Misli svetega Bernarda

Tvoje zaupanje se veča, kolikor zrasteš v milosti.

Najprej moramo pasti na tla, jokati pred Gospodom, ki nas je ustvaril, zaradi tistega, kar smo zagrešili.

Nič ni bolj navzoče kot Bog in nič manj doumljivo.

Biti v Božji bližini se pravi gledati Boga, kar je največja sreča, dana samo tistim, ki so čistega srca.

Pomen molitve za našo vero

Vsa verstva poznajo molitev. Molitev nastaja iz občudovanja Boga in njegovih čudovitih del. Grški filozof Platon je zapisal: "Najlepše in najboljše, kar more kreposten človek storiti in kar srečo njegovega življenja najbolj pospešuje, je molitev, po kateri ostane vedno v stiku z božanstvom."

Kakšen pomen ima dobra molitev za našo vero, lepo pove v razpravljanju o molitvi sv. Janez Krizostom:

"Molitev prinaša duši luč, daje nam pravo spoznanje o Bogu, posreduje med Bogom in človekom. Duh se na krilih molitve vzpenja v nebo in se v neizrekljivem objemu oklepa Boga. Kakor dete v solzah kliče mater in hoče piti, tako hrepeni duša po božjem mleku. V prošnjah izraža svoje želje in prejema darove, ki presegajo vse vidne stvari.

Molitev je kot častitljiva poslanka pred Bogom, človeku osrečuje srce in teši njegova hrepenenja. Molitev, ki o njej govorim, ni v besedah. Je čisto hrepenenje po Bogu, neizrekljiva pobožnost, ki ni delo človeka, temveč jo poraja Božja milost ...

Če Bog komu nakloni tako molitveno stanje, je to bogastvo, ki ga je treba znati ceniti; je nebeška jed, ki nasičuje duha. Kdor jo okusi, se vname v neugasljivem hrepenenju po Bogu, ki mu razvnema dušo kot najbolj žareči ogenj."

Vsa dejavnost človeka pri molitvi je sodelovanje z milostjo, ki jo Bog podeljuje vsakemu v zadostni meri. S pomočjo Božje milosti človek začne molitvi, z njo v molitvi tudi vztraja. Po molitvi se utrjuje v veri, po njej v veri tudi stalno napreduje.

Kdor se za vero nič ne briga, tudi z molitvijo nima kaj početi. Morda se bo pridružil celo nevernemu nemškemu filozofu Nietzscheju, ki pravi, da je moliti sramotno. Znani konvertit dr. Alexis Carrel mu odgovarja: "Kakor piti ali dihati tako tudi moliti ni sramotno. Človek tako nujno potrebuje Boga, kakor potrebuje vodo in kisik."

Globoko v človekovo srce je položena težnja, da bi gledal in doživljal Boga. Že Mojzes je prosil Boga: "Daj mi, prosim, videti svoje veličastvo!"

Bog mu je odgovoril: "Storil bom, da pojde mimo pred teboj vsa moja lepota in klical bom pred teboj ime Jahve ... Mojega obličja pa ne moreš videti; kajti noben človek me ne more videti in ostati živ" (2 Mz 33,18-20).

Mojzes je po slikovitem izražanju Svetega pisma Boga videl v hrbet, ne v obličje. Seveda Bog kot duhovno bitje, čisti duh, nima ne obličja ne hrbta, kakor ga ima človek. Gledanje in doživljanje Boga v polnosti je prihranjeno za posmrtno življenje. Zdaj je čas vere in ne čas gledanja. Jezus je rekel apostolu Tomažu: "Ker si me videl, veruješ. Blagor tistim, ki niso videli, a so verovali!" (Jn 20,29).

Apostol Filip je želel, da bi Jezus apostolom pokazal Očeta. Jezus mu je odvrnil: "Kdor je videl mene, je videl Očeta" (Jn 14,8 s).

Gledanje Jezusa je gledanje Očeta. Vera v Očeta in v sveto Trojico raste ob srečavanju z Jezusom. Vendar gledanje Boga v Jezusu za apostole ni bilo jasno, saj so najprej spoznavali le Kristusa kot človeka. O Jezusovem razodevanju Očeta pravi apostol Janez:

"Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, je pripovedoval o njem" (Jn 1,18).

Z vsem svojim bitjem, govorjenjem in delovanjem je Jezus razodeval Očeta. Čim bolj smo po molitvi povezani z Jezusom, tem bolj smo povezani tudi z Očetom.

Težavo, ki jo v svoji veri in zato tudi v molitvi mnogi pogosto občutijo, bi lahko izrazili z vzklikom: Bog, ta neznanec! Ljudje mislijo, da je Bog daleč in da se zanje ne zmeni; da je tujec, ki ga ne potrebujejo. Z njim se nimajo kaj pogovarjati, zato ne čutijo potrebe po molitvi. Čisto nekaj drugega je med fantom in dekletom; nikoli jima ne zmanjka snovi za pogovor. Med prijatelji tudi ni zadrege za besede.

           

Dvomi, ki se vsiljujejo med molitvijo, so večkrat čustvene narave. Treba jih je zavračati in prezirati kot skušnjave. Obujati moramo vero in z voljo moliti, čeprav nam ne gre, kakor bi radi. Če se bomo sami vztrajno trudili, nam bo Bog v obilnejši meri pomagal.

Bog je duh in ga zato ne moremo dojemati, kakor dojemamo druga bitja. Razen tega ni bitje poleg drugih bitij, saj presega vsa bitja in je zadnja korenina vseh stvari. Če rastemo v veri, rastemo v zavesti, da nam je Bog zelo blizu in da nikakor ni naš neznanec. Vera nam Boga približa, kakor nam oddaljene predmete približa daljnogled. V veri spoznavamo in priznavamo, da nas nevidni Bog vidi in neslišni Bog sliši. Sv. Pavel pravi, da Bog "ni daleč od nikogar izmed nas. Zakaj v njem živimo, se gibljemo in smo" (Apd 17,27 s).

Ko je indijski mislec in voditelj Mahatma Gandhi odgovarjal na vprašanje, zakaj stalno premišljuje, je povedal:

"Molitev je moja duhovna in telesna rešitev v najtežjih položajih. Popolnoma sem se izročil Bogu. Mojo dušo je kljub največjim nasprotovanjem napolnil popoln mir. Naj bom v ječi ali na svobodi, naj živim udobno ali revno, naj me ubogajo ali bijejo, naj me povišujejo ali zasmehujejo, kljub vsemu sem najsrečnejši izmed vseh ljudi. Verujem v Boga in se mu popolnoma izročam ... Samo goreča molitev je mogla utešiti mojo lakoto po Bogu, in mislim, da duša nima molitve nikoli dovolj."

p. Anton

Molitev je hčerka vere

Kdor resnično veruje, je že v osebni povezanosti z Bogom. Veren človek ne more živeti brez molitve. Molitev je govoreča vera, je hčerka vere. Vera je torej mati molitve. Kakršna je mati, takšna bo navadno tudi hčerka. Velja pa tudi obratno: Povej mi, kakšna je tvoja molitev, in povedal ti bom, kakšna je tvoja vera. Če bomo rasli v veri, bomo rasli tudi v molitvi. Če bomo napredovali v molitvi, bomo napredovali tudi v veri. Pri veri gre za povezanost z Bogom. Tudi pri molitvi gre za takšno povezanost. Vera vernika se pri molitvi najbolj pokaže. Molitev je posebno jasno izpovedovanje vere in njen najlepši izraz ter razodevanje učinkovitega Božjega delovanja. Kako je to res, kaže izjava nekega duhovnika:

"Kot otrok, študent in bogoslovec sem se srečeval z raznimi duhovniki, ki so bili moji župniki. Vsak je po svoje vplival name, a prav posebno dobro eden izmed njih. Sleherno jutro sem ga našel v cerkvi, poleti in pozimi, kako premišljuje in pred Najsvetejšim moli brevir. To je bila zame močna spodbuda in več kot vsaka pridiga."

V Boga v polnem pomenu veruje le tisti, ki ga tudi moli. Za vernega človeka je molitev prav tako bistvena, kakor je za razumnega človeka bistveno mišljenje. Teolog Joseph Ratzinger, poznejši papež Benedikt XVI., je dejal: "Molitev je dejanje vere: molitev brez vere postane slepa, vera brez molitve pa razpade."

Poglejmo še misel ameriškega kozmonavta Jamesa Irwina: "Pomembnejše je, da je Bog v srcih ljudi na zemlji, kakor da ljudje letijo okoli Lune."

James Clark Maxwell

 James Clark Maxwell(+ 1879), matematik in fizik, je nad vrata laboratorija v Cambridgeu dal napis iz 111. psalma: "Velika so Gospodova dela, preiskovanja vredna za vse, ki jih ljubijo."

Spomnimo se na Božje naročilo prvima človekoma v raju: "Napolnita zemljo in si jo podvrzita!" (1 Mz 1,28).

An

Albert Einstein

Albert Einstein pravi: "Znanost brez vere šepa, vera brez znanosti je slepa."

Vera je v pomoč znanosti, ker spodbuja človeka, da vestno in zavzeto raziskuje božje stvarstvo.         

Wernher von Braun

Poučno je, kar pravi Wernher von Braun (* 1912), oče vesoljskih poletov, brez katerega bi človeška noga verjetno še ne stopila na Luno:

"Poznal sem veliko znanstvenikov na tem svetu, nikdar pa nisem srečal znanstvenika, vrednega tega imena, ki bi mu uspelo razložiti naravo brez Boga. Znanost skuša razumeti, kar je ustvarjeno, vera pa skuša razumeti Stvarnika ... Znanost in vera nista nasprotnici. Narobe, sestri sta. Ko se znanost trudi, da bi čim več spoznala o stvareh, si vera prizadeva, da bi čim bolje razumela Stvarnika. Z naravoslovno znanostjo človek teži za tem, da bi obvladoval naravne sile okoli sebe, vera pa hoče obvladovati naravne sile v človeku samem ...

Materialisti v 19. stoletju in njihovi nasledniki v 20. stoletju so nam hoteli dopovedovati, da bomo mogli živeti brez vere v Stvarnika, ko nam bo znanost omogočila, da bomo več vedeli o stvareh. Doslej smo z vsakim novim odgovorom naleteli na nova vprašanja. Bolj ko poznamo zapletenost atomske strukture, naravo življenja ali mojstrski načrt ozvezdij, več razloga imamo, da občudujemo krasote božjega stvarstva."

Francoski znanstvenik Louis Pasteur

Francoski znanstvenik Louis Pasteur je na vprašanje o skrivnosti tolikih njegovih odkritij vedno pokazal na klečalnik, ki ga je imel v kotu svojega laboratorija, in rekel: "Sem le učenček, ki ga Bog prime za roko, da bi odkril katero od neštetih skrivnosti, ki jih je položil v naravo."

Leta 1881 je bil v Parizu kongres, na katerem so se zbrali največji znanstveniki, pisatelji in politiki tedanjega časa. Med njimi je bil tudi Pasteur. Glavni govornik Conderau je svoj govor končnal takole: "Vera izvira izključno iz strahu pred neznanim, torej je vzrok vere nevednost."

Pozneje je Pasteur govoril s Conderauom in ga vprašal:

"Ste trdno prepričani, da vera izvira samo iz strahu in nevednosti?"        

"Seveda! Čim bolj postaja človek izobražen, tem bolj bledi v njem vera v Boga, dokler znanost vere ne bo povsem izbrisala."

"Poznam tudi izjeme," je odvrnil Pasteur. "So ljudje, ki v svojih laboratorijih odkrivajo čudovite skrivnosti življenja, pa so kljub temu še vedno prepričani o veličini in vsemogočnosti Boga ... Znanost vodi k Bogu."

"Še daleč ne," je odvrnil Conderau. "Res so danes še take iluzije, ker nam ni uspelo razložiti vsega, toda jutri ..."

"Jutri! Toda jaz verujem danes! Danes moram vedeti, ali je Bog! Jutri bi utegnilo biti prepozno, kajti lahko se zgodi, da še to noč umrem. Zato verujem danes in bom veroval tudi jutri, ker mi znanost nikoli ne bo mogla odgovoriti na vse skrivnosti, ki me obdajajo; samo Bog in vera mi to razložita."

"Potem, gospod, ne boste nikoli velik človek in kot znanstvenik se ne boste nikoli uveljavili."

Tako je odgovoril Conderau, a se je pošteno zmotil. V začetku 20. stoletja so raziskovali, kdo naj bi bil po javnem mnenju največji Francoz v zgodovini. Največ glasov je dobil Pasteur.

Kakor vsak človek tudi znanstvenik potrebuje dopolnila v veri. Dober znanstvenik ni samo zakopan v svoj laboratorij. Ne ukvarja se samo z različnimi poskusi in meritvami. On tudi veliko razmišlja, povezuje, sklepa, sicer ne bi iskal dopolnila v veri.

Res je, da Boga ne odkrijemo niti z mikroskopom niti s teleskopom, ker ni predmet poleg drugih predmetov, sonce poleg drugih sonc. Če bi ga odkrili na ta način, bi ne bil Bog, ampak neka stvar.

Mikroskop in teleskop pa lahko pomagata k razmišljanju in k postavitvi vprašanja: Ali Bog biva? Če znanstvenik razmišlja in se sprašuje po zadnjih temeljih in vzrokih, se srečuje z vprašanjem Boga. Če znanstvenik ni veren, tega ni krivo njegovo znanje, temveč drugi razlogi, npr. nezgledno življenje kristjanov. Če bi biologi, kemiki, fiziki zanikali Boga, ga ne bi zaradi biologije, kemije, fizike.