Kakšna naj bo naša ljubezen do Jezusa?

Naša ljubezen do Jezusa je bolj ali manj popolna. Lestvica se razteza od precejšnje sebičnosti do popolne nesebičnosti. Od ljubezni do Jezusovih darov do ljubezni do Jezusa samega. Od pričakovanja zemeljskih in duhovnih koristi pa tja do čiste ljubezni, kjer smo pripravljeni iz ljubezni do Jezusa nositi križ.

Jezusa glejmo v sebi, v bližnjem, v zakramentih, zlasti v sveti evharistiji, v Božji besedi, v predstojnikih, v ubogih, v vseh ljudeh, ki jih srečujemo. Tako se bo izpolnilo, kar je zapisal sv. Gregor iz Nise: “Kdor je v luči, ne vidi teme; in človek, ki ima oči uprte v Kristusa, se ne more zagledati v kaj drugega.”

Tomaž Kempčan je v Hoji za Kristusom zapisal: “Blagor mu, kdor ve, kaj se pravi Jezusa ljubiti in samega sebe zaradi Jezusa zapostavljati. Treba je, da zapustimo, kar ljubimo, zavoljo Njega, ki ga ljubimo, ker Jezus hoče, da ga nad vse ljubimo.”

Kako pridemo do prisrčnega prijateljstva z Jezusom? Povej mi, s kom hodiš, in povem ti, kdo si. Ta pregovor moremo obrniti na naš odnos do Jezusa. Kakor smo povezani z Jezusom, takšni kristjani smo. Za dobrega kristjana je normalno, da pride do prisrčnega prijateljstva z Jezusom. To je možno le s pomočjo Svetega Duha, ki nas povezuje z Jezusom in Jezusa z nami.

Prijateljstvo z Jezusom je nekaj enkratnega. Nikomur drugemu ne moreš svojega srca podariti na tak način, kakor ga podariš Jezusu. To prijateljstvo je tako tesno, da Jezus ni le ob tebi, ampak je v tebi, v tvojem srcu. Na zakramentalni način prihaja v tvoje srce v svetem obhajilu. Prijateljstvo z Jezusom se poglablja, če je naša duša vedno bolj čista, ponižna, nenavezana na zemeljske reči, prosta grehov, pripravljena na darovanje.

Prijatelju radi izpolnimo njegovo voljo. Če smo v prijateljstvu z Jezusom, nam izpolnjevanje njegove volje ni težko. V tem se pokaže, koliko je naše prijateljstvo pristno. Ker vemo, da vsak greh Jezusa žali, bomo še posebej pazili, da ne bomo delali grehov.

Tomaž Kempčan v Hoji za Kristusom razmišlja o Jezusovi občuteni navzočnosti in odsotnosti:

“Brez Jezusa biti je živ pekel, a z Jezusom biti je sladek raj. Če je Jezus s teboj, ti ne more škodovati noben sovražnik. Kdor najde Jezusa, najde dragocen zaklad, najde dobro, ki je nad vse dobro. In kdor izgubi Jezusa, neizmerno veliko izgubi in več kakor ves svet. Najubožnejši je, kdor živi brez Jezusa, in najbogatejši je, kdor si je z Jezusom dober.”

Kaj nam pomaga, da se utrdimo v prijateljstvu z Jezusom? Potrebno je, da smo ponižni in miroljubni. V molitvi in zbranosti moramo iskati zvezo z Jezusom. Veliko nam pomaga branje in premišljevanje Nove zaveze, dejavna udeležba pri sveti maši in prejem svetega obhajila, redna spoved in duhovno vodstvo, dobre duhovne vaje, ogibanje tudi malih grehov, služenje Jezusu v bližnjem.

ŽIVLJENJE IZ POSVETITVE JMS Božja ljubezen nas vabi k ljubezni (6) Kako je Kristusova ljubezen osvojila sv. Pavla?

Posebno goreč v ljubezni do Kristusa je bil apostol Pavel. Zelo močno je nanj vplivalo doživetje spreobrnjenja pred Damaskom. Njegovo spreobrnjenje ni bilo v prehodu od moralno slabega ravnanja k dobremu. Bil je pobožen in goreč Jud in farizej. Iz te napačne gorečnosti je preganjal kristjane. Na pravi način je izbral Boga šele tedaj, ko je izbral Kristusa. V pismu Filipljanom je povedal:

“Kar je bilo zame dobiček, to sem zaradi Kristusa začel imeti za izgubo. Še več, za izgubo imam vse zaradi vzvišenosti spoznanja Kristusa Jezusa, mojega Gospoda. Zaradi njega sem zavrgel vse in imam vse za smeti, da bi si prislužil Kristusa in se znašel v njem” (Flp 3,7–9).

Pred spreobrnjenjem je Savel mislil, da je možno doseči svetost in zveličanje z zvestim spolnjevanjem postave in njenih zapovedi, torej s svojimi močmi. Ob srečanju z vstalim Kristusom je Pavel spoznal, da ga je njegova zvestoba postavi usmerjala zoper Kristusa. To se je na zunaj pokazalo v preganjanju Kristusovih učencev in v njih Kristusa samega. “Jaz sem Jezus, ki ga ti preganjaš,” je Savel zaslišal pred Damaskom.

Biti kristjan pomeni biti z vero upanjem in ljubeznijo povezan s Kristusom. Vera je nov način bivanja, bivanje v Jezusu Kristusu. Sv. Pavel govori o “vzvišenosti spoznanja Kristusa Jezusa, mojega Gospoda” (Flp 3,8). 'Spoznanje Kristusa' pomeni tesno povezanost z njim, pomeni, da se dá kristjan popolnoma voditi njemu. Za Pavla je Kristus vse. Kristjan je tisti, ki 'biva v Kristusu', kakor se apostol pogosto izraža. Hkrati pa 'Kristus živi v kristjanu'. Galačanom piše: “Skupaj s Kristusom sem križan; ne živim več jaz, ampak Kristus živi v meni. Kolikor pa zdaj živim v mesu, živim v veri v Božjega Sina, ki me je vzljubil in daroval zame sam sebe” (Gal 2,19s).

Če živimo v Kristusu in on v nas, vse presojamo v zvezi z njim. Njemu je apostol Pavel izrekel svoj 'da'. Po veri vanj je izbral za svoje središče samo Boga. Postal je 'novi človek', ki je neprestano živel iz vere. Namesto prejšnje gorečnosti za starozavezno postavo je v apostolu popolnoma prevladala gorečnost za Kristusa. To je osvobodilo Pavla in osvobaja vsakega kristjana sebičnosti. Skupaj s sv. Pavlom kristjan postane po vključenju v Kristusovo velikonočno skrivnost, v Njegovo smrt in vstajenje, zmožen prave Božje ljubezni.

Sv. Janez Zlatousti je o Pavlovi ljubezni do Kristusa zapisal: “Ljubezen do Kristusa je bila v njem močnejša od vsega. To ga je delalo srečnejšega od vseh ljudi. Brez nje si ni želel biti niti družabnik mogočnih niti prijatelj poglavarjev in oblasti. V posesti te ljubezni je bil raje med zadnjimi, celo med kaznjenci, kakor pa brez nje med nosilci najvišjih svetnih časti. Bal se je le ene stvari: izgubiti Kristusovo ljubezen. To mu je pomenilo pekel, kazen, tisočere bridkosti. Doseči Kristusovo ljubezen pa je bilo zanj vse: življenje, veselje, angelska sreča, sedanja in prihodnja stvarnost, kraljevanje, uživanje obljubljenega, neizmerna dobrina.”

Pri Mariji v Fatimi

Neverjetno prostrana je ploščad, na katero stopim. Na tem prostoru pred baziliko in ob kraju prikazovanja se lahko zbere več kot milijon ljudi. Tako stopam preko tega asfaltiranega trga, v Irijsko globel – to je kraj, kjer se je Marija prikazovala trem fatimskim pastirčkom. Zavem se, da sem neverjetno obdarovan. Dano mi je biti na svetem kraju, kjer so se nebesa dotaknila zemlje, da bi nam nekaj sporočila, nas na nekaj spomnila.

Ko drugi dan zopet hodim po tej ploščadi, se naenkrat zdrznem. Vsega sta me prevzeli krasni cerkvi, baziliki, v novi pa krasni Rupnikov mozaik; ves sem še pod vtisom včerajšnje procesije z lučkami in lepimi pesmimi, pa to lepo vreme in ostali romarji, toliko zanimivega! Zavem se velike nevarnosti. Povsem lahko se zgodi, da ostanem samo pri teh lepih doživetjih, ne da bi sploh prisluhnil sporočilu Marije in se ji približal. To spoznanje me strezni. Odpravim se na rob trga, kjer se začenja dober meter široka marmornata steza, ki vodi čez polovico trga (več kot 100 metrov) do kraja prikazovanja. Spustim se na kolena. Ponižanje! Upira se mi! Kaj si bodo mislili ljudje, med katerimi so mnogi samo turisti, pa jaz sem vendar ponosen in pokončen fant. Med temi uvodnimi metri in mislimi opazim, da se po kolenih bistveno počasneje napreduje, kot če človek hodi pokonci. Hm, sem se že kdaj zahvalil, da sploh lahko hodim. Molim rožni venec, za vse, ki so se mi priporočili v molitev, za razlitje milosti na vse, ki jih poznam, in vse, ki potrebujejo Božje bližine. Počakam. Boli! Ubogi fatimski pastirčki so mi vse bližji in Marijino sporočilo, naj zadoščujemo za grehe in stopimo na pot spreobrnjenja in molitve, mi je vse bolj razumljivo. Milost je, da lahko takole po kolenih hodim pot majhnih, tistih, ki kličejo Marijo na pomoč in vse upe polagajo na Boga. Le počasi napredujem in jasno mi postaja, da na tej poti po kolenih ni junakov, vsak je ubog in napreduje le počasi. Začutim se povezan z mnogimi, ki so priklenjeni na bolniške postelje, ki se borijo z osamljenostjo, strastmi, ki obupujejo. Marija, zate! Marija, vse to ti darujem za moje brate in sestre! Hvala, ker lahko prispevam mali delček k veliki reki zadoščevanja in prostovoljnega trpljenja za rešenje sveta. Mama Marija, bolj ko spoznavam svojo bedo in bolj ko bolečina pritiska, bližje sem ti.

Še isto popoldne se odpravim po spominke za domače, prijatelje in ostale, ki so ostali doma. Posedim ob robu trga in opazujem ljudi, se pripravljam na odhod … mnogo stvari. V duši pa vlada nek presenetljiv mir. Mir malega človeka, ki tisto malo, kar ima, podari za blagor bližnjega – z veseljem.

Našo skupino pot kmalu vodi proč od Fatime, ne pa stran od življenja. Čas našega življenja – ta prostrani trg, se namreč marsikdaj sreča z marmornato stezo, po kateri se napreduje le po kolenih. In vsi, ki hodite po tej stezi vsakodnevno … pogum – vse bliže ste Mariji in Bogu!

Matej

FATIMA PO STOLETNICI Fatimski pastirji VI. Prvo prikazanje Marije

»Bova danes izvedela, kako se je prikazala Marija?« sta bila Nika in Miha nestrpna ob našem naslednjem srečanju.

»Ja, saj ji je angel že pripravil pot. Otroci ne bodo ne prestrašeni in zmedeni. Lahko bodo sprejeli njeno sporočilo.«

»Kje se jim je pokazala? Tudi pri ovcah na pašniku?«

»Seveda. Tam so bili otroci sami. Začelo se je s čudnimi bliski. Mislili so, da se bliža nevihta, a so bili povezani s svetlobo, v kateri se je prikazala Marija.«

»Kako so vedeli, da je Marija?«

»Pravzaprav so ji otroci rekli Gospa. Pri nas Mariji ne rečemo gospa – ampak Mati božja ali pa preprosto Devica Marija. V nekaterih deželah jo imenujejo Gospa. Očitno je tako tudi na Portugalskem.«

»Ampak mi vemo, da je bila Marija. Kaj je rekla pastircem?«

»Rekla jim je: Ne bojte se, nič hudega vam ne bom storila. Lucija jo je vprašala, od kod prihaja. Ko je povedala, da iz nebes, jo je Lucija vprašala, če bodo tudi oni trije šli v nebesa. Marija jim je to zagotovila.«

»To bi Marijo vprašal tudi jaz,« je zašepetal Miha.

»Jaz si ne bi upala,« je priznala Nika. »Mislim, da bom morala še veliko moliti, če bom hotela priti v nebesa.«

»Tudi Marija je rekla Frančišku, da bo moral prej zmoliti še veliko rožnih vencev. Vendar je njega in Jacinto kmalu vzela k sebi, Lucija pa je doživela visoko starost.«

»Kaj je Marija hotela sporočiti pastirjem?«

»Najprej jih je vprašala: Ali se hočete darovati Bogu, da boste prenašali vse trpljenje, ki vam ga bo poslal, v zadoščenje za grehe, s katerimi ga ljudje žalijo, in kot prošnjo za spreobrnjenje grešnikov. Morali boste veliko trpeti, toda Božja milost bo vaša moč.«

Čakala sem, kaj bosta rekla otroka, a sta kar molčala. Zato sem ju vprašala, če je bila Marijina prošnja težka.

»Ja, naš dedek vedno pravi, da smo vsi grešniki.« je rekla Nika.

»Midva že nisva,« je protestiral Miha. »Vsaj ne nalašč.«

»Tudi moliva vsak večer. Ampak pastirji so najbrž molili veliko več. Ampak zakaj je Marija hotela, da bi pastirčki trpeli?«

»Mislim, da je želela samo, da bi trpljenje vdano prenašali.«

«Ko sem bil majhen, sem jokal, če sem se zbodel ali udaril. Zdaj stisnem zobe,« se je pohvalil Miha.

»Seveda je mislila Marija tudi na drugačno trpljenje. Tisto, kar te žge pri srčku.«

»Če sem karana za nekaj, za kar nisem kriva, ali če me zmerjajo samo zato, ker se jim to zdi zabavno, mi je zelo hudo,« je potožila Nika.

»Ja, te vrste trpljenju so bili naši pastirji pogosto izpostavljeni. Sklenili so, da ne bodo nikomur povedali o srečanju z Marijo. A mala Jacinta ni zdržala in je omenila mami. Novica se je potem bliskovito razširila po vsej deželi. Ljudje so začeli množično prihajati v Fatimo: tisti, ki so verovali in prišli prosit pomoči, pa tudi radovedneži in taki, ki so hoteli preprečiti govorice o čudežu. Zdaj se je za otroke začelo veliko trpljenje. Luciji je mama očitala, da je lažnivka. Celo udarila jo je in zahtevala, da prizna, da laže. Lucija pa ni mogla preklicati tega, kar je doživela. To bi bila zares laž. Zato je molčala, skrivaj jokala in trpljenje darovala Jezusu.«
Nika in Miha sta se odpravila domov vesela, da njunih src ni težila nobena skrivnost ali laž.

VII. Drugo prikazanje Marije

Čeprav so otroci o svojem videnju v Irijski globeli povedali samo najbližjim, se je vest o teh dogodkih bliskovito razširila po okolici. Ljudje so množično prihajali na kraj, kjer se je otrokom prikazovala Marija. Pri tem so brez občutka poteptali vse, kar je tam raslo: travo, koruzo in zelenjavo. Starši so očitali Luciji, da je tega kriva ona oziroma njene izmišljotine. Rekli so ji celo, da doma ni hrane zanjo, naj gre ponjo k čudežni Gospe. To jo je tako prizadelo, da si dostikrat ni upala vzeti kruha, ko je bila lačna.«

»Spomnim se, ko je bilo na našem polju tekmovanje mladih traktoristov. Vse so označili, kje lahko ljudje pustijo avtomobile, pa so jih puščali tudi drugod na nepokošenih travnikih. Čez njivo pšenice so naredili stezo bližnjico. Vem, da je bil dedek zelo žalosten, ker so brez potrebe uničevali pridelke.«

»Tudi, ko se je – kakor je napovedala Marija – spet prikazala čez mesec dni, se je zbralo v globeli kakih 50 radovednežev. Pastirji so pokleknili pod Marijino drevo in začeli moliti rožni venec.«

»Kakšno je Marijino drevo?«

»To je bil neke vrste hrast, ki raste v tistih krajih. Ker zemlja ni rodovitna, tudi drevje ni posebno visoko. Nad enim izmed teh dreves se je vedno pojavil nekakšen oblaček, na njem je stala Marija. Zato so ljudje pozneje brez usmiljenja trgali vejice tega drevesa in jih odnašali s seboj meneč, da so čudodelne. Kdo bi ne želel imeti vedno pri sebi vejico, ki se jo je morda dotaknila svetloba, ki jo je izžarevala obiskovalka iz nebes?«

»Ali je Marija prišla v svetlobi?«

»Ja, vedno so najprej zagledali svetlobo, potem pa se je na oblačku nad drevesom pojavila prelepa Gospa.«

»Kakšna je bila?«

» Otroci so povedali, da je bila obdana z bleščečim sijem, njen obraz je bil svetlejši kot sonce. Vedno so zatrjevali, da je bila Gospa zelo lepa. Med ženskami, ki so jih otroci poznali, so bile tudi lepotice, ampak niso se mogle primerjati z njeno lepoto.«

 »Kako pa je bila Marija oblečena?«

»Oblečena je bila v belo. Od glave do tal je bila ogrnjena s plaščem, okrašenim z zlatom. Imela je zlat pas. V desni roki je držala bel rožni venec.«

»Kaj je pastirjem naročila ob drugem prikazanju?«

»Marija je ponovila, naj vsak dan molijo rožni venec in naročila pobožnost do Marijinega brezmadežnega Srca. Rekla jim je tudi, naj se naučijo brati. To se morda zdi čudno, a bilo je potrebno, da je Lucija lahko pozneje vse to zapisala. Čudežna svetloba, ki je prihajala od Marije, je zajela tudi otroke, ko jim je naročila, naj čez mesec dni spet pridejo.«

»Ali so otroci povedali doma vse to?«

»So in zato je bilo to drugo prikazanje žalostno v senci tega, ker doma Luciji niso verjeli. Njena mati je potožila župniku, ki je rekel, naj otrok ne pretepa. Če lažejo, bo ugotovil on. Toda menil je, da so otroška videnja morda hudičevo delo. Kajti kadar se zgodi prikazanje, Gospod naroči, naj videc njegovo naročilo sporoči naprej. Tu pa nasprotno naroča, da ne smejo izdati skrivnosti. Celo v Lucijinem srcu se je pojavil dvom, če ne gre v resnici za hudičevo delo, zato je sklenila, da naslednji mesec ne bo šla v Irijsko globel. Bila je zelo malodušna. Razmišljala je celo, da bi rekla, da je bilo vse laž in bi se njeno neskončno trpljenje končalo. Frančišek in Jacinta pa sta jo prepričala, naj tega ne stori, ker bi to bila laž.«

Valerija Ravbar

Nepoškodovana podoba guadalupske Marije

Dne 14. novembra 1921 je Luciano Pérez, ki je bil zaposlen na sekretariatu mehiškega predsedstva, k spodnjemu delu glavnega oltarja guadalupske bazilike v Mehiki pod sliko Naše Gospe iz Guadalupe položil cvetno girlando, v kateri je bil dinamit. Nekaj minut po njegovem odhodu iz cerkve se je zaslišala močna eksplozija, ki je uničila marmorne stopnice glavnega oltarja. Težki kovinski križ z Jezusom na njem, ki je bil na oltarju, je odneslo daleč s takšno silo, da se je zvil (ohranjen je v depoju bazilike). Vitraži osrednjega dela bazilike kakor tudi šipe sosednjih hiš so bili uničeni. Slika Naše Gospe iz Guadalupe je kljub tej eksploziji, katere epicenter je bil pod njo, ostala popolnoma nepoškodovana!

Šest let po prikazovanjih Device Marije iz Guadalupe (leta 1531) so našteli že šest milijonov spreobrnjencev med avtohtonim prebivalstvom. Čudežna znamenja, ki jih je Devica Marija iz Guadalupe zapustila – ohranjena »tilma« Juana Diega in vrtnice, ki so bile na njej pozimi, pomen simbolov, podobe v očeh, čudežni aspekti (ni jih mogoče kopirati) podobe (prim. Čudežna podoba iz Guadalupe – znanstvena raziskava), ki nima nobenega pigmenta, pričajo o pomembnosti tega kraja in so še vedno izziv za sodobno znanost.

Vir: Naša Gospa iz Guadalupe (Notre Dame de Guadalupe)