Duhovne prireditve v Stični v letu 2015

OKTOBER

2. – 4. Skupnost Emanuel

9. – 11. P. Andrej Benda, zakonci z otroki

11. ob 14.30 praznovanje 30-letnice Bernardove družina v baziliki, ob 15h slovesna mašna daritev škofa dr. Franca Šuštarja, nato litanije MB z blagoslovom

13. ob 19.30 v baziliki fatimska pobožnost

16. – 18. Ciril Čuš, DV za molivce za duše v vicah

18. ob 14.30 molitve za duše v vicah

23. – 25. Marko Brozovič, gibanje Vera in luč

30. ob 20.00 češčenje Jezusovega in Marijinega Srca

Večdnevne skupine se začno ob 18.00 zvečer, če se po dogovoru s samostanom ne odločijo drugače.

Prijave sprejemajo voditelji skupin. Za nekajurna srečanja prijave niso potrebne.

P. Andrej Benda, GSM: 041/918 432; e-naslov: andrej.benda@rkc.si

P. Krištof Čufer, GSM: 031/314 044; e-naslov: kristof.cufer@rkc.si

Ciril Čuš, GSM: 031/888 276; e-naslov: ciril.cus@rkc.si

P. Maksimilijan File, GSM 031/711 794; e-naslov: maksimilijan@sticna.si

Klemen Križaj, Zdravo življenje, tel.: 01/787 70 65

P. Lojze Markelj, GSM 031/755 945

Romar, tel.: 040/576 914

P. Anton Nadrah, tel. 01/78 77 100; e-naslov: anton.nadrah@rkc.si

P. Vital Vider, tel. 02/332 13 74; e-naslov: vital.vider@rkc.si

Tridesetletnica Bernardove družine s škofom Francem Šuštarjem

Začetek Bernardove družine je bil oktobra 1985, v letu, ko smo obhajali 850-letnico stiškega samostana. V nedeljo, 11. oktobra 2015 ob 14.30, bo za sklep leta Bernardove družine in za tridesetletnico njene ustanovitve shod v stiški baziliki pod vodstvom ljubljanskega pomožnega škofa dr. Franca Šuštarja. Ob 14.30 bo molitev rožnega venca, ob 15.00 slovesna škofova sveta maša, po njej litanije MB z blagoslovom. Vabljeni vsi člani in vsi prijatelji stiškega samostana. Prosimo, da poskrbite za prevoz tistim, ki nimajo sami te možnosti. Bog povrni!

Srečanja Bernardove družine v letu 2015

Mesečna srečanja Bernardove družine so v Opatovi kapeli stiškega samostana na drugo nedeljo v mesecu ob 14.30: 11. oktobra (takrat v cerkvi, vodi škof dr. Franc Šuštar), 8. novembra in 13. decembra.

Srečanja častilcev JMS v letu 2015

Mesečna srečanja častilcev Jezusovega in Marijinega Srca so v Opatovi kapeli v Stični: 25. septembra, 30. oktobra, 27. novembra in 31. decembra (molitvena noč!).

Fatimska pobožnost v letu 2015

Fatimska pobožnost je V BAZILIKI V STIČNI z začetkom ob 19.30 z molitvijo rožnega venca, nato ob 20.00 mašna daritev, procesija s kipom fatimske Matere Božje, ki jo spremljamo z lučkami in petjem Marijinih litanij ter fatimske pesmi; na koncu pred Najsvetejšim obnovitev posvetitve Najsvetejšima Srcema in blagoslov z Najsvetejšim. Srečanja bodo:v nedeljo 13. septembra in v torek 13. oktobra.

Fatimska pobožnost bo tudi V KISOVCU, posebej za romarje v Fatimo, in sicer v soboto, 17. oktobra. Ob 17.00 bo molitvena ura, ob 18.00 mašna daritev, po njej pa procesija s kipom fatimske Marije. Slovesnost bo vodil g. dr. Marjan Turnšek.

ZA ZIDOVI SAMOSTANA Iz samostanske kronike

Na največji Marijin praznik Vnebovzete, posebne zavetnice vseh cistercijanskih cerkva, sta imela v domačih župnijah ponovitve mašnih jubilejev: p. Branko Petauer v Šmarju pri Jelšah ponovitev srebrne maše, in p. Anton Nadrah ponovitev zlate maše v Ivančni Gorici.

Od ponedeljka, 17. avgusta, do petka, 21. avgusta 2015 je Združenje posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu organiziralo romanje v Fatimo, združeno z duhovnimi vajami, in sicer za duhovnike in župnijske animatorje Združenja posvečenih JMS. Nagovore pri duhovnih vajah je imel msgr. dr. Marjan Turnšek, upokojeni mariborski nadškof.

Kakor vsako leto smo cistercijani v četrtek, 20. avgusta, slovesno praznovali sv. Bernarda, poleg Vnebovzete glavnega zavetnika cistercijanskega reda. Ob 19.00 je bila molitvena ura, ob 20.00 pa slovesna opatova sv. maša.

kronist

Po Mojzesovih stopinjah 2

Avtobus je ustavil na neki zanikrni ulici. Na peščenem parkirišču so bile luknje in celo luže. Tudi pesek je bil moker. Mogoče je ponoči celo deževalo?

Bili smo pri Ramzesu. Pater Peter je opravil vse procedure z vstopnino. Pri vhodu sem opazil moškega, ki je bil skoraj do ušes zavit v debel volneni šal, in seveda tudi zimsko oblečen. Bil je zanimiva figura, zato sem segel po fotoaparatu. Nameril sem, mož je to opazil in se mi prijazno nasmehnil. Sprva me je obšlo veselje, da so ljudje tako sproščeni in pripravljeni za fotografiranje. Toda sledilo je grenko razočaranje. Mož je hotel denar. S prstom sem pokazal, da mu denarja ne bom dal. Na obrazu so mu zaigrale nekoliko ostre in jezne poteze. Z drugimi je nekaj govoril. Mislil sem si, da uslužbenec že ne bo zahteval, da bi mu plačal za nasmeh, saj dobi redno plačo. A sem se motil. To so ljudje, ki hočejo še kaj povrhu zaslužiti.

Po vstopu sem si misli, da je mojih fotografskih težav konec. A kmalu so mi začeli muzejski delavci kazati, da moram plačati karto. Ker jim nisem znal povedati, da je vstopnino za vse plačal pater Peter, sem mirno vstopil in šel gledat Ramzesa.

Njihov muzej je bila za silo ograjena lopa, pokrita s streho. Namesto oken je bilo nadstropje obzidano s stebri, da je prišla svetloba v prostor, kjer je ležal velik kip faraona Ramzesa. V nadstropju je bil naokoli narejen balkon s kovinsko ograjo. Od tam je bil lep pogled na ogromen kip iz rjavo-rdečkastega marmorja. Kip je izredno lepo izdelan in dejansko človeka kar prevzame spoštovanje, saj je minilo že skoraj štiri tisočletja, odkar so ga naredili.

Razstavil sem stojalo in začel fotografirati. Neki domačin je začel nad mano brundati in mi kazati, da moram ven. Nisem ga upošteval. Končno pa se je oglasil tudi naš vodič in mi rekel, da moram plačati še dodatno karto, da lahko slikam s stojala. Zdelo se mi je do kraja neumno, a ubogal sem. Pospravil sem stojalo, ga zložil in zataknil za naramnico od nahrbtnika. Mislil sem, da bo mir pri hiši, a stari domačin je še vedno brundal. Moral sem odnesti stojalo na avtobus.

Po poti sem se malo jezil zaradi neumnih zahtev. Toda nimaš kaj, treba je sprejeti njihove pogoje, saj sem jaz tujec pri njih. Šel sem na parkirišče in iskal avtobus; nisem bil še gotov, kateri je naš, saj sva zjutraj prav na hitro vstopila, ko sva ga ujela zadnji trenutek. Upal sem, da sem odložil stojalo na pravi avtobus.

Poparjen sem se vrnil k skupini, ki je skoraj zaključevala ogled. Na hitro sem si ogledal čudoviti kip in se spraševal, kako so ga naredili, saj je ogromen. Človek je v primerjavi s kipom skoraj muha. Naredil sem veliko fotografij, saj sem vedel, da bo brez stojala mnogo slabih. Pogoji niso bili dobri, saj je zunanja megla med stebri vdirala pod streho in božala kamnitega Ramzesa.

Skupina se je že preselila na vrt, ki je bil poleg stavbe z Ramzesom. Imeli so nekaj čudovitih kipov iz časov faraonov. Egipčanski vodič si je prizadeval, da nam je dobro razložil. Povedal je, da je kristjan.

Veliko nam je govoril o bogu čuvarju mrtvih, ki so ga upodabljali s podobo šakala. Naučil nas je, kaj pomeni, če v podobopisih (hieroglifih) najdemo z elipso obkrožena znamenja. Temu rečejo, da je ime v kartuši. Ime v kartuši pa je vedno pomenilo faraona ali njegovo ženo.

Kipi so bili izklesani iz lepega rdečega marmorja, ki je bil nekoliko pikast. Na misel mi je prišlo, od kod daleč so ga morali pripeljati, da so ga tukaj postavili. Moram pa priznati, da so bili mojstri starega Egipta res odlični kiparji. To sem opazil pri podobi šakala. Tako je izklesan, da senca, ki pada na površino, daje trorazsežno sliko.

Na vrtu je bila tudi sfinga. Tako mi je bila všeč, a je nisem mogel fotografirati, ker je bila obdana z zidarskim ogrodjem.

Čisto na koncu parka je bil še en visok kip faraona. Ljudje so se slikali ob njem, a vedel sem, da bodo slike slabe. Oh, ta megla! Zakaj si se privalila nad Kairo ravno takrat, ko je bila naša skupina tam?

V turobnem dopoldnevu smo končali ogled Ramzesovega kipa in se odpravili dalje. Nekoliko neprijetno mi je bilo pri srcu, kaj če bomo morali to meglo gledati cel dan?

Pot smo nadaljevali po cestah, ki so bile ob malih kanalih. Le-ti so bili žalostni na pogled, saj so bili polni smeti, ki so plavale na vodi. Tudi rastlinje in drevje je bilo nekam pusto in zelo prašno. Toda ne smemo pozabiti, da smo na robu puščave. Pravijo, da se pogosto pojavi peščeni vihar, ki iz puščave prinese ogromno peska in prahu. Zato sem razumel, da je naravno, da so listi prašni. Tu in tam je veter s peskom iz puščave tako močan, da celo barvo na avtomobilih obrusi.

Začelo se je jasniti, kot da bi megla izginila v trenutku. Vesel sem bil tega pojava. A še bolj vesel sem bil, ko smo na ovinku od daleč prvič zagledali piramide. Bili smo že blizu. Še nekaj ovinkov in bomo ustavili, da si ogledamo to čudo sveta. Sklenil sem, da to pot ne bom vzel s seboj stojala, da me ne bodo podili ven ali zahtevali dodatno plačilo.

p. Branko Petauer

POPOLNA PODARITEV (8) »Da bi vsi ljudje spoznali Božjo ljubezen«

Proti koncu leta 1983 se je na belem marmornatem pročelju katedrale v Salzburgu pojavil napis v modri barvi: »Stvarjenje je bilo prvo sabotažno dejanje.« Cele tedne je stal ta zmazek pred očmi vseh, ki so prihajali in odhajali. Le da je neka druga roka, ki jo je vodil popolnoma drugačen duh, z bleščečim rdečilom spremenila sramotilno-bogokletno besedo »dejanje sabotaže« v »dejanje ljubezni«. Dvoboj med dvema nasprotujočima si pogledoma na svet in človeško zgodovino! Čeprav bojevan z zelo nezadostnimi sredstvi!

Prva roka je postavila pod obtožbo celotno resničnost sveta vseh časov: Vse stvarstvo in celotna zgodovina je brez vrednosti in brez smisla. Tu je izraženo odklanjanje preteklosti, gnus nad sedanjostjo, obup nad prihodnostjo. Obenem je tukaj obtožba zoper Boga, zoper njega, ki si je »drznil« z dejanjem stvarjenja »sabotirati« brezbitni nič in nezavestnost nirvane. To je nazor nihilizma, nazor človeka, ki je »brez upanja in brez Boga« (Ef 2,12).

Druga roka je izrazila popolnoma drugačen pogled na stvarstvo, zgodovino in človeško bivanje: »Stvarjene je bilo prvo dejanje ljubezni.« Saj je bilo človeštvo skupaj z vsem vesoljstvom zato ustvarjeno, da bi bilo deležno Božje popolnosti, dobrote in sreče. Če rečemo, da je Bog vse ustvaril v svojo slavo, moramo takoj dostaviti s sv. Tomažem: »Bog hoče svojo slavo ne zaradi sebe, marveč zaradi nas.« Sv. Irenej pristavlja: »Božja slava je živi človek; in človekovo življenje obstaja v gledanju Boga.« In koncil pravi: »Človek je bil že od začetka svojega nastanka povabljen k pogovoru z Bogom: saj biva le zato, ker ga je Bog iz ljubezni ustvaril in ga vedno iz ljubezni ohranja.« In človek uresniči sam sebe ter doseže izpolnitev svojega najglobljega hrepenenja po resnici, dobroti, lepoti in sreči le, »če svobodno priznava to ljubezen in se izroča svojemu Stvarniku« (CS 19,1), ki je človeka »poklical in ga kliče, naj bo s celotno svojo naravo z njim združen v večnem občestvu neminljivega Božjega življenja« (CS 18,1; prim. 21,3).

Tu se pokaže izredna pomembnost svetega leta ob 1950-letnici, odkar se je z dogodkom Kristusovega križa in vstajenja Bog stvarjenja razodel kot Bog odrešenja: »Kot Bog, ki je zvest sam sebi, zvest svoji ljubezni do človeka in do sveta … Kot ljubezen, ki je večja kakor vse, kar je ustvarjenega … večja kakor greh, večja kakor slabost in minljivost stvari, močnejša kakor smrt« (J. P. II., Čl. Odr. 9, 2). S tem je Bog hkrati jasno razodel, da je že stvarjenje samo v resnici prvo dejanje ljubezni in nikakor ne »prvo dejanje sabotaže«.

V jubilejnem letu odrešenja, zlasti v njegovih dveh zadnjih mesecih, ki sta tudi v bogoslužju najvažnejša, naj bi še posebej živo in globoko odkrili skrivnost odrešenja in s tem skrivnost troedine Božje ljubezni. Kot udje Kristusovega skrivnostnega telesa, ki nas je Bog »iz teme poklical v svojo čudovito svetlobo« (1 Pt 2,9), tega odkritja nimamo pravice sebično ohranjati le zase kakor zakopani talent, marveč smo ga dolžni z vsemi svojimi močni napravljati rodovitnega tudi za druge ljudi. Kristus je daroval svoje življenje za vse ljudi in je tudi Marijinemu duhovnemu materinstvu, katerega je razglasil s križa tik pred besedami »Dopolnjeno je,« podelil vesoljno razsežnost. V ta namen je izbral Janeza kot simbol vseh učencev, katere ljubi in jih želi pritegniti k sebi kot učence – to se pravi vse kristjane in vse ljudi; vsem je Marija duhovna Mati, čeprav na različne načine.

Zato pa je »popolna podaritev« samega sebe Mariji neločljiva od vnetega prizadevanja, da bi prišlo Božje kraljestvo in večno življenje k vsem ljudem, da bi vsi ljudje spoznali in sprejeli odrešenjsko Božje oznanilo (prim. LA 3) in bi ob Marijinem liku še posebno nazorno dojeli, »kako visoko vrednost ima človeško življenje, če je vse posvečeno volji nebeškega Očeta in delu za blagor soljudi«.

Cela vrsta današnjih apostolskih ustanov in gibanj zajema navdihe iz nauka sv. Ludvika Montfortskega. Med njimi tudi »Marijina legija«, o kateri je papež Pavel VI. dejal, da je njena ustanovitev po ustanovitvi velikih redov v srednjem veku največji dogodek cerkvene zgodovine. Marijanski duh Legije je povzet v molitvi ob vstopu vanjo. Molitev se obrača na Svetega Duha in pravi med drugim: »Vem, da si prišel zato, da bi prenovil svet v Kristusu; toda to si hotel storiti le po Mariji … Vem: skrivnost popolne službe je v popolni združenosti z njo, ki je tako popolnoma eno s Teboj … Pred Teboj stojim kot Njen borec in Njen otrok in priznavam popolno odvisnost od Nje. Napravi mojo dušo eno z Marijino ljubeznijo in z Marijino voljo, reševati svet …« (Seveda »borec« tu ni bojevnik zoper ljudi, marveč zoper zlo v sebi in v drugih).