Obiskala nas bo fatimska Marija romarica

Združenje posvečenih JMS je zaprosilo in rezerviralo v Fatimi kip Marije romarice za čas od 13. maja do 13. oktobra 2016. 

To pobudo so sprejeli naši škofje. Tako bo Marija romarica preromala vseh šest škofij, kar bo priprava na stoletnico fatimskih prikazovanj in najboljši vseslovenski ljudski misijon. Katera romarska središča, župnije in samostane bo Marija obiskala, je še stvar dogovora. 

Verjetno bodo škofje ustanovili pripravljalni odbor, kajti sadovi so zelo odvisni od priprave.

Rektor fatimskega svetišča je predsedniku Zveze posvečenih JMS dr. Alojzu Snoju med drugim odgovoril: »Naj Vam ne bo odveč, če Vas v tej zvezi spomnim na izpolnitev nekaterih pogojev, da bi bili ob obisku Device Romarice deležni bogatih pastoralnih sadov in duhovne koristi. Priporočam, da poudarjate in oznanjate tisto resničnost, ki je od samega začetka temelj Marijinih sporočil in sporočil angela miru.

Ko boste torej sestavljali program Marijinega romanja, boste prav storili, če boste skrbno upoštevali zlasti pastoralni in duhovni vidik (včasih, žal, prevlada težnja, da se poudarja zunanji videz) tako, da boste posebej izpostavili dva stebra sporočila: 

1. molitev (zlasti molitev rožnega venca in češčenje Svete Trojice pred Najsvetejšim zakramentom; 
2. zadoščevanje za spreobrnjenje grešnikov povezano z obhajanjem zakramenta spovedi. Vse to je zajeto v posvetitvi Marijinemu brezmadežnemu Srcu, po kateri je obljubljen mir v svetu in rešitev za večnost.«

Ali teh pet sredstev velja tudi za mir in srečo v domači družini?

1. Če vsi člani v družini živijo v prijateljstvu z Bogom, redno prejemajo zakramente in se ravnajo po evangeliju, ni nevarnosti, da bi se posamezniki med seboj tako sprli, da bi se družina razbila.
2. Družina, ki dan zaključi z molitvijo rožnega venca, bo gotovo ostala skupaj in lahko upamo, da bo skupaj pri Bogu tudi v prihodnjem življenju.
3. Če bodo vsi člani v družini sprejemali žrtve in križe v zadoščenje za svoje in tuje grehe ter kot prošnjo za spreobrnjenje grešnikov, bodo sami srečni. Hkrati bodo s tem mnogim pomagali k srečnemu družinskemu življenju, saj smo v Cerkvi vsi eno telo, katerega udje skrbijo drug za drugega.
4. Prvosobotna pobožnost jim bo zaslužila, da bodo v svojih družinah živeli v miru in sreči, v prihodnjem življenju pa bodo deležni večne sreče.
5. PosvetitevMarijinemu in Jezusovemu Srcu ter življenje iz te posvetitve bo družinam dajala moč, da bodo uresničile vse tisto, kar Marija in Jezus od njih pričakujeta.

Tako bomo prispevali k zmagi Marijinega brezmadežnega Srca. Sv. Janez Pavel II. je pogosto ponavljal tolažilne besede: »Končno bo zmagalo Marijino brezmadežno Srce.«

Storimo, kar moremo, da bo ta zmaga v človeških srcih in v javnem življenju nastopila čim prej.

p. Anton

V čem bi ravnanje po fatimskih sporočilih osrečevalo ljudi že na tej zemlji?

Sreča ljudi je zelo odvisna od miru, ki je najprej odsotnost vojne. Ko sta se v Fatimi trem pastirčkom, Luciji, Frančišku in Jacinti, večkrat prikazala angel in Devica Marija, je divjala prva svetovna vojna. Od leta 1916 dalje je morila tudi portugalske može in fante. Na drugem koncu Evrope, v Rusiji, sta Trocki in Lenin pripravljala oktobrsko revolucijo, ki je prinesla komunistično oblast in z njo na milijone in milijone mrtvih.

Angel se je že pri prvem prikazanju, spomladi leta 1916, predstavil kot »angel miru«, pri drugem prikazanju, poleti leta 1916, pa kot »angel varuh, angel Portugalske«. Pastirčkom je tedaj naročil, naj stalno darujejo Bogu molitve in žrtve, da bodo za svojo domovino pridobili mir.

Že pri prvem prikazanju, 13. maja 1917, je Marija naročila otrokom, naj vsak dan molijo rožni venec, da bodo izprosili svetu mir in konec vojne. To naročilo je ponovila tudi pri tretjem in petem prikazanju. Pri zadnjem prikazanju, 13. oktobra 1917, se je Marija predstavila kot Gospa rožnega venca. Napovedala je, da se bo vojna končala in se bodo vojaki v kratkem vrnili domov. Trije fatimski pastirčki so s svojimi molitvami rožnega venca in žrtvami prispevali k skrajšanju prve svetovne vojne in k omejitvi njenih grozot.

Dve desetletji pozneje je že nastopila druga svetovna vojna, hujša od prve. Ne bi je bilo 1) če bi ljudje živeli v prijateljstvu z Bogom in 2) bi bila Rusija pravočasno posvečena Marijinemu brezmadežnemu Srcu ter bi ljudje 3) pravočasno začeli obhajati prvosobotno pobožnost na fatimski način.

Povzemimo vsa fatimska sporočila, tako angelova kot Marijina: Iz njih smemo sklepati, da tudi danes in zmeraj pet sredstev zagotavlja svetovni mir in z njim srečo človeštva:

1. življenje v prijateljstvu z Bogom, kar pomeni, da zelo pazimo, da Boga ne žalimo z velikimi grehi;
2. redna molitev, zlasti molitev rožnega venca;
3. sprejemanje žrtev in križev v zadoščenje za svoje in tuje grehe in kot prošnjo za spreobrnjenje grešnikov;
4. obhajanje prvosobotne pobožnosti v zadoščenje Marijinemu brezmadežnemu Srcu. K tej zadostilni pobožnosti spadajo: spoved, sveto obhajilo, molitev enega dela rožnega venca in 15 minut premišljevanja ene ali več skrivnosti rožnega venca;
5.  posvetitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu.

Vse to je treba upoštevati in izpolnjevati tudi danes, kajti Marija je v 2. fatimski skrivnosti le za nekaj časa zagotovila svetovni mir. Za dalj časa pa ga moremo in moramo s svojim življenjem po teh petih načelih zagotoviti mi.

Vsak človek išče srečo

Upoštevanje fatimskih sporočil prinaša srečo že na tem svetu

Vsak človek išče srečo. Danes poglejmo, kako bi upoštevanje fatimskih sporočil človeštvu prineslo srečo že na tem svetu. Človeštvo išče srečo brez Boga in celo v nasprotju z Božjimi zapovedmi.

1. V življenju večine Evropejcev ima Jezus Kristus in sploh Bog zelo majhno vlogo ali pa sploh nobene. Mnogi ljudje živijo in umirajo brez Boga, kakor da ne obstaja.
2. Državni parlamenti sprejemajo zakone, ki so večkrat v popolnem nasprotju z desetimi Božjimi zapovedmi.
3. Število rojstev se zmanjšuje, mnogo otrok mora končati svoje zemeljsko življenje že v materinem telesu. Zakon in družina sta zelo ogrožena. Veliko družin razpade. Mladi živijo zakonsko življenje, ne da bi se poročili.
4. Mnogi ljudje nič več ne molijo. Molitev jim je postala popolnoma tuja in nesmiselna.
5. Večina ljudi ne verjame v posmrtno življenje.
6. Veliko kristjanov ne prizna več greha. Vse je dovoljeno, da le ne škodi bližnjemu.
7. V ospredju so materialne dobrine, duhovne vrednote pa so stopile v ozadje, kakor da le materialne dobrine ljudi osrečujejo.

Kljub vsem tem prizadevanjem ljudje niso srečni. Brez Boga ni sreče.

Tretje prikazanje Matere Marije 13. julija 1917

V oktobru bom napravila čudež

Dne 13. julija 1917 je bil petek, dan najpomembnejšega in po vsebini sporočila najbogatejšega Marijinega prikazanja. Nabrala se je precejšnja množica, po pričevanju domačega župnika štiri do pet tisoč ljudi. V Lucijini notranjosti se je zgodil nenaden preobrat, ki ga v drugem Spominu takole opisuje:

»Naslednji dan, ko se je bližala ura, ko bi morala iti na srečanje, sem se nenadoma čutila prisiljeno, da grem. Gnala me je neka čudna sila, ki se ji nisem mogla upreti. Šla sem po poti mimo stričeve in tetine hiše, da bi videla, ali je Jacinta še tam. Našla sem jo v sobi, kjer je z bratcem Frančiškom na kolenih jokala pri postelji.

'Ne bosta šla tja?' sem ju vprašala.

'Brez tebe si ne upava iti. Pojdi z nama!'

'Da, grem!' sem jima odgovorila.

Potem smo veseli skupaj odšli.

Množica ljudi nas je čakala na poti in le s težavo smo končno prišli tja. Ta dan nam je presveta Devica razodela skrivnost.«

Lucija je prinesla košarico rož in z njimi pokrila črniko ter s Frančiškom in Jacinto pokleknila in povabila, naj poklekne, kdor more. V rokah je držala svečo, ki jo ji je dala neka ženska, in začela naprej moliti rožni venec. Vsi so klečali in molili. Lucija je nenadoma opozorila: »Tamle že prihaja naša Gospa.«

Lucija v četrtem Spominu pripoveduje:

“Nekaj trenutkov potem, ko smo med številno množico prišli v Irijsko globel do črnike in molili rožni venec, smo videli odsev znane svetlobe in takoj nato našo Gospo nad črniko.

‘Kaj hočete od mene?’ sem vprašala.

‘Hočem, da pridete sem 13. dan prihodnjega meseca in da še naprej vsak dan molite rožni venec v čast naši Gospe rožnega venca, da boste izprosili svetu mir in konec vojne, kajti samo Ona vam lahko pomaga.’

‘Hotela sem vas prositi, da bi nam povedali, kdo ste, in napravili čudež, da bodo vsi verjeli, da se nam prikazujete.’

‘Prihajajte semkaj še naprej vsak mesec. V oktobru vam bom povedala, kdo sem in kaj hočem, in bom napravila čudež, katerega bodo vsi videli, da bodo verjeli.’

Takrat sem ji povedala nekatere prošnje, ki se jih več dobro ne spominjam. Spominjam pa se, da je naša Gospa rekla, da moramo moliti rožni venec vse leto, da bi dosegli milosti. In je nadaljevala:

‘Žrtvujte se za grešnike in pogosto recite, posebno kadar napravite kakšno žrtev: O Jezus, to je iz ljubezni do Tebe, za spreobrnjenje grešnikov in v zadoščenje za grehe, storjene zoper Marijino brezmadežno Srce.’”

Lucija piše, da je Marija to naročila, da bi poživila njeno upadajočo gorečnost. Marijino navodilo je postalo pravilo Lucijinega življenja. Pri prikazanju 13. julija je v Lucijini duši zginila vsa zbeganost in je zopet prišla do miru.

O Jezus, odpusti nam naše grehe

Kakor že angel leta 1916, tako je tudi nebeška Gospa naročala pastirčkom, naj se žrtvujejo za spreobrnjenje grešnikov. Pri prvem prikazanju jih je vprašala, ali hočejo trpljenje, ki jim ga bo poslal Bog, prenašati v zadoščenje za grehe in kot prošnjo za spreobrnjenje grešnikov.

Pri tretjem prikazanju je Devica Marija povabila pastirčke k prostovoljnim žrtvam »za spreobrnjenje grešnikov in v zadoščenje za grehe, storjene zoper Marijino brezmadežno Srce«.

Fatimska Gospa želi pripeljati človeštvo k temu, da ne bi tako zelo žalilo Boga. Značilno je, da je Marija pastirčkom naročila, naj zadoščujejo »za grehe, storjene zoper Marijino brezmadežno Srce«. Doslej je bilo poudarjeno zadoščevanje za grehe, ki žalijo Boga. Vendar tudi grehi zoper Marijino brezmadežno Srce žalijo Boga, prav tako grehi zoper Boga žalijo Marijino brezmadežno Srce.

Pri julijskem prikazanju je Marija pastirčkom razodela trojno skrivnost, o kateri bomo govorili posebej pozneje. V prvem delu skrivnosti jim je za kratek trenutek pokazala pekel, v drugem delu je poudarjeno češčenje Marijinega brezmadežnega Srca in napoved druge svetovne vojne, v tretjem pa so pastirčki v podobah videli prihodnje preganjanje Cerkve. Po tem razodetju in nekaj trenutkih molka je Gospa nadaljevala:

“Ko molite rožni venec, recite po vsaki skrivnosti: ‘O Jezus, odpusti nam naše grehe, obvaruj nas peklenskega ognja in privedi v nebesa vse duše, posebno še tiste, ki so najbolj potrebne tvojega usmiljenja.’”

Poročanje dveh dnevnikov o fatimskih dogodkih

O prikazovanjih v Fatimi je prvi pisal lizbonski dnevnik O Século, in sicer 23. julija 1917. Avtor se je o njih izražal zasmehljivo. Članek je sklenil z besedami: »Po mojem mnenju gre za preračunano finančno špekulacijo, katere vir leži v zemeljski globini te planote, v kakšnem izvirku mineralne vode, ki jo je v zadnjem času utegnil odkriti kakšen zvit človek, ki hoče s pomočjo vere planoto Aires spremeniti v čudežno letovišče, kakor je stari Lurd« (CP 119).

Katoliški dnevnik O Ouriense je 29. julija 1917 objavil članek Resnično prikazovanje ali domnevna iluzija v Fatimi:

»Ta župnija je preteklega 13. doživela najbolj čudovit in ganljiv prizor, ki ga domišljija more ustvariti. Ali Kraljica angelov res hoče iz te župnije napraviti drugi Lurd? … O, kdo to zasluži! Bogu in Devici Mariji ni nemogoče. Ni bilo mogoče ugotoviti približnega števila ljudi, ki so prišli iz daljave tolikih kilometrov, od ubogega pastirja, preprostega kmeta do tistih izletnikov, ki se veselo vozijo v hitrih avtomobilih, da bi dobili kakšen dokaz za toliko obravnavano prikazovanje naše Gospe trem otrokom te župnije (…) Ljudje so v najčudovitejši tišini zdaj molili, zdaj prosili pa spet jokali. Na koncu je bilo potrebno, da so dobre osebe pograbile otroke in jih spravile v avtomobile, da so jih rešile zmedenih zasliševanj in hudih nevšečnosti, ki bi jih utegnile prizadeti sredi tako velike množice. Odpeljali so jih dva in pol kilometra daleč od cerkve, kjer so jih slikali. Bilo je res čudovito, vendar za zdaj ne rečem nič drugega« (CP 119–120).

Lucija na zagovoru pred okrajnim upraviteljem

Okrajni upravitelj Arturo de Oliveira Santos, ki je bil tudi namestnik okrožnega sodišča, je poslal očetoma fatimskih pastirčkov poziv, naj se oglasita s pastirčki na okrajni upravi v dvanajst kilometrov oddaljeni Vili Novi de Ourém. Ta mož se je posvetil politiki in časnikarstvu ter je izdajal krajevni list, v katerem je nastopal proti monarhiji in veri. Bil je ustanovitelj in predsednik prostozidarske lože v Ourému in upravitelj ali župan občine Ourém.

To je bilo morda 11. avgusta 1917, nekatere priče pa omenjajo drugo polovico julija istega leta. Manuel Pedro Marto ni hotel vzeti s seboj svojih otrok, Frančiška in Jacinte, z izgovorom:

»Ne bosta vzdržala pešačenja do Vile Nove de Ourém, na oslu se pa tudi ne moreta držati, ker nista navajena. Poleg tega nisem dolžan vleči pred sodnijo dva tako majhna otroka, ki še nista odgovorna za svoja dejanja. Sam bom šel in pogledal, kaj hočejo od nas.«

Zato je odšel sam v Vilo Novo de Ourém, Lucijin oče Antonio dos Santos pa je svojo hčerko vzel s seboj z obrazložitvijo:

»Jaz bom svojo vzel s seboj. Naj se brani, kakor hoče. Jaz pri vsem tem ničesar ne razumem. In če laže, je prav, da jo kaznujejo.«

Mati Rosa je očetu naročila:

»Le glej, da se to reši! Naj republikanci dosežejo od deklice priznanje, da laže in da bomo s tem za vedno končali.«

Zjutraj pred odhodom na sodnijo je Lucijin oče Anton pred hišo nekaj časa čakal na Manuela. Lucija je hitro stekla k Jacinti, ki je bila še v postelji, da se poslovi od nje, ker ni vedela, ali se bosta še kdaj videli. Jacinta je jokaje rekla:

»Če te bodo ubili, jim reci, da sva jaz in Frančišek kot ti in da hočeva tudi midva umreti. Takoj grem s Frančiškom k vodnjaku, da bova molila zate.«

Oba očeta sta spremljala Lucijo, ki je z oslice, na kateri je sedela, trikrat padla. Najbolj jo je bolela brezbrižna ravnodušnost njenih staršev, še posebej, ko je videla, da so imeli Frančiškovi in Jacintini starši do svojih otrok popolnoma drugačen odnos. V globini svojega srca pa je čutila in našla svojo tolažbo:

»Toda potrpeti moram! Tako imam pa srečo, da trpim več iz ljubezni do Tebe, moj Bog, in za spreobrnjenje grešnikov.«

Okrajni upravitelj, ki je Lucijo spraševal, jo je hotel z različnimi obljubami in grožnjami prisiliti, da bi mu razkrila skrivnost in obljubila, da ne bo več hodila v Covo da Iria. Ostala je stanovitna. Ko ni mogel ničesar doseči, jo je odslovil in ji zagrozil, da bo vse izvlekel iz nje, tudi če jo bo treba zato ubiti. Strogo je pokaral Frančiškovega in Jacintinega očeta, ker ni izpolnil ukaza, in je vse odpustil domov.

Ko so se zvečer vrnili, je Lucija takoj stekla k vodnjaku. Tam sta bila oba na kolenih, sklonjena čez rob vodnjaka. Z rokami sta si podpirala glavici in jokala. Tako sta ves dan jokala in molila. Ko sta zagledala Lucijo, sta bila presenečena.

»Si še živa? Tvoja sestra je prišla po vodo in je rekla, da so te ubili. Jokala sva in mnogo molila zate.«

p. Anton

Pomen posvetitve Mariji

Božje kraljestvo, ki ga lahko primerjamo z mnogimi resničnostmi našega sveta, je popolnoma uresničeno v Marijinem svetem in brezmadežnem Srcu: je popolnoma skladno z Božjo ljubeznijo, je popolnost Božjega kraljestva. 

Če Božje kraljestvo primerjamo z zakladom: ni (razen Jezusovega) bolj dragocenega zaklada od zaklada Marijinega Srca, človek ga odkrije kot Božji dar. 

Če ga primerjamo z biserom, ki ga človek išče, je Marija čudo vseh čudes, ki lahko usmerja naše življenje. Ko najdemo in odkrijemo Marijo kot največje izmed Božjih čudes, takrat najdemo Jezusa samega. V obeh primerih damo Bogu vse: to je pomen posvetitve Mariji.

benediktinski pater Guy Frenod

Čudodelna svetinja za patra jezuita

Ko sem si kupil avtomobil, mi je nekdo podaril dve čudodelni svetinji. Ne da bi jima pripisoval veliko pomembnost, sem ju položil na poličko v avtomobilu.

Dve leti pozneje sem ob prehitevanju na avtocesti, na zelo visokem mostu, imel trčenje in zletel pod most. Avtomobil se je med padcem v globino 32 metrov sedem krat obrnil. Očividci so bili prepričani, da sva oba mrtva.

Po padcu sem vprašal svojega sopotnika: »Je kaj narobe?« »Ne, vse je v redu!«, mi je odgovoril. Kako sva bila ganjena, ko sva opazila, da je imel vsak od naju na kolenih eno od dveh čudodelnih svetinj! Marija, naju je varovala v smrtni nevarnosti.

pater jezuit, misijonar, v: Frá Albert Pfleger, Fioretti della Vergine Maria, 82-83