POPOLNA PODARITEV (6) Marija – vodnica k svobodi v brezmejnosti Boga

Človek je v zadnjem stoletju dosegel velikanski napredek v poznanju tehničnih sredstev in v moči razpolaganja s temi sredstvi – v tem naš čas presega vsako drugo dobo. A nekaj manjka: spoznanje in predstave o poslednjem cilju, za katerega naj človek smiselno vlaga ta sredstva. Ob koncu vseh svojih velikih dosežkov stoji človeštvo brez moči. Freud je nekoč dejal: »Jaz vam lahko vse razložim. Kaj pa je cilj in smisel v vsem tem, tega vam ne morem povedati.« Naša znanstveno-tehnična civilizacija grozi, da nam bo zrasla čez glavo. Spet nam jasneje prihaja v zavest človekova končnost in njegova poslednja onemoglost – posebno to izkušamo, ko gre za prizadevanje, kako bi zgradili pravičnejši družbeni red. Z novo razločnostjo nas prevzema spoznanje: Sami sebe ne moremo odrešiti, odrešenje nam more biti le podarjeno – podarjeno od Njega, »ki ima edini nesmrtnost in prebiva v nedostopni svetlobi« (1 Tim 6,16). To je na svoj način izrazil tudi eden najvplivnejših modernih filozofov, Martin Heidegger. Ob njegovi smrti je ob koncu maja 1976 znani časopis »Spiegel« objavil pogovor, v katerem je Heidegger deset let prej (1966) izjavil: Človeštvo je danes v takšnem stanju in je zašlo v tako brezizhoden položaj, da tega ne more zares spremeniti niti filozofija niti pesništvo niti kakršnokoli drugo teoretično ali praktično človekovo početje; »samo Bog nas more rešiti – če to hoče«. Človek mora v ta namen spraviti skupaj le »pripravljeno pripravljenost«.

Prav na tej črti moramo zaslutiti, kako silno pomembno je obhajanje svetega leta odrešenja prav danes, ko gre za vprašanje: »biti – ne biti« človeštva. Križ, osvetljen s sijajem vstajenjskega jutra, nam glasno oznanja: Bog nas ne le more, marveč tudi hoče odrešiti. V Kristusu nam je izrekel svojo nepreklicno Besedo odrešenja. Zdaj je samo na nas (na vsakem človeku, v vsakem času, tudi našem), da svobodno odgovorimo s »pripravljeno pripravljenostjo« na vabilo neizrekljive ljubezni, ki nas hoče pritegniti v neizmerno bogastvo večno osrečujočega življenja troedinega Boga. – Odrešenje je tako rekoč ženitovanjska skrivnost, poroka med Bogom-Ženinom in človeštvom-nevesto. Res, »največje povišanje človeka«, kakor pravi papež! Vse naše življenje na zemlji, v katerem smo po veri, upanju in ljubezni v začetni in krhki obliki že deležni odrešenja, je v dramatični borbi zoper protibožje sile greha potovale nasproti popolni odrešenosti v brezmejni svobodi Boga samega. Ko bomo dospeli do Cilja – do Boga – ga bomo »gledali in ljubili, ljubili in hvalili – to bo konec brez konca« (sv. Avguštin).

»Povsod Boga, ljubljena Mati, mi hočemo povsod Boga!« To je pesem, ki je nastala v Franciji, in sicer povsem iz duha grignionske »popolne podaritve Kristusu po Mariji«. »Sveta Devica je sredstvo, po katerem je naš Gospod prišel k nam. Zato mora biti tudi za nas sredstvo, da pridemo k njemu. Saj Marija ni kakor druge stvari, da bi nas z navezovanjem bolj oddaljevala kakor pa približevala Bogu … Nikoli ne moreš misliti na Marijo, ne da bi Marija namesto tebe mislila na Boga. Saj ga sploh ne moreš hvaliti in častiti, ne da bi tudi ona s teboj ne hvalila in častila Boga. Marija je namreč vsa v odnosu do Boga; zato jo po pravici imenujem 'odnos' do Boga, ker obstoji vsa samo v odnosu do Boga. Marija je odmev Boga, ki ne pove in ne ponavlja nič drugega kakor le 'Bog'. Če rečeš 'Marija', reče ona 'Bog'. Sv. Elizabeta je Marijo hvalila in blagrovala, ker je verovala. Marija, zvesti odmev Boga, pa je zapela: Moja duša poveličuje Gospoda. Kar je storila Marija tedaj, to še vedno dela.« (Pp75; 225).

»Povsod Boga, ljubljena Mati, mi hočemo povsod Boga!« Zato (oprti na Božjo milost) hočemo, da bi se vsi ljudje svobodno odpirali za Ljubezen, ki edina resnično osvobaja in osrečuje – v polnosti in neminljivo.

Anton Strle

BOŽJI SLUŽAVNIK ANTON STRLE (7) Gimnazijska leta božjega služabnika Antona Strleta (2) 3. Duhovna poglobitev

Kako dolgo je trajala ta napetost in nihanje med izpovedovanjem vere ter kruto realnostjo, ne vemo. Vsaj na materialnem področju se je stvar kmalu rešila in je mogel nadaljevati s šolanjem.

Da je še mogel ostati v gimnaziji, mu je pomagala štipendija, ki jo je prejel, in nekaj si je prislužil z inštrukcijami ostalih dijakov. 20. 5. 1956 je v opisu svojega življenja (curriculum vitae) zapisal: »V 4. gimnazijskem razredu je že bilo na tem, da študij prekine, ker mu je umrla mati. Rešila ga je zaradi štipendije Katoliškega tiskovnega društva zelo znižana oskrbovalnina; deloma si je pomagal z inštrukcijami.« Verjetno pa so pomagali tudi različni dobrotniki.

Na duhovnem področju pa mu je materina smrt pomagala k notranji poglobitvi. Sam pove, da si je po smrti svoje matere izbral Marijo za svojo drugo mater. Tako je njegovo doživetje božje bližine pri desetih letih dobilo svoj izrazit marijanski poudarek, ki ga je zaznamoval za vse življenje.

Pomemben korak je bil njegov vstop med člane katoliške akcije. Sam ta svoj korak takole opisuje v kratkem prispevku za zbornik o profesorju Ernestu Tomcu, ki je izšel leta 1991 v Buenos Airesu: »Profesorja (Tomca) sem videval v zvezi z mesečnimi duhovnimi obnovami, ki smo jih imeli člani dijaške Katoliške akcije v kapeli Slomškovega doma spodaj na Poljanski cesti 6 v Ljubljani. Menda od 6. razreda dalje sem bil namreč tudi jaz kot dijak član KA, ki je delovala tudi med dijaki škofijske gimnazije v Šentvidu, na kateri sem študiral. Teh rekolekcij pa smo se udeleževali tudi člani iz škofovih zavodov. … Za sodelovanje pri mladcih pa me je pridobil sedanji lazarist Franc Sodja, ki je bil v zavodih za en razred pred menoj.«[1] Duhovna usmeritev katoliške akcije ga je gotovo globoko zaznamovala. Prof. Strle je bil eden redkih, ki je imel na skrivaj srečanja za člane katoliške akcije tudi po drugi svetovni vojni. To pričuje Marko Kremžar.

Čeprav ga je slovenščina in nemščina zelo pritegovala, pa to nikakor ni zadušilo njegove duhovnosti. Po svoje so zelo zanimivi njegovi opisi, kako je vse povezoval s Kristusom. »Ko sem se proti koncu gimnazijskih let skušal na pamet navaditi celotni Prešernov sonetni venec, je dobila začetna kitica takoj svojevrstno vsebino. 'Življenja moj'ga magistrale' je bil v mojih mislih takoj poistoveten s Kristusom. Pesnitev je s tem dobila živo in vesoljsko prostrano in obenem do globin segajočo vsebino: 'Ti si življenja moj'ga magistrale. Vse misli 'zvirajo' z ljubezni ene. In kjer ponoči v spanju so zastale, zbude se, ko spet zarja noč prežene.' In ko sem se na pamet učil tudi sonete nesreče, se je nehote zgodilo z verzi nekaj podobnega kakor pri sonetnem vencu: 'Zvedrila se je noč, zija naproti življenja gnus, nadlog in stisk nemalo: globoko brezno brez vse rešnje poti.' Zmago nad gnusom življenja, nad stiskami in nadlogami, je mogoče doseči le v naslonitvi na Zmagovalca[2] nad smrtjo. Samo on rešuje iz 'globokega brezna brez vse rešnje poti.'«

V času gimnazije so šli dijaki vsaj enkrat na leto v gledališče, včasih tudi na kakšno glasbeno predstavo. Tako je več kot štirideset let po dogodku zapisal: »Ko sem nekoč gledal Beethovnovega 'Fidelija', je prav poseben vtis napravil name prizor, ko jetnik po dolgem času prebivanja v popolnoma temni ječi pride na sonce in v silnem zanosu opeva sonce in njegovo prijazno, toplo luč. Tedaj mi je bil vseskozi pred očmi Kristus, ki je pravo sonce našega življenja. In zdelo se mi je kar škoda tako čudovitih melodij, če bi jih uporabili le za zemeljske, minljive stvari. Saj navsezadnje vse velja samo Bogu.«

Kako je povezoval različne dogodke s Kristusom, kaže tudi sledeči opis poti domov, ki se je ohranil v tipkopisu: »Ko sem bil na gimnaziji, sem hodil peš pozimi z Rakeka v več kot 4 ure oddaljeno gorsko vas. Z menoj je šel tudi za dva razreda višji sošolec[3]. Nekoč je bilo tik pred božičem kar veliko snega. Sicer je bila pot pregažena. Vendar me je vse skupaj tako utrudilo, tako zdelalo, da kratko malo ni hotelo več iti naprej. Ni šlo in ni šlo. Prtljage nisem mogel sploh nič več nositi, čeprav je ni bilo tako zelo veliko. Če bi bil tedaj sam, bi se preprosto ustavil in sedel na sneg poleg poti in bi najbrž zmrznil. Sošolec je tedaj vzel v svoje roke vso mojo prtljago, čeprav tudi njemu ni bilo lahko nesti niti svojo, kaj šele obenem mojo. A je vse skupaj vzel in me bodril, da naj le grem, naj pomislim, da bo kmalu ob cesti hiša, kjer se bova ustavila, tam so njegovi sorodniki, pa se bova odpočila in okrepila. Še in še me je bodril in skušal storiti vse, da bi mi dal poguma za pot naprej. In res se je čez nekaj časa pokazala vas. Ni bila še blizu, a vendar sem jo že videl. In sošolec me je nanjo spet in spet opozoril. In končno sva prišla do hiše, kjer so nam postregli v topli sobi in zares prijazno in velikodušno. Od začetka niti ust nisem mogel odpreti. Čutil sem se do smrti utrujenega. Polagoma pa sem prihajal k sebi. Dolgo časa sva še sedela in si odpočivala. Nato sva odšla. In spet je prišla moč in toplota v ude. In šlo je veselo naprej, brez posebnih težav. – Ta dogodek se mi je povezal s Kristusom, posebno v zvezi s sv. obhajilom. Kolikokrat sem se čutil telesno in duhovno izčrpanega. A pri Kristusu sem dobival vedno novo okrepitev za pot naprej.«

Ob koncu si lahko zastavimo vprašanje, kako je bilo z njegovo odločitvijo za duhovništvo. Vsaj po sedaj znanem gradivu se zdi, da večjih težav ni imel. Pojavljala pa se je vsaj skušnjava, da bi šel študirat jezike, slavistiko ali pa germanistiko.

Prof. Strle se je kasneje v življenju vedno s hvaležnostjo spominjal gimnazijskih let. Dobro se je zavedal, da se mora svoji globoki in temeljiti humanistični izobrazbi zahvaliti, da je kot teološki profesor mogel uporabljati dosegljivo tujo literaturo in pisati članke v lepem slovenskem jeziku.

p. Andrej Pirš

---

[1] Profesor Ernest Tomec, Zbornik člankov in pričevanj ob 50-letnici njegove smrti, Buenos Aires 1991, str. 238.

[2] Strletu se je zatipkalo in je napisal: v naslonitvi na Zmagovalcem nad smrtjo.

[3] To je bil Andrej Makovec (14. 4. 1913 – 13. 11. 1989), doma iz župnije Sv. Vid nad Cerknico. V duhovnika je bil posvečen 17. 12. 1938. Dolga leta je bil župnik na Blokah. S prof. Strletom je vse življenje ohranjal stike.

Kako mi je Jezus odgovoril v spanju

Te dni sem spraševal Jezusa, zakaj mi je dopustil tako trnjevo pot, polno trpljenja. Tisto malo veselja, ki sem ga imel, se mi je povrnilo kot izdaja ali hudo razočaranje. Pogovarjal sem se z Njim: »Kaj ne bi mogel tudi meni nakloniti veselja na tem svetu? Saj vem, da mi nalagaš križ za reševanje tudi drugih duš. Kaj bom celo življenje samo trpel? Pomagal drugim, se razdajal, a sam nič imel od tega, razen nehvaležnosti in sovraštva? Saj zmoreš vse! Bom pa vedno sprejel Tvojo voljo.«

Pa mi v spanju odgovori na ta način: Imel ali že kar bil sem na srebrni pločevini, iz katere je štrlela nagnjena srebrna steklenica. Kadarkoli sem jo potresel, je padla ven tekočina in začelo se je vse delati prav, čisto vse se je popravilo. Če sem kaj napačnega naredil, se je spet popravilo. Imel sem srečo, veselje in zadovoljstvo, vse, kar sem hotel. Dal mi je človeško srečo že tukaj! Vendar, čim bolj sem se veselil tega, tem bolj sem bil prazen. Nikjer ni bilo Boga! In vse mi je postajalo brez veze. Kaj mi vse to koristi, če nimam Boga! Potem sem se zbudil.

Peter

Po Mojzesovih stopinjah (1)

V več nadaljevanjih bomo hodili po Mojzesovih, nato po Jezusovih stopinjah, kakor jih je prehodil in doživljal naš p. Branko Petauer od 15. do 28. februarja 2015. Lepoto in pomen teh svetopisemskih krajev nam bodo približale tudi fotografije, ki jih je posnel.

Končno je prišel tako pričakovani dan odhoda na romanje. Podal sem se v Sveto deželo, in to za skoraj dva tedna. Vključena je bila tudi Stara zaveza, zato smo imeli v načrtu obiskati tudi Egipt in Jordanijo.

Popoldne smo prispeli na brniško letališče. Tam so bili že zbrani nekateri romarji. Ko je prispel še pater Peter, smo odšli v letališke prostore in tam prejeli kape in vse dokumente, ki smo jih potrebovali za pot. Letališko osebje je bilo prijazno in vsi pregledi so bili hitro opravljeni.

V prostorih za vkrcavanje smo čakali in počasi spoznavali drug drugega. Za razpoznavni znak naše skupine so bile belo-modre kape prijateljev Svete dežele. Bila nas je kar čedna skupina.

Čas za vkrcavanje je hitro prišel. Letalo, ki nas je popeljalo v Carigrad, je bilo udobno, saj so bili sedeži lepo razmaknjeni. Po navodilih potnikom smo se začeli pomikati proti vzletni stezi. Ravno mračiti se je začelo, ko smo poleteli. Pod nami so se lepo razpeli gorenjski grički, ravnice in polja. Ravno toliko snega je bilo, da so bili videti skoraj pravljično. Kot da bi jih čisto na rahlo potresel s sladkorjem v prahu. Pomislil sem, kako lepa je naša mala Slovenija iz zraka. Škoda, ker jo iz višin tako redkokdaj vidim. Imelo me je, da bi jo gledal in gledal.

Ker je bil že mrak, so se začele prižigati luči ob cestah. Avtomobili so risali lepe zlate črte po nekoliko temnejših cestah. Tu in tam so že zažareli zvoniki naših cerkva.

Toda to občudovanje ni trajalo dolgo. Hitro smo se dvignili, in vse pod mano je postalo čisto majhno. Počasi nas je zavila temina večera in na tleh smo videli le še male lučke v večjih krajih in mestih.

Pot do Carigrada ni trajala dolgo. Všeč mi je bilo, da sem jo lahko spremljal na zaslonu, ki je bil vgrajen v sedež pred menoj. Tega sem bil vesel, saj me je zanimalo, kod smo leteli. Ko smo preleteli dobršen del Bolgarije, so motorji nekoliko bolj tiho hrumeli. Da, začeli smo se spuščati. Trudil sem se, da bi pod nami kaj zagledal: Marmorno morje, mogoče celo ladje ali mesto.

Ko smo leteli nad mestom, sem napenjal oči, da bi videl biser Carigrada, cerkev Svete modrosti ali Hagio Sofio. Pa nisem imel te sreče.

V Carigradu smo imeli nekaj ur časa, da smo presedli na drugo letalo, ki nas bo poneslo v Afriko, v Kairo. Ta čas, ko smo čakali, naj bi se nam pridružili še drugi romarji, ki so poleteli iz Zagreba, saj na letalu iz Ljubljane ni bilo dovolj prostora.

Čas smo si krajšali na različne načine. Žene so ogledovale trgovine v letaliških prostorih, možje so si privoščili osvežilo, eni pa so se razgledovali po ogromnem letališču. Pater Peter jim je svetoval, naj gredo po kioskih in poiščejo »ratluk«. To je posebna turška slaščica iz kuhanega sladkorja. Pravijo, da je zelo okusna. Pater Peter, škof Jurij, župnik Simon in jaz pa smo zasedli mizo in vrgli nekaj partij taroka. Kmalu smo dobili »sodelavce« pri sosednji mizi. Ker smo bili dodobra zatopljeni v igro, nam je čas hitro minil.

Ob koncu se nam je pridružil še kanonik Anton Slabe in me zamenjal pri igri. To sem izkoristil in ob strani zmolil še večerni del brevirja.

Skupine iz Zagreba še ni bilo. Pravijo, da so imeli malo zamude, ker je bila v Zagrebu pravcata gneča, saj je na isti dan prisegel novi hrvaški predsednik. Mnogo tujih državnikov je prišlo na ta dogodek.

Končno so se nam pridružili romarji, ki so poleteli iz Zagreba. Skupaj smo se pomaknili na drugi del letališča, kjer bi se morali vkrcati. Naložili so nas na avtobuse in odpeljali daleč na drugo stran letališča, ki je zelo veliko.

Vkrcali smo se na enako letalo, mogoče je bilo celo isto. Letališki delavci so med tem nalagali našo prtljago. Pa nič nežno niso postopali z kovčki. Metali so jih na tekoči trak, ki jih je ponesel v trup letala.

Še malo in zarohneli so motorji, ter nas dvignili v temino. Pot od Carigrada do Kaira je bila nekoliko daljša kot oni del iz Ljubljane. Tokrat nisem mogel spremljati, kje smo leteli, saj nastavitev, ki je to omogočala, ni delovala. Skušal sem malo zadremati, a mi ni uspelo.

Gledal sem ven v temo in molil rožni venec, najprej za vse tiste, ki so ostali doma in me prosili, naj se jih spomnim na svetih krajih. Zatopljen v molitev sem opazil rumene lučke spodaj na celini. Najbrž smo že prišli nad Afriko! Da, res smo skoraj prispeli! Vedno več je bilo lučk tam spodaj in letalo se je začelo spuščati.

Po pristanku je pater Peter razdelil sobe, dva avtobusa pa sta nas pripeljala do hotela, kjer smo se namestili. Nekateri romarji so z žalostjo opazili, da so njihovi kovčki ostali brez enega ali več koles. Nič čudnega, saj so jih v Carigradu krepko premetavali. Na letališču je bila sicer posebna služba, ki je popravljala poškodovane kovčke. Pa je pater Peter svetoval, da se jim niti bližati ni treba, ker bi morali čakati in čakati, da bi se kaj zgodilo.

Bilo nam je naročeno, da nas bodo budili. Z bratom Frančiškom sva računala, da bodo točni in zanesljivi.

Zjutraj sem bil buden že pred uro, ko naj bi nas budili. A klica ni in ni hotelo biti. Nekaj časa sem še čakal, potem pa pogledal na uro. O, saj je bilo do odhoda avtobusov samo še petnajst minut.! Z bliskovito naglico sva zmetala nase obleko in dirjala po hodnikih do dvigala. Potem do recepcije. Tam je bilo vse mirno. Nato ven iz hotela. In glej: avtobusa z našimi romarji sta ravno odpeljala. Začela sva teči za njima. To je videl hotelski uslužbenec in on je začel teči za avtobusi. Bil je hitrejši od naju in na križišču je dohitel avtobus in začel tolči po vratih. Šofer je ustavil in naju vzel s seboj. Vsa zadihana sva pripovedovala, da naju niso budili.

Toda, Bogu hvala, ujela sva avtobus in se skupaj z drugimi peljala novim dogodivščinam naproti.

Mesto ni bilo ravno čisto. Po malih strugah je na vodi plavalo polno smeti. Tu in tam so jih z bagri pobirali ven in odvažali nekam drugam. Že Luka Jeran je ob prvem romanju Slovencev leta 1910 zapisal, da so bili kraji v Sveti deželi zelo zanemarjeni in povsod je bilo polno smeti. Očitno ta njegova ugotovitev še danes velja za Egipt.

Bil je meglen in turoben dan. Škof Jurij nam je razlagal o Božjem ljudstvu, ki je več stoletij živelo v Egiptu. Mimogrede je dodal, da se čudi megli, ki jo še ni doživel, odkar roma po tej poti v Sveto deželo.

Molili smo še hvalnice in druge jutranje molitve. Kmalu smo prišli do naše prve postaje, do velikega kipa faraona Ramzesa.

p. Branko