V oktobru bom napravila čudež
Dne 13. julija 1917 je bil
petek, dan najpomembnejšega in po vsebini sporočila najbogatejšega Marijinega
prikazanja. Nabrala se je precejšnja množica, po pričevanju domačega župnika
štiri do pet tisoč ljudi. V Lucijini notranjosti se je zgodil nenaden preobrat,
ki ga v drugem Spominu takole
opisuje:
»Naslednji dan, ko se je
bližala ura, ko bi morala iti na srečanje, sem se nenadoma čutila prisiljeno,
da grem. Gnala me je neka čudna sila, ki se ji nisem mogla upreti. Šla sem po
poti mimo stričeve in tetine hiše, da bi videla, ali je Jacinta še tam. Našla
sem jo v sobi, kjer je z bratcem Frančiškom na kolenih jokala pri postelji.
'Ne bosta šla tja?' sem ju
vprašala.
'Brez tebe si ne upava iti.
Pojdi z nama!'
'Da, grem!' sem jima
odgovorila.
Potem smo veseli skupaj
odšli.
Množica ljudi nas je čakala
na poti in le s težavo smo končno prišli tja. Ta dan nam je presveta Devica
razodela skrivnost.«
Lucija je prinesla košarico
rož in z njimi pokrila črniko ter s Frančiškom in Jacinto pokleknila in
povabila, naj poklekne, kdor more. V rokah je držala svečo, ki jo ji je dala
neka ženska, in začela naprej moliti rožni venec. Vsi so klečali in molili.
Lucija je nenadoma opozorila: »Tamle že prihaja naša Gospa.«
Lucija v četrtem Spominu pripoveduje:
“Nekaj trenutkov potem, ko
smo med številno množico prišli v Irijsko globel do črnike in molili rožni
venec, smo videli odsev znane svetlobe in takoj nato našo Gospo nad črniko.
‘Kaj hočete od mene?’ sem
vprašala.
‘Hočem, da pridete sem 13. dan prihodnjega meseca in da še naprej
vsak dan molite rožni venec v čast naši Gospe rožnega venca, da boste izprosili
svetu mir in konec vojne, kajti samo Ona vam lahko pomaga.’
‘Hotela sem vas prositi, da
bi nam povedali, kdo ste, in napravili čudež, da bodo vsi verjeli, da se nam
prikazujete.’
‘Prihajajte semkaj še naprej vsak mesec. V oktobru vam bom
povedala, kdo sem in kaj hočem, in bom napravila čudež, katerega bodo vsi
videli, da bodo verjeli.’
Takrat sem ji povedala
nekatere prošnje, ki se jih več dobro ne spominjam. Spominjam pa se, da je naša
Gospa rekla, da moramo moliti rožni venec vse leto, da bi dosegli milosti. In
je nadaljevala:
‘Žrtvujte se za grešnike in pogosto recite, posebno kadar napravite
kakšno žrtev: O Jezus, to je iz ljubezni do Tebe, za spreobrnjenje grešnikov in
v zadoščenje za grehe, storjene zoper Marijino brezmadežno Srce.’”
Lucija piše, da je Marija to
naročila, da bi poživila njeno upadajočo gorečnost. Marijino navodilo je
postalo pravilo Lucijinega življenja. Pri prikazanju 13. julija je v Lucijini
duši zginila vsa zbeganost in je zopet prišla do miru.
O Jezus, odpusti nam naše
grehe
Kakor že angel leta 1916,
tako je tudi nebeška Gospa naročala pastirčkom, naj se žrtvujejo za
spreobrnjenje grešnikov. Pri prvem prikazanju jih je vprašala, ali hočejo trpljenje,
ki jim ga bo poslal Bog, prenašati v zadoščenje za grehe in kot prošnjo za
spreobrnjenje grešnikov.
Pri tretjem prikazanju je
Devica Marija povabila pastirčke k prostovoljnim žrtvam »za spreobrnjenje grešnikov in v zadoščenje za grehe, storjene zoper
Marijino brezmadežno Srce«.
Fatimska Gospa želi
pripeljati človeštvo k temu, da ne bi tako zelo žalilo Boga. Značilno je, da je
Marija pastirčkom naročila, naj zadoščujejo »za grehe, storjene zoper Marijino brezmadežno Srce«. Doslej je
bilo poudarjeno zadoščevanje za grehe, ki žalijo Boga. Vendar tudi grehi zoper
Marijino brezmadežno Srce žalijo Boga, prav tako grehi zoper Boga žalijo
Marijino brezmadežno Srce.
Pri julijskem prikazanju je
Marija pastirčkom razodela trojno skrivnost, o kateri bomo govorili posebej
pozneje. V prvem delu skrivnosti jim je za kratek trenutek pokazala pekel, v
drugem delu je poudarjeno češčenje Marijinega brezmadežnega Srca in napoved
druge svetovne vojne, v tretjem pa so pastirčki v podobah videli prihodnje
preganjanje Cerkve. Po tem razodetju in nekaj trenutkih molka je Gospa
nadaljevala:
“Ko molite rožni venec, recite po vsaki skrivnosti: ‘O Jezus,
odpusti nam naše grehe, obvaruj nas peklenskega ognja in privedi v nebesa vse
duše, posebno še tiste, ki so najbolj potrebne tvojega usmiljenja.’”
Poročanje dveh dnevnikov o
fatimskih dogodkih
O prikazovanjih v Fatimi je
prvi pisal lizbonski dnevnik O Século,
in sicer 23. julija 1917. Avtor se je o njih izražal zasmehljivo. Članek je
sklenil z besedami: »Po mojem mnenju gre za preračunano finančno špekulacijo,
katere vir leži v zemeljski globini te planote, v kakšnem izvirku mineralne
vode, ki jo je v zadnjem času utegnil odkriti kakšen zvit človek, ki hoče s
pomočjo vere planoto Aires spremeniti v čudežno letovišče, kakor je stari Lurd«
(CP 119).
Katoliški dnevnik O Ouriense je 29. julija 1917 objavil
članek Resnično prikazovanje ali domnevna
iluzija v Fatimi:
»Ta župnija je preteklega 13.
doživela najbolj čudovit in ganljiv prizor, ki ga domišljija more ustvariti.
Ali Kraljica angelov res hoče iz te župnije napraviti drugi Lurd? … O, kdo to
zasluži! Bogu in Devici Mariji ni nemogoče. Ni bilo mogoče ugotoviti približnega
števila ljudi, ki so prišli iz daljave tolikih kilometrov, od ubogega pastirja,
preprostega kmeta do tistih izletnikov, ki se veselo vozijo v hitrih
avtomobilih, da bi dobili kakšen dokaz za toliko obravnavano prikazovanje naše
Gospe trem otrokom te župnije (…) Ljudje so v najčudovitejši tišini zdaj
molili, zdaj prosili pa spet jokali. Na koncu je bilo potrebno, da so dobre
osebe pograbile otroke in jih spravile v avtomobile, da so jih rešile zmedenih
zasliševanj in hudih nevšečnosti, ki bi jih utegnile prizadeti sredi tako
velike množice. Odpeljali so jih dva in pol kilometra daleč od cerkve, kjer so
jih slikali. Bilo je res čudovito, vendar za zdaj ne rečem nič drugega« (CP
119–120).
Lucija na zagovoru pred
okrajnim upraviteljem
Okrajni upravitelj Arturo de
Oliveira Santos, ki je bil tudi namestnik okrožnega sodišča, je poslal očetoma
fatimskih pastirčkov poziv, naj se oglasita s pastirčki na okrajni upravi v
dvanajst kilometrov oddaljeni Vili Novi de Ourém. Ta mož se je posvetil
politiki in časnikarstvu ter je izdajal krajevni list, v katerem je nastopal
proti monarhiji in veri. Bil je ustanovitelj in predsednik prostozidarske lože
v Ourému in upravitelj ali župan občine Ourém.
To je bilo morda 11. avgusta
1917, nekatere priče pa omenjajo drugo polovico julija istega leta. Manuel
Pedro Marto ni hotel vzeti s seboj svojih otrok, Frančiška in Jacinte, z
izgovorom:
»Ne bosta vzdržala pešačenja
do Vile Nove de Ourém, na oslu se pa tudi ne moreta držati, ker nista navajena.
Poleg tega nisem dolžan vleči pred sodnijo dva tako majhna otroka, ki še nista
odgovorna za svoja dejanja. Sam bom šel in pogledal, kaj hočejo od nas.«
Zato je odšel sam v Vilo Novo
de Ourém, Lucijin oče Antonio dos Santos pa je svojo hčerko vzel s seboj z
obrazložitvijo:
»Jaz bom svojo vzel s seboj.
Naj se brani, kakor hoče. Jaz pri vsem tem ničesar ne razumem. In če laže, je
prav, da jo kaznujejo.«
Mati Rosa je očetu naročila:
»Le glej, da se to reši! Naj
republikanci dosežejo od deklice priznanje, da laže in da bomo s tem za vedno
končali.«
Zjutraj pred odhodom na
sodnijo je Lucijin oče Anton pred hišo nekaj časa čakal na Manuela. Lucija je
hitro stekla k Jacinti, ki je bila še v postelji, da se poslovi od nje, ker ni
vedela, ali se bosta še kdaj videli. Jacinta je jokaje rekla:
»Če te bodo ubili, jim reci,
da sva jaz in Frančišek kot ti in da hočeva tudi midva umreti. Takoj grem s
Frančiškom k vodnjaku, da bova molila zate.«
Oba očeta sta spremljala
Lucijo, ki je z oslice, na kateri je sedela, trikrat padla. Najbolj jo je bolela
brezbrižna ravnodušnost njenih staršev, še posebej, ko je videla, da so imeli
Frančiškovi in Jacintini starši do svojih otrok popolnoma drugačen odnos. V
globini svojega srca pa je čutila in našla svojo tolažbo:
»Toda potrpeti moram! Tako
imam pa srečo, da trpim več iz ljubezni do Tebe, moj Bog, in za spreobrnjenje
grešnikov.«
Okrajni upravitelj, ki je
Lucijo spraševal, jo je hotel z različnimi obljubami in grožnjami prisiliti, da
bi mu razkrila skrivnost in obljubila, da ne bo več hodila v Covo da Iria.
Ostala je stanovitna. Ko ni mogel ničesar doseči, jo je odslovil in ji
zagrozil, da bo vse izvlekel iz nje, tudi če jo bo treba zato ubiti. Strogo je
pokaral Frančiškovega in Jacintinega očeta, ker ni izpolnil ukaza, in je vse
odpustil domov.
Ko so se zvečer vrnili, je
Lucija takoj stekla k vodnjaku. Tam sta bila oba na kolenih, sklonjena čez rob
vodnjaka. Z rokami sta si podpirala glavici in jokala. Tako sta ves dan jokala
in molila. Ko sta zagledala Lucijo, sta bila presenečena.
»Si še živa? Tvoja sestra je
prišla po vodo in je rekla, da so te ubili. Jokala sva in mnogo molila zate.«
p. Anton