Srečanja častilcev Jezusovega in Marijinega Srca v letu 2014

Mesečna srečanja bodo v Opatovi kapeli v Stični na zadnji petek v mesecu ob 20.00: 31. oktobra, 28. novembra in 31. decembra.

Sirski narod posvečen Mariji

Prvega decembra 2013 je sirski maronitski nadškof iz Damaska msgr. Samir Nassar v Irijski globeli posvetil sirski narod Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Posvetilno molitev je zmolil na kolenih pred Marijinim kipom po skupni molitvi rožnega venca v kapelici prikazovanj. Msgr. Samir je dejal: »Prišel sem, da bi Fatimski Mariji posvetil sirski narod in da bi spodbudil k molitvi za mir, za mir v Siriji in po vsem svetu«. Že med molitvijo rožnega venca, msgr. Samir je molil zadnjo desetko, je povedal, da je prišel posvetiti Sirijo Fatimski Mariji, ki je »sopotnica na križevem potu« preganjanega sirskega ljudstva. Dejal je: »Na tej zemlji smo romarji proti nebeškemu kraljestvu, tega ne smemo nikoli pozabiti, vztrajno vas prosim molite za mir v Siriji«. Nato je nadškof daroval sveto mašo v cerkvi Svete Trojice. Na začetku je rektor svetišča p. Carlos Cabecinhas prosil navzoče, naj molijo »za mir v svetu in na poseben način za mir v Siriji, za Cerkev v Siriji in za narod, ki je izmučen od dolgotrajne civilne vojne.« 

Upoštevanje fatimskih sporočil nas vodi k večni sreči v nebesih

1.Že angelovo razodetje leta 1916 je tesno povezano s končnim ciljem človeka ter z njegovo večno srečo v nebesih. Pri prvem angelovem prikazanju so v njegovi molitvi zelo v ospredju tri Božje kreposti, ki vodijo naravnost k Bogu. Molitev je izrazito apostolsko usmerjena: Moj Bog, verujem vate, molim te, upam vate in te ljubim nadvse. Prosim te odpuščanja za tiste, ki ne verujejo, ne molijo, ne upajo in te ne ljubijo. Tu angel in pastirčki prosijo odpuščanja za tiste, ki ne verujejo, ne molijo, ne upajo in Boga ne ljubijo. Brez Božjega odpuščanja namreč ne morejo priti v nebesa.

2.Številne molitve in žrtve pastirčkov so usmerjene na reševanje grešnikov za večnost. Ko bomo po smrti prišli k Bogu, bomo spoznali, koliko ljudi so s svojimi molitvami in žrtvami ter češčenjem Marijinega brezmadežnega Srca prav fatimski pastirčki rešili za nebesa.

Pastirčke je a)angel takoj od začetka napotil k apostolski dejavnosti, k reševanju ljudi za nebesa, in sicer najprej z molitvijo zanje. Tako so tudi sami rastli v ljubezni, ne le do Boga, ampak tudi do bližnjega.

b)Nebeška Mati je že pri prvem prikazanju, 13. maja 1917, pastirčkom povedala, da je iz nebes, in je tudi njim zagotovila, da bodo prišli tja. Za Frančiška je dodala, da mora zmoliti še veliko rožnih vencev. To naročilo velja za vsakega izmed nas. Prav je imel sv. Alfonz Marija Ligvorij, ko je rekel: »Le tisti zna prav živeti, kdor zna prav moliti. Kdor bo molil, se bo zveličal; kdor ne bo molil, se bo pogubil.«

Ob Marijinem zagotovilu Luciji, da bo prišla v nebesa, je ta povedala: »Notranje veselje, ki sem ga tedaj občutila, je bilo nepopisno.« Podobno se je izrazil že sv. Pavel, ko je rekel, da »oko ni videlo in uho ni slišalo in v človekovo srce ni prišlo, kar je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo« (1 Kor 2,9).

Marija nas hoče opomniti na 1)nujnost molitve. Z njo rastemo v veri, upanju in ljubezni ter se povezujemo z Bogom, ki je naš zadnji cilj in smisel vsega našega življenja. Z molitvijo učinkovito pomagamo tudi tistim, ki so na Boga pozabili, da se spreobrnejo in pridejo v nebesa.

Posebno zveličavna je 2)molitev, ki je povezana z žrtvijo, darovano Bogu iz ljubezni do njega in do ljudi. Fatimske pastirčke so večkratne Marijine prošnje, in še posebej videnje pekla (13. julija 1917), močno spodbudile k reševanju ljudi za nebesa. V ta namen so veliko molili in se žrtvovali. Nobena žrtev jim ni bila pretežka. S tem so se posvetili, saj je Frančiška in Jacinto že leta 2000 sv. Janez Pavel II. razglasil za blažena, za Lucijo pa se je tudi že začel postopek. Prilik za žrtev ni treba iskati, saj nam vsak dan prinese kaj težkega, pri čemer se mora izkazati naša potrpežljivost. Že poklicne in stanovske dolžnosti so dostikrat povezane s križem.

V večnosti bomo spoznali, koliko ljudi je Bog rešil za nebesa na podlagi naših molitev in žrtev. Marija je vidce večkrat prosila, naj prenašajo trpljenje in si nalagajo žrtve v zadoščenje za grehe in kot prošnjo za spreobrnjenje grešnikov. Posebno pretresljive so njene besede 19. avgusta 1917: »Molite, veliko molite in delajte žrtve za grešnike. Veliko duš namreč gre v pekel, ker ni nikogar, ki bi se zanje žrtvoval in molil zanje.«

3. Ljudi ne rešujemo za nebesa le z molitvijo in žrtvijo, ampak tudi s češčenjem Marijinega brezmadežnega Srca. Nebeška Mati je 13. julija 1917 otrokom pokazala pekel zato, da bi se vsi ljudje zavzeli za to, da bi po smrti prišli k Bogu in naši Materi Mariji v nebesa. Videnje pekla je trajalo samo trenutek. Takoj nato je Marija otrokom dejala: »Videli ste pekel, kamor gredo duše ubogih grešnikov. Da bi jih rešil, hoče Bog na svetu vpeljati pobožnost do mojega brezmadežnega Srca.«

Že pri drugem prikazanju je Marija obljubila zveličanje tistim, ki se bodo oklenili pobožnosti do Marijinega brezmadežnega Srca. Celótno besedilo, s katerim se je Marija obrnila na Lucijo, se glasi: »Ti pa ostaneš tu še nekaj časa. Jezus hoče s tvojim sodelovanjem doseči, da me bodo ljudje spoznali in ljubili. Na svetu hoče vpeljati pobožnost do mojega brezmadežnega Srca. Tistemu, ki se je bo oklenil, obljubim zveličanje. Te duše bo Bog ljubil kakor cvetlice, s katerimi krasim njegov prestol.«

Češčenje Marijinega brezmadežnega Srca je torej zelo pomembno sredstvo za reševanje ljudi za nebesa. K temu češčenju spada a)posvetitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu, ki je najodličnejša oblika Marijinega češčenja, če je uresničena v pristnem krščanskem življenju. To je življenje iz vere, upanja in ljubezni. Na naših srečanjih v Stični na zadnji petek v mesecu in na fatimskih dnevih trinajstega v mesecu, od maja do oktobra, vedno obnovimo to posvetitev skupaj s posvetitvijo presvetemu Jezusovemu Srcu.

K češčenju Marijinega brezmadežnega Srca spada tudi b)zadostilna pobožnost petih prvih sobot. Dne 10. decembra 1925 se je Marija prikazala Luciji s srcem, obdanim s trni, ki pomenijo naše grehe. Obljubila je, da bo ob smrtni uri stala ob strani z vsemi potrebnimi milostmi za zveličanje tistim, ki bodo opravili pobožnost petih prvih sobot na fatimski način. K temu načinu spadajo: spoved, sveto obhajilo, molitev enega dela rožnega venca in četrturno premišljevanje ene ali več skrivnosti rožnega venca; vse to v zadoščenje Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Prvosobotna pobožnost nas usmerja v nebesa in nas uči, kako naj živimo, da jih bomo dosegli. Če resno sodelujemo, nam Devica Marija zagotavlja vse milosti, ki so potrebne za zveličanje.

Marsikje prvosobotna pobožnost ni organizirana na župniji. Vendar jo lahko vsak sam opravi in z njo začne katero koli prvo soboto v mesecu ter vztraja pet zaporednih prvih sobot. Pri premišljevanju posameznih skrivnosti nam pomagajo knjižice, v katerih so posamezne skrivnosti razložene. Počasi s premislekom beremo njihovo vsebino. Čeprav je najboljše, da vse to izvršimo v cerkvi, vendar lahko prvosobotno pobožnost opravimo tudi doma, zlasti bolniki in ostareli.

Naj nas junaški zgled fatimskih vidcev glede molitve, žrtve in češčenja Marijinega brezmadežnega Srca spodbudi, da bomo tudi mi z molitvijo in žrtvijo ter češčenjem Marijinega brezmadežnega Srca reševali ljudi za nebesa. S tem bomo največ prispevali k zmagi Marijinega brezmadežnega Srca.

p. Anton

Sestra Lucija o rožnem vencu

Sestra Lucija je v svoji zadnji knjižici Moj pogled na Sporočilo po preteku časa in dogajanj med drugim zapisala o rožnem vencu tole:

»Vprašujem se: zakaj je [Marija] izbrala molitev rožnega venca in ne kakšne druge (…) Morda zato, ker je vsem najbolj dostopna, majhnim in velikim, modrim in nevednim, da z dobro voljo vsak dan darujejo Bogu ponižno molitev našega rožnega venca? Prav od začetka nas vodi k pomembnim Božjim skrivnostim odrešenjskega dela, ki ga je izvršil Jezus Kristus, naš Odrešenik.

To molitev začenjamo s klicem k Presveti Trojici: V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Nato se potopimo v prvo razodetje Boga v tej skrivnosti: 'Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila, zato se bo tudi Sveto, ki bo rojeno, imenovalo Božji Sin' (Lk 1,35).

Nadaljujemo molitev in zremo Marijo, spremenjeno v živi tempelj Presvete Trojice: Sveti Duh, ki je prišel nadnjo, Oče, ki je nad njo razgrnil svoje delo, in Sin, ki je bil po Najvišjem spočet v njenem deviškem telesu. Ta skrivnost Presvete Trojice je temelj, začetek in konec vsake naše molitve, vse naše biti in vsega našega življenja. Od Boga prihajamo, k Bogu se vračamo in v Bogu živimo (…)

Vsi potrebujemo Marijino posredovanje pri Bogu. Sveti oče Janez Pavel II. je dejal: 'Rožni venec je moja najljubša molitev.' Da, to je najlepša molitev, ki so nas jo naučila nebesa. Vodi k večjemu spoznavanju Boga in njegovega odrešenjskega dela v Kristusu.« 

Skrivnost so ohranili zase

V juliju je nebeška Gospa ob koncu razodetja treh delov fatimske skrivnosti deklicama naročila: »Tega nikomur ne pripovedujta! Frančišku seveda lahko povesta.«

Otroci so skrbno razlikovali med molkom, ki so si ga sami naložili, in molkom, ki jim ga je zapovedala fatimska Gospa. Nikoli se nikomur ni posrečilo, da bi od njih izvedel vsebino skrivnosti. To se je pokazalo pri vseh zaslišanjih. Tudi najtežjo preizkušnjo pri županu so odlično prestali.

Marija Rapozo je 27. oktobra 1917 pisala prijateljici:

»Fantek je name včeraj napravil najboljši vtis. Ima bister pogled, zelo vesel obraz in je zmeraj pri volji. Skrivnost hranijo vsi trije z isto vztrajnostjo. Osebe, ki so šle z menoj, so fantku ponujale vse, česar so se spomnile. Odklonil je vse in končno zelo navdušeno dejal: 'Tudi če bi mi dali ves svet, ne povem.'«

Jacinta je pred odhodom v bolnico v Lizbono, kjer je končno umrla, naročila Luciji:

»Nikoli nikomur ne povej skrivnosti, četudi bi te ubili.«

p. Anton

Frančišek je bil zelo pogumen

Lucija je v četrtem Spominu o Frančišku zapisala:

»V ječi je bil zelo pogumen in je skušal opogumiti Jacinto, kadar se ji je najbolj tožilo po domačih.

Ko smo v ječi molili rožni venec, je videl zapornika, ki je klečal s čepico na glavi. Približal se mu je in rekel:

'Če hočete moliti, morate sneti čepico.'

Ubogi človek mu je brez omahovanja izročil čepico, on pa jo je položil na klop.

Ko so zasliševali Jacinto, mi je popolnoma miren in vesel rekel:

'Če nas bodo usmrtili, kot pravijo, bomo kmalu v nebesih. To je vendar čudovito! Nič drugega me ne zanima.'

Malo je pomolčal in dodal:

'Bog daj, da se Jacinta ne bo ustrašila. Zmolil bom zdravamarijo zanjo.' Brez obotavljanja je snel pokrivalo in začel moliti. Ko ga je paznik videl, da moli, je vprašal:

„Kaj praviš, ti tam?“

'Molim zdravamarijo, da Jacinte ne bo strah.'

Paznik je prezirljivo zamahnil z roko in ga pustil pri miru.«

Ko je upravitelj 13. avgusta pastirčke zaprl v ječo, so opazili, da je ura že čez poldne in ne bodo mogli iti v Irijsko globel. Frančišek je dejal:

»Morda se nam bo naša Gospa tukaj prikazala.«

Naslednjega dne je bil zelo žalosten in je skoraj jokaje vzkliknil:

»Naša Gospa je morda postala žalostna, ker nismo šli v Covo da Iria, in se nam ne bo več prikazala. Jaz pa sem se tako veselil, da jo bom spet videl!«

Svojo sestrico Jacinto, ki se ji je tožilo po materi in družini, je tolažil in opogumljal:

»Tudi če ne bomo nikoli več videli matere, moramo potrpeti. Storimo to za spreobrnjenje grešnikov. Najhuje bi bilo, če se naša Gospa ne bi več prikazala. To me bolj boli, vendar tudi to darujem za grešnike.«

Na Lucijo se je obrnil z vprašanjem:

»Povej, se naša Gospa ne bo več vrnila, da bi se nam prikazala?«

'Ne vem. Mislim, da se bo.'

»Tako si jo želim videti!«

Prikazanje naše Gospe 19. avgusta je Frančiška napolnilo z dvojnim veseljem. Pozneje je rekel svoji sestrični:

»Res se ni prikazala 13. v mesecu, da ji ne bi bilo treba v hišo gospoda župana. Morda zato, ker je tako zloben!«

Kaj je Jacinto najbolj bolelo?

V prvem Spominu je Lucija zapisala o trpljenju v zaporu:

»Jacinto je najbolj bolelo, da so nas zapustili tudi starši. S čisto objokanim obrazom je rekla:

'Ne tvoji ne moji starši nas niso prišli obiskat. Ne brigajo se več za nas.'

'Ne jokaj!' ji reče Frančišek. 'Darujmo Jezusu za grešnike!'

In vzdignil je oči in ročice proti nebu in se daroval: 'O moj Jezus, to je iz ljubezni do Tebe in za spreobrnjenje grešnikov.' Jacinta je dodala: 'Prav tako je za svetega očeta in za spravo za grehe proti brezmadežnemu Marijinemu Srcu.'«

Pastirčke so hoteli na razne načine prestrašiti. Za nekaj časa so jih ločili v različne celice.