Minilo je 115 let od posvetitve sveta presvetemu Jezusovemu Srcu

Iz Varšave je papež Janez Pavel II. ob stoletnici posvetitve vsega človeštva presvetemu Srcu Jezusovemu, 11. junija 1999, naslovil pismo na vse vernike sveta. Ob petnajstletnici tega pisma objavljamo nekaj značilnih odlomkov.

Stota obletnica posvetitve vsega človeštva presvetemu Srcu Jezusovemu, ki jo je za vso Cerkev določil moj predhodnik Leon XIII. in je bila izvršena 11. junija 1899, vzbuja v nas hvaležnost do Tistega, ki nas ljubi in nas je osvobodil naših grehov s svojo lastno krvjo, ki je naredil iz nas kraljestvo duhovnikov za svojega Boga in Očeta. Ta srečna okoliščina je zelo primerna za razmislek o pomenu in vrednosti tistega pomembnega dejanja Cerkve.

Posvetitev človeškega rodu iz leta 1899 je zelo pomemben korak na poti Cerkve in jo velja tudi danes obnavljati vsako leto na praznik Srca Jezusovega.

Kristjan, ki se pred svojo nalogo nove evangelizacije zazre v Srce Kristusa, Gospodarja časa in zgodovine, se mu posveti in mu posveti tudi svoje brate, odkrije, da je nosilec njegove luči. Ker ga navdihuje Kristusov duh služenja, pripomore k temu, da se odpira vsem človeškim bitjem možnost, da se dvigajo in bližajo svoji osebni in občestveni uresničitvi. “Od Kristusovega Srca se namreč človeško srce uči spoznavati pravi in edini smisel svojega življenja in svoje usode, razumeti vrednost pristnega kršanskega življenja, se varovati stranpoti človeškega srca in povezati sinovsko ljubezen do Očeta z ljubeznijo do bližnjega.”

Zato želim izraziti svoje priznanje in spodbudo vsem tistim, ki v Cerkvi, s kateregakoli naslova, še naprej gojijo, poglabljajo in širijo češčenje Kristusovega Srca s času primernimi načini in govorico in ga tako ohranjajo in prenašajo prihodnjim rodovom v izvirnem duhu, ki je vedno prežemal to češčenje. Gre za to, da tudi danes vodimo in usmerjamo vernike, da uprejo v molitvi svoj pogled na skrivnost Kristusa, Človeka-Boga, da bi postali možje in žene notranjega življenja, osebe, ki čutijo in živijo klic v novo življenje, klic k svetosti, klic k zadoščevanju, kar je apostolsko sodelovanje pri rešitvi sveta.

Če bomo vernikom pomagali, da odkrijejo svoj krst, se bodo bolj zavedali svoje apostolske razsežnosti in poklicanosti, da jo živijo z razširjanjem ljubezni in s poslanstvom evangelizacije. Vsi, ki ljubijo Kristusa, dobrega Pastirja, in oblikujejo svoje srce po njegovem Srcu, ga bodo bolj zavzeto prosili, naj pošlje Cerkvi pastirje po svojem Srcu; takšne pastirje, ki so pripravljeni iti po poteh sveta in oznanjati vsem, da je On Pot, Resnica in Življenje. Temu se bo pridružilo tudi konkretno delovanje za vzgojo mladih, da bi bili odprti za glas Svetega Duha in bi dopustili, da odmevajo v njihovih srcih velika pričakovanja Cerkve in človeštva. Da bi se odzvali Kristusovemu povabilu, da se skupaj z njim posvetijo, navdušeni in radostni, za življenje sveta.

Duhovne vaje za odrasle v tišini in s postom od 14. do 19. julija

V tišini se pogovarjamo z Bogom in hkrati s postom spoznavamo sebe in svoje meje. Skušali se bomo držati starega meniškega vodila, ki predpisuje skromno vsakodnevno uživanje hrane v popoldanskih urah. Premišljevanja po temah: 1. Post zdravilo zame; 2. Post, boj zoper slabosti; 3. Post, moja molitev k Bogu; 4. Post, moja osvoboditev in razsvetljenje; 5. Post v moji prihodnosti. Prijavite se lahko do zadnjega tedna pred začetkom na samostanski tel.: 01/7877 100 ali voditelju p. Krištofu: 031/314 044 ter na Email - opatija@amis.net

Fatimske procesije v baziliki v Stični vsakega 13. v mesecu

Fatimske procesije v baziliki v Stični vsakega 13. v mesecu od maja do oktobra so bile lepo obiskane. Animatorji vabljeni, da se Fatimskih večerov udeležite tudi letos, od 13. maja do 13. oktobra, v baziliki ob 19.30 

Fatimska pobožnost 13. julija v baziliki v Stični

Fatimska pobožnost 13. julija v baziliki v Stični

Fatimska pobožnost bo v stiški baziliki z začetkom ob 19.30 z molitvijo rožnega venca, nato ob 20h mašna daritev, procesija s kipom fatimske Matere Božje, ki jo bomo spremljali z lučkami in petjem Marijinih litanij ter fatimske pesmi. Na koncu bo pred Najsvetejšim obnovitev posvetitve Najsvetejšima Srcema in blagoslov z Najsvetejšim. Srečanja bodo: v petek 13. junija, v nedeljo 13. julija, v sredo 13. avgusta, v petek 12. septembra in v ponedeljek 13. oktobra.

Duhovne prireditve v Stični v letu 2014 - JULIJ

JULIJ

4. ob 20.00 v cerkvi vigilija za mlade

6. – 12. p. Maksimilijan File, delovni tabor

10. – 13. p. Andrej Benda, zakonci z otroki

13. ob 19.30 v cerkvi fatimska pobožnost

14. – 19. P. Krištof Čufer, dv. v tišini in postu

19. – 27. P. Tomaž Podobnik, Nazaret, dv. v tihoti

20. ob 14.30 v mali kapeli molitev za duše v vicah

25. ob 20.00 češčenje Jezusovega in Marijinega Srca

AVGUST

1. ob 20.00 v baziliki vigilija za mlade

3. – 9. p. Krištof Čufer, molitev in delo s cistercijani

7. – 10. dr. Marjan Turnšek, zakonci z otroki

7. – 10. zakonci z otroki iz Celovca

13. ob 19.30 fatimska pobožnost v baziliki

15. – 16. Franci Šuštar, bogoslovci

15. – 24. Delovni tabor, mladi iz Dresdna

17. ob 14.30 v mali kapeli molitev za duše v vicah

20. ob 19.00 molitvena ura, ob 20.00 sv. maša

21. – 24. p. Andrej Benda, zakonci z otroki

28. – 31. Skupina Romar

29. ob 20.00 češčenje Jezusovega in Marijinega Srca

ODMEVI Včasih sem vzdihovala: “ne morem več”

Včasih sem vzdihovala: “ne morem več”, ker je bolelo – zdaj v srcu hvalim Boga Očeta zato, ker mi omogoča doživljati mir v Duhu in resnici – torej mir vere in ljubezni. Zaradi Svetega Duha ima kristjan lahko mir v srcu, čeprav telesno ni zdrav. Pri sebi vidim: naj bom telesno še tako utrujena, kadar iskreno prosim: “Jezus, pomagaj, vem, si z menoj”, takrat sem notranje trdna! Napor se spremeni v blagoslov, olajšanje, čudovito zavest: Zaradi vere v Jezusa Kristusa sem vesela same sebe. Sprejemam se in v veri želim sprejemati druge ljudi.

Nič ni pretežko, če pomislimo, kako nam je Jezus iz trenutka v trenutek naklonjen, prizanesljiv. Kadar zaboli za rast naše vere, smo na pravi poti. Jezusova ljubezen nas notranje pomirja, čisti.

Eno je: v preizkušnjah tarnati, biti potrt; drugo pa je: v preizkušnjah utihniti in dati prostor Jezusu, Njegovi moči in ljubezni. Dolga, naporna je pot do te polnosti, toda ko jo zaslutiš, začneš hoditi po njej; počasi, vendar z zavestjo, da nisi sam. Stopaš s prepričanjem: najbolj Zvesti me spremlja, vedno je rad z menoj! Oprijela sem se te zavesti z namenom – vsako grenkobo, nerazumevanje tiho sprejeti z duhom vere za dobro. Nagrada je čudovita: mir srca! Vsak dan me kakšna situacija opozori: umolkni, pomagaj z odpuščanjem, ne vračaj grenkega z grenkim.

+ Marjetka

VEČ IN BOLJE MOLITI (5) Samota in molk

Mati Terezija je dejala: "Moramo najti Boga, a ga ni mogoče najti v trušču in nemiru. Bog ima rad tihoto ... Več ko prejmemo v tihi molitvi, več moremo dati v dejavnem življenju ... Ni bistveno, kar govorimo mi, ampak kar nam in po nas govori Bog."

Na molitev se je treba pripraviti. Naše srce in naša usta morata utihniti. Sploh ljudje preveč govorimo. Arabski pregovor pravi: "Odpri usta le takrat, kadar si gotov, da je tisto, kar hočeš povedati, lepše od molka."

Odstraniti je treba, kolikor je mogoče, vse, kar bi motilo naš notranji in zunanji molk in samoto. Najvažnejši je notranji molk in notranja samota. To je takrat, ko v naših mislih in v domišljiji ni drugih oseb in stvari, temveč smo sami s svojim Bogom. Za to je dostikrat potrebno trganje od zunanjega sveta, ki ni lahko. V pomoč nam je svet prostor, cerkev, kapela. Že v stari zavezi je Bog napovedal:

"Moja hiša se bo imenovala hiša molitve za vsa ljudstva" (Jer 56,7).

Svetišče, svet prostor smo tudi mi sami, naše srce, kjer prebiva Sveti Duh, vsa sveta Trojica.

Sveti Pavel nas sprašuje in poučuje: "Mar ne veste, da ste Božji tempelj in da Božji Duh prebiva v vas? Če pa kdo Božji tempelj podira, bo Bog njega uničil. Božji tempelj je namreč svet, in to ste vi" (1 Kor 3,16 s).

"Mi smo namreč svetišče živega Boga, kakor je rekel Bog: 'Prebival bom med njimi in med njimi bom hodil in bom njihov Bog in oni bodo moje ljudstvo'« (2 Kor 6,15 s).

Jezus je molil skupaj z drugimi, kadar je šlo za redne skupne molitve, ki so bile v takratnem času pri dobrih vernikih v navadi. Sicer pa se je rad umikal k molitvi v samotne kraje, celo na goro. Apostoli niso bili sposobni takšnih molitev.

Gospod je s svojo molitvijo v samoti pokazal pomen samote za dobro molitev. Svoje štiridesetdnevno bivanje v puščavi pred svojim javnim nastopom je prebil v molitvi, v katero je vključil vse prihodnje mesijansko delovanje. Evangelist Luka omenja v zvezi z Jezusovim bivanjem v puščavi, kako se je "vrnil od Jordana poln Svetega Duha in Duh ga je vodil štirideset dni po puščavi" (Lk 4,1). Sveti Duh je tudi Duh molitve. Ko je hudobni duh Jezusa vabil, naj bi padel predenj in ga počastil, ga je Jezus zavrnil: "Poberi se, satan, kajti pisano je: 'Gospoda, svojega Boga, moli in samo njemu služi!' (Mt 4,10).«      Za dobro molitev redno potrebujemo vsaj nekaj samote, predvsem pa notranjo samoto. Iz izkušnje vemo, kako težko se sredi vsakdanjega okolja, ki je polno nemira in hlastanja, zberemo in pripravimo k molitvi ter dobro molimo. Vendar zna tisti, ki je bolj povezan z Bogom, tudi med dnevnimi opravili dobro moliti, če jih le vključi v molitev. Lep primer je neka izobraženka:

"Pravzaprav mi za molitev vse prav pride – rožni venec na predvečer velikih praznikov, ko smo skupaj s starši, Sveto pismo, lep dan. Lupljenje krompirja, ko mislim na ostarelega kmeta in kmetico in na njuno njivo pod planinami, kjer smo ga jeseni kupili. Brisanje prahu in likanje perila – moram biti Marta, da bom lahko tudi pri Marijinem deležu. Kopanje otroka – kakšen Božji dar mi je zaupan! Ko plevem v vrtu – kaj ni tudi plevel dobil dovoljenja za rast od istega Stvarnika kot peteršilj in nagelj? Pranje solate in obiranje grozdja – hvala za dobro letino. Vzpenjanje na goro, božanje morja, bela divja češnja med temnozelenimi smrekami, nasmejan obraz – o, Tvoje kraljestvo je neskončno lepo! Ko se z možem objameva – kaj vse je nama dal On. Velikonočna potica – res smem živeti s to obljubo, ki presega vso vednost na Zemlji? Angina z vročino – da se morem ustaviti in premisliti vse to. Molitev bodi ti življenje celo!"

Molitev v samoti nas varuje pred razkazovanjem in iskanjem priznanja pred ljudmi. To so delali farizeji. Z razkazovanjem pred ljudmi so izgubili svoje plačilo pri nebeškem Očetu. Jezus je učil:

"Kadar molite, ne bodite kakor hinavci. Ti namreč radi molijo stoje po shodnicah in križiščih, da se kažejo ljudem. Resnično vam povem: dobili so svoje plačilo. Kadar pa ti moliš, pojdi v svojo sobo, zapri vrata in moli k svojemu Očetu, ki je na skritem. In tvoj Oče, ki vidi, kar je skrito, ti bo povrnil" (Mt 6,5 s).

Že v Stari zavezi je zapisano: "Je čas molčanja in čas govorjenja" (Prd 3,7). To velja tudi za molitev. Molk in beseda se dopolnjujeta. Molk daje besedi njeno vrednost. Človekova beseda dobi svojo polnost, če se rodi iz njegovega notranjega molka. Prav tako ta beseda obrodi stoteren sad le, če pade v človekovo srce, ki se je na to besedo pripravilo z molkom.

Pronzato v knjigi Rad bi molil celo pravi: "Najbolj se približa Bogu tista molitev, ki je stkana iz molka." Molk lahko poveže srca v njihovi globini. Isto se dogaja med nami in Bogom pri molitvi. Človek, ki je prevzet od Božje navzočnosti, ne najde besed.

Mislec Pascal pravi: "V ljubezni je molk več vreden kakor dolg govor." Molk kot vrednoto mora vsak sam odkriti. Molk je za poglobljeno molitev tako potreben, kakor je potrebno platno za sliko in voda za ribo.

An