Zahvala Materi Mariji ob koncu njenega romanja po Sloveniji Pričevanje 13. 10. 2016 na Ptujski Gori

Želim se zahvaliti fatimski Materi Božji in svoji pokojni mami, ki me je spodbudila, da sem pri devetih letih obhajala pobožnost petih zaporednih prvih sobot. Župnik, ki je v prvih povojnih letih prinesel v našo hribovsko vasico fatimsko sporočilo, ga je živel tudi sam. Ko je peš, čez drn in strn, hodil od vasi do vasi, si je zunaj vasi sezul čevlje, in pot nadaljeval bos, otroci na pašniku pa smo to opazili. Po naročilu fatimske Marije in po zgledu pastirčkov je molil in delal pokoro za svoje župljane, tudi zame; hvaležna sem mu za to.

Takrat, pod komunizmom, staršem ni bilo lahko vzgajati v veri svojih otrok. Zato se je moja mama, na spodbudo župnika, z velikim zaupanjem oklenila Marijine obljube, da bo tistim, ki bodo obhajali pet zaporednih prvih sobot, ob smrtni uri stala ob strani z vsemi milostmi, ki so potrebne za zveličanje. Tudi otroci smo po zgledu fatimskih pastirčkov, da bi prišli v nebesa, na pašniku molili rožni venec.

Čeprav se po tem obdobju otroštva nisem več poglabljala v fatimsko sporočilo, sem čutila, zlasti v težkih trenutkih, da mi Marija stoji ob strani. Spomin na te dogodke iz otroštva je v meni oživel med prvim obiskom svetega Janeza Pavla II. v Sloveniji leta 1996, in med prvim obiskom Marije romarice, naslednje leto. Po teh dogodkih smo se začeli zbirati v Stični, kjer smo se pod vodstvom p. Antona Nadraha poglabljali v fatimsko duhovnost in v pomen posvetitve Marijinemu brezmadežnemu Srcu. S svojimi številnimi knjižicami, rednimi mesečnimi molitvenimi srečanji, romanji, duhovnimi vajami je, po besedah g. nadškofa Marjana Turnška, ki mu je pridigal ob zlati maši, p. Nadrah formiral animatorje, ki tako po vsej Sloveniji širijo ogenj Jezusovega in Marijinega Srca.

Ljubljanski nadškof Stanislav Zore je v začetku Marijinega romanja izrazil željo, da bi nas Marija povezala, in Marija nas je povezala, tudi zato, ker so se apostoli zbrali na istem kraju in molili skupaj z Marijo, Jezusovo Materjo, ko so njenemu brezmadežnemu Srcu in presvetemu Jezusovemu Srcu posvetili našo domovino. Marijin kip odhaja, a njeno Srce, kateremu smo se posvetili, kot posamezniki, družine, župnije, škofije in domovina, ostaja v Sloveniji. Naj se plamen njenega Srca, ki je polno Svetega Duha, še bolj razplamti naslednje leto, ko bomo obhajali stoletnico fatimskih prikazovanj, in naj se razširi tudi na sosednje narode in na vso Evropo, da jo reši brezboštva! Fatimska Mati Božja, prosi za nas!

Dragica Čepar

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI Nagovor nadškofa Alojzija Cvikla 13. oktobra na Ptujski Gori

Z Bogom! Dan's Marija pravi …«

Dragi sobratje duhovniki, redovnice in redovniki, dragi bratje in sestre. Še poseben pozdrav vam predstavniki vseh slovenskih škofij, iz Združenja posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu.

»Z Bogom! Dan's Marija pravi …«
Ta Marijina pesem, Gregorja Riharja, mi prihaja na misel, v trenutku, ko smo zbrani tu na Ptujski Gori, da se Bogu zahvalimo za vse darove, ki smo jih bili deležni ob obisku milostnega kipa fatimske Marije Romarice v Cerkvi na Slovenskem.

Njen tretji obisk se je začel 12. maja v slovenskem narodnem Marijinem svetišču na Brezjah, sledila je misijonska pot milostnega kipa po škofijah, od Nadškofije Ljubljana, škofije Novo Mesto, Koper, Celje, Murska Sobota in na koncu še v naši Nadškofiji Maribor.

Evangeljski odlomek nam predstavi najpomembnejši trenutek naše zgodovine odrešenja, ko je Jezus, tik pred smrtjo, svojo mater izročil svojemu najljubšemu učencu Janezu z besedami: »Glej, tvoja Mati!«

Apostol Janez pod križem predstavlja vsakega od nas, kajti Jezus na križu visi in se daruje prav za vsakega od nas. Jezusove besede na križu so kot testament, ki izraža njegovo željo, da imamo Marijo za Mater in da živimo kot njeni otroci.

Pod križem je dana marijanska razsežnost za življenje Kristusovih učencev, oziroma vsakega kristjana. Vsak od nas naj s sinovsko predanostjo v svoje življenje sprejme Marijo tako, kot jo je sprejel apostol Janez, kot pravi Sveto pismo: »vzel jo je k sebi!«. Marijino poslanstvo ni v tem, da nas želi imeti samo zase, da nas navezuje nase. Njeno poslanstvo je tisto iz Kane Galilejske. »Kar koli vam Jezus reče, storite!«

Cerkveni očetje in duhovni pisatelji pravijo, da je bil dogodek pod križem za Marijo »drugo oznanjenje«. Prvo je bilo v Nazaretu, drugo pa na Kalvariji. Pri prvem je angel oznanil Mariji, da bo postala Božja Mati, Mati našega Odrešenika. Pri drugem oznanjenju pa je Sin oznanil, da bo Marija postala naša mati. Marija tako ni več samo Odrešenikova mati, ampak je mati vseh nas. Njeno materinstvo se je razširilo na vse narode in na vse ljudi.

Na križu nas Kristus vabi, da »vzamemo Marijo k sebi«. Vzeti jo k sebi, pomeni tudi sprejeti Njega za svojega Odrešenika. Ne moremo imeti Marije za svojo Mater, če nimamo Kristusa za svojega brata in Odrešenika. S tem naše poslanstvo vedno bolj postaja pot, da smo tudi mi sposobni izreči naš »zgodi se«! To pomeni, da hočemo sprejeti Božjo voljo in aktivno sodelovati pri odrešenjskem Božjem načrtu. To je lahko naš dragoceni prispevek v Božjem načrtu za prihodnost sveta in človeštva. Seveda se takoj postavi vprašanje, na kak način lahko mi k temu prispevamo svoj delež? Tako, da si prizadevamo v ta svet vnašati evangeljske vrednote, ki so duhovne, moralne, verske in kulturne. To so tiste vrednote, ki človeku pomagajo, da celostno raste, postaja svet in osrečuje sebe in druge.

Obisk milostnega kipa Fatimske Matere Božje je imel prav to sporočilo: da bi nas Marija vodila k svojemu Sinu in k bolj zvestemu in doslednemu življenju po evangeliju. Fatima je zelo povezana z dogajanji v vsej vesoljni Cerkvi in tudi z zadnjimi papeži. Še posebej tukaj mislim na svetega papeža Janeza Pavla II. Z atentatom nanj, prav na praznik Fatimske Matere Božje, in z njegovo posvetitvijo sveta Marijinemu brezmadežnemu Srcu in seveda, s padcem komunizma, ki je držal v kleščah velik del Evrope.

Fatima je kraj velikega upanja. Marija ne napoveduje tragedije, ampak predlaga pot, po kateri se lahko svet reši. Človek se je zapletel v neštete zanke greha in večkrat ne vidi poti naprej. Marija pa tega človeka vabi k spreobrnjenju, tako kot začenjajo evangeliji: »Spreobrnite se in verujte evangeliju!«

Danes lahko izrazimo našo veliko hvaležnost, da je Marija v teh mesecih bila naša velika misijonarka, ko je obiskovala naše župnije in redovne skupnosti. Upam, da ne bo ostalo samo pri lepih doživetjih, kjer ni manjkalo solza veselja, ampak da bo ta Marijin obisk odmeval v našem življenju.

V težkih časih ljudje večkrat izgubimo pogum in se skrijemo v svoj majhen krog, kjer se nam zdi, da se počutimo bolj varne. Marija nas je želela opogumiti, nas potrditi v veri ter nam pomagati, da bi se vedno bolj zavedali poslanstva, kaj nam je storiti, v takšnih čisto konkretnih situacijah. Stiske, ki jih doživljamo, so namreč lahko za nas tudi priložnost, da doživimo bližino Boga in se ob tem pokaže moč naše vere.

Ob slovesu od milostne podobe Fatimske Marije je potrebno od teh naših lepih doživetij in spominov potegniti nekaj smernic:
1. Marija je obiskala Cerkev na Slovenskem: vse škofije, mnogo župnij in redovnih skupnosti, da bi nas povezala med seboj, da bi bili še bolj odprti drug do drugega ter videli potrebe drug drugega, da ne bi »obdeloval vsak samo svoje gredice«, ampak bi imeli zavest, da smo ena velika družina bratov in sester.

2. Da bi imeli pogum spoznavati in odkrivati svojo krhkost in grešnost, svojo ranjenost in neodrešenost. Marija nas vedno vodi k svojemu Sinu, ki je utelešeno usmiljenje, ki nas edini lahko popelje k Očetu, da nas sprejme v svoj objem, nam odpusti in nas ozdravi. To izkustvo, biti v objemu usmiljenega Očeta, je vedno osebno izkustvo, ki za nas vedno pomeni nov začetek. Začetek drugačnega, lepšega, bolj polnega in uresničenega življenja.

3. Marija nas je vabila k narodni spravi. Po več kot 70 letih še vedno nismo pokopali žrtev povojnega nasilja. Nasilja, ki je bilo načrtovano s točno določenim namenom, da bi se uničilo vse, ki mislijo drugače, kot je razmišljala takratna ideologija. Koliko trpljenja je povzročilo vse to, ne samo trpljenja ljudi, ki so umirali v nečloveških razmerah, prizadete in uničene so bile tolike slovenske družine in naselja. Vse te krivice so med nami zasejale nezaupanje in velike delitve. Čas je, da vse žrtve dobijo svoj grob, da vsak prizna svojo krivdo in pride resnica na dan. To je pogoj za spravo. Upam, da je tudi Marijin obisk prispeval kamenček v tem zahtevnem mozaiku, ki vse prepočasi nastaja, kot začetek sprejemanja boleče zgodovine našega naroda in začetek pisanja zgodovine, zaznamovane z medsebojnim zaupanjem, odpuščanjem in z mirom v naši notranjosti.

4. Marijin obisk nas je vabil k molitvi. Marija nam je želela sporočiti, da ni vse materialni napredek, v katerega ljudje vlagamo toliko časa in toliko naših energij. Ob tem pa nam zmanjka časa za molitev in sv. mašo. Z žalostjo ugotavljamo, da je med nami vse manj molitve, tako osebne, kot družinske. Zato se ne oddaljujemo samo od Boga, ampak postajamo tujci tudi drug drugemu. Fatima je en sam klic k redni in poglobljeni molitvi, zlasti molitvi rožnega venca. Upam, da bomo nadaljevali z pobožnostjo petih prvih sobot v zadoščevanje Marijinemu srcu. Lepo bi bilo, da bi se vsakega 13. v mesecu po naših družinah ali po soseskah zbrali k skupni molitvi rožnega venca. Naj nam Marija pomaga, da bomo molitev in obisk sv. maše doživljali kot dar in priložnost, ki nam pomaga, da v sebi poglabljamo božje otroštvo in rastemo v odprtosti drug do drugega.

5. Marijin obisk nas je tudi vabil k večji medsebojni ljubezni, še posebej do tistih ljudi, ki so v duhovni ali telesni stiski. Ne moremo v celoti odpraviti trpljenja, ki zadene nas in bližnje, lahko ga pa lajšamo. Marija nas uči trpljenje in preizkušnje pridruževati Kristusovemu trpljenju. Samo takrat, ko svoj križ pridružujemo Marijinemu in Jezusovemu križu, dobi trpljenje odrešenjsko vrednost.

Polni hvaležnosti in iskrenega veselja v naših srcih se želimo tukaj pri Gorski materi Božji danes zahvaliti Mariji, romarici iz Fatime za obisk milostnega kipa in za vse lepe in nepozabne trenutke, ki so se dotaknili naših src, za trenutke, ko se je krepila in utrjevala naša vera in ko smo rastli v ljubezni do Troedinega Boga.

Romanje milostnega Marijinega kipa po naši lepi domovini, po naši mladi državi Sloveniji, ki letos obhaja svojo 25. letnico, se danes zaključuje. To pa ne pomeni, da nas Marija zapušča. Kot je te dneve svojega obiska na našo Cerkev in na naša občestva razlivala svoj materinski blagoslov, tako nas bo spremljala tudi v prihodnje, kot to lepo pravi pesem, s katero sem začel to razmišljanje: »Ne bom zapustila vas čredica mala. Za vas bom prosila, oj zbogom, preljubi, za vas bom prosila, oj zbogom, preljubi!« Amen.

Šopek Materi Mariji - 3.

Devica Marija je naša mati, zato je mati človeškega rodu in NOVA EVA. Obenem pa je tudi hčerka stare Eve. Stari, žalostni svet, svet pred milostjo, jo je v njenem obupanem in opustošenem srcu za dolgo časa (za stoletja) zvezal v skrivnostnem, nepojmljivem pričakovanju Device Matere …

Devica je bila nedolžnost. Ali se zavedaš, kaj zanjo predstavljamo pripadniki človeške rase? Ona seveda sovraži greh in ni imela najmanjše izkušnje slabega. To izkušnjo so imeli vsi veliki svetniki, celo sv. Frančišek Asiški, čeprav ima naziv »seraphicus«. Pogled Device je resnično edinstveni pogled otroškosti, čistosti, edinstveni pogled otroka, ki se nikoli ni ozrl na našo sramoto in nesrečo.

Da, moj sin, da bi dobro molil k njej, je potrebno, da čutiš na sebi ta njen pogled, pogled nežne sočutnosti, bolečega presenečenja, nedoločenega, neizrekljivega, nedoumljivega občutja, ki jo dela mlajšo od greha, mlajšo od rase, iz katere izhaja. Ker je Mati po milosti, Mati vseh milosti, je najmlajša predstavnica človeškega rodu.

Georges Bernanos, Dnevnik vaškega župnika

Šopek Materi Mariji - 2.

Dne 12. septembra 1982 je MONAŠKA PRINCESA GRACE izgubila življenje v prometni nesreči. Ves svet je bil pretresen zaradi te tragične novice.

Leta 1956, ko se je »princesa Hollywooda« poročila s princem Ranierijem Monaškim, je prekinila briljantno filmsko kariero, da bi se posvetila možu in svojim otrokom. Grace po poroki ni hotela več igrati.

Malo pred smrtjo je v prid rožnega venca naredila izjemo. Ker je bila vneta katoličanka, se princesa ni uspela upreti odločnemu povabilu p. Peytona, apostola molitve rožnega venca po družinah, ki je celo želel posneti nov film v cerkvi sv. Petra v Rimu, da bi spet ovrednotil molitev rožnega venca. Duhovnik ji je rekel približno takole: »Njena visokost, …ubogi irski duhovnik prosi Grace [= milost], da stori to milost zaradi Kraljice rožnega venca …« Grace svojemu staremu prijatelju, ki jo je spodbujal v imenu brezmadežne Kraljice, ni mogla reči ne. Po petindvajsetih letih premora se je vrnila pred kamere.

Mario Tursi nam pripoveduje, kakšna je bila princesa v času snemanja: »Videl sem, da je princesa molila skrivnosti rožnega venca z navdušenjem in izredno gorečnostjo.«

L'Appel du Coeur, D. et I. de Marie, n. 101

Šopek Materi Mariji - 1.

Papež Frančišek je zapornikom v jetnišnici v Padovi PODARIL 500 ROŽNIH VENCEV, ki so jim jih izročili ob iniciativi »Trenutek miru«. Ideja o tem se je na spletu pojavila pred štirimi leti.

Svetega očeta je za rožne vence prosil mladi Kitajec Zhang Jianqing Avguštin, zapornik padovske jetnišnice, ki je bil 12. januarja lansko leto navzoč v Rimu ob predstavitvi knjige »Božje ime je Usmiljenje«.

Povedal je, da gre zasluga za spoznanje Kristusa solzam njegove matere – tako kot je bilo to v primeru sv. Monike, matere sv. Avguština. Zato si je ob krstu izbral ime »Avguštin«. Na pot vere ga je vodilo tudi socialno združenje, pri katerem je dejaven v zaporu.

Zhang Avguštin Jianqing pripoveduje: »V ljubezni svoje matere sem čutil Gospodovo prisotnost. Jezus je poslal svoje učence, da so me našli. Pri tem so sodelovali vsi prijatelji, ki sem jih srečal pri urah kateheze. 17. aprila 2015 sem v ječi prejel sv. krst, sv. birmo in prvo sv. obhajilo. To se je zgodilo natanko na istem mestu, kjer sem našel Jezusa.«

P. Marko Sanavio iz Padove je rožne vence osebno izročil zapornikom.

fr.zenit.org.