Družina, mojstrovina ljubezni

Bog si je družino zamislil kot mojstrovino ljubezni. Ljubezen lahko nadomesti in dopolni vse zakone, vsi zakoni sveta pa ne morejo nadomestiti ljubezni. Brez ljubezni nobena stvar nima prave cene, ljubezen pa daje vsemu pravo vrednost. To nam je z njemu lastno modrostjo zapisal apostol Pavel v pismu Korinčanom. Prava ljubezen je "potrpežljiva, dobrotljiva, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, se ne da razdražiti, ne misli hudega. Ne veseli se krivice, veseli se pa resnice. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane" (1 Kor 13, 4–7). Taka ljubezen nikoli ne mine. Mera te ljubezni je pripravljenost dati življenje drug za drugega. Takšno ljubezen bi si morala zakonca vsak dan znova zagotoviti. Evharistična daritev in obhajilo, družinska in osebna molitev ter posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu je tisto mogočno sredstvo, ki zakoncema pomaga živeti in rasti v medsebojni ljubezni in svetosti in vztrajati do konca.

Bog je ustvaril družino kot znamenje in zgled za vsako drugo človeško sožitje. Naloga družine je torej ta, da stalno vzdržuje v domovih prižgano ljubezen, da tako oživlja tiste vrednote, ki jih je Bog podaril družini, da bi jih velikodušno in neutrudljivo nosili povsod v družbo. Ker si je Bog zamislil družino kot mojstrovino ljubezni, lahko družina navdihuje smernice, s katerimi bo prispevala k spreminjanju jutrišnjega dne.

Božja zamisel o družini

Kaj je družina v Božjih očeh? Ko je Bog izoblikoval človeški rod, je izoblikoval družino. Ko je Božji Sin prišel na zemljo, se je želel roditi v družini. In ko je začel svoje javno delovanje, ga je začel s čudežem na svatbi v galilejski Kani. Bogu je bila družina tako pri srcu, da jo je osnoval po vzoru Svete Trojice, kjer se Oče in Sin z neizmerno ljubeznijo neprestano podarjata drug drugemu do te mere, da je njuna ljubezen poosebljena v tretji osebi – Svetem Duhu. To je čudovit ideal, v katerega se lahko zakonci ozirajo vse življenje, da bi iz njega črpali moč za svojo družinsko skupnost.

V družini odkrivamo izredno dragocene vrednote, ki morejo človeštvo, če jih prenesemo nanj, preobraziti v veliko družino. Družina temelji na ljubezni: to je ljubezen med zakoncema, med starši in otroki, med starimi starši, strici in vnuki, med brati in sestrami. To je ljubezen, ki raste in se stalno presega. Ljubezen zakoncev poraja novo življenje in bratstvo postane prijateljstvo. V družini je samo po sebi umevno, da je vse skupno, da si delijo vse dobrine, da imajo skupno blagajno. Prihranek ni kopičenje, temveč skrb za prihodnost. Normalno je pomagati tistemu, ki še ne proizvaja, in tistemu, ki tega ne zmore več.

V družini živijo skupaj ljudje vseh starosti. Naravno je živeti za drugega, ljubiti drugega. Tudi vzgoja je spontana. V družini je čut za pravičnost normalen. Naravno je trpeti za drugega, žrtvovati se za drugega, nositi težo drugega. Solidarnost in zvestoba svoji družini sta spontani. V družini je življenje drugega tako dragoceno kakor lastno, včasih še dragocenejše. Skrbijo za zdravje vseh in sprejemajo breme tistega, ki se ne počuti dobro. V njej se življenje naravno začne in konča, v njej najdejo odprtost, ljubezen in skrb prizadeti, ostareli in umirajoči bolniki. Tudi medsebojni pogovor je v družini spontan; vsak je deležen vsega in vse deli.

FATIMA PO STOLETNICI - FATIMA – OKNO UPANJA (58) Tuy 1929 in posvetitev Rusije

Sestra Lucija je 13. junija 1929 v kapeli hiše v Tuyu (Španija) imela videnje Presvete Trojice in videnje ter razodetje Marijinega brezmadežnega Srca, ki se ji je prikazalo tako kot že junija in julija 1917: Marija je imela v svoji levi roki srce, obdano s trni, iz srca pa so izhajali plameni. Sporočila je, da Bog prosi svetega očeta, naj posveti Rusijo njenemu brezmadežnemu Srcu. Ker je Bog Ljubezen (prim. 1 Jn 4,8.16), iz ljubezni ne ukazuje, ampak prosi. Tisti, ki je naprošen, z ljubeznijo prošnjo izpolni. V obojestranski medsebojni ljubezni je rešitev! Če človek odpove, sledijo posledice.

Lucijine zapiske o videnju in Marijino sporočilo je dobesedno prepisal njen takratni duhovni voditelj pater Gonsalves.

Bog prosi papeža, naj posveti Rusijo

»Večkrat je prišel spovedovat v našo kapelo p. Gonsalves. Spovedala sem se mu, in ker sem se dobro razumela z njim, sem nadaljevala tri leta.

V tistem času me je naša Gospa opozorila, da je prišel trenutek, ko naj bi Cerkvi sporočila njeno željo v zvezi s posvetitvijo Rusije in z njeno obljubo, da jo bo spreobrnila. Sporočilo se je zgodilo takole:

(Tuy, Španija, 13. junij 1929) – Prosila in prejela sem dovoljenje svoje predstojnice in spovednika, da smem vsak teden v noči s četrtka na petek med enajsto uro in polnočjo imeti sveto uro.

Neke noči sem bila sama. Pokleknila sem k ograji sredi kapele, da bi molila angelove molitve. Ker sem bila utrujena, sem vstala in nadaljevala molitev z razprostrtimi rokami. Le večna lučka je gorela. Naenkrat je vso kapelo razsvetlila nadnaravna svetloba in na oltarju se je prikazal križ iz svetlobe, ki je segala do stropa. V še jasnejši svetlobi je bilo na gornjem delu križa videti človeško obličje in oprsje, na njegovih prsih goloba, prav tako iz svetlobe, in na križ pribito telo nekega drugega človeka. Nekoliko pod pasom je v zraku lebdel kelih z veliko hostijo, na katero so kapljale kaplje krvi, ki so padale z obličja križanega in iz rane na prsih. S hostije so te kaplje padale v kelih. Pod desnim prečnim tramom križa je stala naša ljuba Gospa. Bila je naša fatimska Gospa s svojim brezmadežnim Srcem v levi roki, brez meča in vrtnic, ampak s trnovo krono in plameni … Pod levim prečnikom križa se je z velikimi črkami v smeri oltarja – bile so tako čiste, kakor bi bile iz kristalno čiste vode – pojavil napis: MILOST IN USMILJENJE.

Razumela sem, da mi je bila pokazana skrivnost Presvete Trojice in prejela sem umevanje te skrivnosti, ki mi ga ni dovoljeno razodeti.

Ob koncu mi je naša ljuba Gospa rekla:

'Prišel je trenutek, ko Bog prosi svetega očeta, naj v občestvu z vsemi škofi sveta posveti Rusijo mojemu brezmadežnemu Srcu. Obljublja, da jo bo po tem sredstvu rešil. Božja pravičnost pogubi mnogo duš zaradi grehov, storjenih zoper mene, ki prosim za zadoščevanje: žrtvuj se v ta namen in moli.'

O tem sem poročala svojemu spovedniku, ki mi je ukazal zapisati, kar je naša Gospa želela.

Mnogo pozneje mi je naša ljuba Gospa v nekem osebnem sporočilu [pred letom 1940] potožila:

'Niso hoteli poslušati moje prošnje! Kakor francoski kralj bodo obžalovali, vendar bo prepozno. Rusija bo razširila svoje zmote po vsem svetu ter priklicala vojne in preganjanja Cerkve. Sveti oče bo moral trpeti.'«

Kako je bilo s francoskim kraljem? V letu 1689, eno leto pred svojo smrtjo, je sv. Marjeta Marija Alacoque skušala z raznimi sredstvi in pobudami posredovati francoskemu 'Sončnemu kralju' Ludviku XIV. sporočilo s štirimi prošnjami Jezusovega presvetega Srca:

1) naj se kraljeve zastave opremijo s presvetim Jezusovim Srcem;

2) naj se njemu v čast zgradi cerkev

3) in naj ga v njej moli in časti ves kraljevi dvor;

4) naj kralj zastavi svojo avtoriteto pri Svetem sedežu za to, da se doseže ena sveta maša v čast Jezusovemu presvetemu Srcu.

Pa nič. Zdelo se je celo, kakor da kralj sploh ne bi zvedel za to sporočilo.

Šele eno stoletje pozneje je hotela kraljeva družina uresničiti sporočilo. Ludvik XVI. je leta 1792 sklenil, da se bo posvetil Jezusovemu Srcu, toda to je storil šele, ko se je že znašel v zaporu in je tam obljubil, da bo po svoji izpustitvi izpolnil vse prošnje, ki jih je bila posredovala sveta Marjeta Marija. Za Božjo previdnost je bilo že prepozno: 21. januarja 1793 je bil Ludvik XVI. usmrčen z giljotino.

Ludovik Ceglar k prej omenjenemu Marijinemu besedilu pripominja: »Marija je prišla prosit za posvetitev Rusije v najslovesnejši obliki: v kapeli, med sveto uro, po molitvi, ki jo je otroke naučil moliti angel, v navzočnosti Presvete Trojice ob prikazni, ki je spominjala na Kristusovo odrešilno delo. Poudarila je, da Bog sam prosi za posvetitev Rusije in obljublja njeno rešitev.«

Marija je zdaj izpolnila napoved iz leta 1917 in jo dopolnila z novimi pojasnili: čas za posvetitev je prišel; opravi naj jo papež v občestvu z vsemi škofi; zaradi posvetitve bo Bog Rusijo rešil.

Iz Marijinega sporočila iz leta 1917 vemo, da bi ta rešitev, ob pravočasni izpolnitvi pogojev, obstajala v spreobrnjenju Rusije in njeni rešitvi brezbožnega komunizma ter njegovih posledic. Obenem bi bil svet obvarovan vojne in lakote, Cerkev in papež pa preganjanja.

Sestra Lucija je iz španskega mesta Rianjo, kjer je bila na enomesečnem oddihu, 29. avgusta 1931 pisala škofu Jožefu da Silva, kar ji je naročil Kristus:

»Sporoči mojim služabnikom, da bodo glede na to, da posnemajo francoskega kralja v odlašanju spolnitve moje prošnje, njemu sledili tudi v bridkosti. Nikoli ne bo prepozno, da se zatečejo k Jezusu in Mariji.«

Posvetitev Rusije kot zmagoslavje Marijinega Srca

Bog je najprej poslal prosit za posvetitev Marijo, potem pa se je za posvetitev zavzemal Kristus, kakor se vidi iz številnih pisem sestre Lucije. Ona si je vztrajno prizadevala, da bi za posvetitev pridobila papeža. Pri tem se je obračala na razne vplivne osebnosti, tudi na svojega škofa.

Iz Pontevedre je 21. januarja 1935 pisala spovedniku patru Gonsalvesu:

»Kar zadeva Rusijo, se mi zdi, da bo našemu Gospodu zelo všeč, če si boste prizadevali, da bi sveti oče izpolnil njegove želje.

Pred tremi leti je bil naš Gospod precej nezadovoljen, ker se njegova prošnja ni izpolnila. Gospodu škofu sem to pisno sporočila. Do danes me naš Gospod ni ničesar več prosil razen molitev in žrtev. Ko z njim zaupno govorim, se mi zdi, da je pripravljen, kakor je obljubil pred petimi leti, izkazati usmiljenje ubogi Rusiji, ki bi jo tako zelo rad rešil.«

Pater Gonsalves je sestro Lucijo vprašal, ali bi bilo primerno pritiskati, da dosežemo posvetitev Rusije. Dne 18. maja 1936 mu je sestra odgovorila:

“Žal mi je, da se to še ni storilo. Toda prav tako, kot je Bog ono prosil, je tudi to dopustil (…) Ali je primerno pritiskati? Ne vem. Zdi se mi, da bi naš Gospod posvetitev sprejel in izpolnil svojo obljubo, če bi jo sveti oče sedaj opravil. Brez dvoma bi zadovoljil našega Gospoda in Marijino brezmadežno Srce.

Zaupno sem v globini duše o zadevi govorila z našim Gospodom. Pred kratkim sem ga vprašala, zakaj ne spreobrne Rusije, ne da bi njegova svetost opravila to posvetitev. Odgovoril je:

‘Ker hočem, da vsa moja Cerkev prizna to posvetitev kot zmagoslavje Marijinega brezmadežnega Srca, da bi potem razširila njeno češčenje in postavila poleg pobožnosti do mojega Božjega Srca tudi pobožnost do tega brezmadežnega Srca.’ –

‘Toda, moj Bog, sveti oče mi ne bo verjel, če ga ti ne boš ganil z izrednim navdihom.’ –

‘O sveti oče! Moli veliko za svetega očeta. On jo bo izvršil, a bo prepozno. Pa tudi tako bo Marijino brezmadežno Srce rešilo Rusijo. Njej je zaupana.’”

Ludovik Ceglar poroča, da so to pismo »pokazali Janezu Pavlu II. po atentatu leta 1981. Po branju se je zjokal in sklenil, da bo posvetitev Rusije čimprej opravil.«

Leirijski škof Jožef da Silva je v marcu leta 1937 pisal papežu Piju XI.:

»Od treh otrok, ki se jim je naša Gospa prikazala, sta dva umrla, tretja pa je redovnica v redu svete Doroteje v Španiji.

Ta redovnica me prosi, naj sporočim Vaši svetosti, da po nebeškem razodetju dobri Bog obljublja končati preganjanje v Rusiji, če bi Vaša svetost blagovolila izvršiti in bi naročila vsem škofom sveta, da enako opravijo slovesno in javno dejanje zadoščenja in posvetitve Rusije presvetima Srcema Jezusa in Marije (…)«

Škofovo pismo so v Rimu dobili konec marca 1937, a takrat niso ničesar ukrenili (CPro 62–63).

Sestra Lucija je 21. januarja 1940 pisala patru Gonsalvesu: »Žal mi je, da kljub navdihom Svetega Duha čas ni bil izkoriščen. Tudi naš Gospod toži zaradi tega. Dejanje posvetitve bi potolažilo njegovo pravičnost in odvrnilo bič vojne, ki zajema države od Španije do Rusije. Naj Bog približa ta trenutek. Bog je tako dober, da je vedno pripravljen nam izkazati usmiljenje. Zato je Božja volja, da se obnovi prošnja na Sveti sedež. Če nam ne bo dan mir po tem dejanju [posvetitve], bo vojne konec, kadar bodo mučenci prelili dovolj krvi, ki bo potolažila Božjo pravičnost.«

Lucijino prizadevanje za posvetitev Rusije razodeva njeno vztrajnost, hkrati pa tudi ponižnost in spoznanje, da je zakasnitev posvetitve dopustil Bog zaradi naših grehov. Dne 15. julija 1940 je pisala patru Gonsalvesu:

»Kar zadeva posvetitev Rusije, ni bila izvršena v maju, kakor ste pričakovali. Opravila se bo, a ne tako brž. Bog je to sedaj dopustil, da kaznuje svet za njegova hudodelstva. Pošteno zaslužimo. Potem bo uslišal naše uboge molitve. Silno me boli, da ni bila izvršena. Medtem pa se pogublja toliko duš!«

Dne 18. avgusta 1940 je zopet pisala patru Gonsalvesu:

»Menim, da je všeč našemu Gospodu, da se nekdo zavzame pri njegovem namestniku na zemlji za uresničitev njegovih želja. Toda sveti oče je sedaj še ne bo izvršil. Dvomi o resničnosti in ima prav. Naš dobri Bog bi mogel s kakim čudežem jasno pokazati, da je on tisti, ki prosi. Vendar izkoristi ta čas, da s svojo pravico kaznuje svet zaradi toliko hudodelstev in ga pripravi za popolnejšo vrnitev k njemu. Dokaz, ki nam ga daje, je izredno varstvo Marijinega brezmadežnega Srca nad Portugalsko zaradi opravljene posvetitve (…) Če vam je le mogoče, nikoli ne opustite priložnosti, da bi pri svetem očetu obnovili našo prošnjo. Morda bomo vendarle skrajšali ta čas [trpljenja]. Sveti oče se mi zelo smili in v svojih skromnih molitvah in žrtvah veliko prosim za njegovo svetost.«

p. Anton

ROŽNOVENSKI ŠOPEK MATERI MARIJI (10)

Ko je v nedeljo, 26. avgusta 2018, papež Frančišek ob svetovnem srečanju družin na Irskem obiskal tudi glavno Marijino svetišče Knock, je Mariji podaril zlat rožni venec in glede molitve rožnega venca po družinah dejal: »V spomin na moj obisk sem prinesel kot dar rožni venec. Vem, kako pomembno je v tej deželi izročilo družinskega rožnega venca. Spodbujam vas, da nadaljujete s tem izročilom. Koliko src očetov, mater in otrok je skozi leta zajemalo tolažbo in moč v premišljevanju Marijine udeležbe pri veselih, svetlih, žalostnih in častitljivih skrivnostih Kristusovega življenja!«

Sv. Ludvik Marija Grignion de Montfort je učil: »Med mnogimi metodami molitve rožnega venca je najbolj častitljiva za Boga, najbolj zveličavna za dušo in najbolj neugodna za hudiča tista, ki posnema petje psalmov, to je, da ga javno molimo v dveh zborih. Bog ima rad zbore. V nebesih, zbrani skupaj, angeli in blaženi neprestano prepevajo svoje hvalnice. Na zemlji, skupaj združeni v njihovi družbi, pravični ponoči in podnevi molijo v zboru.

Naš Gospod je izrecno svetoval apostolom in svojim učencem skupno molitev. Obljubil je, da se bo vsakič, ko se bosta dva ali trije zbrali v Njegovem imenu, da bi molili isto molitev, nahajal sredi med njimi.

Kakšno veselje je imeti Jezusa v svoji družbi! Da bi mu sledili, zadostuje, da se zberemo k molitvi rožnega venca. Tako so pogosto delali kristjani prvih časov kljub prepovedim pod grožnjo preganjanja s strani cesarjev. Krščanske skupnosti so se raje pogosto odločale za smrt, kot da bi se odpovedale skupnim srečanjem in sreči, ki jim jo je prinašala navzočnost Jezusa Kristusa.«

Krščansko brodovje je doseglo zmago nad Turki leta 1571 v bitki pri Lepantu. Sredi 16. stoletja je krščanskim deželam Evrope grozila skrajna nevarnost s strani Turkov, ki so hoteli Evropi vsiliti svojo oblast in muslimansko vero. Turška mornarica je že zavzela nekatere grške otoke. Sultan si je hotel prisvojiti Sredozemlje, najprej Malto, potem Sicilijo in slednjič Neapelj. Papež sv. Pij V. si je že nekaj let pred bitko neprestano prizadeval, da bi združil sprte krščanske vladarje, da bi sklenili zvezo zoper Turke in se učinkovito uprli turški premoči. Vodstvo ladjevja je prevzel odlični admiral, mladi plemič Janez Avstrijski.

Papež je hotel prebuditi duhovne sile zaveznikov. V ta namen je določil post in javne molitve, zlasti molitev rožnega venca. Dal je razdeliti rožne vence med vojake. Admiral Andrea Doria je imel pri sebi na ladji kopijo slike Marije iz Guadalupe.

Dne 7. oktobra 1571 je bila nedelja. Tega dne so se člani bratovščin rožnega venca po vsem krščanskem svetu zbrali in v procesijah goreče molili rožni venec za zmago nad Turki. Prav tedaj se je razvnela slavna bitka. V nobeni pomorski bitki do tistega časa ni bilo udeleženega toliko bojnega ladjevja. Na ladjah kristjanov so bili postavljeni križi. Janez Avstrijski je pred bitko prvi pokleknil pred križem in prisrčno prosil Božje pomoči. Vsi vojaki na njegovih ladjah so sledili njegovemu zgledu. Kristjani so sijajno zmagali. V petih urah je bilo potopljenih 113 turških galej, zavzetih 117 ladij in osvobojenih 12.000 krščanskih sužnjev, ki so služili kot veslači na turških ladjah. Ta zmaga je imela odločilni pomen za nadaljnjo usodo Evrope.

Papež Pij V. je med bitko molil. Ob petih popoldne je odprl okno in sporočil: »Zmaga je dobljena.« Zanjo je zvedel po Božjem navdihu. To zmago je vrhovni poveljnik Janez Avstrijski pozdravil kot Marijin odgovor na pobožno molitev rožnega venca. Beneški senat je pod sliko, ki predstavlja bitko pri Lepantu, dal napisati: »Ne moč ne orožje ne poveljstvo – vse to nam ni pridobilo zmage, ampak jo je pridobila rožnovenska Marija.«

Papež je iz hvaležnosti za znamenito zmago leta 1572 določil, naj se 7. oktobra praznuje spomin sv. Marije Zmagovalke. V litanije Matere Božje je dodal vzklik: »Pomoč kristjanov, prosi za nas.« Naslednje leto je papež Gregor XIII. odredil, naj se ta praznik odslej imenuje praznik naše ljube Gospe rožnega venca in naj se praznuje na prvo nedeljo v oktobru. Sv. Pij X. je odredil, naj se praznik vedno obhaja 7. oktobra. Danes ga obhajamo kot obvezni god. Z njim hoče Cerkev poudariti pomen rožnega venca, češčenje pa gre Materi Božji in po njej troedinemu Bogu. V Sloveniji so rožnovenski Materi Božji posvečene tri župnijske in pet podružničnih cerkva.

Dne 12. septembra 1683 je krščansko ljudstvo doseglo popolno zmago nad Turki v bitki pri Dunaju. Že meseca julija je 200.000 Turkov obkolilo Dunaj. Nevarnost je bila velika ne samo za Dunaj, ampak za vso krščansko Evropo. Vsi krščanski vojaki, ki so sodelovali v bitki, so bili 12. septembra pri sv. maši. Bitki, ki je trajala od jutra do večera, je poveljeval poljski kralj Jan III. Sobieski (+1696), zadnji evropsko pomembni poljski kralj. Nad 20.000 Turkov je obležalo na bojišču, ostali pa so zbežali. Ta velika zmaga pri Dunaju je pomenila začetek izgona Turkov iz Podonavja. Ljudje so za zmago veliko molili rožni venec, zlasti člani bratovščin rožnega venca. Tudi kralj Jan Sobieski ga je pogosto molil; molil ga je tudi, ko je po zmagi nad Turki vkorakal na Dunaj. Papež Inocenc XI. je v zahvalo za zmago nad Turki določil, naj se 12. september kot praznik Marijinega imena slavi po vsej Cerkvi.

Dne 12. septembra 1982 je monaška princesa Grace izgubila življenje v prometni nesreči. Ves svet je bil pretresen zaradi te tragične novice.

Leta 1956, ko se je »princesa Hollywooda« poročila s princem Ranierijem Monaškim, je prekinila briljantno filmsko kariero, da bi se posvetila možu in svojim otrokom. Grace po poroki ni hotela več igrati.

Malo pred smrtjo je v prid rožnega venca naredila izjemo. Ker je bila vneta katoličanka, se princesa ni uspela upreti odločnemu povabilu p. Peytona, apostola molitve rožnega venca po družinah. On je želel posneti nov film v cerkvi sv. Petra v Rimu, da bi spet spodbudil molitev rožnega venca. Grace se je po petindvajsetih letih premora vrnila pred kamere. V času snemanja je molila skrivnosti rožnega venca z navdušenjem in izredno gorečnostjo.

L'Appel du Coeur, D. et I. de Marie, n. 101

Redovnica Katarina Marija je bila prej poganka, budistka in »antiklerikalka« Takole pripoveduje: »Po posredovanju moje najstarejše sestre je moja mati hotela prestopiti v katoliško vero in me je prosila, da bi ji sledila. Moj odgovor je bil odločen: 'Ne in nikdar.' Dve leti duhovnega boja sta bili potrebni, da sem se končno odločila za krst. Toda nisem popolnoma verovala v Boga. Za krst sem zaprosila izključno zaradi ljubezni do moje mame in zato, da bi ji ugajala in nič več. Moja nevera je trajala do trenutka, ko je duhovnik oblil moje čelo s krstno vodo. V tistem trenutku, ko je voda curljala po obrazu, je moje kamnito srce drhtelo v neskončni ljubezni in moj pogled, uprt v križ, je govoril: 'Gospod, ljubim te.' Ob koncu maše mi je moja mati podarila rožni venec kot spomin na krst. Svojo mamo sem že videla vse dni moliti s to vrsto 'ogrlice'. Z njo je molila tudi ponoči. Njena podoba v molitvi, podobna obrazu lepe Gospe, je bila moja najljubša 'slika'. Vedela sem, da je molila zame, svojo 'izgubljeno' hčerko. Od mojega krsta naprej je molitev rožnega venca po zaslugi moje matere postala moja najljubša molitev.«

Leta 1948, pred 70 leti, je madžarski kardinal Mindszenty dejal: »Moje najgloblje hrepenenje je, da bi na milijone madžarskih družin vzelo v roke rožni venec in molilo k Mariji.« V svojem pastirskem pismu je zapisal: »V zgodovinskih dogodkih vidimo Božjo roko, tudi v nevarnostih in viharjih. Zaradi tega se naše zaupanje ne bo zmanjšalo. Zato vas prosimo, da svojo usodo izročite prek Marije v Božje roke. Vrnimo se k izvirom naše madžarske dediščine! Znova Devico Marijo imenujmo Kraljico, da bi našo usodo vzela v svoje roke.«

Tokrat se oglašam iz ortopedske bolnišnice v Valdoltri. Jutri bom ponovno operirana na desnem stopalu. Mislim, da se nekako pobiram iz kaosa, v katerem sem živela, oziroma sem mislila, da je takó. Rožni venec vsak dan molim najprej za Bernardovo družino, potem za moža, otroke in sebe, pa za sodelavke in bližnje. Moč molitve deluje, ker postajam sama veliko bolj strpna do moža in drugih, pa tudi mož je prijaznejši do mene.

M. N.

Nocoj sem bila na obisku pri starejši prijateljici. Povedala mi je o svojem sinu, odvisniku od alkohola: “Moj sin pride večkrat pijan domov. Kadar je prišel pijan domov, sva se vedno sprla in grdo prepirala. Bila sem zelo nesrečna. Sedaj se vedno, kadar pride takšen domov, umaknem v svoje prostore in molim rožni venec. Prepiri so izginili. Rožni venec me pomiri, prepreči prepir, je zdravilo za mojo rano ... Zaupam vanj in v usmiljenega Jezusa.” Pokazala je na veliko sliko usmiljenega Jezusa in dejala, da bo odslej med molitvijo rožnega venca večkrat pogledala to milostno podobo. Bogu hvala za takšne žene in Bogu hvala za rožni venec.

Marija

Redovnik je zapisal o svoji materi, ki se je poslavljala z rožnim vencem v roki: “Posebej močno izkustvo, kako silna je moč molitve, mi je dala mati. Spremljal sem jo v njeni hudi bolezni in videl sem, kako je v molitvi zorela njena vera, kako je z rožnim vencem v roki premoščala dolge in težke noči. Trpljenje in molitev sta jo tesno zedinili s trpečim Gospodom. Njen obraz je izžareval pomirjajočo milino in zaupljivo predanost, ki jo je izžarevala tudi v svoje okolje. Ta živa izkušnja, ta milost, ki sem je bil deležen, mi pomeni največjo in najpomembnejšo zapuščino, ki me zavezuje k zvestobi.”

Filipini, ki jih je leta 1521 odkril Ferdinand Magellan, Španci pa so jih pričeli kolonizirati in evangelizirati leta 1565, so bili popolnoma pokristjanjeni v štiridesetih letih, ne da bi bila pri tem pretočena ena sama kaplja krvi. Tam je vladal mir, dokler 15. marca 1646 ni priplula v Manilo holandska protestantska flota. Zmedenost je bila velika. Filipini so imeli samo dva trgovska galeona, katoliško vero in rožni venec. V naglici so se pričeli oboroževati in dominikanski pater Conca je mornarjem vneto priporočal rožni venec, ki so ga molili na mostu v dveh zborih. V času od marca do septembra sta oba galeona petkrat napadla in prav tolikokrat zmagala, čeprav je to človeško nerazložljivo. Vsakič so bile protestantske bojne ladje odbite z vzklikom: »Naj živita vera v Kristusa in blažena Devica svetega rožnega venca!«

Med 200 filipinskimi mornarji je bilo samo 15 mrtvih. Ta zmaga je v Aziji rešila katolištvo. Od tedaj je na Filipinih izredno cenjena molitev rožnega venca.

Avstrijski komponist Wolfgang Amadeus Mozart je dejal: »Kadar pridem v Pariz, nikoli ne izpustim molitve rožnega venca in obiska Matere Božje od zmage.«

Agata, mati šestletne avtistične deklice Capucine, ki potrebuje neprestan nadzor tako podnevi kot ponoči, se je prijavila na narodni dan posta in molitve za Francijo. Spraševala se je, kako bi si mogla vzeti eno uro in pol časa za molitev vseh štirih delov rožnega venca. Povedala je:
»Dogajanje je potekalo naravno. Capucina je sama prišla k meni, se usedla na moja kolena in med vsem rožnim vencem ostala zelo mirna in predvsem zelo pozorna in osredotočena. Tega v življenju moje hčere nisem videla in doživela še nikoli. V trenutku neverjetne milosti je obe vodila skupna molitev z vsega sveta. Hvala, Marija, hvala, sv. Jožef, hvala, Gospod!

Agata, 2. februar 2013

Naloga matere je, vzgajati svoje otroke. Zdaj je najvišje Marijino poslanstvo, da je mati, Jezusova mati, istočasno pa tudi mati vseh ljudi. Rožni venec je prav tisto privilegirano sredstvo, s katerim Marija prične in nadaljuje vzgojo h krščanskemu življenju.

Naj bo naš rožni venec eden od naših delovnih pripomočkov. Vsaka zdravamarija, zmoljena z ljubeznijo in vero, je »čisto zrno«, ki pade na polje duš. Z veseljem naj torej drsi molek med našimi prsti.

Ko nas Marija vabi k premišljevalni molitvi rožnega venca, nam predlaga, da ji delamo družbo pri njeni vlogi matere. Ponavljanje istih besed predpostavlja sprejetje dejstva, da molitev ni bila povsem izčrpana pri prvem pozdravu, hkrati pa s tem uresničujemo Gospodove besede: »Potrebno je neprestano moliti in se ne naveličati.« Tako se uresničuje njegova obljuba: »Vse je mogoče tistemu, ki veruje. Karkoli boste prosili v molitvi, imejte vero, da boste prejeli in se vam bo zgodilo.«

Drugače povedano, to neutrudno ponavljanje istih molitvenih obrazcev ustvarja ozračje ponižnosti in zaupanja, ki pritegneta Božjo milost.

Združenje Živi rožni venec je leta 1826 ustanovila laikinja, članica dominikanske družine, Pavlina Jaricot (izg. Žarikó, 1799-1862) iz Lyona, papež Gregor XVI. pa ga je potrdil 27. januarja 1832.

Pavlina je zasnovala 'Širjenje vere' kot gibanje za evangelizacijo in podporo afriških misijonov. Nekaj let kasneje ji je Pavlina Jaricot pridružila 'Živi rožni venec', ki je bil sestavljen iz skupine 15 oseb in se je tedensko sestajala. Vsak pripadnik je kot pri žrebanju potegnil eno od petnajstih skrivnosti, da bi jo molil vsak dan za namene članov skupine in za misijone.

Zaradi svojih lahko izpolnjivih zahtev in skupnostne oblike se je rožni venec mogel dotakniti mladih delavcev v Lyonu, ki so bili najbolj oddaljeni od Cerkve. Živi rožni venec je torej nekakšna mreža v Cerkvi, ki naj bi ustvarila žarišče molitve. Poudarjena je molitev za duhovne poklice in njihovo stanovitnost.

V današnjem času so skupine živega rožnega venca sestavljene iz 20 oseb, ki molijo 20 skrivnosti rožnega venca. Živi rožni venec je navzoč povsod v katoliški Cerkvi in ga sestavljajo člani vseh starosti. Organiziran je v zelo preprosti obliki. Pri nas to združenje vodi p. dr. Leopold Grčar, frančiškanski pater na Brezjah.

Papež Benedikt XVI. je leta 2009 med drugim o rožnem vencu dejal:

Rožni venec ni pretekla verska praksa v smislu molitve minulih časov, ki se jih spominjamo z nostalgijo. Rožni venec doživlja novo pomlad. Ta molitev je nedvomno eno od zgovornih znamenj ljubezni, ki jo mlade generacije gojijo do Jezusa in njegove Matere.

Na tem svetu, ki je tako razdrobljen, nam rožni venec pomaga postaviti Kristusa v središče, kar je naredila Devica Marija, ki je v svoji notranjosti premišljevala to, kar je bilo rečeno o njenem Sinu. Kar je rekla, je tudi storila.

Kadar molimo rožni venec, spet oživijo pomembni in odločilni trenutki zgodovine odrešenja. Vnovič stopamo po poti Kristusovega poslanstva. Z Marijo se naše srce obrne k Jezusovi skrivnosti. Jezusa položimo v srce našega življenja, časa, naših mest s pomočjo kontemplacije in premišljevanja njegovih svetih skrivnosti v molitvi veselega, svetlega, žalostnega in častitljivega dela rožnega venca.

Marija nam pomaga sprejeti iz Jezusovih skrivnosti izhajajočo milost, da s pomočjo nas in naših vsakdanjih odnosov lahko 'namaka' družbo in jo očiščuje številnih negativnih sil ter jo odpira za Božjo novost.

Rožni venec, ki ga molimo pristno in ne površno, v resnici prinaša mir in spravo. V samem sebi vsebuje moč, ki zdravi v presvetem Jezusovem imenu, če ga v središču vsake zdravamarije kličemo z vero in ljubeznijo.

Kadar pri rožnem vencu ne gre za zgolj mehansko ponavljanje tradicionalnih molitev, je ta molitev svetopisemska meditacija, ki nas v družbi z Devico Marijo znova vodi skozi dogodke Gospodovega življenja. V našem srcu jih ohranja tako, kot je to delala sama v času zemeljskega življenja.

Naj ta dobra navada ne preneha! Naj se nadaljuje z veliko vnemo, da bi v Marijini šoli luč vere vedno bolj gorela v srcih kristjanov in v njihovih domovih.

Misli papeža Pija XII. leta 1951 o rožnem vencu:

Dobro nam je znana njena mogočna učinkovitost, da bi dosegli materinsko pomoč Device. Čeprav vsekakor ne obstaja samo en način molitve, da bi prišli do te pomoči, kljub temu mislimo, da je rožni venec najbolj primerno in učinkovito sredstvo. To kaže tudi njegov začetek, ki je bolj Božji kot človeški.

Pri ponavljanju ustnih molitev se pridružujemo premišljevanju svetih skrivnosti. Iz tega izhaja druga zelo velika prednost: vsi, tudi preprosti in manj izobraženi, najdejo v tem lahek in hiter način, da gojijo in ohranjajo svojo vero.

Iz pogoste meditacije skrivnosti duh zajema in nevidno črpa moč, ki jo skrivajo v sebi. Izredno se vnema v upanju za dosego večnih dobrin in prejema močno in milo spodbudo, da gre po trnjevi poti Kristusa in njegove Matere.

Sámo izrekanje istih molitev, ki se mnogokrat ponavljajo, te molitve ne vodi v nerodovitnost in dolgočasje, ampak ima čudovito moč, – to lahko izkusimo – da vliva zaupanje v molivca in prijetno vpliva na Marijino materinsko Srce!

Iz okrožnice Ingruentium malorum, 15. september 1951