Neki vitez se je posvečal spominu na rajne s
pobožno molitvijo k Bogu. Sklenil je, da bo vedno, kadar bo šel preko trga,
pred cerkvijo postal in, proti vzhodu obrnjen, skrbno zmolil Očenaš za duše v
vicah. Zgodilo pa se je nekoč, da so ga nenadoma obkrožili sovražniki, ki so ga
zasledovali, da si je moral v smrtni nevarnosti prav z begom rešiti življenje.
Hitro jo je odkuril in pritekel do obzidja, ki je obdajalo pokopališče. Stekel
je skozi pokopališče. Medtem ko je tekel, se je spomnil na pobožno navado. Navdajal
ga je obup in je premišljeval, ali naj kljub življenjski nevarnosti zmoli
molitev za verne duše ali ne. Sklenil je, čeprav v smrtni nevarnosti, da ne bo
odtegnil vernim dušam pomoči svoje molitve, ampak, če bo taka božja volja,
padel s sulico preboden preko grobov tistih, za katere je molil. Zato se je
ustavil, se umiril in, obrnjen proti vzhodu, začel moliti Očenaš s toliko
čistejšim občutkom pobožnosti, kolikor bolj je bil prepričan, da ga moli
zadnjikrat. Medtem pa so pridrveli njegovi sovražniki z velikimi koraki, polni
zavisti in smrtnega sovraštva. Ko so zagledali tega moža, kako spoštljivo je
tam stal, so bili prepričani, da je v smrtnem strahu ohromel. Nameravali so
vdreti na pokopališče in onečastiti nedotakljivost božje njive, a so nenadoma
opazili, kako je oborožena množica napolnjevala pokopališče. Prepričani so, da
so to bile duše pokojnih, za katere je molil. Obdale so ga, da je lahko
dokončal molitev, ki jo je zanje začel, ga opazovale s svetim navdušenjem in
vihtele meče ter sulice proti sovražnikom. Ko pa so ti spoznali nenadno
spremembo položaja in grozečo jim množico oboroženih mož, so prestrašeni
zbežali. In tisti, ki so prišli, da bi uničili tuje življenje z umorom, so
imeli veliko srečo, da so si mogli z begom rešiti življenje. Tisti pobožni
molivec pa ni videl o tem dogajanju ničesar. Ko je končal svojo molitev, je
zopet začel bežati še hitreje. Začudil se je, da je sploh mogel uiti
sovražnikom, ki so mu bili že tako za petami.
Ko sta se nasprotni strani čez čas spravili in
vzpostavili mir, sta se zaupno spraševali, oni, zakaj je v smrtni nevarnosti
stal tako nepremično, on pa, zakaj so mu prizanesli z življenjem, čeprav so
imeli priložnost, da bi ga ubili, in oboji so zvedeli resnico o Gospodovi
skrivnosti, ker samo on dela velike čudeže.