ODMEVI 2.

Najprej se Vam zahvalim za podarjeno knjižico o Janezu Pavlu II. Res je dobra. Prosim pa, da mi tudi naslednje leto pošiljate naše glasilo, ki ga z velikim veseljem vsega preberem in ga ponavadi dam naprej. Pišete tudi o stvareh, o katerih se v Cerkvi ne govori ravno dosti (npr. evharistični čudež v Argentini). In ravno te stvari nas laike (lahko) zelo bližajo k Bogu.

Magdalena

ODMEVI 1.

Hvala vam za glasilo Bernardove družine V MATERINI ŠOLI. Vsako številko z veseljem pričakujem. Potem pa berem in premišljujem od začetka do konca, drugi dan pa zopet od začetka. Srečna sem, da imam po tem glasilu stike s Stično. Če pa je mogoče, da pridem tja, sem pa najbolj srečen človek na svetu. Zahvaljujem se Jezusovemu in Marijinemu Srcu, ker dajeta toliko milosti v življenju. Zahvaljujem se Bogu za letošnje duhovne vaje v Lurdu, ker to so bila nebesa na zemlji. Gospe Vesni pa lepa hvala, da je tako lepo opisala potek doživetja v Lurdu. Hvala za vas vse romarje, saj smo bili kot ena družina.

Minka

ZGODBE ZGODNJEGA CISTERCIJANSKEGA REDA O duhovniku, ki je molil za mrtve

Če je res, da te duše ne morejo ničesar več storiti iz lastne moči, moremo kljub temu vedno znova ugotoviti, da po čudežnem in razveseljivem daru vsemogočnega Boga sodelujejo s tistimi, ki se zanje trudijo ter se jim na kakšen način izkažejo hvaležne, kot se je pred mnogimi leti zgodilo nekemu menihu, ki je živel pobožno. To smo zvedeli iz zanesljivih virov starejših in vemo, da je to tudi pisno overjeno v pričevanje poznejšim rodovom.

V provinci, ki se imenuje “Nemčija onkraj Rena” ali navadno “Saška”, je stal samostan klunijevcev [benediktincev], ki je bil zgrajen znotraj zidov Paderborna in so ga imenovali po apostolih Petru in Pavlu. V starih časih, ko je bil red klunijevcev še živ, je v njem živel neki menih Amo. Ker je opravljal službo priorja, je skrbel, da je krasil svojo službo s svetniškimi navadami, kot se spodobi za duhovnega služabnika. Pogosto je obhajal sveto mašo v majhni kapeli, posvečeni sv. Aleksiju, ki jo je od samostanskega oratorija ločilo pokopališče. Zato je moral hoditi tja skozi to božjo njivo in je medtem pobožno molil za verne duše. In ker je premišljeval, da bo na koncu življenja postal prah, je pomislil na nemoč tistih, ki so že postali prah, in prosil v molitvi, da bi bile njihove kazni omiljene.

Nekega dne, ko je šel nazaj od maše preko pokopališča, je molitve za pokojne končal z vzklikom: “Naj počivajo v miru!” Razločno je slišal, kako mu je velika množica odgovorila: “Amen, amen!” Ko je to slišal, se je zelo prestrašil. Medtem ko je premišljeval, da so to duše, za katere je molil, se je čudil in bal, ker so stale tako tesno ob njem. Potem je nadaljeval še z večjim navdušenjem s to dobro navado, ki jo je imel do tedaj, saj je spoznal iz nenavadnega čudeža, da ugaja Bogu njegovo pobožno služenje in da je za verne duše osrečujoče ter nadvse koristno. Sveta in zveličavna je misel moliti za rajne, da bi bili rešeni svojih grehov!

S Teboj, o Jezušček iz raja

Čarobna noč, noč ti božična,

lepot ti vseh noči kraljična;

glej, Dete 'z raja k nam prihaja,

roko rešenja nam podaja.

O pridi, Ljubljeni, Premili,

nam duše z milostjo mazili;

dobrotno grehe nam odpusti,

nikdar nas, rev, več ne zapusti.

Z dobroto srca nam obsevaj,

v ljubezni, Dete, nas ogrevaj;

s Teboj, o Jezušček iz raja,

naj noč božična večno traja.

Ponižnih src se Ti 'zročimo,

v ljubezni Tebi posvetimo;

do konca z nami Ti ostani,

z nebeškim kruhom nas vse hrani.

Ivan Rajk

POGLOBIMO SE V OČENAŠ (4) Pridi k nam tvoje kraljestvo 2. del

Jezus ob koncu svojega zemeljskega poslanstva prizna, da je kralj, a ne od tega sveta. Njegovo poslanstvo je služenje in darovanje. Svoje življenje je daroval za vse nas in nas s svojo krvjo posvetil in včlanil v Očetovo kraljestvo. Sedaj nam on sam daje moč, da bi se to kraljestvo v nas razraslo in utrdilo. Tudi mi smo poklicani, da kraljujemo z ljubeznijo. Ta naj bi bila tista moč, ki nas bo vodila v vsem delovanju in mišljenju. Z odpuščanjem bomo zmagovali, a le če bo on v nas.

Dvainsedemdeset učencev je razposlal in jim naročil, naj oznanjajo: »Spreobrnite se, kajti približalo se je nebeško kraljestvo!« Omenjene besede nam sporočajo, da je premalo, če samo želiš, da bi prišlo Božje kraljestvo. Treba je biti pripravljen in vstopiti. Potrebno je spreobrnjenje, da ga lahko sploh začutimo, da prihaja. Samo čisto srce je sposobno začutiti, da je Božje kraljestvo blizu. Učenci so klicali k spreobrnjenju. To velja tudi za nas. Vsak izmed nas se mora spreobrniti, da bo začutil, da je Božje kraljestvo res že blizu, da je med nami. Spreobrnjenje nam pomaga v sebi odkriti in poživiti čut za Božje. Ko se človeku zgodi spreobrnjenje, se mu odpre poseben pogled na Boga. Bog se človeku lahko približa in lahko ga začuti v srcu.

Božjemu kraljestvu se je treba odpreti. Ni dovolj, da bi samo suho prosil, naj se to utrdi v človeku. Potrebno je odpreti vrata srca na stežaj in pripraviti notranjost. Božje kraljevanje se v človeku lahko zgodi, če mu človek pomaga rasti. No, ne more ga sam večati ali pomnoževati. Lahko pa se potrudi, da mu ne postavlja ovir v rasti. Ko se v človeku utrjuje nebeško kraljestvo, Bog vedno globlje vstopa v človekovo življenje. Postaja dejaven, zato človeka varuje pred hudim. Usmerja ga na pot kreposti. Rast Božjega kraljestva v duši je upodabljanje Jezusa v življenju.

Tudi v svetnem pomenu kraljestva je tako. Kraljevi podaniki kralju plačujejo davek, ta pa jim zagotavlja mirno in varno življenje. Pomaga jim k blagostanju, jih vzgaja in pomaga pri vzgoji njihovih otrok. Ustanavlja šole in podpira umetnost, dá, pomaga dvigati kulturo svojega ljudstva.

Jezus nam v pojmu nebeškega kraljestva ponuja nekaj podobnega, a na duhovnem področju. Vse, ki se odpró Jezusovemu kraljevanju, varuje vsega zlega. Uči jih in jim pomaga, da duhovno rastejo. Vedno bolj jim odpira razum za dojemanje Božjih resničnosti. Pomaga jim živeti varno, da ne bi kdo padel v zanke hudobnega duha, kar bi lahko imelo posledice za človekovo večnost.

p. Branko Petauer

POGLOBIMO SE V OČENAŠ (4) Pridi k nam tvoje kraljestvo 1. del

Jezus nam naroča, naj molimo, da bi k nam prišlo Božje kraljestvo. Toda kaj to pomeni? Danes imamo o kraljestvih bolj slabe izkušnje. V šolah so nam hoteli dopovedati, da je to nekaj preživelega. Kralj nam ne pomeni tega, k čemur nas Jezus vabi, da si želimo.

Jezus je začel svoje delovanje tako, da je oznanjal evangelij kraljestva. On je hotel ljudem sporočiti, da resnično kraljestvo prihaja od Boga. Kraljestva na zemlji nam ne morejo biti za zgled. Oznanjal je drugačno kraljestvo, kraljestvo miru in ljubezni. Božje kraljestvo je drugačno, kot ga poznamo iz zgodovine. Bog ne prihaja nad nas kot despot, ki bi nas pokoril, da mu bomo ubogljivi služabniki. Bog nam prinaša kraljestvo zato, da bi lahko vsak spoznal in doživel svoje dostojanstvo. V Božjem kraljestvu ni vojská, ne nemirov. Bog nam prinaša mir in medsebojno sodelovanje. Njegovo kraljestvo ni od tega sveta, pa vendar ima začetek že tukaj. Zato je prav, da prosimo, da bi se uresničilo prav med nami. Rasti naj bi začelo že tukaj, na zemlji. Božje kraljevanje ni gospodovanje, marveč služenje. Jezus je prišel zato, da bi služil in ne vladal. Toda on kljub temu prinaša in oznanja Očetovo kraljestvo. Bog želi kraljevati v dušah. On hoče biti v duši tisto, kar jo najbolj napolnjuje, kar ji daje polnost vsega.

V Božjem kraljestvu je osnovni zakon ljubezen. Razdajanje je njegova značilnost. Že Bog sam se razdaja, ko se hoče približati vsakemu človeku. Ljubezen ne more gospodovati, ker bi izgubila svoje poslanstvo. Ljubezen lahko samo služi. Razdaja se nesebično in s tem postaja vedno bolj močna. Bolj ko se razdaja, bolj se množi.

V Božje kraljestvo spada tudi spoštovanje vsakega. Bog vsakega človeka ceni in ga pozna po imenu. Pri Bogu nismo številke, tako kot v državnih seznamih. Pri Bogu smo zapisani z imenom. On vedno pokliče po imenu. Ko prosimo, da bi se med nami naselilo njegovo kraljestvo, pravzaprav prosimo, da bi on sam prišel med nas. Njega želimo, da bi bil navzoč v našem življenju.

Vse življenje je rast za Božje kraljestvo in ob koncu je dokončna dopolnitev tega kraljestva za vsakega osebno. Biti z Bogom, je za človeka najboljše prijateljstvo. To nas dviga v duhovne višine, da vedno bolj razumemo, kaj pomeni biti človek. Odkrivati Boga v sebi pomeni, iskati svoje najbolj globoko bistvo. Saj imamo v njem svoj izvor. Božje kraljestvo nam nudi najbolj ugodne pogoje, da v celoti uresničimo svoja teženja. Ob njem jih lahko prečistimo in gojimo samo tista, ki nas najbolj povezujejo z Bogom.

POPOLNA PODARITEV (1)

V spomin na Božjega služabnika Antona Strleta in za duhovno spodbudo začenjamo objavljati njegove članke o popolni podaritvi Devici Mariji, ki so prvikrat izhajali v Srečanjih v letih 1983 in 1984. Tu in tam bo kakšna malenkost podanašnjena, morda pa tudi kaj skrajšano.

˝Zavetnik 20. stoletja˝ – tako označujejo Maksimilijana Kolbeja, ki je bil 10. oktobra 1982 razglašen za svetnika. Ob razglasitvi za blaženega leta 1971 je papež Pavel VI. govoril o njem kot ˝mučencu ljubezni˝ sredi 20. stoletja, ki je zaznamovano s strahoto dveh svetovnih vojn in tako zelo oskrunjeno s pojavi množičnega teptanja človeškega dostojanstva in divjega sovraštva med ljudmi. Ko je 26. septembra 1972 ˝R. Schneider-Stiftung˝, ki se je tedaj preimenovala v ˝M. Kolbe-R. Schneider-Stiftung˝, prvikrat podelila nagrado v počastitev p. Maksimilijana Kolbeja, je evangeličanski teolog W. Nigg v slavnostnem govoru proti koncu dejal:

˝Še naprej smo dolžni premišljevati o tej smrti in povzeti to, kar pri tem čutimo, v enoto.

V smrti p. Kolbeja vidimo odgovor na stisko našega časa. P. Kolbe je, kakor mnogi drugi, pretrpel smrtne mline v Auschwitzu. Imenovati ga junaka iz Auschwitza je prav tako nezadostno kakor govoriti o nadjunaku. Junak je zemeljski pojem. Moral bi se imenovati ´junak vere´, ali še bolje ´svetnik na mejah človeškosti´. V Auschwitzu se je kuhalo brezmejno sovraštvo. Iz mučenja ljudi se je porajalo eno samo čustvo, čustvo onemogle maščevalnosti. In strmenja vredno je, da je p. Kolbe pretrgal satanski krog in premagal sovraštvo … Edinole krščanska ljubezen premaga strah in je sposobna odpuščati tudi najhujše zločine … Ta svetnik je prebil brezkončni krogotok od udarca do vrnitve udarca, od krivde do plačila za to krivdo, in je dosegel nov začetek … Njegovo dejanje je odprlo pot v prihodnost. Nevernih ne moremo spreobrniti z diskusijami – to misliti je naivno – a moremo se brez besede žrtvovati zanje … žrtev p. Kolbeja ni nekakšna stara legenda, marveč sedanja resničnost. Izvršila se je pred našimi očmi in se vrezuje kakor neizbrisen pečat v naše srce.˝

            Čeprav protestant, je W. Nigg v istem govoru tudi jasno povedal, kaj je bilo v življenju p. Kolbeja odločilno: Globoka pobožnost do Marije, tista pobožnost, ki je bila zakoreninjena v nauku sv. Ludvika Motfortskega. Nigg je navedel Kolbejevo željo: ˝Rad bi bil za stvar Brezmadežne, za božjo stvar, zdrobljen v prah. In naj veter raznese ta prah po svetu, da ne bo nič ostalo od mene. Šele tedaj bo daritev mene samega Brezmadežni v polnosti izvršena.˝

            Življenje iz montfortanske popolne podaritve samega sebe Mariji je sv. Maksimilijana privedlo do junaške vere in ljubezni. Ali ni v tem vabilo tudi za nas, naj stopimo na isto pot, da bi kljub vsem oviram dosegli tisto ˝bogastvo veličastne dediščine pri svetih,˝ h kateri nas je poklical Bog v svoji veliki ljubezni (prim. Ef 1,18; 3,18)? Prav v ta namen bomo v vsaki številki tega glasila premišljevali prvine nauka sv. Ludvika Montfortskega o ˝pravi pobožnosti do Marije˝.

Anton Strle