Z duhovniki v Sankt Peterburgu (11)

Naložili smo se nazaj na avtobus in se peljali ob otoku. Na naši desni strani je bila velika zgradba iz rdeče opeke. Bil je muzej artilerije. Že zunaj ob njem je bilo polno raznih vrst topov in drugega težkega orožja. Celo cel tovornjak z raketo je bil razstavljen ob cesti.

Ustavili smo se pred veliko prenovljeno stavbo. Nasproti nje je bil majhen park z velikim kipom carice Katarine. Imeli smo kakšno uro prostega časa. Silvo nam je dejal, naj si poiščemo kakšno restavracijo in si kupimo kaj za kosilo. Mala skupina duhovnikov nas je šla kar naravnost po ulici. Kam daleč nismo imeli namena hoditi, ker ne bi bilo prav priročno, če bi se izgubili. Našli smo nekaj gostilni podobnega. Usedli smo se in naročili nekaj pijače in jedi. Cene niso bile pretirane, za nas dokaj ugodne. Naročil sem si pico. Bila je dobra in ni mi bilo žal, da sem tako naredil. Potem smo klepetali in se pogovarjali o tem, kar smo videli. Čas, ki smo ga imeli na razpolago, je hitro minil. Počasi smo se odpravili nazaj na dogovorjeno mesto.

Prišel je drug avtobus, saj je oni prvi imel dovoljenje, da vozi samo dopoldne. Tega nisem mogel razumeti. Toda nisem si razbijal glave s tem. So pač tako uredili. Za nas je pomembno, da bomo pravočasno na mestih, kjer bi morali biti.

Moja skupinica je prišla malo prej. Bili smo prvi. Čakali smo in opazovali, kako so iz različnih strani prihajali naši sobratje duhovniki. Gotovo bi vsak lahko povedal kratko zgodbico o prigodah tiste ure, ki smo jo imeli na razpolago.

Silvo se je dogovoril, da bomo obiskali rusko katoliško župnijo. Izstopili smo iz avtobusa in šli nekaj deset metrov peš. Ne, ni bilo videti, da smo pred cerkvijo. Toda dejali so, da smo že pred vrati. Spet je bil vhod skoraj popolnoma enak, kot drugi vhodi na ulici. Nad vrati je bilo napisano: Te, Deum, laudamus. Torej, tebe, Boga, hvalimo in še letnica 1998. Cerkev je bila brez zvonika. Le kupola se je dvigala nekoliko nad ostali del stavbe. Tudi majhen križ je bil na vrhu kupole. Drugače pa ni bilo moč opaziti, da je to cerkev. Mogoče so prav zato gradili tako, da bi ostali čim bolj neopaženi. Tudi cerkev, v kateri smo zjutraj maševali, je bila na zunaj čisto neopazna. Ni imela zvonika. Tudi nobenega zvonjenja nisem slišal.

V cerkvi nas je pričakal nasmejan župnik. Silvo nam je rekel da je po rodu Poljak. Tu v Rusiji je že dolgo in se trudi, da bi z vsem srcem skrbel za katoliške kristjane. Koliko jih je, ne vem točno. Mogoče nam je bilo povedano, a sem premalo sledil. Vem samo to, da je cela Rusija razdeljena na tri škofije. Cel evropski del je samo ena škofija. Prvotno je imela sedež v Sankt Peterburgu. Kasneje pa so sedež nadškofije, ki je tudi sedež metropolije, prenesli v Moskvo. Zato je tista cerkev, kjer smo zjutraj maševali, danes samo konkatedrala. Se pravi sedež nadškofa in metropolita, kadar pride v ta del svoje ogromne škofije.

Že na prvi pogled se je videlo, da je duhovnik z vsem srcem. Prižgal je vse luči in nam razložil nekaj o župniji in cerkvi. Zaposlen sem bil s fotografiranjem, zato sem na začetku malo manj poslušal. Vesel sem bil, da lahko mirno fotografiram tudi s stojala. Govoril je rusko, Silvo pa nam je prevajal. Cerkev je posvečena svetemu Stanislavu. V prezbiteriju je velika slika tega svetnika. Upodobljen je, ko daruje sveto mašo, ravno v trenutku povzdigovanja. Visoko dvignjeno drži posvečeno hostijo. Pred njim pa se iz keliha dviga Jezus, kakor da bi bil na razpelu. Razpelo samo pa ni upodobljeno. Jezus je ves obdan z sijem svetosti. Slika jasno pripoveduje, kako je vsaka sveta maša živo ponavzočenje Jezusove kalvarijske daritve. Jezus se za nas ponovno daruje, kot se je daroval za nas na križu. Na strani ob svetniku pa je še mitra in pastirska palica, kar pomeni, da je bil tisti svetnik škof.

Cerkev je bila videti precej sveže prenovljena. Pobarvana je bila v svetlo oker barvo, vse drugo, kar je nakazovalo slope in stebre, pa je bilo belo.

Oltarna miza je bila tako oblikovana, da je bil spredaj v sredi križ, na vsaki strani križa pa dve tabli z rimskimi številkami. To sta dve tabli postave, ki ju je prejel Mojzes na gori Sinaj. Zanimivo je, da je na vsaki tabli napisano po pet številk, pet božjih zapovedi. Običajno jih umetniki tako upodabljajo, da so na prvi tabli tiste tri zapovedi, ki urejajo človekov odnos do Boga, na drugi pa tiste, ki urejajo medsebojne odnose med nami ljudmi.

Ob strani prezbiterija sta bili dve veliki sliki v enakih pozlačenih okvirih. Levo sveti Janez Pavel II., desno pa sveti Maksimilijan Kolbe. Pod sliko svetega Janeza Pavla je lep relikviarij v podobi njegovega doprsnega kipa. Ves je pozlačen, na desni stani na prsih pa je malo okroglo okence, v katerem so relikvije svetega papeža.

Čisto na levi strani je stranska kapela, posvečena Materi Božji. Na prvi pogled je videti kot neke vrste muzej. Na stenah je vsaj sedem velikih pokončnih vitrin v obliki slike. V njih je polno ogrlic, rožnih vencev in različnih kosov nakita. Kot nam je župnik povedal, so to darovi hvaležnih kristjanov, ki so bili na Marijino priprošnjo uslišani.

Ta kapela je nekaj posebnega, saj ima Marijo v oltarju trikrat upodobljeno. Slike so ena čez drugo. S pritiskom na gumb, se ena umakne, da se pokaže druga, ki je za njo. Prva podoba prikazuje kronanje Device Marije. Bog Oče in Bog Sin sta na sliki prikazana v duhovniških oblačilih, kakor dva mogočna škofa s kronama na glavah. Oba sedita. Marija kleči med njima, oba ji na glavo polagata dragoceno krono. Sveti Duh pa plava nad Marijo v podobi srebrnega goloba. Okoli slike je napis: Raduj se, Devica Marija, sedež presvete Trojice. Drugo Marijino podobo sem zamudil in je nisem videl. Tretja pa je šönštatska trikrat čudovita Mati Božja. V malem lesenem tabernaklju pa je lep relikviarij. Narejen je kot monštranca, ki je oblikovana kot plamen, ki se s petimi zublji dviga v višavo.

Cerkev je drugačna kot običajno. Skoraj bi lahko rekel, da ima obliko grškega križa, pri katerem so vsi štirje kraki enako dolgi. Prečni krak je pri tej cerkvi nekoliko ožji, tako da nima stranskih oltarjev. Desno in levo od oltarja sta kipa Jezusovega in Marijinega Srca.

Prijazna cerkev, ki je najbrž dovolj velika za to župnijo. Koliko je katoliških župnij v mestu, ne vem. Najbrž je kar nekaj katoličanov.

Župnik nas je opozoril tudi na velik trak, ki je kot zastava visel ob oltarju. Na njem je upodobljenih precej ljudi. Možje in žene. Med njimi v največji sliki škof in nekaj duhovnikov. Povedal nam je, da so to njihovi mučenci, ki so za vero in zvestobo Kristusu prelili svojo kri in bili umorjeni. Kolikor sem razumel, teče za njih tudi postopek, da bi bili razglašeni za blažene.

Spominska plošča v obliki plamena ima upodobljenega svetega papeža Janeza Pavla II. Narejena je bila leta 2005, postavili so jo papeževi rojaki. To pomeni, da je v mestu tudi nekaj Poljakov, ki se zbirajo v tej cerkvi.

Ob strani je še mali oltarček svete Filomene. Poleg tega sta v cerkvi še kipa fatimske Matere Božje in lurške Matere Božje in še Mala Terezija je našla svoj kotiček čisto zadaj pri vratih.

Pri izhodu iz cerkve smo se dobremu župniku zahvalili, da smo se smeli srečati in da nas je tako velikodušno sprejel. Dali smo mu nekaj malega, da bo lažje skrbel za njemu zaupano svetišče.

Zunaj je bil lep dan. Po zraku je plavalo polno nekih muck, kot bi cvetela neke vrste vrba. Mali kosmiči so plavali po zraku in tudi po tleh jih je podil veter sem in tja. Mogoče je to podobno drevo, ki sem ga videl odcvetati v Italiji, ko smo fotografirali ptice. Najbrž je tam na severu toliko kasneje, saj so zime bolj dolge in pomlad kasneje požene ključe do korenin.

p. Branko Petauer

Misli sv. Bernarda

Torej drži, da se v duši dogajajo take spremembe: Božja Beseda odhaja in prihaja po lastnem izreku : »Odhajam in pridem k vam« (Jn 14,28), in spet »Še malo in me ne boste več videli, in spet malo, pa me boste videli« (Jn 16,16). O malo in spet malo! O dolgotrajni malo! Dobri Gospod, da je malo, praviš, ko te ne bomo videli? Pozdravljena tvoja beseda, moj Gospod: dolgo je, veliko predolgo! Vendar je oboje res: malo glede na zasluženje, dolgo glede na želje. Oboje napoveduje prerok: »Če prihaja počasi, ga le čakaj, ker bo prišel in ne bo odlašal« (Hab 2,3). Kako ne bo odlašal, če bo počasi prihajal, če ne tako, da je z ozirom na zasluženje več kot dovolj, ni pa dovolj glede na želje! Kajti ljubečo dušo nosijo želje, vleče jo hrepenenje, za zasluženje se ne meni, pred veličastvom zapre oči, odpre jih za radovanje, zanaša se na Zveličarja, zaupno se vede do njega, brez strahu in sramu nazaj pokliče Besedo in svojo radost zaupljivo prosi nazaj, z navajeno prostodušnostjo ga imenuje ne Gospoda, ampak ljubega: »Vrni se, moj ljubi,« in doda: »Bodi podoben gazeli in mlademu jelenu na betlehemskih gorah!«

Zdaj pa prenesite malo moje nespameti! Tako, kakor smo se pogodili, vam hočem povedati, kako se meni dogaja v teh stvareh. Ne koristi sicer nič, vendar se vam bom odkril, samo da bi vam koristil; če boste ob tem vi napredovali, se bom potolažil zavoljo svoje nespameti; če ne, jo bom priznal. Priznavam, da tudi k meni prihaja Beseda – v nespameti govorim – celo večkrat. Pa čeprav je večkrat prišla k meni, nekajkrat nisem opazil, da je vstopila. Čutil sem njeno navzočnost, spominjam se, da je bila navzoča. Včasih sem mogel njen prihod vnaprej slutiti; vnaprej čutiti nikoli, pa tudi odhoda ne. Kajti od kod je prišla v mojo dušo in kam je odšla, ko jo je zapustila, ali po kateri poti je vstopila ali izstopila, tega priznam, tudi zdaj ne vem, po izreku: » Ne veš, od kod prihaja in kam gre » (Jn 3,8). Pa ni čudno, saj je on tisti, o katerem je rečeno: » In tvoje stopinje se ne poznajo« / Ps 76,20). Vsekakor ni vstopila skozi oči, saj nima barve; pa tudi skozi ušesa ne, saj ni zazvenela; tudi skozi nosnice ne, ker se ne meša z dihom, marveč z duhom; tudi zraka ni pokvarila, ampak ga ustvarila; skozi grlo prav tako ne, saj ni ne jed, ne pijača; tudi z dotikom je nisem zaznal, ker ni otipljiva. Kod je torej vstopila? Ali morda sploh ni vstopila, ker ni prišla od zunaj? Ni namreč od tistih, ki so zunaj. Pa tudi iz moje notranjosti ni prišla, ker je dobro, vem pa, da v meni dobro ne prebiva. Povzpel sem se tudi nad sebe, a glej, Beseda je bila še više. Pod sebe sem se kot radoveden raziskovalec pogreznil – našel sem jo prav tako tudi tam doli. Če sem pogledal ven, sem ugotovil, da je še onkraj vseh mojih meja, če navznoter, je bila znotraj tudi ona. Spoznal sem, da je resnično, kar sem bil bral: »da v njej živimo, se gibljemo in smo« (Apd 17,29). Srečen je tisti, v komer je Beseda, ki za Besedo živi in mu ona daje gibanje. (74,5).

Apostolat darovanja laikov – Zveza Duš žrtev in Častnih stražarjev

Jezus je že leta 1675 sveti Mariji Marjeti Alacoque razodel, da želi, da bi ljudje častili njegovo Srce – simbol njegove ljubezni, ker ga mnogi ljudje žalijo in ponižujejo. Rekel ji je: »Glej to Srce, ki je ljudi tako ljubilo, da se je popolnoma žrtvovalo in použilo zanje.« Obljubil je posebne milosti častilcem njegovega Srca. V 19. stoletju se je češčenje Jezusovega Srca še posebej razširilo in tako je nastala Častna straža.

Častni stražarji – imajo tudi danes nalogo z molitvijo, ljubeznijo in slavljenjem zadoščevati za žalitve, prezir in nehvaležnost Bogu. Izberejo si eno uro v dnevu, ki naj bo stalna. V začetku te ure v mislih ali osebno obiščejo Jezusa v tabernaklju, ga častijo in mu darujejo sebe in to uro z vsem, kar bodo v tej uri mislili, govorili, molili, delali, trpeli – z namenom Jezusa tolažiti, ljubiti, slaviti, razveseljevati – za odrešenje človeštva. Ta ura je lahko ura molitve, obiska svete maše, ura našega dela ali aktivnosti – tudi šolskih obveznosti, ali ura samote – če smo stari in bolni. Lahko molimo to molitev: »Moj Jezus, želim Te ljubiti in tolažiti namesto vseh src, ki Te ne ljubijo in Te žalijo.«

Jezus je Častni straži, kot v oporoki, zapustil svojo kri in vodo, tekočo iz prebodenega Srca, naj jo neprestano daruje Bogu Očetu kot neskončno vredni dar, ki dokazuje največjo ljubezen Njegovega Sina. Darovanje Jezusove predragocene krvi predstavlja glavno duhovno vrednost, moč in izvor milosti Častne straže. S to molitvijo lahko zato veliko dosežemo in po njej prosimo za najtežje in nujne primere ter za vse namene sveta:

»Nebeški Oče,

sprejmi za potrebe svete Cerkve

in v zadoščenje za grehe človeštva

dragoceno kri in vodo,

ki sta pritekli iz rane Božjega Srca Jezusovega,

in se nas usmili!«

Blažena Mati Marija Jezusova Deluil – Martiny je v Franciji v 19. stoletju širila Častno stražo nato pa je ustanovila red Hčera Srca Jezusovega – Duš žrtev. Želela se je Jezusu, ki je tako prezrt in žaljen, iz ljubezni popolnoma podariti – do zadnje kaplje svoje krvi, kot spravna žrtev za rešitev duš in za Cerkev. Jezus je to njeno podaritev vzel resno, saj je umrla tako, da jo je ustrelil neki anarhist in je izkrvavela. Duhovnost Hčera Srca Jezusovega lahko živijo tudi laiki, ki so v Sloveniji povezani v Zvezo Duš žrtev in Častnih stražarjev – Apostolat darovanja. To zvezo je leta 1984 ustanovila gospa Silva Peterlin, ko se je na praznik Srca Jezusovega zbralo prvih 10 članov. Sestre uršulinke pa so že pred vojno zbirale prijave za Duše žrtve. Leta 1938 so izdale tudi priročnik za Duše žrtve, ki ga je napisal P. H. Schmid DJ Verjetno pa je to duhovnost živelo več ljudi že prej. Duši žrtvi sta bili tudi Magdalena Gornik in Cvetana Priol.

Duše žrtve – Njihova naloga je, da ljubijo Jezusa in se mu popolnoma darujejo. Božjemu Srcu darujejo vse svoje življenje z vsemi molitvami, deli, odpovedmi, žrtvami in se združujejo z Jezusovo daritvijo na oltarju – Jezusu v tolažbo in spravo za žalitve in grehe ljudi. To svoje sodarovanje živijo ves dan in s svojim zadoščevanjem poravnavajo zla dela hudobnih. Srcu Jezusovemu se žrtvujejo in se sodarujejo z Njim pri sveti maši:- da zadoščujejo za vse žalitve, krivice in nezvestobe Bogu, za spreobrnjenje grešnikov, za blagoslov vseh Bogu posvečenih, za nove duhovne poklice, za vse namene svetega očeta, za svetovni mir. Kdor želi postati Duša žrtev, naredi posebno zaobljubo in prejme po obredniku blagoslovljen škapulir Srca Jezusovega in Marijinega. Deležen postane tudi vseh molitev in žrtev Hčera Srca Jezusovega, s katerimi smo člani Apostolata darovanja duhovno povezani.

Članov našega Apostolata darovanja, ki združuje Duše žrtve in Častne stražarje v Sloveniji, je 120. Imamo enake naloge kot redovnice – Hčere Srca Jezusovega. Želimo ljubiti Jezusa in mu zadoščevati za vse žalitve tudi tako, da v polnosti in z ljubeznijo izpolnjujemo Božjo voljo, svoje stanovske dolžnosti, da se trudimo živeti po Evangeliju, da potrpežljivo in z ljubeznijo služimo bližnjim, da sprejemamo tudi trpljenje in vse darujemo Bogu, skupaj z Jezusovo mašno daritvijo – po namenih Duš Žrtev oziroma našega Apostolata. Enkrat na mesec se srečujemo na Brezjah, kjer ima za nas posebne nagovore naš duhovni voditelj pater Leopold Grčar. Če bi se katero dekle rado pridružilo Hčeram Srca Jezusovega, naj se naročijo za pogovor pri njem na telefon 041 505 427.

Če bi se kdo rad prijavil za Častno stražo ali Dušo žrtev, naj pokliče na telefon : Bojana Pavlica 031 772 916 ali Cotman Nada 041 554 718. O duhovnosti Duš žrtev in Častnih stražarjev si lahko preberete tudi v knjigi Če zrno umrje.

Vsi verniki lahko darujemo skupaj z duhovnikom pri sveti mašni daritvi Jezusa in njegovo trpljenje Bogu in pridružimo tej daritvi svoje trpljenje, bolezni pa tudi dobra dela – za različne namene. To je zelo močna molitev. Slavimo, ljubimo in molimo Jezusa, da bomo tako za protiutež zlu v svetu. Molímo, da bi Hčere Srca Jezusovega prišle v Slovenjo. To se bo zgodilo, če bo nekaj slovenskih deklet stopilo k njim.

Bojana Pavlica

POMEN MOLITVE ZA NAŠE ŽIVLJENJE (6) Samota in molk sta zaveznika zbrane molitve

Jezus nas vabi: »"Kadar pa ti moliš, pojdi v svojo sobo, zapri vrata in moli k svojemu Očetu, ki je na skritem« (Mt 6,6). Torej ni dovolj, da molimo le ob nedeljah med mašno daritvijo. Zanimivo razmišlja mati Terezija iz Kalkute: »Moramo najti Boga, a ga ni mogoče najti v trušču in nemiru. Bog ima rad tihoto ... Več ko prejmemo v tihi molitvi, več moremo dati v dejavnem življenju ... Ni bistveno, kar govorimo mi, ampak kar nam in po nas govori Bog.«

Na molitev se je treba pripraviti. Naše srce in naša usta morata utihniti. Sploh ljudje preveč govorimo. Arabski pregovor pravi: »Odpri usta le takrat, kadar si gotov, da je tisto, kar hočeš povedati, lepše od molka.«

Odstraniti je treba, kolikor je mogoče, vse, kar bi motilo naš notranji in zunanji molk in samoto. Najvažnejši je notranji molk in notranja samota. To je takrat, ko v naših mislih in v domišljiji ni drugih oseb in stvari, temveč smo sami s svojim Bogom. Za to je dostikrat potrebno trganje od zunanjega sveta, ki ni lahko.

V pomoč nam je svet prostor, cerkev, kapela. Že v stari zavezi je Bog napovedal: »Moja hiša se bo imenovala hiša molitve za vsa ljudstva« (Jer 56,7c). Zelo napredujemo v molitvenem življenju, če si kdaj vzamemo več časa in pridemo v cerkev, ko smo v njej sami, in se poglobimo v molitev, v pogovor z Jezusom v tabernaklju.

Svetišče, svet prostor smo tudi mi sami, naše srce, kjer prebiva Sveti Duh, vsa sveta Trojica: »Mar ne veste, da ste Božji tempelj in da Božji Duh prebiva v vas?« (1 Kor 3,16).           »Mi smo namreč svetišče živega Boga, kakor je rekel Bog: 'Prebival bom med njimi in med njimi bom hodil in bom njihov Bog in oni bodo moje ljudstvo' (2 Kor 6,15s).«

Jezus je molil skupaj z drugimi, kadar je šlo za redne skupne molitve, ki so bile v takratnem času pri dobrih vernikih v navadi. Sicer pa se je rad umikal k molitvi v samotne kraje, celo na goro. Apostoli niso bili sposobni takšnih molitev.

Jezus je s svojo molitvijo v samoti pokazal pomen samote za dobro molitev. Svoje štiridesetdnevno bivanje v puščavi pred svojim javnim nastopom je prebil v molitvi, v katero je vključil vse prihodnje mesijansko delovanje. Evangelist Luka omenja v zvezi z Jezusovim bivanjem v puščavi, kako se je »vrnil od Jordana poln Svetega Duha in Duh ga je vodil štirideset dni po puščavi« (Lk 4,1). Sveti Duh je tudi Duh molitve. Ko je hudobni duh Jezusa vabil, naj bi padel predenj in ga počastil, ga je Jezus zavrnil: »Poberi se, satan, kajti pisano je: 'Gospoda, svojega Boga, moli in samo njemu služi!' (Mt 4,10).«          Za dobro molitev redno potrebujemo vsaj nekaj samote, predvsem pa notranjo samoto. Iz izkušnje vemo, kako težko se sredi vsakdanjega okolja, ki je polno nemira in hlastanja, zberemo in pripravimo k molitvi ter dobro molimo. Vendar zna tisti, ki je bolj povezan z Bogom, tudi med dnevnimi opravili dobro moliti.

Lep je primer neke žene: »Pravzaprav mi za molitev vse prav pride – rožni venec na predvečer velikih praznikov, ko smo skupaj s starši, Sveto pismo, lep dan. Lupljenje krompirja, ko mislim na ostarelega kmeta in kmetico in na njuno njivo pod planinami, kjer smo ga jeseni kupili. Brisanje prahu in likanje perila – moram biti Marta, da bom lahko tudi pri Marijinem deležu. Kopanje otroka – kakšen Božji dar mi je zaupan! Ko plevem v vrtu – kaj ni tudi plevel dobil dovoljenja za rast od istega Stvarnika kot peteršilj in nagelj? Pranje solate in obiranje grozdja – hvala za dobro letino. Vzpenjanje na goro, božanje morja, bela divja češnja med temnozelenimi smrekami, nasmejan obraz – o, Tvoje kraljestvo je neskončno lepo! Ko se z možem objameva – kaj vse je nama dal On. Velikonočna potica – res smem živeti s to obljubo, ki presega vso vednost na Zemlji? Angina z vročino – da se morem ustaviti in premisliti vse to.«

Vsaj od časa do časa naj bi se po Jezusovem zgledu umaknili v samoten kraj, morda sami zase, morda skupaj z drugimi. Zato imajo velik pomen duhovne vaje, dnevi zbranosti in druga podobna srečanja v različnih duhovnih središčih. Samota je povezana z molkom, tišino. Molk jezika je pomočnik notranjega molka, molka srca. Šele tako je srce pripravljeno prisluhniti Bogu in stopiti v pogovor z njim. Julien Green pravi: »Bog ne govori klepetuljam.« Francoski pregovor se glasi: »Bog nas večkrat obišče, vendar nas ni doma.«

Bogoslovec piše: »Molk mi je ljub že od otroških let, ko sem kot pastir prebil ure in ure v samoti. Zdaj kot študent bogoslovja ljubosumno varujem 'otočke tišine' ki so za duhovno življenje neprecenljivega pomena. Posebno pred počitkom, ko človek, kot moder kmet, pregleda dan, se zahvali, naredi načrt in prosi blagoslova za jutri. Tu je pomembna vztrajnost. Naj se zgodi karkoli, naj me zasipajo dolžnosti, treba je reči: 'Dovolj.' Trdno držijo besede: 'Če Gospod ne zida hiše, se zaman trudijo njeni zidarji ... Zaman je sedeti pozno v noč pri delu, ko Bog daje zvestim dvojni delež.' Pogosto sem se boril s seboj. Žal mi je bilo časa. 'Lahko bi prebral kaj koristnega, utrjeval tuj jezik ali vadil na glasbilu,' sem si dopovedoval. Kadar sem podlegel tem prišepetavanjem, je sledilo razočaranje. Počasi doumevam globok pomen besed svetnika Leopolda Mandića: 'Kdor moli, ima čas.' Popolnoma v nasprotju s človeško logiko, vendar do kraja resnično! Skrivnost je verjetno v tem, da zna človek, ki moli, prav porabljati svoj čas, ker zaupa v Božjega Duha. Čutim pa potrebo, da bom moral tudi čez dan večkrat 'postaviti svoj šotor pred Gospoda'.«

Postati moramo čisto majhni kakor otroci. Dekle je zapisala: »V trenutku neuspeha, nemoči, greha, žalosti in samote sem v Družini opazila obvestilo o mladinskem delovnem taboru v Stični. Še tisto uro sem zložila nekaj najnujnejših stvari skupaj in šla na pot. Sovražila sem svoj način življenja, vse se mi je upiralo ... Presenetila me je umirjena duhovnikova beseda: 'Bog te je s posebnim namenom poklical sem! Bodi pozorna nanj!' Med pobiranjem krompirja sem prišla na vrsto za adoracijo. Tekla sem z njive, se umila in šla v kapelo. Strmela sem v monštranco, v belo hostijo ... Nikoli še nisem bila sama z Njim.

Vedno ostreje sem čutila vprašanja: 'Čemu sem tukaj? Kaj naj storim s tem svojim življenjem? Kaj naj delam?'

Naenkrat me je pretresel glas 'MOLI!'          V kapeli je bila popolna tišina, v meni pa je donelo: Moli!

Oblile so me solze ... Čez čas sem morala glasno reči: 'BOM! BOM MOLILA!' V meni je nastal mir, velik mir ...

Ko sem se vračala na njivo, se mi je zdelo, da vse moli: žvrgolenje ptic, šum vetra, šelestenje listja, upogibanje trave ... pridružila sem se njihovi hvalnici. Dobila sem spet svojo košaro in v tišini z ljubeznijo pobožala vsak krompir. Vse me je usmerjalo k Bogu, hrepenela sem po njem kot zaljubljena.

Pri večerni molitvi smo skupno peli psalme; vsaka beseda je bila kot krik moje duše, ki je izrazila vse, kar se je že dolgo nabiralo v meni.

Odslej me ta klic ni več zapustil. Iskala sem trenutke tišine in samote, da sem lahko pokleknila ali dvignila roke in brez besed ostala pred Njim. Začela sem osebno moliti na mnogo načinov.«

Molitev v samoti nas varuje pred razkazovanjem in iskanjem priznanja pred ljudmi. To so delali farizeji. Z razkazovanjem pred ljudmi so izgubili svoje plačilo pri nebeškem Očetu.

Jezus je učil: »Kadar molite, ne bodite kakor hinavci. Ti namreč radi molijo stoje po shodnicah in križiščih, da se kažejo ljudem. Resnično vam povem: dobili so svoje plačilo. Kadar pa ti moliš, pojdi v svojo sobo, zapri vrata in moli k svojemu Očetu, ki je na skritem. In tvoj Oče, ki vidi, kar je skrito, ti bo povrnil« (Mt 6,5s).

Sveto pismo pravi: »Je čas molčanja in čas govorjenja« (Prd 3,7). To velja tudi za molitev. Molk in beseda se dopolnjujeta. Molk daje besedi njeno vrednost. Človekova beseda dobi svojo polnost, če se rodi iz njegovega notranjega molka. Prav tako ta beseda obrodi stoteren sad le, če pade v človekovo srce, ki se je na to besedo pripravilo z molkom.

Pronzato v knjigi Rad bi molil celo pravi: »Najbolj se približa Bogu tista molitev, ki je stkana iz molka.« Molk lahko poveže srca v njihovi globini. Isto se dogaja med nami in Bogom pri molitvi. Človek, ki je prevzet od Božje navzočnosti, ne najde besed.

Mislec Pascal pravi: »V ljubezni je molk več vreden kakor dolg govor.« Molk kot vrednoto mora vsak sam odkriti. Molk je za poglobljeno molitev tako potreben, kakor je potrebno platno za sliko in voda za ribo.

Bogu se bomo bližali v molku. Ne le v molku svojih ustnic, ampak tudi v molku svojega srca. Ta molk je nekaj zelo dejavnega. Pomeni, da Bogu kot najvzvišenejšemu gostu v svojem srcu pripravimo prostor. V nas naj bo razpoloženje, kakor je bilo v dečku Samuelu: »Govôri, Gospod, tvoj hlapec posluša!« (1 Sam 3,10).

Star mož je pogosto prihajal v cerkev in cele ure nepremično sedel v zadnji klopi. Duhovnik ga je vprašal, o čem se Bog pogovarja z njim. Pa mu je odgovoril:

»Bog ne govori, samo posluša.«

»Dobro, in kaj ti govoriš z njim?«

»Tudi jaz ne govorim, samo poslušam.«

p. Anton

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo

V tem mesecu smo na pšeničnem klasu napolnili kar štiri zrna. Bog povrni vsem, ki molite za duhovne poklice. Bog naj blagoslovi še posebej vas, ki za duhovne poklice darujete svoje trpljenje. Vaša molitev se razteza na vse dejavnike, ki vplivajo na to, da se fant in dekle lahko odločita za hojo za Jezusom bolj od blizu, za bolj radikalen način življenja v kakšnem duhovnem poklicu. Molitev velja za naše družine, ki naj bi zaživele po vzoru Nazareške družine. Potrebno je, da se spremeni gledanje na duhovne poklice in sploh na Cerkev, da začnemo gledati z Jezusovimi očmi in z očmi svetnikov. Imejmo zaupanje, Jezus bo s Cerkvijo do konca sveta. Če bomo vztrajali, bo v Cerkvi vedno dovolj duhovnih poklicev.