Okrog leta 1200
je bilo v zbirki »Veliki začetek« zapisano tudi tole:
Neki menih je zaradi zlodejevih zank in preprostosti
svojega mišljenja zašel v stisko srca. Trdil je, da se na noben način ne moreta
kruh in z vodo pomešano vino, ki se darujeta na oltarju, spremeniti v pravo
telo in kri našega Gospoda Jezusa Kristusa. Zato je odklanjal prejetje tega
življenje podarjajočega zakramenta, češ da mu nič ne koristi.
Ko so bratje opazili, da se ne udeležuje oltarnega
zakramenta, ga je končno obiskal starejši sobrat. Ko ga je vprašal po vzroku,
ni tajil in je rekel, da sploh ne veruje v oltarni zakrament. Ko so ga poučili
in opomnili in kljub temu ni pritrdil in ni veroval, so mu pokazali Sveto
pismo. Zadevo so izročili častitljivemu opatu Bernardu.
In ko ga je svetniški opat poklical k sebi in po njemu
dani modrosti ovrgel njegovo nevero, je odgovoril: “Jaz ne bom na nobeno
zagotavljanje mogel verovati, da sta kruh in vino, ki se darujeta na oltarju,
resnično Telo in Kri Kristusa, in vem, da bom zaradi tega prišel v pekel.” Ko
je Božji mož to slišal, je rekel, kot je imel navado v težkih rečeh pokazati
svoj vpliv:
”Kaj, moj menih bo prišel v pekel? Nikakor ne! Če nimaš
nobene vere, ti ukažem pod zaobljubo pokorščine, pojdi k obhajilu z mojo vero!”
O, pobožni oče in resnično modri zdravnik, vešč po
maziljenju milosti, ki ga v vsem pouči, kako moramo zdraviti skušnjave
slabotnih. On ni rekel: ”Beži krivoverec, zgini obsojenec, pojdi proč
pogubljenec,« ampak poln zaupanja: “Pojdi k obhajilu z mojo vero!” In trdno je
veroval, da se njegov mali sin, ki ga je nosil v naročju svetega hrepenenja,
dokler se v njem ne izoblikuje Kristus, ne oddalji od prsi njegove ljubezni in
tudi ne od temelja njegove vere.
Zvezan torej s krepostjo pokorščine je šel menih k
oltarju in k obhajilu popolnoma brez vere, kot je mislil. Po kreposti pokorščine
in zasluženju očeta Bernarda je prišel po takojšnjem razsvetljenju do vere v
zakrament, ki jo je poslej ohranil neokrnjeno do smrti.
