»Rožni venec je najmočnejša molitev.«

V septembru 2016 umrli p. Gabrijel Amorth, glavni eksorcist Vatikana in rimske škofije, je verjetno najbolj znan izganjalec hudiča na svetu. V uvodu svoje zadnje knjige Il mio Rosario (Moj rožni venec; ed. San Paolo, Italija) je zapisal: »Mislim, da je rožni venec najmočnejša molitev.«

P. Amorth je posvetil velik del svojih spisov vprašanju eksorcizmov in osebi hudiča. Ko se je pri devetdesetih letih upokojil, se je končno odločil, da nam odkrije vir svoje notranje moči. Našel jo je v vsakodnevni molitvi v kapeli in v meditaciji dvajsetih skrivnosti rožnega venca. Molitev ga je podpirala v njegovem vsakdanjem boju proti najbolj subtilnim pojavom zla v času dolgoletnega dela v službi rimske škofije.

Aleteia

Cvetovi za Marijo Papežev poziv k molitvi rožnega venca

Papeževo sporočilo je bilo projicirano na velikih ekranih po vsej molitveni ploščadi v Fatimi, posneto pa je bilo 30. septembra med zasebnim obiskom škofa iz Leirie-Fatime in predstavnikov fatimskega svetišča.

Papež se je pridružil sklepu stoletnice Marijinih prikazovanj v Fatimi s posebnim sporočilom, ki so ga predvajali romarjem, zbranim v Irijski globeli, ob sklepu mednarodne svete maše 13. oktobra 2017.

»Priporočam vam, da nikoli ne opustite molitve rožnega venca, vztrajajte v tej molitvi, kot je Ona sama naročila,« je dejal papež, pokazal rožni venec, ki ga je imel v žepu, in podelil blagoslov.

Papeževo sporočilo je bilo predvajano udeležencem slovesnosti mednarodnega romanja 13. oktobra na velike ekrane nameščene po vsej molitveni ploščadi.

»Ne oddaljujte se od Matere: tako kot se otrok v bližini svoje matere počuti varnega, tako se tudi mi v bližini Device počutimo na varnem, ona je naša varnost,« je rekel papež.

Frančišek je tudi v španskem jeziku pozdravil vse udeležence »sklepne slovesnosti stoletnice Marijinih prikazovanj v Fatimi« in obudil spomin na svoje romanje v Fatimo maja letos [2017].

»Globoko v srcu nosim spomin na to potovanje in na blagoslove, ki jih je Devica Marija podarila meni in Cerkvi tisti dan,« je dejal.

»Dragi bratje, na dan, ko obhajate sklep stoletnice prikazovanj Device Marije v Fatimi, vam pošiljam svoje pozdrave in svoj blagoslov. Globoko v srcu nosim spomin na to potovanje in na blagoslove, ki jih je Devica Marija podarila meni in Cerkvi tisti dan. Ne bojte se. Božja dobrota prekaša vse naše slabosti, On nas zelo ljubi. Pojdite naprej in se nikoli ne oddaljujte od Matere. Tako kot se otrok v bližini svoje matere čuti na varnem, se tudi mi v bližini Device Marije počutimo varne. Ona je naša varnost.

In na koncu vam še enkrat priporočam: nikoli ne opustite molitve rožnega venca. Nikoli ne zapustite rožnega venca, molite rožni venec, kot je Ona sama naročila. V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.

In molite tudi zame.

Hvala!«

ROŽNOVENSKI ŠOPEK MATERI MARIJI

Med naročili, ki jih je nebeška Gospa dala fatimskim pastirčkom in po njih nam, zelo izstopa molitev rožnega venca. Pri zadnjem prikazanju, 13. oktobra 1917, je Gospa rožnega venca naročila: »Še naprej vsak dan molite rožni venec.«

Natanko sto let pozneje, 13. oktobra 2017, je papež Frančišek zbranim romarjev ob sklepu fatimske stoletnice priporočil: »Priporočam vam, da nikoli ne opustite molitve rožnega venca, vztrajajte v tej molitvi, kot je Ona sama naročila.«

Spodbude, zgledi in pričevanja, ki jih bomo objavljali, naj nam bodo v pomoč, da bomo rožni venec radi molili, vedno bolj poglobljeno in zanj navdušili še druge. Naj nas ne moti, če kakšen zgled poznamo že od prej. Morda ga kdo drug ne pozna. Med tistimi, ki molijo rožni venec, so papeži in škofje ter v civilnem življenju poznani ljudje, še več pa je takih »malih«, ki so Jezusu posebno pri srcu in ve zanje le Bog in morda še kdo od najbližjih.

Občasna razstava Baba wa Bambuti

Obisk misijonarja in antropologa Paula Schebeste na Slovenskem leta 1933 in njegova afriška zbirka v Slovenskem etnografskem muzeju

Muzej krščanstva na Slovenskem v okviru svojega poslanstva načrtno dokumentira tudi misijonsko delovanje Slovencev po svetu od 19. stoletja dalje. V sodelovanju s Slovenskim etnografskim muzejem (SEM) že več let zbira podatke o misijonarjih in misijonarkah v Severni in Južni Ameriki, v Afriki in Aziji.

21. decembra 2017 smo v Muzeju krščanstva na Slovenskem odprli novo občasno razstavo na temo delovanja misijonarjev po svetu in spoznavanja drugih kultur. Panojska razstava Baba wa Bambuti z izbranimi muzejskimi eksponati v ospredje postavlja predstavitev avstrijskega misijonarja in antropologa dr. Paula Schebesto (1887–1967), ki je oktobra 1933 prišel v Slovenijo in za širšo javnost pripravil predavanja o svojih antropoloških raziskavah v pragozdovih Konga. Kot je zapisal avtor razstave, dr. Marko Frelih, kustos za afriške zbirke v Slovenskem etnografskem muzeju, so bila predavanja zelo odmevna predvsem zaradi privlačne, eksotične vsebine, ki je bila povezana z ljudmi, ki so jih vsi poznali pod imenom Pigmejci. Schebesta je odprl nove poglede na ljudstvo, ki ga je imenoval Bambuti, in je kritično ocenil stereotipne predstave in predsodke o majhnih ljudeh. Schebestova predavanja v Ljubljani, Celju in v Mariboru so spremljali tudi slovenski časopisi in objavljali zanimive prispevke. Ker so bile njegove terenske raziskave med drugim osredotočene na dokumentiranje verskih predstav o Bogu, o stvarjenju in večnem življenju, je Schebesta pritegnil tudi pozornost slovenskih teologov. Med njimi je bil dr. Lambert Ehrlich, profesor primerjalnega veroslovja na Teološki fakulteti v Ljubljani, ki je s Schebesto sodeloval v misijonskem središču v Mödlingu pri Dunaju. Verjetno ga je prav Ehrlich povabil v Slovenijo in organiziral njegova predavanja.

Schebesta je Ehrlichu podaril manjšo zbirko različnih predmetov (nakit, orožje, orodje, kačjo in krokodiljo kožo, itd.). Zbirka, ki šteje 96 inventariziranih enot, pripada različnim etničnim skupinam ljudstva Bambuti in njihovim sosedom na obsežnem ozemlju pragozda ob reki Ituri v Kongu. Vsi predmeti so danes shranjeni v Slovenskem etnografskem muzeju in sodijo med dragocene materialne vire, ki dokumentirajo izjemno afriško kulturno dediščino, s katero so se Slovenci seznanili po zaslugi dr. Paula Schebeste jeseni leta 1933.

Muzej krščanstva na Slovenskem je izdal tudi istoimensko spremno publikacijo, ki je v celoti prevedena v angleščino. V knjigi je na 83 straneh predstavljeno delo Paula Schebeste med Pigmejci, njegove povezave s slovenskim duhovnikom dr. Lambertom Ehrlichom, prvič so objavljeni etnološki predmeti ljudstva, ki so Schebesto poimenovali Baba wa Bambuti - oče Bambutijev.

Razstava, ki smo jo pripravili ob 130. obletnici rojstva in 50. obletnici smrti dr. Paula Schebeste, bo v Muzeju krščanstva na Slovenskem na ogled do 3. aprila 2018.

mag. Nataša Polajnar Frelih,

direktorica Muzeja krščanstva na Slovenskem

Stiški urbarji iz 16. stoletja

V četrtek, 7. decembra 2017, sta bili v Muzeju krščanstva na Slovenskem odprti dve občasni razstavi na temo urbarjev, ki bosta na ogled do 2. aprila 2018.

Razstava Dolga zgodovina urbarjev je nastala leta 2015 in je plod več slovenskih arhivistov in zgodovinarjev, ki se pri svojem delu srečujejo s tovrstnim arhivskim gradivom. Urbarji, ki so osnovni vir za pregled donosa posameznega zemljiškega gospostva in glavni vir za odmero dajatev in drugih obveznosti podložnih kmetov. Omenjena razstava podaja globlji vpogled v urbarje in njihov pomen na Slovenskem. Razstavo je na otvoritvi predstavila dr. Lilijana Žnidaršič Golec iz Arhiva Republike Slovenije.

Druga razstava z naslovom Stiški urbarji iz 16. stoletja se dotika šest najstarejših ohranjenih stiških urbarjev (iz let 1505, 1544, 1558, 1572, 1574 in 1575). Ob otvoritvi te razstave je bila predstavljena tudi obsežna istoimenska publikacija, ki je nastala po večletnih raziskavah avtorja razstave in publikacije kustosa Tadeja Trnovška. Omenjeni urbarji, ki jih hrani Arhiv Republike Slovenije, Samostanski arhiv Stična in Muzej krščanstva na Slovenskem so bili v preteklih letih v muzeju popisani, digitalizirani, transkribirani, prevedeni in ne nazadnje tudi objavljeni. Na ta način so postali dostopni širši javnosti in omogočajo nadaljnje raziskave na področju rodoslovja, imenoslovja ter lokalne in gospodarske zgodovine.

Stiški samostan si je skozi skoraj 900-letno zgodovino pridobil obsežno posest, ki je pokrivala dobršen del nekdanje dežele Kranjske. Iz raziskave so izvzete posesti Bodendorf na Zgornjem Štajerskem, posest Bajnof pri Novem mestu in posest Čretež, ki so v 16. stoletju prav tako pripadale samostanu. Osrednja samostanska posest na Kranjskem je na zahodu segala do vasi okoli Postojne, na jugu do vasi v okolici Strug, na vzhodu do vasi blizu Novega mesta in na severu do vasi v okolici Mengša. Obširno kranjsko posest je sestavljalo 250 vasi, v katerih najdemo kar 1073 hub, torej kmetij, na katerih so kmetovali samostanu podložni kmetje in v zameno za to plačevali nekakšno "najemnino".

Publikacija ponuja celo vrsto spoznanj na področju podložniških dajatev. Stiški podložniki so za samostan redno tovorili vino, mošt, vodo, olje, mast, sol, led, špecerijo, seno in drugo blago. Tovorjenje je segalo vse do Ptuja, Metlike in Trsta. Posebej veliko o načinu tedanjega življenja izvemo iz opisa tlake, ki so jo morali opravljati vsi stiški podložniki. Poleg redno omenjenih tlak, kot so tovorjenje, oranje, brananje, košnja, žetev, grabljanje sena, zidanje in spravilo lesa, se pojavlja še nekaj drugih zanimivih tlačanskih opravil, ki so vsa natančneje opisana v publikaciji.

V obravnavanih urbarjih se pojavi okoli 800 priimkov, med katerimi prevladujejo Kastelic, Novak, Namer, Pevk, Gerdin, Hribar, Černe, Koren, Kočar, Mikec in Skubic. 16. stoletje je obdobje uvajanja priimkov, zato je leta 1505 s priimkom zapisanih zgolj 35 % stiških podložnikov. Zadnji ohranjeni stiški urbar iz 16. stoletja (1575) navaja 44 % podložnikov s priimki. Pri moških krstnih imenih takrat prevladujejo Jurij, Mihel, Gregor, Jakob, Matija, Janže, Luka, Matevž, Andrej in Martin. Nekaterim podložnikom je pisec urbarja poleg krstnega imena pripisal tudi poklicno poimenovanje. Prevladujoči poklici tistega časa so bili kovač, čevljar, mlinar, zidar, krojač, tesar, tkalec in ribič. Ženske se v urbarjih pojavljajo zelo redko, zato je pestrost ženskih krstnih imen bistveno manjša kot pri moških krstnih imenih. Omenjajo se zgolj sledeča imena: Urša, Polona, Katarina, Neža, Špela, Lucija, Jera, Marjeta, Helena in Maruša.

Publikacija Stiški urbarji iz 16. stoletja je temeljno delo na področju raziskovanja stiških urbarjev. Tema je vsekakor zanimiva širši javnosti, še zlasti pa čedalje številčnejšim rodoslovcem, saj jim urbarji nudijo najstarejše arhivsko gradivo, kjer še lahko najdejo svoje prednike. Knjiga je naprodaj po 20,00 € in jo lahko dobite v Muzeju krščanstva na Slovenskem v Stični. Dodatne informacije: 041 689 994, info@mks-sticna.si.

Tadej Trnovšek,

kustos Muzeja krščanstva na Slovenskem