Jezus kot Dobri pastir gre v
svojem usmiljenju iskat stoto, izgubljeno ovco. S svojim usmiljenim pogledom
presune Petra, ki ga je zatajil, da se skesa in bridko zjoka. Desnemu
razbojniku odpusti grehe in mu obljubi raj. Usmiljenje do grešnikov lepo
razodeva prilika o izgubljenem sinu, ki je predvsem prilika o usmiljenem očetu.
Ko se je izgubljeni sin vračal domov, »ga je oče zagledal in se ga usmilil;
pritekel je, ga objel in poljubil« (Lk 15,20).
V Jezusovem ravnanju z
grešniki se razodeva Očetovo usmiljenje do njih. Usmiljenost Srca Jezusovega je
odsvit Očetovega usmiljenja. Za še tako velikega grešnika je rešitev v zaupanju
v neizmerno usmiljenje Srca Jezusovega. Papež Janez Pavel II. je ob
beatifikaciji bl. sestre Favstine Kowalske, ki je oznanjala Božje usmiljenje,
dejal: »Kje, če ne v Božjem usmiljenju, lahko svet najde zavetje in luč
upanja?«
Jezusovo izredno usmiljenje
je izražal tudi njegov odnos do ljudi. V Naimu je iz usmiljenja do matere vdove
obudil od mrtvih njenega sina. Evangelist je zapisal: »Ko je zagledal množice,
so se mu zasmilile, ker so bile izmučene in razkropljene, kakor ovce, ki nimajo
pastirja« (Mt 9,36). Preden je Jezus nasitil štiri tisoč mož, je rekel svojim
učencem: »Smili se mi množica, ker že tri dni vztrajajo pri meni in nimajo kaj
jesti« (Mt 15,32).
Kdor se hoče upodabljati po
usmiljenem Srcu Jezusovem, mora v odnosu do bližnjega tudi sam postati
usmiljen, kakor je bil usmiljen v Jezusovi priliki usmiljeni Samarijan. Ne gre
samo za sočustvovanje, ampak za dejansko pomoč.
Srečanje z Jezusovo
ljubeznijo pri mašni daritvi
Mlad redovnik pripoveduje:
»Spominjam se svojih zgodnjih srednješolskih let, ko sem pravzaprav začel zares
z osebno molitvijo. Za god mi je mati podarila križ. Namestil sem ga nad
posteljo. Od takrat se je v meni nekaj premaknilo. V sobi kar naenkrat nisem
bil več sam. Nenehno sem čutil pogled Križanega in tudi sam sem pogosto usmeril
svoj pogled nanj. Ta preprosti križ mi je sporočal, da nisem sam, da je nekdo,
ki me spremlja, še več, da je nekdo, ki me ljubi do konca. Iz teh začetnih
pogledov se je počasi razvijala moja osebna molitev. Jutranja in večerna.
Spominjam se, da se je takrat moje življenje začelo spreminjati, da je dobivalo
novo, intenzivnejšo razsežnost.«
Kakor za tega srednješolca je
za mnoge kristjane Kristusova smrt pretresljiv dogodek, če se vanj vživijo.
Drugače je z mašno daritvijo, ki je za marsikoga le neprijetna dolžnost. Vendar
gre pri mašni daritvi v bistvu za isti dogodek kakor na Kalvariji, le da na
nekrvav, skrivnosten način. S pomočjo mašne daritve traja daritev na križu
skozi vse čase. Gre za spomin Jezusove smrti in vstajenja, spomin, ki je hkrati
skrivnostno ponavzočenje te smrti in vstajenja. Isti Jezus, ki je nekoč visel
na križu, se zdaj daruje na oltarju. Po mašni daritvi pritekajo sadovi
kalvarijske daritve do nas.
Z mašno daritvijo se nam
približa Jezusova zadnja večerja: »Vzemite in jejte od tega vsi, to je moje
telo, ki se daje za vas. – Vzemite in pijte iz njega vsi, to je kelih moje krvi
nove in večne zaveze, ki se za vas in za mnoge preliva v odpuščanje grehov. To
delajte v moj spomin.« Srce Jezusovo se daruje za nas, njegova kri se preliva v
odpuščanje naših grehov. Svoje telo nam nudi za hrano in svojo kri za pijačo.
Kako ga ne bi vzljubili, kako se ne bi zanj zanimali, kako ne bi z veseljem
prihajali k njegovi daritvi!
Kdor živi iz prebujene žive vere,
je zanj mašna daritev poglobljeno srečanje s Srcem Jezusovim. Sveta Evharistija
je najodličnejši dar Srca Jezusovega. Papež Pavel VI. je leta 1965 v
apostolskem pismu 'Nedoumljivo Kristusovo bogastvo' zapisal: »Pri evharistični
daritvi se namreč daruje in prejema isti naš Odrešenik, ‘ki vedno živi, da
prosi za nas’ (Heb 7,25), čigar Srce je bilo prebodeno z vojakovo sulico in je
izlilo val dragocene krvi in vode na človeški rod. Zraven tega na tem vzvišenem
vrhuncu okušamo duhovno sladkost ob njenem izviru. Obhaja se spomin tiste
izredne ljubezni, ki jo je Kristus pokazal v svojem trpljenju.« Pobožnost do
Srca Jezusovega je vsa »v tem, da Jezusa Kristusa pravilno častimo in mu
zadoščujemo, ter sloni največ na vzvišeni skrivnosti presvetega Rešnjega telesa«.
Srce Jezusovo se pri mašni
daritvi daje za nas; daje v svoji besedi in pod podobo kruha. Njegovo ljubezen
bi morali vedno znova odkrivati. Pri tem nam pomaga pogostno branje in
premišljevanje evangelija, redna poglobljena molitev, neprestano prizadevanje
za izpolnjevanje Božje volje, dobra priprava na vsako mašno daritev in dejavno
sodelovanje pri njej, življenje iz te daritve in prejetega svetega obhajila.
