Fatimska pobožnost v petek 12. septembra ob 19.30

V petek, 12. septembra, vse lepo vabimo na fatimsko pobožnost, ki bo v stiški baziliki ob 19.30.
Rožnemu vencu bo sledila mašna daritev na čast Marijinemu imenu, češčenje fatimske Kraljice,
obnovitev posvetitve Jezusovemu in Marijinemu Srcu ter blagoslov z Najsvetejšim.

Cistercijani

Jaslice v voščeni katedrali br. Bernarda

V ponedeljek, 23. 6. 2014, smo v Muzeju krščanstva na Slovenskem postavili na ogled izjemno voščeno gotsko katedralo z jaslicami, ki jo od leta 2008 dalje za samostanskimi zidovi »gradi« stiški menih br. Bernard Rajbar, in nekaj njegovih unikatnih velikonočnih in jubilejnih sveč. Po stenah so obešene fotografije p. Branka Petauerja, ki razkrivajo skrivnostne poglede v notranjost katedrale. Razstavo je slovesno odprl p. dr. Leopold Grčar OFM, ki je imel tudi predavanje z naslovom Luč, ki razsvetljuje: Sveče in samostanske jaslice v katedrali!. Večer je s pesmijo dopolnil Stiški kvartet, Ana Blaževič Arko iz Stične pa nam je zaigrala na violino. Razstava bo na ogled do 31.8.2014.

V Materini šoli objavljamo del pogovora z br. Bernardom, avtorjem jaslic v voščeni katedrali, celoten pogovor pa si lahko preberete v spremni publikaciji: Nataša Polajnar Frelih, Luč, ki razsvetljuje: jaslice v gotski katedrali iz voska, samostansko delo, Stična 2014.

Spoštovani br. Bernard, kdaj si začel z izdelovanjem svoje prekrasne voščene gotske katedrale?

Idejo za izdelavo voščene gotske katedrale sem dobil leta 2007 za božič. Malo pred tem, v začetku novembra, sem se vrnil iz cistercijanskega samostana Mehrerau ob Bodenskem jezeru v Avstriji. V naši samostanski obednici v Stični so bile postavljene jaslice, sestavljene iz figuric, vzetih iz različnih kompletov. /…/ Ko sem jih opazoval, sem si rekel: »Zakaj pa ne bi sam poskusil za našo obednico narediti novih jaslic in z njimi zamenjati te, ki ne ustrezajo več estetskemu videzu? Dalo bi se jih narediti kar iz voska.« /…/

Potem sem za novo leto dobil voščilnico nečakinje br. Norberta, na njej pa je bila slika jaslic. /…/ Voščilnica me je zelo močno nagovorila. Začel sem premišljevati o božiču kot o veličastnem, mogočnem dogodku. Prvič sem začutil, kako se je mogočni Bog sklonil k tako majhnemu človeku. Ob gledanju te voščilnice mi je padla kot z neba ideja: »Kaj če bi tudi jaz naredil eno tako gotsko katedralo, in to iz voska, ter vanjo postavil sveto Družino?« /…/

Kako je začela nastajati tvoja mogočna arhitektura? Najprej si izdelal prezbiterij, potem zvonik. Kako je to šlo? Spominjam se, da je bila katedrala vsako leto večja.

Leta 2008 je bil »zgrajen« najprej prezbiterij, v naslednjih letih pa še prečna ladja in zvonik. Glavno ladjo sem »gradil« dve leti in je bila dokončana leta 2013. Vse te letnice so vgravirane na skritih mestih na zunanjščini katedrale.

Prosim, opiši zunanjost katedrale. Koliko je dolga, široka, visoka? Kako visok je zvonik?

Katedrala je dolga 242 cm, široka 153 cm in visoka 160 cm. Zvonik je visok 251 cm.

Koliko kilogramov voska si že porabil?

Ne vem točno. Vem pa, da samo zvonik tehta 292 kg. Glede na celotno težo izdelka bi se verjetno po čebeljih kilometrih dalo priti okoli sveta. Kot vemo, čebele pri nabiranju medu preletijo ogromne razdalje.

Kaj vse vidimo v notranjosti? Kukanje skozi glavna in stranska vrata nam razkriva zelo zanimive poglede.

Ko pogledamo skozi glavni vhod, vidimo glavni oltar s sveto Družino. Vidimo tudi korne klopi, zbor angelov in osem nagrobnikov, postavljenih vzdolž glavne ladje. Z nagrobniki želim ohranjati spomin na moje pokojne sobrate, ki so svoje zemeljske jaslice že začeli v večnosti.

Nad glavnim vhodom lahko natančen opazovalec opazi tudi dvojne orgle. Če pa pogledamo skozi leva in desna stranska vrata prečne ladje, pa zapazimo preostalih dvanajst nagrobnikov in sedilje (liturgične sedeže).

Koliko je oltarjev in komu so posvečeni?

Po predpisih mora biti v cerkvi le en oltar in tako je tudi v tej katedrali. Glavni oltar je posvečen sveti Družini. Ker pa so se ob Jezusovem rojstvu zbrale trume angelov, sem tudi jaz poskrbel, da je truma angelov prišla tudi v te jaslice. Ko so napolnili notranjost, so svoja mesta zasedli še na zunanjščini, da tudi od tam oznanjajo veselo novico – rojstvo Božjega Sina.

Ali si narišeš načrt za nagrobnik, arhitekturo ali delaš kar neposredno »iz glave«?

Načrta nimam. Delam iz glave in trenutnega razpoloženja.

Kje pravzaprav dobiš vosek? Ga kupiš ali uporabljaš vosek starih sveč?

V začetku sem uporabljal vosek starih sveč, ko pa je tega začelo primanjkovati, sem ga velikodušno začel dobivati od p. Avguština Novaka, ki je samostanski čebelar. Ker je začelo primanjkovati tudi tega voska, mi je velikodušno začel pomagati tudi čebelar Alojz Janežič s Poljan nad Stično.

Kakšni so odzivi na katedralo s strani obiskovalcev?

Obiskovalci sprašujejo, če je ta katedrala kopija kakšne resnične katedrale. Zelo jih preseneti, ko vidijo, da je iz voska. Radi jo fotografirajo, še prej seveda vprašajo za dovoljenje. Najbolj so je veseli otroci, ki so zelo radovedni in tudi najlažje pokukajo vanjo, saj so njihove oči ravno v višini vhoda vanjo.

Vsako leto nas prav prijetno presenetiš z novimi elementi na katedrali ali v njej. Kakšni so tvoji načrti s katedralo v prihodnje?

Ja, katedralo je potrebno še dokončati. Manjkajo stebrički, dekoracija, vitraži. Želim si, da bi čim dlje vzdržala in da bo primerno oskrbovana. Želja, ki jo imam, pa je ta, da bi čim dalj (še mnogo let) gledalcu pričarala božično zgodbo, ki ji lahko damo naslov: Luč, ki razsvetljuje.

mag. Nataša Polajnar Frelih, direktorica Muzeja krščanstva na Slovenskem

Razstava ob 100. obletnici izida NOVIN Slovenske krajine

V četrtek, 5. junija 2014, smo v Muzeju krščanstva na Slovenskem slovesno odprli jubilejno razstavo NOVINE Slovenske krajine, ki jo je leta 2013 pripravila Pastoralna služba Škofije Murska Sobota ob 100. obletnici izida Novin. O pomenu tega tednika za ohranjanje nacionalne in kulturne identitete med Slovenci v Prekmurju in o sami jubilejni razstavi sta spregovorila dr. Stanislav Zver in Lojze Kozar ml., slovesno pa jo je odprl msgr. dr. Peter Štumpf, murskosoboški škof. Med Prekmurske ravnice sta nas s prekmurskima ljudskima skladbama popeljala skladatelj Roman Sarjaš in violinistka Maša Golob.

Bogata zgodovina izhajanja tega pomembnega časopisa je bila predstavljena na 12 panojih, v vitrinah pa so bili na ogled tudi posamezni originalni izvodi Novin. Novine so začele izhajati decembra 1913 kot tednik, sprva s specifičnimi podnaslovi (družabni, zabavni, poučni list), pozneje kot glasilo Slovenske krajine (Prekmurja).

»Slovenci v Prekmurju smo dobili svoj tednik res komaj še v zadnjem trenutku, da so nas osvestile, nam pokazale smer v skupnost z ostalimi Slovenci, saj je vojna bila že na pragu in z njo velike spremembe v mednarodnem življenju.« (Lojze Kozar, st.)

Glede na državno pripadnost Prekmurja se zgodovina izhajanja Novin deli na tri obdobja. Prvo obdobje je obdobje od ustanovitve Novin leta 1913, ko Prekmurci dobijo prvo kulturno-politično glasilo, ki vztrajno budi njihovo narodno zavest, do konca prve svetovne vojne. Takoj po prvi svetovni vojni je nastopil vmesni čas, ko se je odločalo, kam se bo Prekmurje priključilo: k Madžarski ali k bodoči Jugoslaviji. Tretje obdobje nastopi avgusta 1919, ko je Prekmurje pripadlo Jugoslaviji, a je prišlo do velikih razočaranj, tako na posvetni kot cerkveni ravni.

Kot je še zapisal mag. Franc Kuzmič, upokojeni muzejski svetovalec Pomurskega muzeja Murska Sobota, so Novine sicer skrbele za versko vzgojo, a so pretežno širile ljudem obzorje glede splošnega spoznavanja sveta in dogajanj v njem, prinašale novice v domačem kraju, nakazovale nova pota v gospodarstvu, učile pametnega kmetovanja, trgovanja in obrti. Med prvo svetovno vojno so bile nenadomestljiva vez med vojaki na bojiščih in domačimi. Prav tako so domači literarni ustvarjalci v njih objavljali leposlovne prispevke, med njimi svoje prvence: Miško Kranjec, Anton Vratuša, Naci Kranjec, Ferdo Godina idr.

Njihov najvišji cilj je bil dvigovati slovensko zavest pod madžarsko oblastjo, a zelo previdno, saj so le tako lahko izhajale. Novine so vodile tudi borbo za popolno gimnazijo v Soboti, za pravično delitev agrarne zemlje, se zavzemale za zavod za revne dijake (internat) in se borile proti vplivom raznih ideologij. Obenem so postopoma prilagajale prekmurščino v osrednji slovenski knjižni jezik. Novine so izhajale do okupacije Prekmurja leta 1941.

mag. Nataša Polajnar Frelih, direktorica Muzeja krščanstva na Slovenskem

Obvestilo - skupine in srečanja

Večdnevne skupine se začno ob 18.00 zvečer, če se po dogovoru s samostanom ne odločijo drugače.

Prijave sprejemajo voditelji skupin. Za nekajurna srečanja prijave niso potrebne.

P. Andrej Benda, GSM: 041/918 432; e-naslov: andrej.benda@rkc.si

P. Krištof Čufer, GSM: 031/314 044; e-naslov: kristof.cifer@rkc.si

Ciril Čuš, GSM: 031/888 276; e-naslov: ciril.cus@rkc.si

P. Maksimilijan File, GSM 031/711 794; e-naslov: maksimilijan@sticna.si

Mag. Jože Kukman, tel. 01/78 77 100

P. Lojze Markelj, GSM 031/755 945

P. Vital Vider, tel. 02/332 13 74; e-naslov: vital.vider@rkc.si

Srečanja Bernardove družine v letu 2014

Mesečna srečanja Bernardove družine bodo v Opatovi kapeli stiškega samostana na drugo nedeljo v mesecu ob 14.30: 20. avgusta za praznik sv. Bernarda (ob 19.00 v cerkvi), 14. septembra, 12. oktobra, 9. novembra in 14. decembra.

Srečanja častilcev Jezusovega in Marijinega Srca v letu 2014

Mesečna srečanja bodo v Opatovi kapeli v Stični na zadnji petek v mesecu ob 20.00: 29. avgusta, 26. septembra, 31. oktobra, 28. novembra in 31. decembra.

Duhovne prireditve v Stični v letu 2014 - SEPTEMBER

6. – 7. Skupnost Emanuel

12. ob 19.30 fatimska pobožnost v cerkvi

12. – 14. P. Anton, Bernardova družina in drugi

12. – 14. P. Andrej Benda, zakonci z otroki

14. ob 14.30 Bernardova družina

19. ob 20.00 vigilija za mlade v cerkvi

20. festival mladih

26. – 28. P. Andrej Benda, zakonci z otroki

26. – 28. Klemen Križaj, zdravo življenje

26. ob 20.00 češčenje Jezusovega in Marijinega Srca

Iz samostanske kronike

V Muzeju krščanstva na Slovenskem je 5. junija 2014 ordinarij Škofije Murska Sobota odprl razstavo »Novine Slovenske krajine« ob stoletnici izhajanja. Dne 25. junija pa je p. dr. Leopold Grčar, znani jasličar, odprl razstavo »Luč, ki razsvetljuje«: jaslice v gotski katedrali iz voska, delo samostanskega brata Bernarda Rajbarja. Posebni poročili si lahko preberete v našem glasilu.

Letos je bilo letno vseslovensko romanje in bogoslužje posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu v Stari Loki. Slovesnost je vodil domači župnik dr. Alojz Snoj. Od 3. do 9. avgusta smo imeli duhovniki in župnijski animatorji Združenja posvečenih Jezusovemu in Marijinemu Srcu letne duhovne vaje v Lurdu. Vodil jih je prof. dr. Anton Štrukelj, tehnično vodstvo pa je imela agencija Aritours.

Na severnem in zahodnem delu Muzeja krščanstva na Slovenskem je bila prekrita streha z novim bobrovcem. Končana so bila gradbena dela v novi kisarni. Od letošnjega julija naprej so v Sitiku zaposleni trije farmacevti.

kronist

VEČ IN BOLJE MOLITI (7) - Molitev pospešuje rast v veri

"Kakor je hrana nujno potrebna za telo, tako je molitev nujno potrebna za dušo. V resnici niti hrana ni tako potrebna za telo kakor molitev za dušo. Post je namreč večkrat potreben, da ohranimo telo zdravo, posta za molitev pa ne poznam" (Mahatma Gandhi).

Poglejmo redovnikovo pričevanje:

"Posebej močno izkustvo, kako silna je moč molitve, mi je dala mati. Spremljal sem jo v njeni hudi bolezni in videl sem, kako je v molitvi zorela njena vera, kako je z rožnim vencem v roki premoščala dolge in težke noči. Trpljenje in molitev sta jo tesno zedinili s trpečim Gospodom. Njen obraz je izžareval pomirjajočo milino in zaupljivo predanost, ki jo je izžarevala tudi v svoje okolje. Ta živa izkušnja, ta milost, ki sem je bil deležen, mi pomeni največjo in najpomembnejšo zapuščino, ki me zavezuje k zvestobi."

Bog nam je blizu

Prerok Jeremija je zapisal: "Saj si vendar v naši sredi, Gospod! Imenujemo se po tvojem imenu. Ne zametuj nas!" (Jer 14,9). Poglejmo še misel nadškofa Antona Sourozha: "Nimamo pravice pritoževati se, da je Bog odsoten, ker smo mi sami tisti, ki smo odsotni." Da, Bog nam je vedno blizu, mi pa se pogosto oddaljimo od njega.

Bog nam je blizu, ker nas je ustvaril. Še vedno nas ustvarja, ohranja v bivanju. Pri svojem delovanju smo njegovi sodelavci. Bog nam je blizu, ker je ustvaril vse ljudi in vse stvari, ki nas obdajajo. Svet je ustvarjen za nas ljudi, ki smo krona stvarstva.

Bog nam je blizu, ker nas je po svojem Sinu odrešil. Jezus je iz ljubezni do nas postal naš Brat. Za nas je umrl in vstal, za vse ljudi in za vsakega posebej.

Bog nam je blizu, ker nas po Svetem Duhu stalno posvečuje, da živimo v Božjem prijateljstvu. V nas živi kot v svetišču. Smo svetišče Svetega Duha, celo vse svete Trojice.

Bog nam je vedno blizu, naj se tega zavedamo ali ne. Le mi smo pogosto od Boga zelo oddaljeni. Molimo dobro le takrat, kadar se Božje navzočnosti z ljubeznijo zavemo, kadar Boga kličemo, kakor pravi Sveto pismo. Takrat se nam Bog še bolj približa:

"Kje je velik narod, ki bi mu bilo božanstvo tako blizu, kakor je nam Gospod, naš Bog, kadar koli ga kličemo?" (5 Mz 4,7).

Kjer gre za pravo ljubezen, gre tudi za hrepenenje po bližini. Tako želi otrok priti k svoji materi, fant se hoče srečati z dekletom, mož z ženo. Sveto pismo je zgodovina srečavanja med Bogom in človekom. Bog je prisotnost – navzočnost, ker je ljubezen, ki hrepeni po prisotnosti. On ni samo Nekdo, ki biva, ampak tudi Nekdo, ki živi za. To pomeni tudi ime, ki ga je Bog razodel Mojzesu, Jahve: Jaz sem tisti, ki sem tukaj za vas in zaradi vas.

Bog je tu in me pričakuje. Čaka me, ker me ima rad in bi mi rad izkazal svojo ljubezen. V molitvenem srečanju bi se morala ustvariti nekakšna nabita Božja prisotnost, kakor so v naši zavesti navzoče tiste stvari in osebe, ki povzročijo v nas posebno zanimanje. S kakšnim zanimanjem smo pred leti po televiziji gledali, kako je prvi človek stopil na luno in hodil po njej. Jezusova navzočnost na naši zemlji pa nas nič več posebno ne pritegne in ne vznemiri. Kako polni so stadioni na raznih tekmovanjih! Ko bi bile naše cerkve ob nedeljah tako polne, saj se v njih dogaja vse kaj drugega, polnejšega in bogatejšega!

Mati, ki gleda televizijo in na njej opazi med množico ljudi svojega sina, je posebej pozorna samo nanj. Vse drugo jo bolj malo zanima. Tako naj bi bili pri molitvi pozorni na Boga. V ospredju je Božji Ti. Njegova Božja prisotnost napravi, da majhne človeške prisotnosti stopijo v ozadje. Oči so uprte vanj. Vse misli so pri njem.

Jezus me gleda. Sem v svetlobi tega pogleda. Isti Jezusov pogled, ki se je ustavil na bogatem mladeniču iz evangelija, se je ustavil tudi na meni. "Jezus se je ozrl vanj in ga vzljubil" (Mr 10,21). Nekaj čudovitega je, če živimo z zavestjo, da ta Jezusov pogled počiva na nas. Kadar molimo, v veri gledamo Jezusa. Še bolj pa je res, da on gleda nas. Pri tem nam je v veliko oporo Jezusova podoba, kar kaže tudi izpoved nekega redovnika:

"Spominjam se svojih zgodnjih srednješolskih let, ko sem pravzaprav začel zares z osebno molitvijo. Za god mi je mati podarila križ. Namestil sem ga nad posteljo. Od takrat se je v meni nekaj premaknilo. V sobi kar naenkrat nisem bil več sam. Nenehno sem čutil pogled Križanega in tudi sam sem pogosto usmeril svoj pogled nanj. Ta preprosti križ mi je sporočal, da nisem sam, da je Nekdo, ki me spremlja, še več, da je Nekdo, ki me ljubi do konca. Iz tega začetnega spogledovanja se je počasi razvijala moja osebna molitev. Jutranja in večerna. Spominjam se, da se je takrat moje življenje začelo spreminjati, da je dobivalo novo, intenzivnejšo razsežnost. Prava molitev je tista, ki spreminja življenje."

Pripovedujejo, da se je sv. Tomažu Akvinskemu, ko je končal važno poglavje svojega velikega dela o Resnici, prikazal Kristus ter mu rekel: "Dobro si pisal o meni, Tomaž! Kaj hočeš, da ti dam?" Tomaž je odgovoril: "Tebe samega, Gospod!"

Pri pravi molitvi je hkrati z zavestjo Božje bližine in prijateljstva navzoče veliko spoštovanje do Boga. On nas v vsakem pogledu presega. Ob njem doživljamo svojo majhnost in veličino: majhnost, če gledamo nase, veličino, če se popolnoma njemu izročamo. Nekaj tega, kar je doživljal Mojzes ob gorečem grmu, ko je zaslišal Božje besede, naj bi bilo tudi v nas:

"Ne približuj se! Sezuj svoje čevlje, zakaj zemlja, na kateri stojiš, je sveta" (2 Mz 3,1-5).

p. Anton