Rojčeva češnja

Našo dolino objemata dva potoka: Veliki in Mali breg. Med njima je slab kilometer razlike. Čez manjšega že od nekdaj vodi mostič, do mostu čez Veliki breg pa je precej daleč. Zato smo raje uporabljali bližnjico. Tu je bila še v času mojega otroštva položena le brv, ki se je grozeče gugala, če smo stopili nanjo. Danes se med obema potokoma razprostira širno polje koruze, pšenice ali oljne repice, nekdaj pa je bilo razdeljeno med številne kmete in vsak kos se je imenoval drugače, največkrat po lastniku. Tam, kjer je kolovoz malce zavil, se je reklo pri Rojčevi češnji.(To vemo samo še trije v vasi). Rojčeva češnja je bila edino drevo na vsem širnem polju. Rasla je tik ob poti. Poleti so se ljudje, ki so delali v bližini, med malico lahko zatekli v njeno senco, spomladi pa so jim teknili tudi njeni plodovi. Toda kako, da je češnja sploh zrasla na Rojčevi njivi?

Nekoč je hodila Devica Marija z Jezuščkom po svetu. Jezušček je bil še zelo majhen in ni mogel delati velikih korakov. Bil je žejen in mati ga ni mogla utolažiti, da bosta kmalu prišla do vode. Pa se je zasmilil njegovemu angelu varuhu. Ravno tedaj so na Primskovem zorele češnje. Poletel je tja in nabral polno prgišče zrelih sadežev. Z njimi se je Jezušček odžejal. Koščice so ostale na tleh in iz ene je pognala češnja.

Kot otrok sem bila pogosto žejna ravno takrat, ko ni bilo mogoče priti do vode. Babica me je tolažila z besedami: «Spomni se vernih duš v vicah, kako so šele one žejne.« Pa ni pomagalo. Povedala Marija Škufca, r. 1887, Malo Črnelo

zapisala Valerija Ravbar

 

VALERIJINE VRSTICE Fatimska Marija in Slovenci

Leta 1933 je župnik Josip Lavtižar( 1851-1943) iz Kranjske Gore izdal šmarnice pod naslovom Marijina božja pota v Evropi. Opisal je 31 krajev, za vsak dan v maju enega. Pravi, da ni obiskal samo treh od njih. Prepotoval je veliko sveta. Romanske dežele je obiskal že leta 1900, torej precej pred fatimskimi dogodki. Zato menim, da je Fatima eno od teh treh romarskih središč, kjer ni bil. Takole piše: «Dolga bo današnja pot, toda ne ustrašimo se je, saj nas bo pripeljala k blaženi Devici Mariji. Daleč, daleč od nas je portugalska dežela. Potovati moramo skozi laške, francoske in španske pokrajine prav tja do Atlanškega morja, ki loči Evropo od Amerike.« Glede datumov in števila Marijinih prikazanj se mu je zapisalo kar nekaj netočnosti. Toda vse drugo opisuje mnogo bolje od nekaterih piscev, ki so zagotovo bili tam.

»Fatima je revna vas, ki je ne najdeš na nobenem zemljevidu. Sameva severno od glavnega portugalskega mesta Lisabona. Skoro neverjetno je, koliko romarjev prihaja dandanes v ta kraj. Kdor gre v Fatimo, ne gre za razvedrilo, temveč za pokoro. Na planoto, ki se vzpenja 500 metrov nad ravnino, držita dve cesti: ena od vzhoda, tri ure dolga, in ena od zapada, pet ur dolga. Po teh dveh cestah se pomikajo sto tisoči peš ali na raznih vozilih. Dolga je ta pot in združena z žrtvami. Povsod pa vidimo vdanost, zaupanje in vztrajnost. Cesta je polna klancev, da odletavajo vozovi sem in tja. V začetku pota so njive in vinogradi, ko pa pridemo više, je okolica kamenita in gola. Sveti kraj, obdan z zidom, je četverooglat, 330 metrov dolg in 270 metrov širok. Tega prostora ne sme nihče drugi prestopiti kakor sami romarji. Vozovom, prodajalcem in prosjakom je določen prostor zunaj zidovja. Tisti hrast, na katerem se je Marija prikazovala, so božjepotniki popolnoma razsekali in razrezali ter odnesli koščke lesa kot spomin na svoje domove. Ostal je samo štor drevesa.«

Ko je župnik Josip Lavtižar to pisal, so že začeli graditi fatimsko baziliko, imenovano »v portugalskem jeziku Nossa Senhora de Rosario de Fatima ali po slovensko Naša gospa rožinvenska v Fatimi«. Navedel je natančne mere cerkve in pristavil, da gradnja ne bo še kmalu končana. Nazadnje je vzkliknil v imenu vseh istih, ki so v ponedeljek 22.maja 1933 poslušali šmarnice po slovenskih cerkvah: «Preslavna Devica! Tudi mi hodimo radi po božjih potih, na tako dolgo pot pa ne moremo iti za tabo. Zato te pozdravljamo od daleč in združujemo svoje prošnje s prošnjami tistih, ki klečijo pred tvojo podobo v Fatimi. Saj smo vsi tvoji otroci, ti pa si mati nas vseh, o milostljiva, o dobrotljiva, o sladka Devica Marija! Amen.«

 

Z duhovniki v Sankt Peterburgu (17)

Šli smo skozi velik hodnik ob strani stavbe. Z ene strani so bila okna. Vse je bilo pisano okrašeno z raznimi freskami in ornamenti. Bilo je toliko skoraj enakih obokov, da se ti je zdelo, da seže tvoj pogled prav v neskončnost. Tudi v tem hodniku je bila gneča. Da so bili zastoji še večji, so pripomogle stojnice, na katerih so prodajali razne brošure, knjige, monografije in razglednice iz Ermitaža. Mnogi so se tam ustavili in nakupovali.

Sledila je še ena soba, ki je imela na strehi steklena okna. Tudi ta je bila vsa napolnjena z različnimi umetninami. Veliko jih je bilo z nabožnimi motivi. Vmes je bila lepa slika na platno, ki je predstavljala svetega Boštjana. Ves je bil prestreljen s puščicami. Na drugi so bile žene, ki so zarana prišle h grobu, da bi mazilile Jezusovo telo. Angel v bleščeči obleki pa jim je pokazal prazen grob. Tam je bila tudi čudovita upodobitev križanja svetega Petra. Ker se je počutil nevrednega, da bi bil križan tako kot Jezus, so ga z glavo obrnili navzdol.

V naslednji sobi je bilo veliko kipov. Bili so tako lepo izdelani, da se je zdelo, kakor da so živi. Kmalu nato smo prišli do velikega prostora s stopnicami. Bile so slovesne in so vodile iz pritličja. Okoli stopnišča so bili veliki stebri. Med njimi pa spet male kamnite mizice z intarzijami. Na eni je bilo moč videti šmarnice. Tudi te so bile vrhunsko izdelane. Male čašice so bile tako imenitno izdelane, da si res mislil, da so jih zalili v neko tekočino in pustili, da se je vse skupaj posušilo. Prav dobro je bila vidna tretja razsežnost, kot da bi segali mali zvončki v notranjost kamna. Ob njih so bile upodobljene še modre spominčice, ki so skupaj s šmarnicami sestavljale čudovit šopek. Na vogalu pa je bil postavljen še kip dobrega Pastirja. Bil je tako lepo osvetljen, da sem ga kar večkrat fotografiral. Potrudil sem se za tak pogled, ki ni imel motečega ozadja.

Končno smo prišli do velike sobane kjer so bila razstavljena dela španskih mojstrov. Najbolj mi je sedla v spomin prekrasna slika Marije Vnebovzete. Naslikal jo je Murillo. Morda mi je zato bila domača, ker smo podobno Marijino sliko vsak dan srečevali pri sveti maši v konkatedrali poleg semenišča.

Marija je predstavljena zelo mlada. Njen obraz je sijoč in prijazen. Pogled ima uprt v nebo, angeli pa jo spremljajo, ko se dviga v nebo. Oblečena v belo tuniko in ogrnjena z modrim plaščem. Ker je bilo malo več svetlobe, sem se potrudil, da sem naredil več fotografij te čudovite slike. Na njej ni bilo odbojev, pa še ravno prav visoko je bila obešena, da niso šle linije preveč skupaj v zgornjem delu slike.

Nevska smer nas je privedla v sobano, kjer so bila razstavljena dela znanega slikarja Rembrandta. Bilo jih je kar nekaj. Dobro so bile zaščitene z pleksi steklom preko vsakega platna. Zato je bilo skoraj nemogoče narediti dobro fotografijo. Na večini fotografij bi bil močan odboj in videl bi se tisti, ki je fotografiral. Kakor v ogledalu.

Radovedno sem iskal, kje bom našel znamenitega Izgubljenega sina. Ni ga bilo. Mislil sem že, da sem ga zgrešil. Niti osnovnega pojma nisem imel, kako velika naj bi bila ta slika. Motiv mi je bil znan, saj sem ga že pogosto videl. Slika je seveda zelo dragocena. Slikar je bil pravi mistik, da je naredil tako vrhunske umetnine.

Pri izhodu iz te Rembrandtove sobane je bila velika gneča. Mislil sem si, da bi tam morala biti omenjena slika. Res se je prikazala, ko sem prišel izza vogala. V dvorani so namreč naredili male zidce, da so pridobili več prostora za obešanje slik. Tako so nastale male sobice. V vsaki je bilo nekaj slik. Značilno za tega slikarja je, da je znal tako lepo naslikati svetle in temne dele slike. Na ta način je poudaril tisto, kar je najbolj pomembno. To se posebej lepo vidi na sliki, ki prikazuje snemanje s križa. Človek lahko takoj opazi, da je Jezusovo truplo, ki ga snemajo, najbolj osvetljeno. Vse drugo je nekoliko temnejše. Hitro lahko razumeš, da so snemali s križa Jezusa, ki je luč sveta. Čeprav je bilo njegovo telo mrtvo, je bilo še vedno luč sveta. In še nekaj sporoča slikar: Jezusovo mrtvo telo je že sijalo v svetlobi vstajenjskega jutra. Kako bi mogel Jezus ugasniti, ko pa je neminljiva luč sveta. Iz njega sijejo nebesa. On ne more ostati v temi, ker je edini vir prave luči.

Pri Izgubljenem sinu se je kar trlo ljudi. Zgleda, da je ta slika najbolj znana. Vsak si jo je hotel ogledati. Vsak se je hotel ob njej slikati. Bilo je polno Kitajcev, ki so hoteli narediti vsak svoj »selfi« ob sliki. S tistimi podaljški za fotoaparat so se prerivali, in slikali kot po tekočem traku.

Stal sem ob strani in čakal, da pridem na vrsto še jaz. Pa ne za »selfi« marveč za dobro fotografijo. Ogledoval sem sliko in čedalje bolj spoznaval, da je uporabno fotografijo zelo težko ali celo nemogoče narediti. Bila je tako obupno slabo razsvetljena, da mi je bilo kar hudo. Od zgoraj sta sijala vanjo dva mala žarometa. Risala sta vsak svoj sij na sliko, da se je svetila. Ker sta sijala v topli barvi, je bilo vse na sliki popačeno. Barve so bile drugačne kot so v resnici. Od strani pa je skozi okno padala hladna svetloba in risala še nov odblesk ob robu.

Skupina Kitajcev se je pomaknila naprej v naslednji prostor. Tako je bilo ob sliki nekaj trenutkov skoraj prazno. Pomikal sem se naprej in nazaj, ter iskal pravo mesto za fotografiranje. Težko ga je bilo najti. Nova težava je bila velikost slike. Ker je bila obešena precej visoko, so bile na fotografiji vse linije popačene. Zgoraj je napravilo sliko veliko ožjo in spodaj širšo. To se sicer da nekoliko popraviti, a dobro ni nikoli, če je popačenje preveliko.

Fotoaparat je pridno ropotal. Naredil sem veliko slik. Upal sem, da bo vsaj kakšna za silo uporabna. Potem sem malo obstal in gledal na sliko. Res je umetnina. Ni sicer fotografsko natančno izdelana. Človek bi mislil, da je bil slikar malo površen. Toda to je bil njegov stil.

Bral sem, da je bil Rembrandt v času, ko je ustvarjal, zelo reven. Komaj je imel za barve. Slike mu niso plačevali ali pa zelo slabo. Živel in ustvarjal je v veliki revščini. Toda njegova notranjost je bila bogata. Bil je velik človek. Vse, kar je naslikal, je zraslo iz velike ljubezni do Boga. Veliko je bral Sveto pismo in ga premišljeval. Mirno bi lahko rekel, da je bil mistik in kontemplativec. Njegove slike so v barvah naslikana izpoved njegove globoke vere. Mislim, da je prav njegova vernost in ustvarjanje iz vere glavna vrednost njegovih slik. Te slike imajo dodano vrednost. Zrasle so iz globokega razmisleka in molitve. Njegovo slikanje je bil način izražanja njegovega odnosa do Boga. To, kar je v sebi čutil, je prenesel na platno. Zato je vsaka njegova nabožna slika neke vrste pridiga tistim, ki slike občudujejo. Vprašanje pa je, ali so vsi sposobni razumeti duhovno globino njegovih del. Zaradi duhovnega sporočila so njegove slike tako dragocene, drage in izpovedne.

Kot sem že omenil, je to razumel duhovnik Henri Nuewen. Sedel je ob sliki, jo motril in ob njej premišljeval. To sem si želel tudi jaz, a je bilo v danih razmerah nemogoče. Potrebno bi bilo veliko časa, pa sam bi moral biti. Slika bi mi morala spregovoriti v tišini.

Kljub temu sem vsaj malo začutil Očetovo ljubezen, ko sprejme izgubljenega sina in ga objame. Najbolj svetel del na sliki je Očetovo obličje. To pove mnogo! Očetovo obličje je tista luč, ki nam sije vedno. Morali bi jo iskati in živeti v siju svetlobe, ki izhaja iz Očetovega obličja. Vse druge luči so tema. Ne morejo nam svetiti in ne nas voditi v pravo smer. Sij Očetovega obličja bi moral biti za nas tako privlačen, da bi za vsako ceno želeli bivati v njenovi svetlobi.

Na misel mi prihajajo nočni metulji. Če prižgeš luč, se kmalu okoli luči nabere veliko nočnih lepotcev, ki so prihiteli k luči. Sij Očetovega obličja bi moral nas ljudi tako privlačiti, kot navadna luč privlači metulje. Toda še bolj. Sij Očetovega obličja je svetloba, ki nam daje življenje. Ni samo neka luč, marveč svetloba, ki je za kristjana življenjskega pomena. To misel je zelo poudarjal sveti papež Janez Pavel drugi. Klical je ljudi, da bi premišljevali poveličano Jezusovo obličje. Toda kdor vidi Sina vidi tudi Očeta. Oče in Sin sta eno.

Tudi sinova glava je lepo osvetljena. Kakor da bi očetov obraz osvetljeval tudi sinovega. Tu se spet kaže slikarjeva globoka vera. Ne samo da moramo hiteti k siju Očetovega obličja, če hočemo svetiti, moramo biti ožarjeni od svetlobe z Očetovega obličja. To pomeni, če želimo v življenju uspeti, če želimo, da nas opazijo, moramo biti osvetljeni s sijem, ki izhaja iz Očetovega obličja. Če tega sija ni v kristjanovem življenju, je enostavno neviden. Ni pričevalen in ne opazijo ga.

Ali ni to nekaj za današnji čas? Vsak želi biti opažen in viden. Pravijo, da če nisi na internetu viden, te ni, ne obstajaš. Zato si ljudje tega časa tako zelo prizadevajo, da bi bili opaženi, da bi jih ljudje videli in se o njih pogovarjali. To je človekovo teženje, da bi bil opažen. Toda pomembno je, kako biti opažen, kako biti viden?

p. Branko Petauer

Spreobrnjenje

Tako smo prišli do vrnitve duše, ki se spreobrne k Besedi; Beseda pa jo bo preobrazila, da se bo duša upodobila po njej. S čim? Z ljubeznijo? Saj pravi: »Posnemajte torej Boga, saj ste njegovi ljubljeni otroci, in živite v ljubezni, kakor je tudi Kristus ljubil vas« (Ef 5,1).

Dokler živimo, je čas za rešitev.

Vsaka duša more, čeprav je obremenjena z grehi, omrežena z napakami, ujeta v veseljačenje, zasužnjena v izgnanstvu, v ječi telesa […] priklenjena na svoje ude in prikovana na skrbi, raztresena zaradi opravil in pritisnjena od strahov, potrta od bolečin in tavajoča iz zmote v zmoto, stiskana od morečih bojazni in nemira od sumničenj ter slednjič, kakor pravi prerok, tujka v sovražni deželi, omadeževana s trupli in prišteta med tiste, ki so v peklu; vsaka duša, pravim, ki je tako zavržena in obupana, more najti sama v sebi razlog ne le, da upa v odpuščanje in usmiljenje, temveč tudi lahko hrepeni po združenju z Besedo, se ne straši z Bogom skleniti prijateljske zaveze in se ne boji niti sladkega jarma ljubezni s Kraljem angelov. Zakaj ne bi brez bojazni vse to pričakovala od njega?

Misli sv. Bernarda Čista vez med Bogom in dušo

V Svetem pismu beremo: »Kdor ljubi krivico, sovraži svojo dušo« (Ps 10,6). Odstranite torej greh, ki jemlje duši del podobnosti Bogu, in porodilo se bo duhovno zedinjenje, medsebojno zrenje in medsebojna ljubezen. Ko namreč pride popolno, mine nepopolno (prim. 1 Kor 13,10), med Bogom in dušo pa nastane čista in popolna ljubezen, popolno spoznanje, očitno zrenje, trdno zedinjenje, neločljiva vez, popolna podobnost. Tedaj bo duša spoznala, kakor je spoznana (prim. 1 Kor 13,12); tedaj bo ljubila, kakor je ljubljena.

POMEN MOLITVE ZA NAŠE ŽIVLJENJE (12) Molitev je povezana z ljubeznijo do bližnjega.

Cerkveni učitelj sv. Ambrož nas spodbuja: »Uči se moliti za vse ljudi, to je za vse telo, za vse ude svoje matere. V tem je znamenje vzajemne ljubezni. Če prosiš le zase, moliš le za svoje koristi. In če vsakdo moli le zase, je milost uslišanja le v sorazmerju do več ali manj vrednega posameznika. Če pa posamezniki molijo za vse druge, tedaj vsi molijo za vsakega in korist je večja.« 

Molitev za naše brate in sestre je velik dar, s katerim jih obdarujemo. Jezus je molil za vse človeštvo. Že pred njim so duhovni voditelji starozaveznega Božjega ljudstva pogosto molili za svoje ljudstvo. V Cerkvi je polno molitev, v katerih se obračamo na Boga za potrebe vseh ljudi. Velik pomen imajo kontemplativni redovniki in redovnice, ki živijo bolj skrito življenje ter za Cerkev in svet veliko molijo. Ker so blizu Kristusu v molitvi, so mu blizu tudi sredi trpečega človeštva.

Odlična oblika izkazovanja medsebojne ljubezni je molitev drug za drugega. Pri njej pride lepo do izraza občestvo svetih. Molitev doseže žive in pokojne. Mi molimo zanje, oni molijo za nas. Tako je molitev v službi medsebojne ljubezni.

Anselm Grün v knjižici Molitev in spoznavanje samega sebe lepo pravi: »Če molimo drug za drugega, odkrijemo, da smo v globini povezani z vsemi ljudmi. Spoznamo, da je vse temno, kar vidimo v bližnjem, tudi v nas; izgine težnja, da bi krivdo valili na druge. Tudi mi smo krivi, da je bližnji tak, kakršen je ... Kdor poskuša gledati bližnjega v Božji luči, kot človeka, ki ga Bog ljubi, preneha projicirati nanj svoje napake in slabosti. Molitev za druge je res učinkovito sredstvo, da s tem prenehamo in da resnično spoznamo svojo notranjost. Vodi nas tudi k boljšemu spoznavanju in razumevanju drugih ljudi, ne da bi jih obsojali.«

Naša molitev koristi našim bratom in sestram tudi zato, ker nam samim pomaga, da jim z večjo zavzetostjo služimo. Če molimo na pravi način, ne rastemo le v ljubezni do Boga, ampak tudi v ljubezni do bližnjega. Zato molitev ni v prvi vrsti iskanje lastne sreče in še manj trenutnega ugodja. Čim bolj bo naša molitev nesebična, tem bolj bo tudi nas same osrečevala. Kdor za človeštvo v molitvi dviga roke k Bogu, je največji dobrotnik človeštva.

Kako povezanost z Bogom odpira srce in roke za bližnjega, kaže izpoved nekega redovnika: »Takrat, ko sem sam s svojim Bogom, ko sem prazen sebe, sem sposoben sprejeti drugačnost drugega, njegovo nepopolnost, njegove slabosti. Sposoben sem se tudi resnično veseliti z njim njegovih uspehov. Še več. Takrat sem sposoben zanj moliti in moje bičanje njegovih napak in slabosti ter puhlo besedičenje more zamenjati dobrohotna beseda, ki je podprta z molitvijo.«

Inženir pripoveduje:   »Ali sem ob molitvi in po njej tudi boljši človek, boljši do sebe in drugih? Čeprav sam sebe težko sodim, bi si upal reči, da je tako. Ne vedno, a vendar. Velikokrat se zgodi, da molim za tega ali onega. Razume se, da mu ob tem želim vse dobro. In ko to želim, sem tudi notranje pripravljen kaj storiti. Ne samo zaradi dolžnosti, preprosto zato, ker sem za dejanje notranje pripravljen, ker me je k temu priklicala žlahtna misel molitve ...

Ko sem bil fantič v puberteti, sredi zadnje vojne, sem že videl in spoznaval, da so ljudje, ki molijo in se trudijo za resno molitev, boljši, žlahtnejši, manj podvrženi surovosti.«

Neka žena in mati izpoveduje: »Brez molitve ne bi bila to, kar sem, moj mož to, kar je, moji otroci to, kar so! Pa ne mislim s tem le na svojo in našo molitev, temveč tudi na molitev vseh, ki molijo zame in za našo družino. Nikoli jim ne bom zadosti hvaležna.«

Molitev nas usposablja, da lažje prenašamo različne krivice. Sv. Dorotej pravi: »Kdor je v molitvi ali kontemplaciji, z lahkoto prenaša brata, ki ga zmerja, in ostane miren.«

Redovnica piše: »Počasi sem odkrila vrednost molitve za tiste, ki mi nasprotujejo ali mi delajo krivico, ki so mi zoprni. Lažje jim odpuščam, lažje sem iskrena do njih. Molim pa tudi za tiste, ki trpijo zaradi mene, zaradi moje nepozornosti, premajhne ljubezni.«

Vemo, da je vera brez del mrtva. Vero in molitev kot hčerko vere morajo zato spremljati dobra dela. Prava molitev vodi k dejavnosti. Zato je še kako pomembno, kar pravi Pronzato v knjigi Rad bi molil: »Če si molil za mir, trudi se, da boš okrog sebe ustvarjal mir, slogo in vzajemnost. Če si molil 'pridi k nam tvoje kraljestvo,' zavihaj si pogumno rokave in začni graditi to kraljestvo. Če si molil za pravico, moraš postati pravičen. Če si molil za trpeče, ne pozabi, da te čakajo ... Kdor tvega, da gre molit v cerkev, mora priti ven spremenjen, drugačen, z eno besedo, spreobrnjen.« Bernanos je zapisal: »Čudovito je to, kako se moje mišljenje spreminja, kadar molim.«

Za dobro molitev je potrebno, da odpustimo vsem ljudem. Če je naš odnos do človeškega »ti« neurejen, ne bo mogel biti v redu z Božjim »Ti«. Z odpuščanjem uresničujemo, kar zagotavljamo v očenašu: »Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom.« Prav je, da posnemamo Jezusa, ki je na križu molil za svoje sovražnike: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo« (Lk 23,34).

Jezusovo naročilo, da se je treba pred daritvijo spraviti s sprtim bratom, velja tudi za molitev: »Če torej prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj proti tebi, pusti dar tam pred oltarjem, pojdi in se prej spravi z bratom, potem pa pridi in daruj svoj dar« (Mt 5,23s).

Sv. Nil (u. ok. 430) pravi: »Vse, kar v sovraštvu narediš bratu, ki te je žalil, bo med molitvijo vstalo v tvojem srcu.«

Dobra molitev ni združljiva z grehi jezika. Sv. Jakob piše v svojem pismu: »Poglejte, kako majhen ogenj, pa takšen gozd zažge. Tudi jezik je ogenj, svet krivice. Jezik je tisti ud med našimi udi, ki kvari vsega človeka in razvnema kolo življenja, njega pa podžiga pekel. Vse vrste živali, naj letajo po zraku, lazijo po zemlji ali plavajo v vodi, se dajo ukrotiti in človek jih tudi ukroti, le jezika nihče ne more ukrotiti; neugnano zlo je in poln smrtonosnega strupa. Z njim hvalimo Gospoda in Očeta, in z njim preklinjamo ljudi, ki so ustvarjeni po Božji podobi. Iz istih ust prihajata hvala in kletev. Moji bratje, tako ne sme biti!« (Jak 3,5–10).

»Če kdo misli, da je pobožen, pa ne brzda svojega jezika, sam sebe vara; pobožnost takega človeka je prazna« (Jak 1,26).

p. Anton