MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo

V teku enega meseca smo napredovali za 2 zrni. Bog povrni vsem sodelujočim. Kdor ne more moliti rožnega venca, lahko daruje za duhovne poklice svoje trpljenje ali kakšno odpoved. Tudi če večkrat čez dan rečemo: »Gospod, pošlji delavcev na svojo žetev!« je že veliko vredno. Naše molitve in dobra dela imajo tem večjo vrednost, čim več vere, zaupanja in zlasti ljubezni vložimo vanje. Bog kliče tudi danes, človek pa doživlja mnoge ovire, da se ne more odločiti. Zato je tako pomembna pomoč od zgoraj, ki si jo izprosimo z molitvijo.

Grešno življenje duhovnikov je pogosto odvračalo in še odvrača ljudi od vere.

V knjigi Pavleta Zidarja (+ 1992) Hokuspokus kaplan se kaplan pogovarja z materjo sedmih otrok. Mater vpraša o njeni veri:

            – Vi je potemtakem ne bi dali za nič?

            – Za nič, gospod!

            – Tudi če bi videli duhovnika grešiti?

            – Sem jih že videla in jih še bom. Dolgo sem na svetu. Videla sem že vse grdobije. Saj ni duhovnik moja vera. Moja vera je Jezus.

An

Newman piše:

"Eno dobro delo kljub vsemu še ni jamstvo za naslednje. Tudi najboljši ljudje so nezanesljivi. Veliki so, drugič spet majhni. Trdno stoje, nato pa padejo. Taka je človeška krepost. Opozarja nas, naj na svetu nikogar ne imenujemo Gospoda, ampak naj dvigamo oči k svojemu brezgrešnemu in popolnemu Gospodu. Opozarja tudi, naj postajamo v sebi ponižni in premišljamo to, kakšni moramo biti šele v Gospodovih očeh, če se že sebi in drugim zdimo tako na tleh in nevredni."

Drugi vatikanski cerkveni zbor omenja napake v Cerkvi

"Čeprav je Cerkev v moči Svetega Duha ostala zvesta Gospodova nevesta in ni nikdar prenehala biti v svetu znamenje odrešenja, ji vendar nikakor ni neznano, da med njenimi udi, naj bodo to kleriki ali laiki, v dolgi vrsti preteklih stoletij ni manjkalo takih, ki so se izkazovali za nezveste Božjemu Duhu. Tudi v našem času je Cerkvi dobro znano, kolikšna je razdalja med oznanilom, ki ga razglaša, in med človeško slabostjo tistih, katerim je evangelij zaupan. Naj zgodovina glede teh napak sodi karkoli, gotovo je, da se jih moramo zavedati in se zoper nje odločno boriti, da ne bodo napravljale škode širjenju evangelija" (CS 43,6).

           

Kakor je treba sprejemati sebe s svojimi omejenostmi in napakami, tako je treba sprejemati tudi vse ljudi, kristjane in nekristjane, duhovnike in laike, z njihovimi omejenostmi in napakami. Vsi smo slabotni, po izvirnem grehu k slabemu nagnjeni. Treba je priti do te stopnje, da nas še tako velike napake ljudi ne bodo odvračale od dobrega, ampak nam bodo opozorilo, da se sami še bolj vneto prizadevamo za dobro. Tako bomo omejili tudi svoje napake, ki jih sami pogosto niti ne opazimo, drugi pa zaradi njih padajo.

LETO VERE SE NADALJUJE POGLABLJANJE V VERI (37) Ovira za vero so slabi kristjani

Newman je imel glede bivanja Boga takšno gotovost kakor glede bivanja samega sebe. Opiral se je pri tem predvsem na svojo vest. Pogled na toliko slabih zgledov ljudi okrog sebe in v zgodovini pa ga je zbegal, da je v knjigi Izpoved mojega življenja zapisal:

"Če ... usmerim svoj pogled od sebe v svet ljudi, me to napolnjuje z nedopovedljivo žalostjo. Zdi se, da svet veliko resnico (o bivanju Boga), ki sem z njo povsem prežet, taji. Zaradi tega sem nujno tako zbegan, kakor če bi svet zanikal moje lastno bivanje. Ko bi pogledal v ogledalo in ne bi uzrl svojega obraza, bi se me lotil enak občutek kakor sedaj, ko gledam v živi in nemirni svet in ne vidim odseva njegovega Stvarnika. To je zame ena izmed velikih težav pri tej absolutno prvi verski resnici, o kateri sem pravkar govoril. Ko bi ne bilo tega glasu, ki tako jasno govori v moji vesti in mojem srcu, bi bil ob pogledu v svet ateist ali panteist ali politeist."

Toliko slabih zgledov v zgodovini in sedanjosti je vodilo Newmana, kakor pripoveduje v isti knjigi, do prepričanja o obstoju izvirnega greha:

"Tako mislim o svetu: - če Bog je in ker Bog je, je človeški rod že od vsega začetka zapleten v strašno prakrivdo. Izgubil je zvezo s Stvarnikovimi nameni. To je dejstvo, ki je tako resnično, kakor je resnično dejstvo Božjega bivanja. In zaradi tega je nauk, ki ga imenujejo teologi izvirni greh, v mojih očeh skoraj tako gotov kakor bivanje sveta in bivanje Boga."

Davorina je odbijalo od Cerkve in vere neprimerno ravnanje duhovnika:

"Za neke velikonočne praznike sem prišel domov. Prva očetova skrb je bila, če sem bil pri spovedi. Ker nisem bil, sem moral k domačemu župniku. Že dolgo nisem bil pri spovedi in namen, da bi šel, je že zdavnaj izginil. Na očetovo željo sem šel, čeprav z odporom. Toda po njej sem še bolj zdrsnil z roba ceste, ki naj bi me vodila za Kristusom. Spovednik ni imel niti malo razumevanja z mojimi slabostmi, ni me potolažil ali spodbudil, da stopim na pravo pot, pač pa me je hudo obsodil. Samo karanje človeka ne dvigne. Razočaran sem zapustil spovednico in sklenil, da se v celoti odrečem vsemu, kar diši po veri, in vsemu, kar uči Cerkev. Duhovnik me je dokončno odvrnil od vsega, kar mi je dal dom in tistih nekaj let verouka ...

Samo tisti, ki živi iz evangelija, ima resnično moč nad človeškimi slabostmi. Obsojanje še ni nikoli rodilo pravega razumevanja in zaupanja, kaj šele ljubezni. Tudi danes se zgodi, da ima kakšen duhovnik dokaj čuden odnos do spovedancev v spovednici. Sem za dober nauk, ki nam pomaga k boljšemu spoznanju sebe in svojih slabosti, zato duhovnik v spovednici naj ne bo sodnik, marveč tolažnik in spodbujevalec k dobremu."