Iz samostanske kronike

Dne 18. junija 2015 je bila v Muzeju krščanstva na Slovenskem v Stični otvoritev slikarske razstave akademskega slikarja in  duhovnika Jošta Snoja. Predstavljene so bile slike iz serije Huda jama, krajine in sakralne slike. O slikah je spregovorila akademska slikarka Nika Zupančič, odprl pa jo je ljubljanski pomožni škof msgr. dr. Anton Jamnik. Na ogled bo do 6. septembra 2015.

Pri salezijanski založbi Salve na Rakovniku je doslej izšlo v zbirki STO LET FATIME pet knjižic p. Antona Nadraha, šesta in zadnja pa bo kmalu zunaj. Knjižice so v prvi vrsti pripomoček za dobro duhovno pripravo na prihod fatimske Marije romarice v letu 2016 in obhajanje stoletnice fatimskih dogodkov leta 2016/17. Osnova zanje so angelova in Marijina sporočila ter ravnanje fatimskih pastirčkov. Ta besedila in nekateri dogodki se v knjižicah ponavljajo, vendar so v vsaki obravnavani z drugačnega vidika.

V prvi knjižici, ki ima naslov Kristus bo zmagal po Mariji, so jedrnato prikazani bistveni fatimski dogodki in njihov odmev v življenju Cerkve od leta 1916 do danes. To vsebino naj bi poznal vsak slovenski kristjan, če hoče dejavno in z razumevanjem sodelovati ob obisku fatimske Marije romarice in biti deležen obilnejših milosti.

V drugi knjižici z naslovom Glasnica Marijinega Srca, Ob deseti obletnici smrti sestre Lucije dos Santos, je kratko predstavljeno življenje in delo glavne vidkinje sestre Lucije.

Tretja knjižica, Dve sveči na svetilniku, Ob petnajsti obletnici razglasitve Frančiška in Jacinte Marto za blažena, govori o obeh blaženih fatimskih pastirčkih in njunem svetniškem življenju, ki sveti otrokom in odraslim našega časa.

V četrti knjižici, Moj Bog, verujem vate, so v ospredju vera, upanje in ljubezen ter molitev fatimskih pastirčkov in vseh nas. Življenje po teh Božjih krepostih in molitev, okrepljena z žrtvijo, spadata med temeljna sporočila, ki jih hočeta posredovati angel miru in Devica Marija.

Ker so v angelovih in Marijinih besedah zelo poudarjene štiri poslednje reči (smrt, sodba, pekel in nebesa), se z njimi ukvarja peta knjižica Bom tudi jaz šla v nebesa? To vsebino je deloma obravnavala že knjižica Pet prvih sobot.

Šesta in zadnja knjižica, Pomen Fatime za naš čas, v obliki pogovora obravnava vprašanja, ki se ob Fatimi, posebej ob treh fatimskih skrivnostih, porajajo mislečemu kristjanu.

V stiški baziliki je imel v nedeljo, 28. junija 2015 ob 10.00, srebrno mašo, to je 25-letnica mašniškega posvečenja, p. Branko Petauer, v nedeljo, 5. julija ob 10.00 pa zlato mašo, to je 50-letnica duhovniškega posvečenja, p. dr. Anton Nadrah.

kronist

Dnevnik Svete Favstine Kowalske

Na naši strani www.sticna.com, sedaj lahko dobite
Dnevnik sv. Favstine Kowalske

Lep pozdrav in z Božjim blagoslovom
p. Anton

Spomini na Marjetko Smrekar (1)

Marjetko Smrekar sem spoznala v Stični na srečanjih častilcev Jezusovega in Marijinega Srca, ki jih vsak zadnji petek v mesecu vodi p. Anton Nadrah. Zelo sta se me dotaknili njena globoka vera in njen kljub težkemu trpljenju vedno nasmejan obraz.

Z vsakim srečanjem mi je bolj prirasla k srcu. Še malo bolj pa sem jo imela možnost spoznati v dneh, ko sva se z Domnom pridružila romarjem na Poljsko k sv. Favstini Kowalski od 8. Do 12. junija 2002. Za naju je bilo to predporočno romanje. Marjetka je bila navzoča tudi na najini zaroki v Stični in na najini poroki v Baziliki Lurške Matere Božje v Brestanici.

Čeprav zaradi oddaljenosti ni bilo mogoče, da bi se pogosto srečevali, pa sem jo ob vsaki priložnosti rada obiskala. Z Domnom sva bila pri njej, ko je še živela na Vrhniki, dvakrat sem jo s svojimi hčerkami obiskala, ko je bila v zdravilišču Laško, in radi smo kot družina prišli k njej, ko je živela v Domu Janeza Krstnika v Ljubljani v Trnovem.

Nekoč sva z Domnom potovala na Primorsko in sva se spotoma želela oglasiti pri njej. Pa nama je njen zvesti pomočnik Branko povedal, da je trenutno v Domu paraplegikov Pacug pri Portorožu. Takoj je preskočila iskra z idejo, da jo tam presenetiva z obiskom. Branko nama je dal naslov in sva šla v akcijo. Bilo je obojestransko nepopisno lepo srečanje. Marjetka je ta dan cvetela v radosti, kot je še nisem videla. Zanjo je bil zadnji večer pred odhodom domov in organizirali so vesel večer, na katerega sva bila povabljena tudi midva. Kulturni večer s poezijo in prozo ter vesel večer z igrami se je zaključil z glasovanjem za naj osebo tega tedna in dobitkom, če se prav spomnim, vikend paketa v enem od zdravilišč. In ta dobitnica je bila Marjetka Smrekar. Skupaj z njo smo bili ganjeni in veseli vsi navzoči. Po končanem programu sva jo spremljala še do sobe. Kar ni in ni mogla verjeti, kaj vse se ji je ta dan dogodilo. Bila je ganjena do solz.

Zadnja leta je bila Marjetka zaradi svoje bolezni priklenjena samo še na posteljo. Spomnim se, kako so bile ob neki priložnosti na obisku Favstina, Marjeta in Lucija pretresene, saj so bile navajene, da se kljub temu, da Marjetka težje govori, lahko sporazumevamo, tokrat pa je Marjetka samo nemo strmela v nas. Spraševala sem se, če nas sploh še pozna. Zmedla sem se in nisem vedela, kaj naj storim. Predstavila sem sebe in moje punce in ji začela pripovedovati, kje vse smo se srečevale in kaj vse smo že doživele skupaj. Njen obraz je bil kot okamenel. Nato pa je sledil najlepši trenutek srečanja. Dala mi je vedeti, da mi želi nekaj povedati. Čisto počasi in razločno je rekla: »Klementina, vse se spomnim.« Bile smo ganjene in doživele smo neizmerno radost. Še danes mi ostaja jasen spomin na te njene besede. In vesela sem, da niso bile zadnje. Po poslabšanem zdravstvenem stanju in zapletih v bolnici se je njeno stanje najprej umirilo in bilo stabilno, nato pa se je močno izboljšalo, da smo se ob naslednjih obiskih zopet lahko sporazumevale.

Gospod ima čudovit načrt za nas. Moj mož Domen rad reče, da »imamo dobrega Režiserja«, in »bistvo je očem nevidno«! Dopustil je, da smo vsi člani naše družine obiskali Marjetko malo pred njenim odhodom v Nebeško domovino.

Midva z Domnom sva jo obiskala na prvo sredo v aprilu, to je 2. aprila 2014, ob priložnosti, ko sem imela termin pri nevrologinji zaradi mojih pogostih migrenskih glavobolov. Že čez tri dni, na prvo soboto v aprilu, 5. aprila 2014, pa sem bila pri njej s Favstino, Marjeto in Lucijo. Bila je dobre volje in nasmejana in na njeno povabilo smo skupaj molile rožni venec Božjega usmiljenja in sproščeno klepetale. Nisem vedela, da bo to zadnji obisk pri njej. Poslovile smo se. Bile smo namenjene v Dravlje, kjer je bilo predavanje s. Emanuel iz Međugorja. Ko sem to Marjetki povedala je dejala, da je ona zvesta Fatimski Materi Božji in Stični. Punce so bile že na hodniku, jaz pa sem ji še zadnjič pomahala v slovo.

Klementina Plavčak z družino

POPOLNA PODARITEV (7) [drugi del]

Z Marijo: Svojo življenjsko pot naj vedno hodimo v družbi z Marijo, kakor da bi bila vedno poleg nas, v naši bližini. In vedno znova naj se oziramo nanjo kot na tisti »popolni vzor vsake kreposti in popolnosti, ki nam ga je Sveti Duh podaril v zgolj ustvarjenem bitju, da ga po svojih slabotnih močeh posnemamo« (Pp 260). Sprašujemo naj se: »Kako bi to storila Marija na mojem mestu?«

V Mariji: Posnemamo naj Jezusa, ki je največji del svojega življenja na zemlji tudi po zunanje prebil v tesni povezanosti z Marijo, medtem ko je po notranje sploh vedno ostal v Marijinem »območju«, tako rekoč potopljen v »ozračje« Marijine navzočnosti, v »vonju« njenih kreposti, predvsem njene popolne pripravljenosti za Boga. »Kdor prebiva z duhom v presveti Devici, nikoli ne stori znatnejšega greha«(Pp264) in more ostati v najvišji meri poslušen svetemu Duhu.

Za Marijo: Na Marijo naj bi kot na bližnji cilj naravnali vse, da bi bilo tem učinkoviteje usmerjeno na poslednji cilj, ki je Kristus in Bog sam, v katerem edinem more človek doseči svojo popolno dovršitev in neminljivo srečo (prim. Pp 125).

Sv. Ludvik Montfortski napoveduje, da se bodo tisti, ki bodo zares v čim večji meri vse delali »po Mariji, z Marijo in v Mariji,« lotevali velikih reči; oprti na »močno Ženo«, o kateri je že od začetka povedano, da bo strla glavo »stari kači, ki se imenuje hudič in satan, ki zapeljuje ves svet« (Raz 12,9), jih bodo tudi uresničevali in kar največ prispevali k temu, da bo kljub velikanskim oviram z močjo prišlo Kristusovo in Božje kraljestvo, »kralestvo pravičnosti, ljubezni in miru«.

Anton Strle

POPOLNA PODARITEV (7) [prvi del]

»Po Mariji, z Marijo, v Mariji in za Marijo«

Tudi Slovenci poznamo Andréja Frossarda, in sicer po njegovi knjigi Bog biva, srečal sem ga, kjer poroča, kako je v nekaj minutah iz popolnega nevernega in v veri nepoučenega postal »katoliški, apostolski, rimski kristjan,« čeprav niti krščen ni bil v tistih dvajsetih letih svoje starosti. Poleg mnogih drugih knjig z versko vsebino je ta sloviti francoski časnikar-konvertit leta 1982 objavil knjigo Ne bojte se (N'ayez pas peur, Laffont, Paris, 323 str.), ki vsebuje pogovore s papežem Janezom Pavlom II.

Janez Pavel II. tukaj tudi pripoveduje, kako veliko dolguje prav branju knjige sv Ludvika Grigniona Montfortskega Popolna podaritev Jezusu Kristusu po Mariji (v izvirniku Razprava o pravi pobožnosti) in kako močno je ta knjiga zaznamovala njegovo življenje. Dobesedno izjavlja papež: »Prej sem bil glede pobožnosti do Marije bolj zadržan; bal sem se namreč, da marijanska pobožnost zakriva Kristusa, namesto da bi mu dajala prvo mesto. V luči nauka, ki ga razvija Grignion Montfortski, pa sem jasno uvidel, da je resnica čisto drugačna. Naš notranji odnos do Matere Božje organsko poteka iz naše povezanosti s Kristusovo skrivnostjo. Sveta Devica Marija se bolj in bolj razkrije ravno tistemu, ki napreduje v razumevanju skrivnosti Jezusa Kristusa, učlovečene Božje Besede, in obenem v razumevanju skrivnosti troedinega Boga, v kateri ima skrivnost odrešenja svoje korenine in svoj cilj. Reči moremo celo, da človeku, ki si prizadeva, da bi spoznal in ljubil Kristusa, le-ta sam pokaže na svojo Mater, kakor je to storil na Kalvariji za svojega učenca Janeza. Vsakomur izmed nas pravi Gospod o Marji: 'Glej, tvoj sin!', 'Popolna pobožnost' do Marije raste z našim poznanjem Kristusa in z našo zaupljivo predanostjo njegovi osebi. Še več, ta 'popolna pobožnost'do Marije je nujno potrebna tistemu, ki se hoče brez pridržkov darovati Kristusu in delu odrešenja.«

Pobožnost sedanjega papeža do Marije je torej izrazito usmerjena na Kristusa kot na svoj cilj in središče. Tako je tudi pri sv. Ludviku Montfortskem, na katerega se papež opira. »Po Mariji je prišel Jezus na svet in po Mariji naj tudi kraljuje svetu.« Tako začenja sv. Ludvik svojo znamenito knjigo Popolna podaritev.

Nekoliko naprej poudarja: »Ne verjamem, da bi mogel kdo dospeti do tesnega zedinjenja z našim Gospodom in do popolne zvestobe Svetemu Duhu brez zelo velike povezave s presveto Devico in brez njene velike pomoči« (Pp 43).

Božji služabnik Anton Strle na poti k duhovniškemu posvečenju [Peti del]

1.) Torej brez pridržka in brez odpora sprejmem prav vse predmete, ki se jih bom učil. Vse te predmete bom vzljubil, saj so končno od Cerkve in torej od Svetega Duha. Pogumno bom sprejel žrtve, ki jih bo to zahtevalo od mene in ne bom se – razen minimalno – spuščal v razne debate glede tega in tudi ne bom posnemal drugih glede tega.

2.) Da se usposobim za življenje med svetom, moram nastopati zmeraj pametno in ne smešno, kakor se velikokrat zgodi. Rajši manj besedi, pa tiste pametne, kakor pa veliko, a »čvek«, kakor imam navado temu reči. Svoje besede, pogovore moram urediti, kajti lastnost pameti je urejati in pameti moramo slediti, da smo krepostni in krepostni moramo biti, da smo Bogu podobni. To vse pomeni tudi to, da moram imeti tudi smisel za šale, čeprav ni treba za tem stremeti, da bi postal šaljivec. Po besedah Rademacherjevih bi moral biti kristjan tudi najbolj simpatičen človek, torej vesel in resen obenem. Pameten, skromen in obenem ponosen na svoj vzvišeni stan otroštva božjega .... kaj šele duhovnik. Druga točka mojega programa je torej red v občevanju – Kristus naj mi zopet sveti s svojim vzorom.

3.) Ponižnost! Da ponižnost, ta, ki je tako težka, ki se tako rada stisne daleč nazaj pred bohotno bahatostjo človekovo pred samim seboj. Napuh, ki se skrije v plašč skromnosti, mevžavega občevanja, samoponiževanja, lenobe, nespretnosti! Moje besede oziroma molk o vsem, kar se mene tiče, to mi mora pripomoči do zmage. Zmaga! Popoln človek.«

Že ob teh nekaj mislih iz Strletovega dnevnika zaslutimo, kako si je prizadeval za klesanje svojega značaja. Postopoma se je vedno bolj zavedal tudi potrebnosti božje pomoči pri tem klesanju. Tako je 8. januarja 1939 zapisal: »Daj mi, o Jezus, da bo moje srce res Tvoje. Naj bodo vsa njegova čustva zate, naj gori ves ogenj zate. Naj se ne vnemajo v njem čustva, ki (bi) bila obrnjena samo v stvari, posvetnost, ljudi. Naj bo moje srce brez pridržka Tvoje. – Vidim sedaj, kako sem zapleten, mogoče bolj kot kdaj v svet ljudi, in me je nekako strah, da bi se še bolj ne zapletel v mreže, v kakršne bi se pravi duhovnik nikoli ne smel zaplesti. Nisem še duhovnik, a tako hrepenim biti duhovnik, in tisti trenutek se bliža bolj in bolj.«

29. junija 1941 je bil Strle posvečen za duhovnika  v zelo negotovih razmerah, saj je bil čas druge svetovne vojne. A bil je dobro pripravljen, dobro izklesan.

p. Andrej Pirš FSO