Lurd, »nerazložljiv pojav«

Obstaja na tisoče poročil o »nerazložljivih« pojavih, ki se vsako leto zgodijo v svetišču v Lurdu, ki je eno od najbolj obiskanih na svetu. Vendar Cerkev, ki za vsak primer posebej sprejema stroge kriterije za znanstveno analizo, dejansko smatra le redka ozdravljenja za čudežna.

Kljub vsemu je za mnoge ljudi že »čudež« pogovor s šarlatani, ki je brez kakršnega koli znanstvenega temelja. Ta drža, ki jo imajo tudi nekateri »intelektualci«, je v nasprotju s spoštovanja vrednim stališčem uglednih znanstvenikov, med katerimi je dr. Luc Montagnier, dobitnik Nobelove nagrade za medicino leta 2008, ki je med drugim odkril virus HIV.

Bivši direktor Pasteurjevega inštituta in sijajni znanstvenik je svoje mnenje o čudežih v Lurdu predstavil v knjigi Le Nobel et le Moine (Nobelovec in menih), v kateri je predstavljen pogovor s cistercijanskim menihom Michelom Niassautom. Ko se v dialogu približuje tema o nerazložljivih ozdravljenjih v Lurdu in na vprašanje p. Michela, kaj o tem meni nevernik, Montagnier odgovarja: »Kadar je nek pojav nerazložljiv in če je resnično kot takšen preverjen, ni nobenega razloga, da bi ga zanikali.«

Montagnier trdi, da je »v lurških čudežih nekaj nerazložljivega« in kritizira stališče nekaterih znanstvenikov, ki »delajo napako, ko zavračajo to, česar ne razumejo. Ta drža mi ni všeč. Pogosto navajam misel astrofizika Carla Sagana: 'Odsotnost dokaza ne dokazuje neresničnosti.'« Montagnier nadaljuje: »Kolikor sem preučeval čudeže v Lurdu, verjamem, da gre pri njih za nekaj nerazložljivega.«

Vir: Aleteia

Gospodova dekla

Ustavimo se ob Marijinem odgovoru angelu: »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi.« V čem se izraža Marijina vloga dekle? V popolni odpovedi sebi in popolni predanosti Bogu, v iskreni poslušnosti njegovim načrtom, vse do konca svojega življenja, pa naj bo še tako težko. Pritrditev ob angelovem oznanjenju vpliva na vse nadaljnje Marijino življenje, ki je bilo prežeto s Svetim Duhom, s katerim je bila napolnjena. To življenje je popolnoma usmerjeno na Jezusa. Marija ne živi zase, ampak za Jezusa. Za Jezusa je pravzaprav živela že pred angelovim oznanjenjem, le da se tega ni zavedala. Ni namreč še vedela, da bo postala Božja mati.

Angelovo oznanjenje, da bo postala Božja mati, je najvišja in edinstvena Božja odlika za kakšno žensko: postati mati Boga-človeka. Še več. Po tej odliki Marija ne presega le vseh ljudi, ampak tudi vse angele. Zato je kraljica vseh angelov in svetnikov. Značilno pravi sv. Bonaventura: »Bog bi lahko ustvaril večji svet in sijajnejša nebesa, ni pa mogel stvarí više povzdigniti, kakor jo je povzdignil, ko jo je napravil za svojo mater.«

Lahko bi se prevzela in se pred ljudmi poviševala, a ostala je skrajno ponižna dekla, popolnoma na razpolago Božjim načrtom. Bog po takšni ponižnosti dela največje čudeže milosti in svetosti. Ker je Bog Oče naprej vedel, da bo hotela biti Gospodova dekla, jo je izbral in povišal za Gospodovo mater.

Pritrditev Božjim načrtom je hkrati odpoved sebi in svojim načrtom. Pri tem se ljudje običajno oziramo nazaj na to, kar smo morali žrtvovati in za to žrtev pričakujemo od Boga nagrado. Marija za svoje zvesto služenje ni pričakovala nobene nagrade. Vendar je prav ta odpoved sebi in svojim pričakovanjem v korist Božji volji vedno zelo rodovitna. Marija je v Božjih očeh tako velika, tako povišana, ker je hotela biti Božja dekla, Bogu popolnoma na razpolago. Isto razpoloženje je izraženo v očenašu: »Zgodi se tvoja volja!« Kdor vedno tako živi, je svet. Po takih ljudeh dela Bog velike čudeže v človeških dušah.

p. Anton

PO MARIJI K JEZUSU DUHOVNE VAJE Z MARIJO (2) Gospodova mati

V šestem mesecu je Bog poslal angela Gabriela v galilejsko mesto, ki se imenuje Nazaret, k devici, zaročeni z možem, ki mu je bilo ime Jožef, iz Davidove hiše, in devici je bilo ime Marija. In vstopil je k njej in rekel: »Pozdravljena, milosti polna, Gospod je s teboj!« Pri teh besedah se je vznemirila in premišljevala, kaj naj pomeni ta pozdrav. Angel ji je rekel: »Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu. Glej, spočela boš in rodila sina, in daj mu ime Jezus. Ta bo velik in se bo imenoval Sin Najvišjega. Gospod Bog mu bo dal prestol njegovega očeta Davida in kraljeval bo nad Jakobovo hišo vekomaj; in njegovemu kraljestvu ne bo konca.« Marija pa je rekla angelu: »Kako se bo to zgodilo, ko ne spoznam moža?« Angel ji je odgovoril in rekel: »Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila, zato se bo tudi Sveto, ki bo rojeno, imenovalo Božji Sin. Glej, tudi tvoja sorodnica Elizabeta je spočela sina v svoji starosti; in to je šesti mesec njej, ki jo imenujejo nerodovitno. Pri Bogu ni namreč nič nemogoče.« Marija pa je rekla: »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi!« In angel je šel od nje (Lk 1,26–38).

Neki govornik je moral napraviti spominski govor kralju Filipu Makedonskemu. Takole je začel: »Mislim, da največ povem, če rečem, da si oče Aleksandra Velikega, ne pa, če opevam tvoje zmage v različnih vojnah.«

Tako tudi o Mariji največ povemo, če naglasimo, da je Božja mati, mati Kristusa, ki je pravi Bog in pravi človek, naš Stvarnik in Odrešenik. Marija je bila od vekomaj od Boga izbrana in določena za Božjo mater. V tej milosti je prejela in skozi vse življenje prejemala vso potrebno Božjo pomoč. Ob še tako veliki osebni svetosti nikoli ne bi mogla postati Božja mati, če je Bog sam ne bi odbral za to edinstveno odliko. Danes ne bi o njej razmišljali ne peli pesmi ne zidali cerkva in ne imeli največjih romarskih krajev njej na čast. Odbranost za Božje materinstvo izražajo besede: »Gospod je s teboj,« ki jih je angel izrekel pred Marijino privolitvijo. Gospod je bil z Marijo že od vekomaj, že takrat, ko je bila Marija še v Božji zamisli.

Vse Marijine odlike so bile naravnane na dar Božjega materinstva in na Marijin svobodni sprejem tega materinstva, na njen 'zgodi se'. Vse prejšnje Marijino življenje je bilo priprava na njeno privolitev, da postane Božja mati. Marija je bila vedno na razpolago Bogu. V tej splošni pripravljenosti je bila že od začetka vključena tudi pripravljenost, da postane Božja mati, čeprav ji je bilo to poslanstvo še nepoznano.

Ker je Marija Božja mati, je bila deležna vseh drugih odlik: Bila je brez izvirnega greha in brez osebnih grehov, milosti polna, vedno devica in po smrti tudi s poveličanim telesom vzeta v nebeško slavo. Zato z navdušenjem pojemo: »Lepšega v nebesih ni, kakor si, Marija, ti; s soncem si oblečena, z zvezdami si kronana.«

Legenda pripoveduje: Ko sta bila Adam in Eva izgnana iz raja, si je Eva izprosila od keruba, da sme od čudovitih cvetlic iz raja vzeti s seboj rožo, vrtnico, za spomin na čudoviti izgubljeni raj. Rožo je posadila. Postala je mati vseh drugih cvetlic na zemlji.

Marija je duhovna roža, spomin na izgubljeni raj. Tako jo imenuje tudi naša stara, verjetno še srednjeveška pesem Lepa si, lepa si, roža Marija. Bila je napovedana že v raju: »Sovraštvo bom naredil med teboj in ženo ter med tvojim in njenim zarodom« (1 Mz 3,15).

Roža, vrtnica, je kraljica cvetlic, zato je primeren naziv za Marijo. Marija kot Roža skrivnostna presega vse stvari. Roža ima rada samotne kraje, na primer na obronku gozda; tam cvete nepoznana. Kadar jo vrtnar presadi, se hitro prilagodi novim razmeram in razveseljuje človeka. Nazareška Roža skrivnostna je cvetela, ponižna in nepoznana, v tihi nazareški hiši, dokler je nebeški Vrtnar ni presadil v vrt Cerkve, ko je postala Božja mati in mati Cerkve.

Med najlepše slike Matere Božje spada Rafaelova Marija v Sikstinski kapeli v Vatikanu. Umetnik je pojasnil njen nastanek takole: »Opazoval sem vsako mater, ki sem jo srečal. Na vsaki sem našel nekaj lepote. Kot čebela med sem zbiral to lepoto in jo skušal vso združiti v svoji Mariji.«

»O kako lepa Gospa!« je vzklikala mala Jacinta po prvem Marijinem prikazanju v Fatimi 13. maja 1917. Marijina zunanja lepota je odraz njene notranje lepote, lepote njene duše, njenega Srca. Na to lepoto smo pri naši Materi Mariji posebej pozorni. Ona je za Jezusom Kristusom najsvetejša med ljudmi vseh časov.

Glasbene prvine v rožnem vencu

Svoj prosti čas sem navadno preživljala s svojo prijateljico iz naše cerkve, ki sem jo poznala že veliko let. Kadar sva se videli, je bila v ozadju vedno prisotna tiha glasba. Imela je rada vse zvrsti: jazz, blues, klasiko, country, moderno in remix di Motown.

Rožni venec ima v sebi glasbene prvine, ki me spominjajo na omenjene trenutke. Molitev rožnega venca je gibanje in pozibavanje, guganje ob sakralni glasbi. Domače besede zdravamarije se stapljajo z ozadjem, besede očenaša pa ob oddaljevanju zunanjega sveta dajejo takt vesolju v nebeškem ritmu.

Molimo sicer sami, vendar je z nami Marija, ki naše molitve prinaša svojemu Sinu – prisotne so tudi molitve svetih, katerih karizma sovpada z našimi nameni. Molimo v okrilju občestva, neizmernega občestva svetih, čeprav se v svoji notranjosti čutimo same.

Margaret Rose Realy, oblatinja reda sv. Benedikta

Rožni venec molivca pomirja

Molitev skrivnosti veselega dela rožnega venca nam pomaga, da najdemo mir, ki je neločljivo povezan z duhom božiča. Premišljevanje teh skrivnosti nam pomaga, da sprejmemo mir, ki nam ga je Bog podaril po Jezusu, in da smo še v večjem miru z ljudmi, ki nas obkrožajo.

V Rosarium Virginis Mariae sv. Janez Pavel II. razlaga, kako moliti rožni venec, da nam bo prinesel mir. Sveti oče piše: »Rožni venec je molitev, ki je po svoji naravi naravnana na mir, ker temelji na kontemplaciji Kristusa, Kneza miru in našega miru. Kdor se priliči Kristusovi skrivnosti – rožni venec vodi prav k temu – se uči sprejemati skrivnost miru in iz tega naredi načrt za svoje življenje.

Poleg tega ima rožni venec na molivca pomirjujoč učinek v moči svojega meditativnega značaja, ko si mirno sledijo zdravamarije. Molivca pripravi, da sprejme in okuša v globini svojega bitja ter razširja okrog sebe tisti pravi mir, ki je posebni dar vstalega Gospoda (prim. 14,27; 20,21).«

Christine Galeone