Pred 2. vatikanskim cerkvenim zborom
smo bili navajeni reči, da je molitev pobožno
povzdigovanje duha k Bogu (po Evagriju).
To je sicer res, a molitev ni samo to. Razen tega ne gre samo za povzdigovanje
duha, ampak tudi srca. Bolje bi bilo reči, da je molitev pobožno povzdigovanje
duha in srca k Bogu.
Teolog Karl Rahner pravi: "V molitvi
odpiramo svoje srce Bogu." "Molitev je vsako neposredno k Bogu
usmerjeno povzdigovanje srca."
Filozof Kierkegaard pravi: "Najmočnejši je tisti človek, ki zna
skleniti roke k molitvi. – Prava molitev je boj z Bogom, v katerem zmagamo z
Božjo zmago. – Kdor se bori s svetom, bo velik v zmagi nad svetom; kdor se bori
s seboj, bo večji; kdor se bori z Bogom, bo večji kot vsi."
"Moliti pomeni z ljubeznijo misliti na Boga," je kratko,
jedrnato in globoko povedal Charles de Foucauld.
Pri nekaterih
opisih manjka vidik poslušanja Boga.
Morda je le rahlo nakazan. Če najprej ne spregovori Bog, nismo zmožni prave
molitve. On nas ne samo prvi ljubi,
temveč nas tudi kliče prvi k molitvi. Bog se je moral najprej prikazati Abrahamu ter mu obljubiti, da bo njegovemu
potomstvu dal obljubljeno deželo. Šele nato mu je Abraham postavil oltar kot
odgovor na to Božje prikazanje. Vse obračanje očakov na Boga, vse molitve
prerokov in drugih so odgovor na Božji klic, na Božje obljube in pomoč.
Poglobljeno molitev lepo opiše sv. Terezija Vélika: "Po mojem
mnenju notranja molitev ni nič drugega kakor prijateljsko srečanje in zaupen
pogovor z Njim, ki o njem vemo, da nas ljubi."
Že v Svetem pismu so veliki molivci poslušali Boga. Še več: celo gledali
so ga. Vse so pričakovali od Boga. Z Bogom so govorili, ga klicali, pred njim
zdihovali in jokali, mu peli in vzklikali. Na Boga se niso obračali le z
besedami, temveč tudi s srcem in duhom. Njihova molitev je bila tesno povezana
z vsakdanjim življenjem posameznika in skupnosti. Molitev ustnic, srca in duha
je bila duhovni izraz njihove trajne povezanosti z Bogom. Ko so se ravnali po
Božjih zapovedih, so že molili.
Ko z očmi vere Boga gledamo, gremo
iz sebe k njemu. Ko ga poslušamo, zapuščamo sebe in svoje misli in mu gremo
naproti.
Za Lazarjevo sestro Marijo pravi evangelist, da "je sedla h
Gospodovim nogam in poslušala njegovo besedo" (Lk 10,39). Marija ob Jezusu
pozablja na vse drugo. Zdaj je zanjo čas srečanja z Gospodom. V polnosti živi
sedanji trenutek: z ljubeznijo sprejema Jezusove besede in z ljubeznijo v srcu
nanje odgovarja. Zaslužila je Jezusovo pohvalo: "Marija si je izvolila
najboljši del, ki ji ga nihče ne bo vzel" (Lk 10,42).
Molitev je srečanje dveh ljubezni: ljubezni Boga in vernika. Kot takšna ima
vrednost sama v sebi in zato nanjo ne smemo gledati le kot na sredstvo, s
katerim moremo doseči kakšno dobrino od Boga. Molitev ni izguba časa, kakor
marsikdo misli, saj tudi ljubezen med zakoncema, med materjo in otrokom ni
izguba časa. Naglica je velik sovražnik molitve. "Bog je ustvaril čas,
človek pa naglico," pravi irski pregovor.