Benediktinski način premišljevanja

Ta način premišljevanja pripisujejo sv. Benediktu. V svojem Pravilu za menihe je napisal za neliturgično molitev le stavek: »Molitev naj bo kratka in čista.« V Cerkvi so benediktinski način premišljevanja skozi dolga stoletja veliko uporabljali in je tudi še danes v navadi, ker ni težak in prinaša bogate duhovne sadove. Ima tri dele: sveto branje, meditacijo in molitev (lectio, meditatio, oratio-contemplatio). Postavimo se v Božjo navzočnost in se v njej umirimo. Vzamemo kakšno duhovno knjigo, najbolje Sveto pismo, in jo počasi beremo (sveto branje). Ko pridemo do stavka, ki nas prevzame, se ustavimo. Stavek v mislih ali z besedami vztrajno ponavljamo. Tako nam prodre v srce in duha in postane del nas (meditacija). Ko bomo začutili, da nas stavek nasičuje in napolnjuje s tolažbo, se bomo začeli prosto pogovarjati z Gospodom. Živo bomo občutili njegovo navzočnost. Začela se bo prisrčna molitev, ki bo pogostoma v tišini, v prijateljski povezanosti z Gospodom (molitev, kontemplacija).

Ko bo ta prisrčna povezanost pojenjala in nas bo nadlegovala raztresenost, bomo zopet vzeli knjigo v roke in začeli z branjem, dokler ne bomo ponovno prišli do kakšnega stavka, ki nas bo prevzel. Zopet ga bomo ponavljali, dokler se ne bo začel prisrčen pogovor z navzočim Gospodom.

To je bolj molitev srca kakor razuma. Poudarek ni na iskanju novih razumskih spoznanj, temveč na poglabljanju ljubezni do Kristusa in do troedinega Boga, pa tudi do naše duhovne Matere. Zato je celo dobro, da uporabljamo besedila, ki so nam že dobro znana. Tako nas zvedavost, kakšna je vsebina nadaljnjega besedila, ne bo motila pri molitvi.

Ko bomo okusili vrednost takšne molitve, se je bomo oklenili za vse življenje. Potrebna je vztrajnost. Na koncu je koristno zapisati tiste misli, ki so nas prevzele. Ko jih bomo kdaj pozneje prebrali, nas bodo ponovno nagovorile.

Pianist je priznal: »Če kakšen dan ne vadim, to sam opazim, saj se pri igranju pozna. Če dva dni ne vadim, opazijo to moji prijatelji. Če pa tri dni ne vadim, opazi to moja publika.«

Če en dan ne molimo, opazi to Bog. Če dva dni ne molimo, čutimo to sami. Če tri dni ne molimo, zazna to naša okolica.

p. Anton

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo

Ker je bil čas od zadnjega do današnjega pregleda vaših prispevkov glede molitve za duhovne poklice zelo kratek, hkrati pa čas počitnic in dopustov, smo napredovali le za eno zrno. Na Marijino priprošnjo naj dobri Bog obilno povrne vsem sodelujočim. Leto Božjega usmiljenja je tudi leto duhovnih poklicev. Bog kliče ljudi v službo svojega usmiljenja. Vsi poklicani moramo biti orodje njegovega usmiljenja. Po nas Bog deli svoje usmiljenje, mi pa smo spodbujevalci medsebojnega usmiljenja. Fatimska Mati Marija v teh mesecih slovenskemu narodu deli Božje usmiljenje in nas spodbuja k medsebojnemu usmiljenju.

Peter se je bridko zjokal

Jezus je pred svojim trpljenjem apostolom napovedal: »Vi vsi se boste to noč pohujšali nad menoj, kajti pisano je: 'Udaril bom pastirja in razkropile se bodo ovce črede'«. »Peter mu je odgovoril: 'Če se bodo vsi pohujšali nad teboj, se jaz ne bom nikdar pohujšal.' Jezus mu je rekel: 'Resnično, povem ti: To noč, preden bo petelin zapel, me boš trikrat zatajil.' Peter mu je dejal: 'Tudi če bi bilo treba umreti s teboj, te nikdar ne bom zatajil'« (Mt 26,31).

Ko so sovražniki Jezusa zgrabili in zvezanega odpeljali, se je uresničila njegova napoved. Učenci so se razbežali in začeli celo dvomiti nad njim. Peter, ki se je tako junačil, ga je celo trikrat zatajil. Evangelist Luka o dogajanju takole poroča:

»Zgrabili so ga torej in odvedli. Pripeljali so ga v hišo vélikega duhovnika; Peter pa je šel od daleč za njim. Sredi dvorišča so zakurili ogenj, in ko so sedli skupaj, je Peter sédel mednje. Ko ga je videla neka dekla, da sedi pri ognju, je uprla vanj oči in rekla: 'Tudi ta je bil z njim.' On pa je tajil in dejal: 'Ne poznam ga, žena.' Kmalu nato ga je videl nekdo drug in pripomnil: 'Tudi ti si izmed njih.' Peter pa je rekel: 'Človek, nisem.' Kakšno uro pozneje je spet nekdo drug zatrjeval: 'V resnici je tudi ta bil z njim, saj je vendar Galilejec.' Peter pa je rekel: 'Človek, ne vem, kaj praviš.' In tisti trenutek, ko je še govoril, je petelin zapel. In Gospod se je obrnil in se ozrl na Petra in Peter se je spomnil Gospodove besede, kako mu je rekel: 'Preden bo danes petelin zapel, me boš trikrat zatajil.' In šel je ven in se bridko zjokal« (Lk 22,54–62).

Čeprav so se v preizkušnji vsi apostoli, razen Janeza, slabo izkazali, ga je zatajil samo Peter. Preveč je računal na svoje moči. Ni se zavedal, da je slaboten in da hitro lahko pade. Namesto da je zagotavljal, da Gospoda nikdar ne bo zatajil, bi ga moral prositi, naj mu s svojo milostjo pomaga, da ga ne bo zatajil.

Sveti arški župnik Janez Vianney ob Petrovem primeru takole razmišlja: »Skušnjava nam je potrebna, da nam da občutiti, da sami od sebe nismo nič. Sveti Avguštin nam pravi, da se moramo enako zahvaljevati ljubemu Bogu za grehe, katerih nas je obvaroval, kakor za tiste, ki nam jih je v svoji ljubezni odpustil. Če smo tako nesrečni, da smo večkrat padli v hudičeve zanke, je to zato, ker preveč zaupamo v svoje sklepe in obljube, premalo pa v dobrega Boga. To je zelo res. Kadar nas nič ne žalosti in gre vse po naših željah, si drznemo misliti, da nas nič ne bo moglo pripraviti do padca. Pozabljamo na svoj nič in svojo ubogo šibkost. Slovesno izjavljamo, da smo pripravljeni rajši umreti, kakor da bi se dali premagati. Lep zgled za to vidimo v svetem Petru, ki je dejal dobremu Bogu: 'Tudi če bi te vsi zatajili, jaz tega ne bom nikoli storil.'

Da bi mu Bog pokazal, kako šibek je človek, če je prepuščen samemu sebi, ni potreboval kraljev ne knezov ne orožja, temveč eno samo besedo neke dekle, ki mu je vrh tega, se zdi, govorila zelo brezbrižno. Še pravkar je bil pripravljen umreti zanj, zdaj pa trdi, da ga ne pozna, da ne ve, o kom govori. Moj Bog, česa smo sposobni, če smo prepuščeni sebi!«

p. Anton

SVETO LETO USMILJENJA V naročju Božjega usmiljenja (8) Usmiljeni kakor nebeški Oče

Jezus je učil: »Bodite usmiljeni, kakor je usmiljen tudi vaš Oče!« (Lk 6,36). Kako je usmiljen nebeški Oče, nam najlepše razodeva prilika o izgubljenem sinu, o kateri smo že govorili. Z njo bo Jezus do konca sveta vabil kristjane k zaupanju v čudovito Božje usmiljenje. Hkrati nas prilika vabi k medsebojnemu usmiljenju.

Usmiljenje je posebna oblika ljubezni, o kateri pravi papež Janez Pavel II. leta 1980 v okrožnici o Božjem usmiljenju (Dives in misericordia): »Ta ljubezen je sposobna skloniti se k slehernemu izgubljenemu sinu, k sleherni človeški bedi, predvsem pa k sleherni moralni bedi, grehu« (CD 10,6).

Jezus ni o svojem Očetu in njegovem usmiljenju do grešnikov samo čudovito govoril, ampak je svojega Očeta razodeval z vsem svojim življenjem. Zato je lahko rekel apostolu Filipu: »Kdor je videl mene, je videl Očeta« (Jn 14,9). Jezus je bil popolno razodetje Očetove ljubezni in njegovega usmiljenja. Kdor je videl Jezusovo usmiljenje, je s tem videl Očetovo usmiljenje.

Jezusovo usmiljenje do bolnikov, grešnikov in sploh pomoči potrebnih ljudi so apostoli vsak dan opazovali in občudovali. Po Jezusovem opozorilu: »Kdor je videl mene, je videl Očeta,« so začeli spoznavati, da Jezus pravzaprav razodeva Očetovo ljubezen in usmiljenje. V Jezusovem usmiljenju, v njegovih dejanjih in besedah, je Očetovo usmiljenje postalo vidno in slišno. Najbolj pa se je Očetovo usmiljenje razodelo v Jezusovi smrti na križu in v njegovem vstajenju.

Apostol Pavel je pozneje učil, da je Bog »bogat v usmiljenju« (Ef. 2,4); on je »Oče usmiljenja in Bog vse tolažbe« (2 Kor 1,3).

Papež Janez Pavel II. je v okrožnici o Božjem usmiljenju zapisal: »Kristus daje celotnemu starozaveznemu izročilu o Božjem usmiljenju dokončen pomen. Ne govori le o njem in ga razlaga s podobami in prilikami, ampak ga predvsem uteleša in pooseblja. On sam je, v nekem smislu, usmiljenje. Za tistega, ki ga vidi in odkrije v njem, postane Bog 'viden' kot Oče, 'ki je bogat v usmiljenju' (Ef 2,4)« (CD 10,2).

Bog je neizmerno blizu človeku, »zlasti tedaj, ko trpi, ko je ogrožen v jedru svoje biti in svojega dostojanstva,« pravi papež dalje v isti okrožnici. »Prav zato se v današnjem položaju Cerkve in sveta mnogi ljudje in mnoga občestva, ki jih vodi živ verski čut, tako rekoč sami od sebe obračajo k Božjemu usmiljenju. K temu jih gotovo nagiblje Kristus, čigar Duh deluje na dnu človeških src. Skrivnost Boga kot 'Očeta usmiljenja', ki nam jo je razodel, postaja spričo današnjih groženj človeku svojevrsten klic Cerkvi« (CD 10,2). Človek in današnji tako krhki svet sta tako zelo potrebna Božjega usmiljenja. »Njegovo usmiljenje je iz roda v rod nad njimi, ki se ga bojijo« (Lk 1,50). Tako je zapela Mati Marija v svoji hvalnici ob obisku pri sorodnici Elizabeti. Vedno znova odkrivamo, kako resnična in tolažilna je ta resnica.

Prišel sem klicat grešnike

Evangeliji pogosto naglašajo, kako je bil Jezus usmiljen do grešnikov in kako se je vedno znova zavzemal zanje. Poučen je dogodek v zvezi z Jezusovim poklicem Mateja. Sam evangelist je dogodek takole opisal:

»Ko je Jezus šel od tam, je zagledal moža, imenovanega Matej, ki je sedèl pri mitnici, in mu je rekel: 'Hôdi za menoj!' In ta je vstal in šel za njim. Medtem ko je bil v hiši pri mizi, je prišlo precéj cestninarjev in grešnikov. Jedli so z Jezusom in njegovimi učenci. Farizeji so to opazili in govorili njegovim učencem: 'Zakaj vaš učitelj jé s cestninarji in grešniki?' On pa je to slišal in rekel: 'Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Pojdite in se poučite, kaj pomenijo besede: Usmiljenja hočem in ne žrtve. Nisem namreč prišel klicat pravičnih, ampak grešnike'« (Mt 9,9–13).

Matej je bil cestninar ali mitničar v Kafarnaumu. Cestninarji so bili judovski uradniki, ki so za Rimljane in njim podrejene vladarje pobirali različne neposredne davke in carine. Bili so torej davkarji in cariniki. Svojo službo so večkrat zlorabljali in krivično bogateli, zato so jih pobožni Judje zaničevali in jih imeli za grešnike. Cestninarje so enačili s pogani in z javnimi grešniki, z roparji in razbojniki. Jezus se je cestninarja Mateja usmilil in ga poklical za svojega učenca in apostola. Jezusov klic ga je tako prevzel, da je takoj pustil mitnico in šel za Jezusom. Njegovo življenje se je v Jezusovi bližini popolnoma spremenilo. Nič več ni bilo njegovo središče denar, ampak Jezus sam in njegovo kraljestvo.

Matej je od veselja, da je postal Jezusov učenec in da se je lahko poslovil od osovraženega poklica cestninarja, napravil Jezusu na čast v svoji hiši gostijo. Ta pojedina ne bi zbujala nobene pozornosti, če se je ne bi udeležilo »precéj cestninarjev in grešnikov«. Farizeji so se ob nje spotikali. Vprašanje je, ali so bili ti gostje pri mizi res večji grešniki kakor farizeji, ki so bili polni napuha. Jezus pa je naglasil, da je prišel na svet za tiste, ki se imajo za grešnike, ki torej priznajo, da so grešniki: »Nisem namreč prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.« Če priznamo, da smo grešniki, in se svojih grehov kesamo, nam jih bo odpustil.

Sv. Pavel je zapisal v prvem pismu Timoteju: »Zanesljiva je tale beseda in vredna popolnega sprejetja: Kristus Jezus je zato prišel v svet, da bi rešil grešnike, med temi pa sem prvi jaz. Usmilil se me je zato, da bi Kristus Jezus najprej na meni pokazal vso potrpežljivost za zgled tistim, ki bodo verovali vanj – za večno življenje« (1 Tim 1,15 s).

Skupaj s sv. Favstino Kowalsko se obrnimo na usmiljenega Jezusa: »Neizmerno usmiljeni Jezus, tvoja lastnost je usmiljenje do nas in odpuščanje. Ne glej na naše grehe, temveč na naše zaupanje v tvojo neskončno dobroto, ter nas vse sprejmi v bivališče svojega nadvse usmiljenega Srca, in ne dovoli, da bi ga kdaj zapustili. Goreče te prosimo zaradi tvoje ljubezni, po kateri si zedinjen z Očetom in Svetim Duhom.«

Klic k ljubezni do Boga in bližnjega

Marija, ki se je v Fatimi prikazala z izrazitim srcem, simbolom ljubezni, nas vabi k ljubezni do Boga in bližnjega. Fatimsko sporočilo želi spodbuditi ljudi k takšni nesebični ljubezni. Temu vabilu so se najprej odzvali fatimski pastirčki, ki so izvrševali junaška dejanja ljubezni. Žrtvovali so se za spreobrnjenje grešnikov, da bi prišli v nebesa. Iz ljubezni do Boga in do njih so zanje veliko molili. Molili pa so tudi za druge potrebe ljudi. Angel in Marija sta spodbujala k molitvi za mir. Marija je v ta namen naročala molitev rožnega venca.

Frančišek in Jacinta sta v ljubezni do Boga in bližnjega posebno napredovala v času bolezni. Jacinta je tedaj rekla Luciji: “Tako rada rečem Jezusu, da ga ljubim. Marsikdaj, ko mu to rečem, se mi zdi, da imam v prsih ogenj, vendar me ne ožge.« »Tako rada imam Jezusa in Marijo, da se nikoli ne naveličam ponavljati in jima zagotavljati, da ju ljubim.«

Umirajočemu Frančišku je naročila, naj izroči Jezusu in Mariji mnogo pozdravov. Pred zadnjim odhodom v bolnico je Jacinta poljubljala križ, ga objemala in molila: “O moj Jezus, ljubim te in hočem veliko trpeti zate.« Drugič je rekla: »O Jezus, zdaj lahko spreobrneš veliko grešnikov, ker je ta žrtev zelo velika.«

Na Lucijino vprašanje, kaj bo delala v nebesih, je Jacinta med drugim odgovorila: »Zelo bom ljubila Jezusa, brezmadežno Marijino Srce, mnogo bom prosila zate, za grešnike, za svetega očeta, za svoje starše in brate in za vse tiste ljudi, ki so me prosili, naj molim zanje.«

Svetost je predvsem v ljubezni do Boga in bližnjega. Pokora in molitev sta v službi ljubezni. Tudi tako velike žrtve, kakor so jih delali fatimski pastirčki, jih ne bi posvetile, če ne bi bila v ozadju ljubezen, ki mora biti gonilna sila vseh naših dejanj. V pristni ljubezni do Boga in bližnjega dobijo vsa naša dejanja svojo pravo vrednost. Klic Marije iz Fatime je klic k poglobljenemu življenju v ljubezni do Boga in do vsakega človeka. To je življenje po evangeliju.

p. Anton