pozdravljamo od daleč in združujemo svoje prošnje s prošnjami tistih, ki klečijo pred tvojo podobo v Fatimi. Saj smo vsi tvoji otroci, ti pa si mati nas vseh, o milostljiva, o dobrotljiva, o sladka Devica Marija! Amen.«