Spomini na pokojno invalidko Marjetko Smrekar

Draga moja Marjetka! Zelo me je presenetilo obvestilo, da si zapustila naš zemeljski svet. Upala sem, da Te bom še obiskala, a sedaj je prepozno, žal!

Imam Te živo pred seboj v mojih mislih, ko si prihajala v Stično h pobožnostim Bernardove družine ali češčenju Jezusovega in Marijinega Srca ali na duhovne vaje.

Rada sem bila s Teboj v pogovorih, v molitvah in tudi, če si rabila pomoč, najsi bo to podnevi ali ponoči. Ti si bila čudež zame! Ob tolikih življenjskih tegobah, ker si bila tako rekoč vse življenje priklenjena na voziček, si bila vedno vedra! Občudovala sem Te! Bila si mi za vzgled in v pomoč v rasti vere! Bila si globoko povezana s Troedinim Bogom, predvsem z Jezusom! Tako tudi z Marijo, angeli in vsemi priprošnjiki v nebesih. To vse odseva v Tvojih številnih avtorskih delih, knjigah, ki si jih izdajala, in tudi v številnih člankih v Glasilu V Materini šoli.

V torek, 20. maja zvečer, so na Radiu Ognjišče Tebi posvetili lepo oddajo. Bilo je več avtorjev, ki so povedali najlepše o Tebi in se zahvaljevali za Tvoje svetniško poslanstvo, za Tvoje življenje, ki bo za vzgled in pomoč vsem, tudi bolnim in invalidnim osebam.

Draga moja Marjetka! Ti si sedaj naša priprošnjica pri Bogu in tako bomo sedaj vedno v molitvi povezani!

Občudovala sem Tvoj spomin, ker si ogromno verskih pesmi znala na pamet! Povedala si mi: Kadar z Jezusom trpim in delam, se nikdar ne čutim sama, ker pri njem dobim pomoč! Rada si pela pesem: V nebesih sem doma, tam je moj pravi dom, tam večno srečna bom – in tako je sedaj s Teboj – z našo Marjetko, ki je združena z nebeščani!

Marjetka, hvala Ti za vse in v Bogu počivaj v miru!

Ana Arbiter 

Manj znana Marijina prikazovanja in sporočila

Če Te zanimajo manj znana, od Cerkve priznana Marijina prikazovanja in sporočila, se nam pridruži v stiškem samostanu od petka, 12. septembra, ob 18. uri, do nedelje, 14. septembra, po kosilu. Voditelj: p. Anton Nadrah Prijave: tel. 01/78 77 100; Samostan Stična 17, 1295 Ivančna Gorica. Lep pozdrav v Gospodu in nasvidenje! p. Anton Nadrah

Misli svetega Bernarda

Tvoje zaupanje se veča, kolikor zrasteš v milosti.

Najprej moramo pasti na tla, jokati pred Gospodom, ki nas je ustvaril, zaradi tistega, kar smo zagrešili.

Nič ni bolj navzoče kot Bog in nič manj doumljivo.

Biti v Božji bližini se pravi gledati Boga, kar je največja sreča, dana samo tistim, ki so čistega srca.

Pomen molitve za našo vero

Vsa verstva poznajo molitev. Molitev nastaja iz občudovanja Boga in njegovih čudovitih del. Grški filozof Platon je zapisal: "Najlepše in najboljše, kar more kreposten človek storiti in kar srečo njegovega življenja najbolj pospešuje, je molitev, po kateri ostane vedno v stiku z božanstvom."

Kakšen pomen ima dobra molitev za našo vero, lepo pove v razpravljanju o molitvi sv. Janez Krizostom:

"Molitev prinaša duši luč, daje nam pravo spoznanje o Bogu, posreduje med Bogom in človekom. Duh se na krilih molitve vzpenja v nebo in se v neizrekljivem objemu oklepa Boga. Kakor dete v solzah kliče mater in hoče piti, tako hrepeni duša po božjem mleku. V prošnjah izraža svoje želje in prejema darove, ki presegajo vse vidne stvari.

Molitev je kot častitljiva poslanka pred Bogom, človeku osrečuje srce in teši njegova hrepenenja. Molitev, ki o njej govorim, ni v besedah. Je čisto hrepenenje po Bogu, neizrekljiva pobožnost, ki ni delo človeka, temveč jo poraja Božja milost ...

Če Bog komu nakloni tako molitveno stanje, je to bogastvo, ki ga je treba znati ceniti; je nebeška jed, ki nasičuje duha. Kdor jo okusi, se vname v neugasljivem hrepenenju po Bogu, ki mu razvnema dušo kot najbolj žareči ogenj."

Vsa dejavnost človeka pri molitvi je sodelovanje z milostjo, ki jo Bog podeljuje vsakemu v zadostni meri. S pomočjo Božje milosti človek začne molitvi, z njo v molitvi tudi vztraja. Po molitvi se utrjuje v veri, po njej v veri tudi stalno napreduje.

Kdor se za vero nič ne briga, tudi z molitvijo nima kaj početi. Morda se bo pridružil celo nevernemu nemškemu filozofu Nietzscheju, ki pravi, da je moliti sramotno. Znani konvertit dr. Alexis Carrel mu odgovarja: "Kakor piti ali dihati tako tudi moliti ni sramotno. Človek tako nujno potrebuje Boga, kakor potrebuje vodo in kisik."

Globoko v človekovo srce je položena težnja, da bi gledal in doživljal Boga. Že Mojzes je prosil Boga: "Daj mi, prosim, videti svoje veličastvo!"

Bog mu je odgovoril: "Storil bom, da pojde mimo pred teboj vsa moja lepota in klical bom pred teboj ime Jahve ... Mojega obličja pa ne moreš videti; kajti noben človek me ne more videti in ostati živ" (2 Mz 33,18-20).

Mojzes je po slikovitem izražanju Svetega pisma Boga videl v hrbet, ne v obličje. Seveda Bog kot duhovno bitje, čisti duh, nima ne obličja ne hrbta, kakor ga ima človek. Gledanje in doživljanje Boga v polnosti je prihranjeno za posmrtno življenje. Zdaj je čas vere in ne čas gledanja. Jezus je rekel apostolu Tomažu: "Ker si me videl, veruješ. Blagor tistim, ki niso videli, a so verovali!" (Jn 20,29).

Apostol Filip je želel, da bi Jezus apostolom pokazal Očeta. Jezus mu je odvrnil: "Kdor je videl mene, je videl Očeta" (Jn 14,8 s).

Gledanje Jezusa je gledanje Očeta. Vera v Očeta in v sveto Trojico raste ob srečavanju z Jezusom. Vendar gledanje Boga v Jezusu za apostole ni bilo jasno, saj so najprej spoznavali le Kristusa kot človeka. O Jezusovem razodevanju Očeta pravi apostol Janez:

"Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, je pripovedoval o njem" (Jn 1,18).

Z vsem svojim bitjem, govorjenjem in delovanjem je Jezus razodeval Očeta. Čim bolj smo po molitvi povezani z Jezusom, tem bolj smo povezani tudi z Očetom.

Težavo, ki jo v svoji veri in zato tudi v molitvi mnogi pogosto občutijo, bi lahko izrazili z vzklikom: Bog, ta neznanec! Ljudje mislijo, da je Bog daleč in da se zanje ne zmeni; da je tujec, ki ga ne potrebujejo. Z njim se nimajo kaj pogovarjati, zato ne čutijo potrebe po molitvi. Čisto nekaj drugega je med fantom in dekletom; nikoli jima ne zmanjka snovi za pogovor. Med prijatelji tudi ni zadrege za besede.

           

Dvomi, ki se vsiljujejo med molitvijo, so večkrat čustvene narave. Treba jih je zavračati in prezirati kot skušnjave. Obujati moramo vero in z voljo moliti, čeprav nam ne gre, kakor bi radi. Če se bomo sami vztrajno trudili, nam bo Bog v obilnejši meri pomagal.

Bog je duh in ga zato ne moremo dojemati, kakor dojemamo druga bitja. Razen tega ni bitje poleg drugih bitij, saj presega vsa bitja in je zadnja korenina vseh stvari. Če rastemo v veri, rastemo v zavesti, da nam je Bog zelo blizu in da nikakor ni naš neznanec. Vera nam Boga približa, kakor nam oddaljene predmete približa daljnogled. V veri spoznavamo in priznavamo, da nas nevidni Bog vidi in neslišni Bog sliši. Sv. Pavel pravi, da Bog "ni daleč od nikogar izmed nas. Zakaj v njem živimo, se gibljemo in smo" (Apd 17,27 s).

Ko je indijski mislec in voditelj Mahatma Gandhi odgovarjal na vprašanje, zakaj stalno premišljuje, je povedal:

"Molitev je moja duhovna in telesna rešitev v najtežjih položajih. Popolnoma sem se izročil Bogu. Mojo dušo je kljub največjim nasprotovanjem napolnil popoln mir. Naj bom v ječi ali na svobodi, naj živim udobno ali revno, naj me ubogajo ali bijejo, naj me povišujejo ali zasmehujejo, kljub vsemu sem najsrečnejši izmed vseh ljudi. Verujem v Boga in se mu popolnoma izročam ... Samo goreča molitev je mogla utešiti mojo lakoto po Bogu, in mislim, da duša nima molitve nikoli dovolj."

p. Anton

Molitev je hčerka vere

Kdor resnično veruje, je že v osebni povezanosti z Bogom. Veren človek ne more živeti brez molitve. Molitev je govoreča vera, je hčerka vere. Vera je torej mati molitve. Kakršna je mati, takšna bo navadno tudi hčerka. Velja pa tudi obratno: Povej mi, kakšna je tvoja molitev, in povedal ti bom, kakšna je tvoja vera. Če bomo rasli v veri, bomo rasli tudi v molitvi. Če bomo napredovali v molitvi, bomo napredovali tudi v veri. Pri veri gre za povezanost z Bogom. Tudi pri molitvi gre za takšno povezanost. Vera vernika se pri molitvi najbolj pokaže. Molitev je posebno jasno izpovedovanje vere in njen najlepši izraz ter razodevanje učinkovitega Božjega delovanja. Kako je to res, kaže izjava nekega duhovnika:

"Kot otrok, študent in bogoslovec sem se srečeval z raznimi duhovniki, ki so bili moji župniki. Vsak je po svoje vplival name, a prav posebno dobro eden izmed njih. Sleherno jutro sem ga našel v cerkvi, poleti in pozimi, kako premišljuje in pred Najsvetejšim moli brevir. To je bila zame močna spodbuda in več kot vsaka pridiga."

V Boga v polnem pomenu veruje le tisti, ki ga tudi moli. Za vernega človeka je molitev prav tako bistvena, kakor je za razumnega človeka bistveno mišljenje. Teolog Joseph Ratzinger, poznejši papež Benedikt XVI., je dejal: "Molitev je dejanje vere: molitev brez vere postane slepa, vera brez molitve pa razpade."

Poglejmo še misel ameriškega kozmonavta Jamesa Irwina: "Pomembnejše je, da je Bog v srcih ljudi na zemlji, kakor da ljudje letijo okoli Lune."

James Clark Maxwell

 James Clark Maxwell(+ 1879), matematik in fizik, je nad vrata laboratorija v Cambridgeu dal napis iz 111. psalma: "Velika so Gospodova dela, preiskovanja vredna za vse, ki jih ljubijo."

Spomnimo se na Božje naročilo prvima človekoma v raju: "Napolnita zemljo in si jo podvrzita!" (1 Mz 1,28).

An

Albert Einstein

Albert Einstein pravi: "Znanost brez vere šepa, vera brez znanosti je slepa."

Vera je v pomoč znanosti, ker spodbuja človeka, da vestno in zavzeto raziskuje božje stvarstvo.