Duhovno silvestrovanje v Stični

Kdor želi v molitvi, petju ter prijateljskem druženju in s polnočnico pričakati in začeti novo leto, naj se nam pridruži. Začetek v sredo, 31. decembra, ob 20.00 v Opatovi kapeli. Konec po polnočnici, zakuski in srečelovu. Prijave niso potrebne, lahko pa prinesete s seboj kaj za zakusko, da delimo med seboj.

ZGODBE ZGODNJEGA CISTERCIJANSKEGA REDA O vitezu, ki so ga duše v vicah rešile iz smrtne nevarnosti

Neki vitez se je posvečal spominu na rajne s pobožno molitvijo k Bogu. Sklenil je, da bo vedno, kadar bo šel preko trga, pred cerkvijo postal in, proti vzhodu obrnjen, skrbno zmolil Očenaš za duše v vicah. Zgodilo pa se je nekoč, da so ga nenadoma obkrožili sovražniki, ki so ga zasledovali, da si je moral v smrtni nevarnosti prav z begom rešiti življenje. Hitro jo je odkuril in pritekel do obzidja, ki je obdajalo pokopališče. Stekel je skozi pokopališče. Medtem ko je tekel, se je spomnil na pobožno navado. Navdajal ga je obup in je premišljeval, ali naj kljub življenjski nevarnosti zmoli molitev za verne duše ali ne. Sklenil je, čeprav v smrtni nevarnosti, da ne bo odtegnil vernim dušam pomoči svoje molitve, ampak, če bo taka božja volja, padel s sulico preboden preko grobov tistih, za katere je molil. Zato se je ustavil, se umiril in, obrnjen proti vzhodu, začel moliti Očenaš s toliko čistejšim občutkom pobožnosti, kolikor bolj je bil prepričan, da ga moli zadnjikrat. Medtem pa so pridrveli njegovi sovražniki z velikimi koraki, polni zavisti in smrtnega sovraštva. Ko so zagledali tega moža, kako spoštljivo je tam stal, so bili prepričani, da je v smrtnem strahu ohromel. Nameravali so vdreti na pokopališče in onečastiti nedotakljivost božje njive, a so nenadoma opazili, kako je oborožena množica napolnjevala pokopališče. Prepričani so, da so to bile duše pokojnih, za katere je molil. Obdale so ga, da je lahko dokončal molitev, ki jo je zanje začel, ga opazovale s svetim navdušenjem in vihtele meče ter sulice proti sovražnikom. Ko pa so ti spoznali nenadno spremembo položaja in grozečo jim množico oboroženih mož, so prestrašeni zbežali. In tisti, ki so prišli, da bi uničili tuje življenje z umorom, so imeli veliko srečo, da so si mogli z begom rešiti življenje. Tisti pobožni molivec pa ni videl o tem dogajanju ničesar. Ko je končal svojo molitev, je zopet začel bežati še hitreje. Začudil se je, da je sploh mogel uiti sovražnikom, ki so mu bili že tako za petami.

Ko sta se nasprotni strani čez čas spravili in vzpostavili mir, sta se zaupno spraševali, oni, zakaj je v smrtni nevarnosti stal tako nepremično, on pa, zakaj so mu prizanesli z življenjem, čeprav so imeli priložnost, da bi ga ubili, in oboji so zvedeli resnico o Gospodovi skrivnosti, ker samo on dela velike čudeže. 

Nekaj podatkov o življenju božjega služabnika duhovnika Antona Strleta

Pri celotnem procesu za beatifikacijo je eno od pomembnih prizadevanj kar najbolj natančno in objektivno spoznati življenje božjega služabnika. Ob poglabljanju v arhivsko gradivo je pri prof. Strletu bilo že do sedaj mogoče zbrati presenetljivo veliko zelo točnih datumov, včasih prav do ure natančno.

Čisto kratko se zaustavimo pri nekaterih pomembnejših dogodkih v njegovem življenju. Prof. Strle se je rodil na god sv. Neže, 21. 1. 1915. Po svetu je divjala prva svetovna vojna. Strle je očeta izgubil zgodaj. Komaj šest let je imel. Zelo pomembno je bilo deseto leto njegovega življenja. Tedaj je na poseben način doživel božjo bližino in ta dogodek je zaznamoval vse njegovo življenje. Sam ga je pojmoval kot izreden dar božje dobrote in usmiljenja. Malo pred njegovim desetim letom pa je prišel v župnijo mlad župnik Janez Pucelj, ki je imel velik vpliv na Strletovo duhovno življenje. V mladem fantu je spoznal tudi veliko nadarjenost in duhovni poklic. Ker je imel Strle pri vpisu v škofijsko gimnazijo v Šentvidu pri Ljubljani že več kot 14 let, je moral napraviti po enem letu privatni izpit čez dve leti gimnazije in pripravil ga je ravno domači župnik Janez Pucelj. Brez njega ne bi bilo nič z gimnazijo.

Po letu in pol obiskovanja gimnazije mu je umrla še mama (8. 1. 1932). Tedaj si je zavestno izbral drugo mater – Marijo, kakor je kasneje sam zapisal. Po končani gimnaziji, ki jo je opravil z odliko, je leta 1936 vstopil v semenišče in bil 29. junija 1941 (na začetku druge svetovne vojne) posvečen za duhovnika. Še pred posvečenjem so ga predstojniki določili za študijskega prefekta v Marijanišču, kjer je bil zadolžen za bodoče učiteljiščnike. Po posvečenju je eno leto bival v semenišču, nato pa je bil ponovno v Marijanišču, tokrat odgovoren za gimnazijce. Tako rekoč čez noč so ga jeseni 1944 poslali v Novo mesto, kjer je prevzel verouk v vseh razredih novomeške gimnazije.

Po vojni je bil trikrat zaprt: Najdaljši je bil drugi zapor. Trajal je točno pet let (1947-1952). Od leta 1952 do začetka leta 1959 je deloval v župniji Planina pri Rakeku, kjer se je ves posvetil dušnemu pastirstvu, vmes pa pridno študiral in pisal, tako da je na izrecno željo škofa Vovka postal profesor na teološki fakulteti, kjer je začel predavati v letnem semestru leta 1957. Leta 1959 se je preselil v Ljubljano in se z vsem srcem posvetil delu na teološki fakulteti, vmes pa je bil od 1963 do konca leta 1965 še neuradni urednik Družine. Ob koncu tedna je do leta 1965 hodil pomagat na različne župnije, od tedaj naprej pa vse do svoje smrti maševat in spovedovat v uršulinsko cerkev, ki je leta 1966 postala župnijska cerkev. Še dan pred smrtjo je v tej cerkvi maševal in spovedoval. Svoje zemeljsko življenje je zaključil 20. oktobra 2003.

p. Andrej Pirš FSO

Evharistični čudež v Buenos Airesu leta 1992-96. Primerjava s čudežem v Lancianu in s svetim sindonom ter sudarijem

Po teh dogodkih je dr. Castañon naročil, naj se laboratorijski izvid, narejen na drobcu hostije iz Buenos Airesa, primerja z analizo čudeža v Lancianu, tudi tokrat ne da bi razkril izvor vzorca. Znanstveniki, ki so naredili to primerjalno analizo, so zaključili, da se oba izvida nanašata na isto osebo in oba pripadala krvni skupini AB+. Ta kri je značilna za moškega, ki se je rodil na Bližnjem Vzhodu. DNK je enak tistemu na svetem sindonu (torinskem platnu) in na sudariju (Veronikinem potnem prtu) v Oviedu na Španskem.

Samo vera v izredni Božji poseg nam lahko da logičen odgovor. Bog želi, da se zavemo njegove resnične navzočnosti v Evharistiji. Evharistični čudež v Buenos Airesu je izreden, znanstveno raziskan in naravno nerazložljiv dogodek. Prek tega znamenja želi Jezus v nas prebuditi živo vero v njegovo resnično navzočnost v sveti Evharistiji, resnično, ne simbolično. Samo z očmi vere, ne z našimi človeškimi očmi, ga lahko vidimo pod podobo posvečenega kruha in vina. V Evharistiji nas Jezus vidi, ljubi in želi rešiti. Nadškof Bergoglio je postal kardinal leta 2001 in ta čudež je bil objavljen po dolgih in temeljitih raziskavah. Dr. Castañon, ki je bil prej ateist, se je spreobrnil in postal katoličan ter pričuje o evharističnem čudežu.

Danes je v cerkvi evharističnega čudeža neprekinjenjo evharistično češčenje. Število obiskovalcev vedno bolj raste. Govorijo tudi o čudežnih dogodkih.

Vsak evharistični čudež je znamenje, ki kaže na resničnost čudežev po vsem svetu, ki se vsak dan dogajajo na naših oltarjih, kjer se kruh in vino spreminjata v resnično poveličano Kristusovo telo in kri.

Povzeto po internetnih poročilih

Evharistični čudež v Buenos Airesu leta 1992-96 Znanstvene analize

Izvedene so bile temeljite znanstvene analize, ne da bi sodelujoči vedeli za izvor tkiva in krvi. Glede na to, da hostija v vodi več let ni razpadla, je msgr. Bergoglio, ki je medtem postal nadškof Buenos Airesa, naročil znanstvene analize. Tisti, ki so jih izvajali, niso vedeli za izvor snovi, ki so jo raziskovali. Analiza je bila najprej izvedena v laboratoriju v Buenos Airesu, kjer so ugotovili, da imata kri in tkivo z belimi in rdečimi krvničkami značilnosti živega človeka z utripajočimi celicami kot da bi bile v srcu.

Leta 1999 so se obrnili na doktorja Ricarda Castañóna Gómeza, znanega bolivijskega nevropsihofiziologa, da izvede dodatne teste na obeh 'primerih', iz leta 1992 in 1996. Dne 6. oktobra 1999 je dr. Ricardo Castañón [Rikárdo Kastanjón] ob navzočnosti nadškofovih predstavnikov odvzel vzorec krvavečega mesa od spremenjene hostije iz leta 1992 in 1996 in ju poslal, kakor sam pripoveduje, v genetični laboratorij Forence Analitycal v San Francisco v Združene države. Dne 28. januarja 2000 so objavili, da so v poslani snovi našli človeški DNK. Potrdili so, da gre za človeško kri z genetskim kodom. Vzorca sta bila poslana tudi Johnu Walkerju na univerzo Sydney v Avstraliji. Ta je ugotovil, da gre za mišične celice in bele krvničke, obojne nepokvarjene. Raziskava je pokazala, da sta bili tkivi vneti in da je oseba, kateri sta pripadali, pretrpela traumo. Leta 2003 je prof. Walker obvestil Castañóna, da poslana vzorca »moreta ustrezati« vnetemu srčnemu tkivu.

Da bi zadevo bolj natančno raziskali, so poslali vzorce enemu največjih strokovnjakov za srčne bolezni in sodnemu izvedencu dr. Fredericu Zugibu v Združenih državah na Kolumbijski univerzi v New Yorku. Njegovo poročilo je nastalo 26. marca 2005:

»Analizirana snov je delček srčne mišice iz stene levega srčnega prekata, blizu srčnih zaklopk. Ta mišica je odgovorna za krčenje srca. Naj spomnim, da levi srčni prekat poganja kri v vse dele telesa. Srčna mišica, ki smo jo analizirali, je v vnetnem stanju in vsebuje veliko število belih krvničk. To dokazuje, da je bilo v trenutku odvzema vzorčnega tkiva srce živo. Prepričan sem, da je bilo srce živo, kajti bele krvničke zunaj živega organizma umrejo, ker potrebujejo živ organizem, ki jih vzdržuje pri življenju. Njihova navzočnost torej potrjuje, da je bilo v trenutku odvzema vzorčnega tkiva srce živo. Vrh tega so bele krvničke prodrle v tkivo, kar kaže na to, da je bilo srce pod močnim stresom, kot da je njegov lastnik utrpel silne udarce po prsih.«

Nihče od raziskovalcev ni vedel, da vzorca pripadata spremenjenima hostijama.

Dva Avstralca, novinar Mike Willesee in odvetnik Ron Tesoriero, sta bila priči te analize. Novinar Mike Willesee spada med najbolj znane novinarje v Avstraliji. Pozneje je postal katoličan. Ker sta poznala izvor vzorčnega tkiva, sta bila osupla nad izjavo dr. Zugiba. Mike Willesee je vprašal znanstvenika, koliko časa bi ostale bele krvničke žive, če bi del človeškega tkiva hranili v vodi. Dr. Zugiba je izjavil, da bi prenehale obstajati v nekaj minutah. Tedaj je novinar razodel zdravniku, da so gmoto, iz katere je bil odvzet vzorec, od leta 1996 dalje hranili mesec dni v navadni in potem tri leta v destilirani vodi in šele potem so leta 1999 odvzeli vzorec za analizo. Dr. Zugiba je, zelo presenečen nad temi dejstvi, izjavil, da tega ne more pojasniti nobena znanstvena razlaga.

Še bolj presenečen je bil, ko je od zdravnika Castañona izvedel, da je analizirani vzorec delček posvečene bele nekvašene hostije, ki se je na skrivnosten način spremenila v krvaveče človeško meso. Osupel nad to informacijo je dr. Zugiba odgovoril: »Kako in zakaj se posvečena hostija lahko spremeni in postane živo človeško bitje, ostane za znanost nepojasnjena skrivnost, ki je povsem onkraj moje pristojnosti.«

Od leta 1996 do 2005 je minilo devet let, v vzorcu pa so se celice še vedno gibale. Bele krvničke v mrtvem mesu razpadejo v 15 minutah.

Evharistični čudež v Buenos Airesu leta 1992-96 Čudežna dejstva

Začelo se je leta 1992 v župnijski cerkvi Svete Marije v trgovskem središču Buenos Airesa v Argentini, v mesecu maju, v istem mesecu, v katerem je Bergoglio postal pomožni škof Buenos Airesa. V petek, 1. maja 1992, so v cerkvi Svete Marije našli dva koščka hostije na tabernakljevem korporalu in ju, po pojasnilu župnika patra Alejandra Pezeta, dali, kakor je navada, v posodico z vodo in to postavili v tabernakelj, a koščka se v vodi nista razgradila, ampak sta začela krvaveti. V nedeljo, 10. maja 1992, so pri večerni maši na pateni zapazili še kaplje krvi.

Dne 15. avgusta 1996, na praznik Marijinega vnebovzetja, je ob 19.00 pater Alejandro Pezet daroval sveto mašo v zgoraj imenovani cerkvi. Po sveti maši ga je neka vernica opozorila na odvrženo hostijo, ki je ležala pri vhodu v cerkev. Šel je tja in našel onečaščeno hostijo. Položil jo je v posodico z vodo in vse skupaj shranil v tabernakelj v kapeli Najsvetejšega.

V ponedeljek, 26. avgusta, je na svoje veliko presenečenje videl, da se je hostija spremenila v krvavo meso. Obvestil je nadškofa Antonia Quarracina, ki je naročil, naj se zadeva ohrani v tajnosti, se fotografira in zapiše. Poročilo o vsem tem je bilo poslano v Rim. Posnetki, narejeni 6. septembra, jasno kažejo, da se je hostija, ki se je spremenila v košček krvavega mesa, tudi zelo povečala. Nato je ostala več let v tabernaklju in tudi dejstvo samo je ostalo v strogi tajnosti. 

VEČ IN BOLJE MOLITI (10) Molitev in ljubezen do bližnjega

Ko sta prva dva človeka Armstrong in Aldrin 21. junija 1969 stopila na luno, se je Aldrin tudi obhajal. Po obhajilu pa je molil. V svoj dnevnik je zapisal:

"Zatopil sem se v molitev, a nisem molil ne zase ne za svojo družino. Molil sem za vse ljudi in za srečno prihodnost naše zemlje. Človek na zemlji mora doseči mir, a ne samo mir na bojnem polju, najprej ga mora doseči v lastnem srcu. Zavedati se mora, da tvorimo na zemlji eno samo človeško skupnost, nad katero ne bi smel gospodovati nihče drug kakor le Bog."

Molitev za naše brate in sestre je velik dar, s katerim jih obdarujemo. Jezus je molil za vse človeštvo. Že pred njim so duhovni voditelji starozaveznega Božjega ljudstva pogosto molili za svoje ljudstvo. V Cerkvi je polno molitev, v katerih se obračamo na Boga za potrebe vseh ljudi. Velik pomen imajo kontemplativni redovniki in redovnice, ki živijo bolj skrito življenje ter za Cerkev in svet veliko molijo. Ker so blizu Kristusu v molitvi, so mu blizu tudi sredi trpečega človeštva.

Molitev drug za drugega je odlična oblika izkazovanja medsebojne ljubezni. Pri njej pride lepo do izraza občestvo svetih. Molitev doseže žive in pokojne. Mi molimo zanje, oni molijo za nas. Tako je molitev v službi medsebojne ljubezni. Anselm Grün v knjižici Molitev in spoznavanje samega sebe lepo pravi:

"Če molimo drug za drugega, odkrijemo, da smo v globini povezani z vsemi ljudmi. Spoznamo, da je vse temno, kar vidimo v bližnjem, tudi v nas; izgine težnja, da bi krivdo valili na druge. Tudi mi smo krivi, da je bližnji tak, kakršen je ... Kdor poskuša gledati bližnjega v Božji luči, kot človeka, ki ga Bog ljubi, preneha projicirati nanj svoje napake in slabosti. Molitev za druge je res učinkovito sredstvo, da s tem prenehamo in da resnično spoznamo svojo notranjost. Vodi nas tudi k boljšemu spoznavanju in razumevanju drugih ljudi, ne da bi jih obsojali."

Naša molitev koristi našim bratom in sestram tudi zato, ker nam samim pomaga, da jim z večjo zavzetostjo služimo. Če molimo na pravi način, ne rastemo le v ljubezni do Boga, ampak tudi v ljubezni do bližnjega. Zato molitev ni v prvi vrsti iskanje lastne sreče in še manj trenutnega ugodja. Čim bolj bo naša molitev nesebična, tem bolj bo tudi nas same osrečevala. Kdor za človeštvo dviga roke k molitvi, je največji dobrotnik človeštva.

Neka mati je povedala: "Brez molitve ne bi bila to, kar sem, moj mož to, kar je, moji otroci to, kar so! Pa ne mislim s tem le na svojo in našo molitev, temveč tudi na molitev vseh, ki molijo zame in za našo družino. Nikoli jim ne bom zadosti hvaležna."

Molitev nas usposablja, da laže prenašamo različne krivice. Sv. Dorotej pravi: "Kdor je v molitvi ali kontemplaciji, z lahkoto prenaša brata, ki ga zmerja, in ostane miren."

Neka redovnica je zapisala:    "Počasi sem odkrila vrednost molitve za tiste, ki mi nasprotujejo ali mi delajo krivico, ki so mi zoprni. Laže jim odpuščam, laže sem iskrena do njih. Molim pa tudi za tiste, ki trpijo zaradi mene, zaradi moje nepozornosti, premajhne ljubezni."

Vemo, da je vera brez del mrtva. Vero in molitev kot hčerko vere morajo zato spremljati dobra dela. Prava molitev vodi k dejavnosti. Zato je še kako pomembno, kar pravi Pronzato v knjigi Rad bi molil: "Če si molil za mir, trudi se, da boš okrog sebe ustvarjal mir, slogo in vzajemnost. Če si molil 'pridi k nam tvoje kraljestvo,' zavihaj si pogumno rokave in začni graditi to kraljestvo. Če si molil za pravico, moraš postati pravičen. Če si molil za trpeče, ne pozabi, da te čakajo ... Kdor tvega, da gre molit v cerkev, mora priti ven spremenjen, drugačen, z eno besedo, spreobrnjen.'"

Bernanos je zapisal: "Čudovito je to, kako se moje mišljenje spreminja, kadar molim."

Za dobro molitev je potrebno, da odpustimo vsem ljudem. Če je naš odnos do človeškega ti neurejen, ne bo mogel biti v redu z Božjim Ti. Z odpuščanjem uresničujemo, kar zagotavljamo v očenašu: "Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom." Prav je, da posnemamo Jezusa, ki je na križu molil za svoje sovražnike: "Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo" (Lk 23,34).

Jezusovo naročilo, da se je treba pred daritvijo spraviti s sprtim bratom, velja tudi za molitev:

"Če torej prineseš svoj dar k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj proti tebi, pusti dar tam pred oltarjem, pojdi in se prej spravi z bratom, potem pa pridi in daruj svoj dar" (Mt 5,23 s).

Sv. Nil (u. ok. 430) pravi: "Vse, kar v sovraštvu narediš bratu, ki te je žalil, bo med molitvijo vstalo v tvojem srcu."