Dne
29. septembra leta 2019, v nedeljo, je bilo praznovanje srebrne maše v župniji
Bakovci. Na to smo se pripravljali s tridnevno duhovno pripravo. Vsak dan je
imel svojo lastno vsebino. Tako je bila téma četrtkovega dneva »Kristus živi«
in je vzeta iz naslova apostolske spodbude, ki jo je papež Frančišek napisal
mladim in vsem. Dogajanje je vodil br. Marko. Celotno dogajanje smo začeli z
molitvijo Najsvetejšega, ki smo ga izpostavili in ki je nedvomno in dejansko
središče vseh naših dejavnosti ter je bilo središče tudi tega obhajanja. Br.
Marko je pri maši spregovoril mladim in o mladih z vidika te spodbude in svojih
bogatih izkustev duhovnega življenja. Po maši je bilo tudi srečanje za mlade.
Petkov
dan je bil spokornosti in obnovitve zaveze z Bogom. Zelo važno mesto je
zavzemala spoved. Štirje duhovniki smo križarili po župniji in delili
zakramente bolnim, obenem pa je bila spoved na razpolago – ob določeni uri –
tudi v cerkvi. Dogajanje zvečer je vodil župnik iz Male Nedelje, predsednik
Združenja posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu na Slovenskem, g. Srečko
Fras. Vrhunec tega dne je bila posvetitev posameznikov Jezusovemu in Marijinemu
Srcu. Srečko je spregovoril o pomenu in vrednosti te posvetitve, po obhajilu pa
se je, kdor je hotel, posvetil tema najsvetejšima Srcema. Prisotni smo dobili
obrazce posvetilne molitve pa tudi smernice za življenje po posvetitvi in iz
nje. Sicer pa se je župnija na posvetitev pripravljala že predhodne tri
nedelje, ko je bilo pri pridigah spregovorjeno o temeljih, zgodovini, vsebini,
oblikah, pomenu, spodbudah in razmahu te posvetitve, kakor tudi o prvih petkih
in prvih sobotah v mesecu.
Tretji,
sobotni dan, je vodil p. Tomaž, moj novomašni pridigar. Ta dan je nosil naslov
»Izvoli torej življenje« (5 Mz 30,19), se pravi geslo, ki je vzeto iz
Mojzesovega poslednjega govora Izraelcem pred vstopom v Obljubljeno deželo; to
geslo pa je bilo tudi naslov slovenske sinode, ki jo je obhajala Cerkev na
Slovenskem leta 2000. Najprej je bila maša, v kateri je bilo spregovorjeno tudi
o preobilni ljubezni Jezusovega Srca do vsakega človeka – in do vseh – nato pa
je bila prisrčna, priljudna in preprosta okrogla miza z naslovom »Veselimo se življenja«
in jo je vodil prav tako p. Tomaž. Ker je bil to na nek način tudi misijon, smo
na koncu zmolili po namenu sv. očeta še očenaš in ostale molitve, da bi vsak,
ki se je udeleževal celotne tridnevne priprave na srebrno mašo, in je izpolnil
vse pogoje, mogel prejeti še popolni odpustek.
Poseben
odtenek temu dogajanju so dajala pričevanja, ki sem jih imel, kratka, a
sugestivna, saj sem vsak dan v teh treh dneh spregovoril o eni izmed etap oz.
pomembnejših dogodkih svojega dosedanjega življenjskega poteka.
V
četrtek sem govoril o svoji mladosti. Omenil sem nekaj temeljnih razsežnosti,
ki sem jih imel za kamenčke, s katerimi sem skušal sestaviti in podati
predstavo te mladosti. Govoril sem o svoji (pre)veliki ljubezni do nogometa,
kako sem v tem skušal iskati in najti smisel življenja. Toda nekega dne pa mi
je – v nedeljo, ko sem se s kolesom peljal na tekmo, točno vem, kje – kljuvalo
v srcu, kakor nek glas, ki mi je govoril: Poglej, vse mine. Kakor ta tekma, za
katero bo prišla jutri zopet šola; kakor ta nedelja, po kateri bo prišel jutri
zopet delovni dan; tako bo minilo tudi to življenje. In veselje, navdušenje,
radost, kar sedaj čutiš do nogometa in za kar tudi živiš – kaj boš s tem in kaj
boš imel od tega? Tudi to bo namreč minilo … To pomeni, tudi ta ljubezen do
nogometa, iskanje življenjskega smisla v nogometu, me ni moglo potešiti, če sem
le količkaj razumno razmišljal. To me ni napolnilo, to ni moglo izpolniti mojih
življenjskih pričakovanj in želja. Še sem govoril o svoji preveliki vnemi za t.
im. »veselice«, ki jih je bilo v tistem času v tistih krajih zelo veliko,
praviloma vsak teden, in to po dve, tri, in za katere sem tudi, v nekem smislu,
živel in po njih hrepenel. V zvezi z njimi pa so se pojavljale tudi vsake vrste
neprimernosti in nespodobnosti. Omeniti moram tudi kamenček doživljanja Marije,
ki je imela v mojem razburkanem življenju posebno mesto kakor znamenje upanja.
Spomnim se, da sem se nekega dne, kako, ne vem, vračal iz Murske Sobote v
Bakovce; in sredi mojih dobrih oz. manj dobrih načrtov – kateri so bili, se
točno ne spomnim, vsekakor pa je bilo srce napolnjeno z zaskrbljenostmi,
praznimi, mogoče tudi škodljivimi mislimi – sem začutil prisotnost, milo in
nežno, Device Marije, ki bi jo, če bi lahko z očmi videl nevidno, gotovo videl;
ker pa tega ne morem, sem jo samo čutil in občutil. Ta nežna in mila prisotnost
in delovanje v resnici prisotne Gospodove, moje in naše nebeške Matere me je
bodrila, vlivala upanje v na morju nevarno zibajočo se barko, v katero so
tleskali grozljivi valovi, in mi kazala zanesljivo in pravilno pot v
prihodnost, ki mi jo je odstirala, me na to pot vabila in mi podarjala za pot
po njej zanesljivo, potrebno ter nujno pomoč. Tega človek ne pozabi, ampak se
more tega samo veseliti. Ta doživljaj, eden izmed številnih takih, je
zaznamoval pomembni, odločilni in dragoceni vidik v mojem življenju.
V
petek sem govoril o osebnem spreobrnjenju, kar se tiče vere in Boga. Namreč,
kljub vsemu prej omenjenemu, je moje življenje začelo vedno bolj toniti. Slabih
vtisov je bilo preveč. Borba med hudim in dobrim se je začela usodno pomikati
na stran zlega. Takrat sem si mislil: Zdaj ali nikoli! Če se ne bom rešil zdaj,
ni rešitve! In dejansko, začel sem se truditi za pošteno, trezno in velikodušno
življenje. V prid tega sem vedno bolj prosil Boga v molitvi, iskrenosti, v
preprostosti. Hotel sem biti dober. Iskal sem Božjo pomoč in stkal bolj živo
prijateljstvo z Njim. Bog me je začel prežemati, nagovarjati in prevzemati. In
jaz sem se odzival. Bral sem dobre knjige, ki sem jih dobil pri birmi: »Tudi
jaz lahko živim evangelij«, kjer so v štirih knjigah zbrana kratka razmišljanja
za vsak dan; bolj sem molil in nasploh: bolj zavestno sem veroval. In zgodilo
se je! Ko sem 3. julija 1983, v nedeljo, bral, zdi se mi, Sveto pismo, sem se
spreobrnil! Prevzela in prešinila me je velika Luč, jaz pa sem se
nedopovedljivo intenzivno kesal vsega slabega in hkrati enako intenzivno koval
sklep in sklepe za početje vsega in samo dobrega. Težko bi opisal vsebino in
namen razlitja te Luči name in vame, toda mislim, da sem takrat dobil tudi svoj
poklic. Mislim, da je sporočilo tega dogodka vsebinsko podobno tistemu, kar se
je zgodilo v Izaijevem klicu: »In slišal sem glas Vsemogočnega, ki je rekel:
›Koga naj pošljem? Kdo nam pojde?‹ In sem odgovoril: ›Tukaj sem, pošlji mene‹«
(Iz 6,8)! Vsekakor od takrat, tistega nedeljskega popoldneva, sem postal nov
človek. Odnos z dekletom, v katerega sem se prej zaljubil, me je začel
zasužnjevati in ovirati; Bog – tista Luč – pa mi je dajala in odpirala vedno nove
razsežnosti svobode. Odtlej sem zelo intenzivno iskal Boga in sodeloval z
njegovo očitno in občutno milostjo, hkrati pa so se mi podarjala in odkrivala
vedno večja, polnejša in lepša prostranstva te nove Stvarnosti, za katero
mislim, da je in je bila Bog. Tako so minevali dnevi, tedni … novega spoznanja
v življenju, jaz sem se trudil in vse v življenju je šlo gladko. Toda morale so
priti preizkušnje pa tudi pomembne odločitve, ki naj bi oblikovale smer in
obliko pa tudi vsebino življenja, ki mi ga je podaril Gospod.
V
soboto je bil naslov in smer dneva »Izvoli torej življenje«. Pričeval sem o
svojem soočenju z boleznijo, nekako takole: Leta 1999 so zdravniki ugotovili:
Shizofrenija. Paranoidna! Nato sem naštel vzroke, ki o njih strokovnjaki
pravijo, da bi utegnili povzročiti to stanje. Da so lahko dedni,
okoljsko-vzgojni, socialni, psihološki … Še prej – mimogrede – sem omenil, da
ostane ta bolezen tudi zame velika skrivnost – glede vzrokov in njene
pojavnosti v sedanjosti. Potem sem naštel vzroke stroke. Sem pa dodal, da je po
mojem še en morebitni vzrok: duhovni. Nato sem bolezni nekako reduciral na to,
da je vzrok zanje: torej za telesne in duševne bolezni, kar se mi zdi oz. bi to
poimenoval »fizično zlo« (prizadeta je namreč telesna narava človeka); kakor za
»moralno zlo« – neurejenost, zmotnost in zmedenost mišljenja ter tudi
ranjenost, slabost in šibkost volje, tiste volje, ki jo je Stvarnik kot dobro
ustvaril in podaril slehernemu človeškemu bitju; pa tudi za duhovno zlo –
brezbrižnost ali nepriznavanje Boga, sebičnost, sovraštvo in individualizem …,
kar vse žali Stvarnika, Boga, deluje
uničujoče na medčloveške odnose, obenem pa tudi uničuje človeka; da je torej za
telesne in duševne bolezni – torej za fizično zlo –, kakor tudi za moralno in
duhovno zlo ali nered kriv pravzaprav greh. Toda ni nujno, da je za »mojo«
bolezen ali za bolezen katerega koli človeka kriv njegov osebni greh. Kriv je
lahko tudi greh hudega duha, lahko pa je krivec za »moje« ali katerega koli
človeka bolezen kateri drug človek ali greh sveta. Prišel sem torej do sklepa,
da se je treba varovati greha. Še več: Prišel sem do sklepa, da je največja
bolezen ravno »greh«! Zaključil pa sem, da kdor hoče živeti, kdor hoče biti
srečen, kdor hoče imeti življenje v življenju, naj ljubi Gospoda, naj posluša
Gospoda in naj hodi po njegovi poti! V bistvu sem povzel Mojzesovo sporočilo,
ki je sporočilo vere in Svetega pisma, kajti nekak vrhunec Mojzesovega govora
pred Obljubljeno deželo je prav v tem, ko pravi: »Izberi torej življenje, da
boš živel ti in tvoj zarod, tako da ljubiš Gospoda, svojega Boga, poslušaš
njegov glas in se ga držiš. Kajti v tem je tvoje življenje in dolgost tvojih
dni.« (5 Mz 30,15–30). Še sem dodal, da je to svetopisemski recept in pogled za
polnost življenja.
V nedeljo, ki je nosila naslov »Veselite se z menoj«
(Lk 15,6.9), je bila slovesnost, torej praznovanje. Zahvalili smo se Bogu. Ob
številčni in iz raznih krajev prihajajoči množici znancev, prijateljev,
sorodnikov in sosedov, je bila v ospredju zahvala Bogu, kateremu edinemu gre
vsa »hvala in slava« (Raz 7,12). Sicer je bilo to praznovanje dan župnije in
krajevne skupnosti, a tudi srebrne maše. Pridigal je p. Toni, župnik iz
Turnišča, njegova pridiga pa se je prav lepo, toplo in nežno dotaknila
človeških src. Spregovoril je o poklicanosti. Pred sklepom maše je župnik Franc
mirno, lepo, dostojanstveno in slovesno, posvetil župnijo še Jezusovemu in
Marijinemu Srcu. Po maši pa so župnija, zlasti župnik Franc, ki je vse to
organiziral in moral imeti v svojih rokah vse pomembnejše niti tega načrta, in
krajevna skupnost v sodelovanju z vsemi vidnejšimi dejavniki cerkvenega in
svetnega življenja v Bakovcih kakor tudi akterji, ki so bili bistveno povezani
z mojo dosedanjo življenjsko potjo, pripravili in izvedli program Biseri srebrne
poti. V tem programu je vsak nastopajoči povedal kakšno iskrico, ki ga je
»zajela« in nagovorila iz mojega raznovrstnega dosedanjega življenja in
obdobja. Dobra plat tega je bila predvsem, da smo vsi stopili skupaj: od vrtca,
šole, društev, tistih, ki spremljajo moje duhovništvo, do upokojencev, godbe na
pihala, psalmistk, ki pojejo pri maši, predsednice Krajevne skupnosti Tadeje s
člani sveta Krajevne skupnosti, pevcev popularne glasbe, sošolcev, sorodnikov,
zlasti dveh sestričen itd.
Zbrano je bilo Božje ljudstvo in med njim je bil
Bog. Prav tako kakor so obljubljali Mojzes in nekateri preroki: Vi boste moje
ljudstvo in jaz bom vaš Bog (prim. 3 Mz 26,12; Jer 7,23; 11,4; Ezk 36,28). Da
je bilo tako, sem sklepal po tem, da je vse šlo urejeno, mirno in tekoče. Vsi,
kolikor vem, so bili zadovoljni, srečni in nagovorjeni. Kajti družili smo se ob
poštenih stvareh. Tudi čindara ni manjkala. In še vreme je bilo idealno, kot
naročeno.
Slovesnost smo zaključili z večernicami, ki so bile
prav posrečene, doživete in »ljudske«. Potem je bilo Božje ljudstvo odpuščeno;
v miru, zadovoljstvu in sreči.
Ta slovesnost je dokaz, da more tudi danes ljudstvo
biti »enega srca in duha« (Apd 4,32), da je tudi danes mogoče biti v veri
ponosen in srečen ter da je tudi danes mogoče »živeti evangelij«.
Robert Smodiš