Molitev in žrtve za grešnike

Pri vseh angelovih in Marijinih sporočilih v Fatimi je značilen velik poudarek na molitvi za grešnike. Marija je bila zaskrbljena, ko je gledala prihodnost človeštva, ki je vedno bolj opuščalo molitev.

To velja še posebej za danes. Klečanje pred tabernakljem in sploh pri molitvi so ljudje nadomestili s sedenjem pred televizorjem in računalnikom. Televizijski programi so izpodrinili družinsko molitev. V dokumentu Slovenske škofovske konference Pridite in poglejte je molitev zelo naglašena: »Zavedamo se, da Slovenci malo molimo. Vsi skupaj smo povabljeni v šolo molitve, v kateri bomo odkrivali njen smisel in bistvo, pa tudi različne načine.« Med primeri ukrepov v Dodatku takoj na začetku beremo: »Več in bolje moliti.«

Ljudje so se obračali na fatimske pastirčke z različnimi prošnjami, Lucija pa jih je posredovala nebeški Gospe. Večinoma so bile to prošnje za ozdravljenje bolnikov in za spreobrnjenje grešnikov.

V tretjem prikazanju je Marija pastirčkom naročila, naj svojim žrtvam pridružijo naslednjo molitev:

»O Jezus, to je iz ljubezni do Tebe, za spreobrnjenje grešnikov in v zadoščenje za grehe, storjene zoper Marijino brezmadežno Srce.«

Pri četrtem prikazanju je nebeška Gospa poleg žrtev izrazito poudarila molitev za grešnike kot rešilno sredstvo za njihovo zveličanje:

‘Molite, veliko molite in delajte žrtve za grešnike. Veliko duš namreč gre v pekel, ker ni nikogar, ki bi se zanje žrtvoval in molil zanje.’

Klic Fatime je klic k poglobljeni molitvi. Bog je navezal svojo milost, ki je potrebna za naše zveličanje, na molitev. Marija kot Mati Cerkve želi, da bi njena Cerkev globoko zadihala prav po molitvi. Preprosti fatimski otroci so nam stalen opomin, da mora biti naša molitev apostolska, da mora neprestano podpirati novo evangelizacijo, ki bo vodila do temeljitega spreobrnjenja. Po Fatimi nam Jezus danes oznanja: »Spreobrnite se, kajti nebeško kraljestvo se je približalo« (Mt 4,17).

Odslej pastirčki niso sprejemali samo trpljenja, ki jim ga je pošiljal ali dopuščal Bog, ampak so si ga tudi sami nalagali. Bili so izredno iznajdljivi, junaški in vztrajni. Za spreobrnjenje grešnikov so združevali molitve in žrtve. Grozo zbujajoč pogled v pekel 13. julija jih je stalno spodbujal, da se žrtvujejo do skrajnih moči.

Ljudje dolgo niso vedeli za skrite žrtve fatimskih pastirčkov, ker so se ti ravnali po Jezusovem načelu: »Glejte, da svoje pravičnosti ne boste izkazovali pred ljudmi, da bi vas videli, sicer ne boste imeli plačila pri svojem Očetu, ki je v nebesih« (Mt 6,1).

Jezus je navedel tri primere, pri katerih naj bi še posebej pazili, da bi jih ne izvrševali zato, da bi nas ljudje hvalili: dajanje miloščine, molitev in post (prim. Mt, 6,1–18).

Lucija v prvem Spominu piše, kako jo je nekoč Jacinta vprašala:

»Zakaj ne smemo povedati, da je tista Gospa rekla, naj delamo pokoro za grešnike?«

»Da nas ne vprašajo, kakšne žrtve delamo,« je pojasnila Lucija.

p. Anton

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI FATIMA – OKNO UPANJA (21) Četrto prikazanje nebeške Gospe 19. avgusta Veliko duš gre v pekel

Kljub županovemu namenu, da prepreči avgustovsko prikazanje, se je Marija ta mesec prikazala trem pastirčkom v kraju Valinhos, in sicer v nedeljo, 19. avgusta, sredi popoldneva. Lucija se je pred pašo udeležila pozne maše v Fatimi. Jacinta tistega dne ni šla na pašo, da ji je mama umila glavo. Namesto nje je skupaj s Frančiškom in Lucijo odšel njen enajstletni brat Janez. Odpravili so se šele po kosilu, zato so pasli v bližnjem kraju Valinhos.

V najstarejšem zapisu, eno leto po dogodku, je župnik opisal okoliščine Marijinega prikazanja, na podlagi Lucijinega poročila, takole:

»Dne 21. 8. je prišla k meni deklica Lucija in mi rekla, da dne 13., ko jo je upravitelj odpeljal v Vilo Novo de Ourém, kjer je ostala do petnajstega, ni videla nič posebnega. V nedeljo 19. 8. je gnala ovce na pašo v Valinhos v družbi bratranca Frančiška in njegovega starejšega brata Janeza. Ko je ozračje postalo podobno ozračju, v kakršnem se navadno prikaže Gospa, je prosila Janeza in mu ponudila novec, da je šel poklicat Jacinto, ki je bila doma pri starših. Kmalu po njenem prihodu se jim je nad črniko prikazala Gospa, ki so jo videli vsi trije razen Janeza.«

Lucija v četrtem Spominu poroča:

»Ko sem v družbi Frančiška in njegovega brata Janeza šla k ovcam v kraj Valinhos, sva čutila, da se je bližalo in naju obdajalo nekaj nadnaravnega. Ker sva domnevala, da se nama bo prikazala naša Gospa, nama je bilo žal, da Jacinte ni bilo z nama. Zato sva prosila brata Janeza, naj jo gre iskat. Ker ni hotel iti, sem mu ponudila dva vintena in je le stekel. Medtem sva s Frančiškom videla odsev svetlobe, ki smo mu rekli blisk. Pritekla je Jacinta in trenutek za tem smo videli našo Gospo nad črniko.

‘Kaj hočete od mene?’

‘Hočem, da še naprej prihajate v Covo da Iria na 13. dan in še naprej vsak dan molite rožni venec. Če vas ne bi bili odpeljali v Vilo Novo de Ourém, bi bil čudež izrazitejši. V zadnjem mesecu bom naredila čudež, da bodo vsi verjeli.’

'Kaj hočete, da naredimo z denarjem, ki ga ljudje pustijo v Covi da Iria?'

'Napravite dvoje nosil: ena nosi ti z Jacinto in še z dvema belo oblečenima deklicama, druga naj nosijo Frančišek in še trije dečki. Denar, ki se nabere na nosilih, naj se porabi za praznik naše rožnovenske Gospe. Kar ostane, je za zidavo kapele, ki naj jo postavijo tukaj.'

‘Rada bi Vas prosila, da ozdravite nekatere bolnike.’

‘Da, nekatere bom ozdravila še to leto.’

In z bolj žalostnim izrazom:

‘Molite, veliko molite in delajte žrtve za grešnike. Veliko duš namreč gre v pekel, ker ni nikogar, ki bi se zanje žrtvoval in molil zanje.’

In kakor po navadi se je začela dvigati proti vzhodu.«

Navzoči Frančiškov in Jacintin brat Janez ni videl ničesar, slišal pa je šum kakor od rakete. Lucija in Jacinta sta s hrastiča, nad katerim se je prikazala Marija, utrgali vejico za spomin. Jacintin oče je poročal: »Po cesti vidim prihajati Jacinto, ki od veselja poskakuje in drži v roki vejico hrastiča. Ko je stopila v hišo, sem zavohal tako fin parfum kakor nikoli v življenju.

'O Jacinta, kaj prinašaš?'

'Vejico črnike iz Valinhosa, kjer se je naša Gospa pravkar prikazala.'

'Pokaži mi jo!'

Prijel sem vejico in povohal, pa nisem nič čutil. Parfum je že izginil.«

Lucijina sestra Terezija je poročala, da sta ob času prikazanja skupaj z možem opazila spremembo v ozračju – podobno kakor 13. avgusta – čeprav sta bila precej oddaljena od kraja prikazanja v Valinhosu.

Ikona Device Marije in ruska častnika

V času ruske okupacije na Poljskem, pod ruskim komunističnim režimom, sta v neki lepo urejeni hiši nekega mesta stanovala dva ruska oficirja. Lastnica je imela dva sina. Vselila pa sta se na silo tudi dva častnika. V eni od teh sob je bila na steni prelepa ikona Device Marije z otrokom Jezusom. Ta ikona je bila gospe Waldner, lastnici, zelo ljuba. Ikona je bila spomin na njene prednike.

Nekega dne, ko častnikov ni bilo doma, je ikono vzela iz sobe in jo nadomestila z drugo sliko. Na njeno presenečenje jo je prišel vprašat oficir, kje je ikona:"Država je res neverna, toda midva nisva enakega mnenja in moliva pred to ikono kot to delajo po vseh družinah. Kristjani v Rusiji smo ohranili milijone ikon, pred katerimi molimo k Devici Mariji in tako ohranjamo vero svojih prednikov svete Rusije.«

Fr. Albert Pfleger, Fioretti della Vergine Maria

Aparecida, druga največja božjepotna Marijina cerkev na svetu

Naša Gospa iz Aparecide v Braziliji praznuje svoj praznik 12. oktobra. Nahaja se v Sao Paolu, glavnem mestu Brazilije. Marija iz Aparecide je bila razglašena za Kraljico Brazilije leta 1929. To je bilo pod papeževanjem Pijem XI. Podoba je iz pečene gline, višine 40 cm. Najdena je bila leta 1717 v reki Paraiba. Kip je bil obnovljen leta 1978 po nekem atentatu, ki je podobo razbil na več kosov.

Marija iz Aparecide je bila slovesno okronana 8. septembra 1904. Je zelo obiskano marijansko svetišče. Obiskuje jo množica vernikov in jo kličejo Brezmadežna Devica Marija iz Aparecide.

To po številu obiskov drugo največje svetovno svetišče je obiskal papež Janez Pavel II. leta 1980, sedanji papež Frančišek pa leta 2013.

Nobeno človeško bitje ni bliže Jezusu kot Devica Marija

Nosila ga je in ga podarila svetu. Dala mu je svoje poteze: zagotovo ji je bil podoben. Ljubila ga je, kot mati ljubi svojega otroka, svojega prvorojenca, svojega edinca. Bila je njegova vzgojiteljica. Ona ga je naučila čudovite molitve izraelskega ljudstva. Neka žena je nekoč dejala Jezusu: »Blagor telesu, ki te je nosilo in prsim, ki so te dojile!« (Lk 11,27). Ta poklon velja tudi Cerkvi in vsakemu kristjanu. Marija je bila Jezusova vzgojiteljica in Jezus je bil njen Učitelj. Marija je bila v njegovi šoli, ko je poslušala njegove besede, opazovala njegova dejanja ter jih hranila in premišljevala v svojem srcu. Bila je prva in najodličnejša kristjanka, ki je resnično zaslužila besede svojega Sina: »Še bolj blagor tistim, ki Božjo besedo poslušajo in jo ohranijo«(Lk 11,28).

škof Jean Paul Vincent

Zvonovi zvonijo, premilo pojo

Še danes, dva meseca po romanju v Lurd, mi odmevajo tisočeri glasovi ljudi, ki so se prišli priklonit, zahvalit, prosit našo Mater Marijo v ta prečudovit kraj ob vznožju Pirenejev. Že med samo vožnjo sem se Gospodu zahvaljevala za vse prejete milosti, za čudovito pot, ki je prežeta z molitvijo, petjem, pogovori, medsebojnim spoznavanjem in spoznavanjem krajev, mimo katerih smo se peljali, in svetnikov, ki so v njih živeli. Bilo mi je jasno, da me je na to romanje poklicala Marija. Vseskozi sem jo spraševala, zakaj, kaj pričakuje od mene? Prosila sem jo, naj mi izprosi pri Bogu razsvetljenje Svetega Duha, da bom dojela, s kakšnim namenom me je poklicala na to Božjo pot, in čakala na odgovor.

Obiskali smo Avignon, ogledali smo si kraje, ki so povezani z življenjem sv. Bernardke, imeli smo sv. maše v Rožnovenski baziliki, pri votlini prikazovanj z mladim lurškim škofom, v Baziliki Brezmadežnega spočetja; poslušali smo čudovita predavanja prof. Antona Štruklja, premišljevali smo v tihoti pred Najsvetejšim, udeležili smo se marijanske procesije, križevega pota, imeli smo priložnost za osebne pogovore, spoved. Na tem milostnem kraju smo zadnji dan duhovnih vaj s čistimi srci obnovili posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu. Po želji smo se lahko tudi okopali v lurški vodi. Seveda ni manjkalo tudi prostega časa za nakup spominčkov, počitek ali kavico.

Marijanske procesije so me navdajale s čudovitimi občutki, od tega da hodiš za Marijinim kipom, za bolniki vsega sveta, za slovensko zastavo, ki v tebi oživi občutek pripadnosti slovenskemu narodu, za transparentom z Jezusovim in Marijinem Srcem, ki nas grejeta z največjo ljubeznijo, svečke, petje, rožni venec v različnih jezikih. Ko pa zaslišiš na tem velikem trgu, pesem Zvonovi zvonijo v materinem jeziku, se ti zarosijo oči. Hvala našim pogumnim duhovnikom, ki so odšli zastopat Slovenijo s svojimi čudovitimi glasovi in so tudi zmolili Zdravo Marijo.

Popoldne na spravni dan, ko smo lahko vsi obhajali zakrament sprave, smo imeli sv. mašo s prejemom Jezusovega telesa in krvi ter možnostjo pridobitve popolnega odpustka. O ko bi ga le bila vredna prejeti! Srečen tisti, ki dobi popolni odpustek in takoj za tem umre. Po prejemu Kristusovega telesa in krvi se zahvaljujem Gospodu in prosim Marijo, naj mi razkrije, zakaj me je poklicala v ta tako oddaljeni in sveti kraj, in povrh vsega še s tolikimi Bogu posvečenimi ljudmi? Kaj želi od mene? Prosim in molim, premišljujem.

»Čestitam Vam na novem materinstvu!« mi, na moje veliko presenečenje, reče duhovnik po osebnem pogovoru. Pozneje sem v pogovoru s še drugimi udeleženci duhovnih vaj izvedela več o pomenu njegovih besed, o pomenu duhovnega materinstvu znotraj Cerkve ter o molitvi in žrtvi za duhovne poklice. To je odgovor! Zaobljubim se lurški Materi Božji, da bom do konca življenja molila in se žrtvovala za duhovnike in nove duhovne poklice. Zato me je torej poklicala! Želela mi je približati življenje duhovnikov, ki sem jih na tem romanju bolje spoznala. Vzljubila sem te naše pastirje in njihovo čudovito poslanstvo. Mnogo je ljudi, ki duhovnike obsojajo, namesto da bi molili zanje, saj samo po njihovih posvečenih rokah lahko prejemamo Jezusa, ki je hrana za življenje in pot v večno življenje.

Romanje in duhovne vaje so bile resnično čudovita izkušnja, lahko rečem: nebesa na zemlji. Bogu se neprestano zahvaljujem za vse vas, dragi romarji, čisto vsak je nekaj prečudovitega, za vse milosti, ki smo jih vsi prejeli, ne le jaz, vsi. Jezus, Marija, hvala Vama za to prelepo življenjsko izkušnjo! Bogu hvala! Bogu hvala!

Vesna Vračko

ČEŠČENJE NAJSVETEJŠIH SRC Pogovori z Jezusom (10) Sem največji duhovni zaklad in biser

Predragi moj učenec, ko sem oznanjal evangelij, sem povedal tudi dve priliki: o skritem zakladu in o dragocenem biseru. Neki človek je našel na njivi zaklad. Od veselja nad njim je šel in prodal vse, kar je imel, in kupil tisto njivo. Trgovec je iskal lepe bisere. Ko je naletel na dragoceni biser, je prodal vse, kar je imel, in ga je kupil. Zaklad in biser sta bila za ta dva človeka tako dragocena, da sta prodala vse svoje imetje in ju kupila. Tako človek ravna pri materialnih dobrinah.

Hočem, da bi tako ukrepal predvsem tedaj, ko gre za duhovne vrednote. Pripravljen bi moral biti 'prodati vse' in se vsem oviram odpovedati, da si jih pridobi. Takšna vrednota je moja daritev, saj se v njej jaz sam osebno skupaj z vso Cerkvijo darujem nebeškemu Očetu.

Ali je sveta Evharistija zate največji duhovni zaklad in najdragocenejši duhovni biser? Kjer je namreč tvoj zaklad, tam bo tudi tvoje srce.

Drugi vatikanski koncil uči: Presveta Evharistija vsebuje ves duhovni zaklad Cerkve, Kristusa samega, naše velikonočno jagnje in živi kruh, ki s svojim mesom, po Svetem Duhu oživljenim in oživljajočim, daje ljudem življenje.

Če boš na sveto Evharistijo tako gledal, se boš potrudil, ne samo da se je boš redno udeleževal, ampak boš pri njej tudi z veseljem in dejavno sodeloval. 

Moj Učitelj, pomagaj mi, da se odpovem vsemu, kar me ovira, da bi te sprejel za svoj največji duhovni zaklad in najdragocenejši biser. Naj bo moje srce preprosto in ponižno ter naj ne bo nepravilno navezano za zemeljske reči. Vedno se hočem zavedati svoje majhnosti in grešnosti. Naj bosta moj razum in srce odprta za resnico, ki nas presega. Pomagaj mi, da nikoli ne bom podoben tistim učencem, ki so ob tvoji napovedi Evharistije godrnjali in razočarani odhajali. Skupaj z apostolom Petrom in mnogimi zvestimi hočem tudi jaz izpovedati: Gospod, h komu naj gremo? Besede večnega življenja imaš.