Končno so stekle
tudi najbližje priprave. Urejanje prevoza na letališče v Zagreb. Ker nisem
hotel delati nereda v samostanu, sem se odločil, da bom šel kar z javnim
prevozom. Nisem bil edini, ki nisem imel svojega prevoza. Tudi to so pomagali
organizirati bogoslovci, posebej njihov študijski prefekt Matjaž Celarc. On je
zbral nas vse, ki nismo imeli prevoza in nam organiziral prevoz na letališče s
kombiji podjetja Go-opti. Zame je bilo ugodno, da so me bili pripravljeni
pobrati v Ivančni Gorici. Dan prej so mi poslali sporočilo, kdaj moram biti na
bencinski črpalki v Ivančni Gorici. Odhod naj bi bil 9. julija okoli desete
ure. Zvečer pa so mi poslali sporočilo, da so odhod prestavili za pol ure bolj
zgodaj. Torej bom moral biti na črpalki že pol ure prej. Dobro! Vsaj ne bo
težav, da bi zamujali.
Moram priznati,
da je bilo zadnje dneve nekoliko potovalne vročice ali mrzlice, kakor temu
pravijo. Vedno bolj sem bil radoveden, koliko novega bom videl, doživel. Vedel
sem, da nas bo štiriindvajset, da bo z nami šel tudi novomeški škof gospod
Andrej Glavan.
Zadnje dni sem
pazljivo zlagal v kovček vse, kar bom potreboval na poti. Sproti sem pisal na
listek, kaj sem že dal v kovček. Večkrat sem ga kontroliral. Tu in tam sem se
spomnil še na kaj, na kar sem pozabil. Tako je bil dan pred odhodom kovček že
spakiran in pripravljen za na pot.
Zadnji dan sem
pri korni molitvi prejel še blagoslov za brate, ki odhajajo na pot. Samostanski
brat Jona Vene me je zapeljal v Ivančno Gorico na črpalko in pot se je začela.
Kombi je bil
točen. Bil je že skoraj poln. V njem je bila vesela družba sobratov duhovnikov,
ki sem jih večinoma poznal: Franci Alič, Matjaž Ambrožič, Matjaž Celarc, pa še
nekaj bogoslovcev. Z nami se je peljala tudi neka gospa iz Argentine, ki je
popotovala po Sloveniji. Svojo pot po Sloveniji je dokončala. Šla je v Zagreb,
a ne na letalo. Kmalu sem se vključil v to veselo duhovniško družbo. Tudi gospa
iz Argentine se je skušala vključiti, a težava je bila v tem, da ni bila
Slovenka. Znala je samo špansko. Z Matjažem sta se sporazumevala, ker on govori
tekoče italijansko. Jaz sem ostal previdno tiho in nisem hotel dajati na plan
svojega skromnega znanja španščine.
V Novem mestu smo
se ustavili in pobrali še eno potnico. Bilo je mlado dekle, ki pa ni bilo
točno. Na novomeški avtobusni postaji smo jo morali kakšnih deset minut čakati.
Toda nevarnosti, da bi zamudili ni bilo.
Kombi je bil poln
in pot v Zagreb smo mirno nadaljevali. Ker smo morali argentinsko gospo oddati
na avtobusni postaji, smo se seveda peljali skozi mesto. To nam je vzelo precej
časa. Toda prevozno podjetje je to vračunalo, zato so mi sporočili, da je odhod
pol ure bolj zgodaj.
Končno smo
dospeli na letališče. Kombi nas je odložil in nekaj gospodov je že čakalo pred
letališko zgradbo. Pridružili smo se jim. Skupaj smo odšli v notranjost in tam
čakali v skupini. Bilo nas je že kar precej, ne pa še vsi. Kmalu so pripeljali
še novomeškega škofa gospoda Andreja Glavana. Ni bilo težko čakati, saj smo bili
sami znanci in vesela družba. Ko smo bili vsi, nam je škof rekel, da lahko
gremo čekirat karte in odložit prtljago. Ker smo bili bolj zgodnji, še ni bilo
nobene gneče. Vse smo hitro uredili.
Po tekočih
stopnicah smo šli v prvo nadstropje. Da ne bi čakali zunaj, smo se takoj
namenili opraviti vse mejne formalnosti in preglede. Tudi to je potekalo brez
zapletov in brez gneče. Dobro je, da si nekoliko prej tam in v miru opraviš vse
potrebne preglede. Ko se bliža čas odhoda letala, pritisnejo še tisti, ki imajo
navado priti zadnje minute. Začne se živčnost in vsak bi rad bil čim prej na
letalu. Rinejo se in prehitevajo ter povzročajo jezo še drugim.
Bil sem
presenečen nad letališčem in letališkimi zgradbami. Vse je novo. Kakšno leto
nazaj so zgradili popolnoma novo letališče. Zgradba je moderna in vse, kar
zraven spada, je novo. Mislim, da se zagrebško letališče imenuje Pleso. Je
nekoliko južno od mesta. Povezano je z novimi cestami in priključki z
avtoceste. Je zelo prometno. Videl sem veliko ljudi raznih narodov in tudi
mnogih barv kože. Črnec ni bil nobena redkost in tudi muslimanskih žena z
rutami na glavi je bilo veliko. Verjetno ima zagrebško letališče več prometa in
več povezav kot ljubljansko in seveda zato tudi večji pretok potnikov. S tem pa
seveda vse bolj pisane množice, ki prihajajo iz raznih koncev sveta.
Čakanje ni bilo
naporno, saj smo bili samo domači skupaj. Z nekaterimi se nismo videli že kar
lep čas. Bilo je veliko vprašanj, kako pa ti delaš? Na kateri fari si trenutno?
In podobno.
Ob pol treh ali
malo pred tretjo smo se vkrcali na letalo. Želel sem biti pri oknu, toda karta
mi je dodelila drug sedež. Z nami je bil tudi študent gradbeništva Luka, ki naj
bi sedel poleg mene. Bilo mu je vseeno ali je pri oknu ali ne. Zato sva
zamenjala prostore. Bil sem zadovoljen, da sem dobil prostor pri oknu. Zelo me
zanima, kaj je pod nami. Pod noge sem si pripravil tudi fotoaparat in nameraval
narediti nekaj posnetkov. Ti sicer niso dobri, ker šipe od letalskih oken
motijo. Fotoaparat ne more izmeriti prave ostrine in tudi razni odsevi se
naredijo na fotografijo. Pa kljub temu sem želel poskusiti.
Vreme je bilo
lepo, brez oblačka. Videl sem, kako so nalagali našo prtljago. Vozički so bili
pripeti na starega fergusona, ki je bil rumeno pobarvan. Kar smešno se mi je
zdelo, da poganjajo še ta stari traktor naokoli. Toda najbrž še v redu deluje,
zato so ga ohranili.
Tudi na letalu
smo opravili formalnosti. Poučili so nas, kako se moramo privezati in kje so
pripomočki, če bi bili v nevarnosti, maske za zrak in rešilni pasovi. Zanimivo
je, da so nas pozdravili tudi v slovenskem jeziku.
p. Branko Petauer