ČEŠČENJE NAJSVETEJŠIH SRC POSVETITEV JEZUSOVEMU IN MARIJINEMU SRCU (6) Samo ljubezen rodi ljubezen

Marsikdo hoče biti popolnoma neodvisen, da misli, kar hoče, veruje, kar hoče, živi, kakor hoče. Ne trpi, da bi mu kdo zapovedoval. Niti Bog ga ne sme omejevati v njegovi svobodi. Boga potrebuje le še v največjih stiskah in nekaterih prelomnicah svojega življenja, zaradi večje slovesnosti. Bog je postal nekakšen strežnik, ki ga človek pokliče, kadar ga potrebuje. Ko ga več ne potrebuje, se zanj ne zmeni. Človek je postal sam svoj gospod in zahteva zase vedno več svoboščin. Vedno bolj je v središču njegov lastni jaz, zato je za Božji Jaz vedno manj prostora. V takšnem srcu tudi ni več prostora za ljubezen in zvestobo, za darovanje, za življenje po Božjih in cerkvenih zapovedih.

Rešitev je v odložitvi sebičnosti, v usmerjenosti na Boga in bližnjega, v pripravljenosti za služenje potrebnim. Kako to doseči? Samo ljubezen rodi ljubezen. Kdor doživi ljubezen, jo bo pripravljen vračati, tudi s predanim služenjem.

Jezus nas s svojim Srcem neizmerno ljubi. Iz ljubezni do nas »je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem. Po zunanjosti je bil kakor človek in je sam sebe ponižal tako, da je postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu« (Flp 2,7 s).

Blagor mu, kdor dojame globino Kristusove ljubezni! Kristus neizmerno ljubi prav njega, kakor da bi bil sam na svetu. Kdor to doume, ta bo tudi sam začel resnično ljubiti Kristusa. Dajal mu bo prednost pred vsem drugim. Njegovo srce se bo spremenilo in pomladilo. Postal bo nov človek. Ne bo mu težko izpolniti Jezusove volje. Njegova ljubezen ne bo prazno čustvo. S svojim življenjem bo potrdil resničnost Jezusovega nauka: »Če me ljubite, se boste držali mojih zapovedi« (Jn 14,15). Rad bo služil Bogu in zaradi Boga tudi bližnjemu. Samo tisti, ki resnično ljubi Jezusa, ga je pripravljen poslušati in mu služiti ter se odpovedati vsemu, kar Jezusu ni po volji.

Prav častiti Jezusovo Srce pomeni izpolnjevati njegovo voljo; tudi takrat, ko se je zaradi tega treba čemu odpovedati. To zmore tisti, ki doume, da je ljubezen več kot vse zemeljske dobrine in užitki, več kot vsa čast, ki jo ponuja svet.

An

Misli sv. Bernarda (17)

Za teboj, Gospod Jezus, tečemo zaradi tvoje dobrote, ki jo vse oznanja, saj slišimo, da ne zaničuješ ubožca in se ne zgražaš nad grešnikom. Nisi se zgrozil nad skesanim razbojnikom ne nad objokano grešnico, ne nad prosečo Kananejko ne nad ženo, ki so jo zasačili v prešuštvu, ne nad njim, ki je sedel pri mitnici, ne nad prosečim cestninarjem, ne nad taječim učencem, ne nad preganjalcem učencev, niti nad tistimi, ki so te križali.

Bolj kot sonce je jasno, da je Bog zate, človek, plačal velikansko ceno. Iz Gospoda je postal suženj, iz bogataša revež, iz Besede človek – zakaj Božji Sin se ni sramoval postati sin človekov. Spomni se, da si sicer ustvarjen iz nič, nisi pa odrešen iz nič. V šestih dneh je Bog ustvaril vse in obenem tudi tebe. Celih trideset let pa je delal za tvoje odrešenje sredi te naše zemlje. Koliko naporov je prestal! Mar si ni telesnih težav in sovražnikovih skušnjav povečal s sramoto križa in pomnožil z grozo smrti?

TRIDESET LET BERNARDOVE DRUŽINE Sv. Bernard je menihu pomagal do vere

Okrog leta 1200 je bilo v zbirki »Veliki začetek« zapisano tudi tole:

Neki menih je zaradi zlodejevih zank in preprostosti svojega mišljenja zašel v stisko srca. Trdil je, da se na noben način ne moreta kruh in z vodo pomešano vino, ki se darujeta na oltarju, spremeniti v pravo telo in kri našega Gospoda Jezusa Kristusa. Zato je odklanjal prejetje tega življenje podarjajočega zakramenta, češ da mu nič ne koristi.

Ko so bratje opazili, da se ne udeležuje oltarnega zakramenta, ga je končno obiskal starejši sobrat. Ko ga je vprašal po vzroku, ni tajil in je rekel, da sploh ne veruje v oltarni zakrament. Ko so ga poučili in opomnili in kljub temu ni pritrdil in ni veroval, so mu pokazali Sveto pismo. Zadevo so izročili častitljivemu opatu Bernardu.

In ko ga je svetniški opat poklical k sebi in po njemu dani modrosti ovrgel njegovo nevero, je odgovoril: “Jaz ne bom na nobeno zagotavljanje mogel verovati, da sta kruh in vino, ki se darujeta na oltarju, resnično Telo in Kri Kristusa, in vem, da bom zaradi tega prišel v pekel.” Ko je Božji mož to slišal, je rekel, kot je imel navado v težkih rečeh pokazati svoj vpliv:

”Kaj, moj menih bo prišel v pekel? Nikakor ne! Če nimaš nobene vere, ti ukažem pod zaobljubo pokorščine, pojdi k obhajilu z mojo vero!”

O, pobožni oče in resnično modri zdravnik, vešč po maziljenju milosti, ki ga v vsem pouči, kako moramo zdraviti skušnjave slabotnih. On ni rekel: ”Beži krivoverec, zgini obsojenec, pojdi proč pogubljenec,« ampak poln zaupanja: “Pojdi k obhajilu z mojo vero!” In trdno je veroval, da se njegov mali sin, ki ga je nosil v naročju svetega hrepenenja, dokler se v njem ne izoblikuje Kristus, ne oddalji od prsi njegove ljubezni in tudi ne od temelja njegove vere.

Zvezan torej s krepostjo pokorščine je šel menih k oltarju in k obhajilu popolnoma brez vere, kot je mislil. Po kreposti pokorščine in zasluženju očeta Bernarda je prišel po takojšnjem razsvetljenju do vere v zakrament, ki jo je poslej ohranil neokrnjeno do smrti.

Fatimska pobožnost 13. julija, ob 19.30

Cistercijani lepo vabimo na fatimsko pobožnost, ki bo v stiški baziliki v ponedeljek, 13. julija, ob 19.30.
Po molitvi rožnega venca bo mašna daritev, nato procesija s kipom fatimske Matere Božje med petjem litanij, za sklep pa blagoslov z Najsvetejšim in obnovitev posvetitve Jezusovemu in Marijinemu Srcu.

Zakaj sem cistercijan?

Dragi prijatelj!

Povedati ti hočem nekaj o tem, kar je moj poklic, moja poklicanost za redovnega brata cistercijana, ki je popoln Božji dar meni in vsej Cerkvi, saj noben duhovniški ali redovni poklic ni namenjen sam sebi, ampak dar Boga vsemu človeštvu. Moj redovni poklic, ki mi ga je podaril Bog, je predvsem v tem, da bi v vsakem trenutku in v vsakem človeku, ki ga srečam, gledal Boga in ga vedno iskal. Moj poklic ni sicer naravnost usmerjen v pastoralno dejavnost, da bi v javnosti pričeval za Božjo ljubezen, ampak v vsakdanjem, skritem življenju, v tihoti in samoti.

br. Matevž Pucelj

Praznik sv. Bernarda Praznovanje sv. Bernarda 20. avgusta

V četrtek, 20. avgusta, obhajamo v Stični slovesni praznik sv. Bernarda. Molitvena ura bo v baziliki ob 19.00, ob 20.00 pa slovesna opatova mašna daritev s somaševanjem duhovnikov. Lepo vabljeni vsi prijatelji stiškega samostana, še posebej duhovniki in člani Bernardove družine.