VEČ IN BOLJE MOLITI (5) Samota in molk

Mati Terezija je dejala: "Moramo najti Boga, a ga ni mogoče najti v trušču in nemiru. Bog ima rad tihoto ... Več ko prejmemo v tihi molitvi, več moremo dati v dejavnem življenju ... Ni bistveno, kar govorimo mi, ampak kar nam in po nas govori Bog."

Na molitev se je treba pripraviti. Naše srce in naša usta morata utihniti. Sploh ljudje preveč govorimo. Arabski pregovor pravi: "Odpri usta le takrat, kadar si gotov, da je tisto, kar hočeš povedati, lepše od molka."

Odstraniti je treba, kolikor je mogoče, vse, kar bi motilo naš notranji in zunanji molk in samoto. Najvažnejši je notranji molk in notranja samota. To je takrat, ko v naših mislih in v domišljiji ni drugih oseb in stvari, temveč smo sami s svojim Bogom. Za to je dostikrat potrebno trganje od zunanjega sveta, ki ni lahko. V pomoč nam je svet prostor, cerkev, kapela. Že v stari zavezi je Bog napovedal:

"Moja hiša se bo imenovala hiša molitve za vsa ljudstva" (Jer 56,7).

Svetišče, svet prostor smo tudi mi sami, naše srce, kjer prebiva Sveti Duh, vsa sveta Trojica.

Sveti Pavel nas sprašuje in poučuje: "Mar ne veste, da ste Božji tempelj in da Božji Duh prebiva v vas? Če pa kdo Božji tempelj podira, bo Bog njega uničil. Božji tempelj je namreč svet, in to ste vi" (1 Kor 3,16 s).

"Mi smo namreč svetišče živega Boga, kakor je rekel Bog: 'Prebival bom med njimi in med njimi bom hodil in bom njihov Bog in oni bodo moje ljudstvo'« (2 Kor 6,15 s).

Jezus je molil skupaj z drugimi, kadar je šlo za redne skupne molitve, ki so bile v takratnem času pri dobrih vernikih v navadi. Sicer pa se je rad umikal k molitvi v samotne kraje, celo na goro. Apostoli niso bili sposobni takšnih molitev.

Gospod je s svojo molitvijo v samoti pokazal pomen samote za dobro molitev. Svoje štiridesetdnevno bivanje v puščavi pred svojim javnim nastopom je prebil v molitvi, v katero je vključil vse prihodnje mesijansko delovanje. Evangelist Luka omenja v zvezi z Jezusovim bivanjem v puščavi, kako se je "vrnil od Jordana poln Svetega Duha in Duh ga je vodil štirideset dni po puščavi" (Lk 4,1). Sveti Duh je tudi Duh molitve. Ko je hudobni duh Jezusa vabil, naj bi padel predenj in ga počastil, ga je Jezus zavrnil: "Poberi se, satan, kajti pisano je: 'Gospoda, svojega Boga, moli in samo njemu služi!' (Mt 4,10).«      Za dobro molitev redno potrebujemo vsaj nekaj samote, predvsem pa notranjo samoto. Iz izkušnje vemo, kako težko se sredi vsakdanjega okolja, ki je polno nemira in hlastanja, zberemo in pripravimo k molitvi ter dobro molimo. Vendar zna tisti, ki je bolj povezan z Bogom, tudi med dnevnimi opravili dobro moliti, če jih le vključi v molitev. Lep primer je neka izobraženka:

"Pravzaprav mi za molitev vse prav pride – rožni venec na predvečer velikih praznikov, ko smo skupaj s starši, Sveto pismo, lep dan. Lupljenje krompirja, ko mislim na ostarelega kmeta in kmetico in na njuno njivo pod planinami, kjer smo ga jeseni kupili. Brisanje prahu in likanje perila – moram biti Marta, da bom lahko tudi pri Marijinem deležu. Kopanje otroka – kakšen Božji dar mi je zaupan! Ko plevem v vrtu – kaj ni tudi plevel dobil dovoljenja za rast od istega Stvarnika kot peteršilj in nagelj? Pranje solate in obiranje grozdja – hvala za dobro letino. Vzpenjanje na goro, božanje morja, bela divja češnja med temnozelenimi smrekami, nasmejan obraz – o, Tvoje kraljestvo je neskončno lepo! Ko se z možem objameva – kaj vse je nama dal On. Velikonočna potica – res smem živeti s to obljubo, ki presega vso vednost na Zemlji? Angina z vročino – da se morem ustaviti in premisliti vse to. Molitev bodi ti življenje celo!"

Molitev v samoti nas varuje pred razkazovanjem in iskanjem priznanja pred ljudmi. To so delali farizeji. Z razkazovanjem pred ljudmi so izgubili svoje plačilo pri nebeškem Očetu. Jezus je učil:

"Kadar molite, ne bodite kakor hinavci. Ti namreč radi molijo stoje po shodnicah in križiščih, da se kažejo ljudem. Resnično vam povem: dobili so svoje plačilo. Kadar pa ti moliš, pojdi v svojo sobo, zapri vrata in moli k svojemu Očetu, ki je na skritem. In tvoj Oče, ki vidi, kar je skrito, ti bo povrnil" (Mt 6,5 s).

Že v Stari zavezi je zapisano: "Je čas molčanja in čas govorjenja" (Prd 3,7). To velja tudi za molitev. Molk in beseda se dopolnjujeta. Molk daje besedi njeno vrednost. Človekova beseda dobi svojo polnost, če se rodi iz njegovega notranjega molka. Prav tako ta beseda obrodi stoteren sad le, če pade v človekovo srce, ki se je na to besedo pripravilo z molkom.

Pronzato v knjigi Rad bi molil celo pravi: "Najbolj se približa Bogu tista molitev, ki je stkana iz molka." Molk lahko poveže srca v njihovi globini. Isto se dogaja med nami in Bogom pri molitvi. Človek, ki je prevzet od Božje navzočnosti, ne najde besed.

Mislec Pascal pravi: "V ljubezni je molk več vreden kakor dolg govor." Molk kot vrednoto mora vsak sam odkriti. Molk je za poglobljeno molitev tako potreben, kakor je potrebno platno za sliko in voda za ribo.

An

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo

V tem mesecu smo pridelali na našem klasu le eno zrno. Ko to pišem, je pred nami teden molitve za duhovne poklice. Ko boste glasilo dobili v roke, bo že za nami. Pomanjkanje duhovnikov, redovnikov, redovnic in misijonarjev nas nagiba k temu, da v molitvi vztrajamo. Skrb za nove duhovne poklice je zadeva vse Cerkve in vsakega kristjana posebej. Cerkev je živ organizem, Kristusovo telo, v katerem vsi skrbimo drug za drugega. Molimo tudi za svoje dušne pastirje, ker je tudi od tega odvisna rodovitnost njihovega delovanja. Če niso dovolj goreči, niso tudi zato, ker zanje ne molimo. Bog povrni vsem, ki v molitvi vztrajate!

PO PAVLOVIH POTEH V LETU VERE (3)

Odslej so se naše misli osredinjale na Pavlova misijonska potovanja. Na samem kraju smo poslušali njegova pisma Solunčanom (2), Atencem (1), Korinčanom (2),  podkrepljena z zgodovinsko in teološko razlago, soočana s sporočili iz Apostolskih del. Doživljali smo posebno lepoto bogoslužja v naravi. Tako tudi v Beroji, v mestu na vzpetini nad rodovitno planjavo z bombažnimi in riževimi polji. Stopnice na privzdignjenem malem trgu, kjer je apostol Pavel oznanjal, so skrbno zavarovane s konkavno oblikovanimi stenami z dragocenimi mozaiki svetnika, celoto pa obdaja  zelen park s kipom apostola in okrasnim vodnjakom. Spodaj pa je cesta z vsakdanjim življenjem. To je Grčija v sožitju s slavno preteklostjo in zaskrbljujočo sedanjostjo …

Naša presenečenja so se stopnjevala, ko smo se vzpenjali po goratem, kraškem svetu vulkanskega hribovja preko globokega kanjona  temno zelene reke do naslednjega čuda sveta – do Meteore. Med vožnjo smo poslušali  vzneseno petje pravoslavne liturgije; segalo je v srce, dvigalo duha in nas pripravljalo, da bi dojeli mističnost pravoslavja, to neumorno iskanje uglašenosti človeka in stvarstva z Božjo slavo, saj nam je vse dano iz dobrotne Božje roke! Ko se nam je odprl pogled na v nebo kipeče, med seboj ločene vulkanske vrhove, ki so se ob vožnji razkrivali iz različnih zornih kotov, nam je ob mogočni lepoti zastajal dih. Na vrhovih pa meniško mesto s  starimi, pravoslavnimi, nedostopnimi samostani (od 12. do 17. stoletja), ki kljubujejo vremenu in času. Tja so se pred svetom umaknili puščavniki in menihi, da bi se v zbranosti, v molitvi (od 7 do 11 ur na dan) in postu približali Bogu in ga neprestano slavili. Grški samostani: sv. Nikolaja, sv. Štefana, sv. Trojice, Gospodovega spremenjenja na gori (Megálo Metéoro) in drugi, so v sodobnosti oblegani od romarjev. Vsak dan je za obiske dostopen le en samostan. Imeli smo srečo, da smo se lahko povzpeli v samostan Gospodovega  spremenjenja. Če spomnim, da je bilo do njega izpeljanih preko 240 stopnic, toliko tudi nazaj, je razumljivo, kako je bil naš trud poplačan! V davnini je bil edini dostop do  samostanov v mreži na vrveh, ki so jih, kot »škripci«, vlekli menihi sami… 

Samostan z božjim hramom, temačnim od kadila in sveč, ki se tu prižigajo od 15. stoletja, s svetimi ikonami, ki nam prodorno govorijo o sijaju svetosti, o Božjem Veličastvu, z muzejem mučncev, s starimi bogoslužnimi rokopisi, predmeti in oblačili – vse vrhunsko, skrbno  izdelano v Božjo čast, s spoštovanjem in  ponižnostjo! Kako čudovita mozaična freska, cela  stena! V spodnji vrsti se od leve in desne strani vrat vrstijo grški misleci: filozofi, matematiki, dramatiki. Nad njimi v naslednji vrsti apostoli, svetniki, mučenci. Na sredi nad vsemi Kristus Gospod, sveta Bogorodica, angeli, nadangeli. Vse po hierarhiji vzhodnega teološko-umetniškega kanona. Zakaj so tu? Doumeli smo, kot nas je že g. Bogomir opozoril, kako so ti grški velikani, še pogani, iskali resnico, etični smisel življenja, s tem  pa ustvarjali podlago, na kateri je apostol Pavel, poznavalec grške kulture, utrjeval evangelij in  gradil nauk Katoliške Cerkve. Ali ikona: Kristus – vinska trta, iz nje pa poganjajo, kot mladike iz debla, veje s cvetovi - apostoli! Kamor se oko ozre, neizčrpno umetniško bogastvo v čast Vsemogočnemu Bogu -Pantokratorju. Vsak najmanjši prostorček na ploščatem vrhu  je smotrno izkoriščen, da bi omogočal preživetje menihom. Na majhnem dvorišču vodnjak, po stopnicah bogato cvetje, utica za obiskovalce, da s te višine (600 m nad morjem) lahko občudujejo vasi in mesta po dolini …  

Še Atene in Korint sta nam ostala za zaključek. V Atenah smo se srečali z gospo Olgo, Slovenko,  ki nas je vodila po pet milijonskem mestu. Najprej sv. maša v katoliški cerkvi sv. Dionizija Aeropagita, prvega Pavlovega atenskega učenca in mučenca, kjer je tudi prelep oltar sv. Helene. Reprezentančni, politično-kulturni del mesta smo obvozili z avtobusom. Seveda smo izstopili, da bi si ogledali veličastni športni stadion, tako tradicionalno grško »napravo«, ki ni manjkala v nobenem prastarem uglednem kraju, kajti »olimpijske igre« so iznajdba Grkov. Nato smo se povzpeli na Akropolo, do razvalin nekdanje svetinje boginje Atene (in drugih božanstev), ki je dala mestu ime. Postavili so jo na najvišji vrh sredi mesta, ki se je okrog in okrog širilo na sedmih gričih. Kamor seže pogled, bele Atene, ogromno mesto, saj v njem živi polovica Grkov. Na vrhu Akropole množice. Slišali smo vse znane in neznane jezike, videli vse rase. Vse se je vzpenjalo na vrh, da bi se ob ostankih mogočnih templjev ozavestilo o moči in razsežnostih arhitekture, znanja in umetniške fantazije antičnih Grkov.

Mi pa smo se ustavili pod nekdanjim obzidjem, Aeropagom, kjer je apostol Pavel spregovoril Atencem. Radi so namreč poslušali novice popotnikov, se pogovarjali, diskutirali. Pavel je svoje oznanjevanje navezal na njihovo vernost, na »oltar neznanega boga«, ki ga je v Atenah našel. Ob njem jim je odkrival Stvarnika vesolja in  ljubezen Jezusa Kristusa do vsakega človeka. Ko pa je spregovoril o vstajenju od mrtvih, so ga neverno zavrnili, češ: »O tem te bomo poslušali kdaj drugič.« Tu smo poslušali njegovo pismo Atencem in  doumevali »težo oznanjevanja«, tako podobno našemu sodobnemu »kulturnemu«, poganskemu okolju …

Tudi v slikovito trgovsko četrt Aten nas je peljala gospa Olga, da bi se malo okrepčali in poiskali primerne spominke. Kako priti iz Aten, iz te čudovite Grčije praznih rok? Trgovci so nam prijazno, brez ihte, zavijali spominke in na našo zahvalo,«evharistó« z nasmehom odgovarjali, »parakaló« (hvala – prosim). Nobenih demonstracij ni bilo, saj mladi spijo vse dopoldne. V taki vročini, nad 35 °, se po Atenah potijo le turisti, gostinci in trgovci …

Prehitro nas je presenetil zadnji dan. Prelepa vožnja po Korintskem zalivu! Mikavne plaže, prelepo cvetje ob avtocesti, vonj po soli in  smoli, v  hotelu pa obilna večerja. Bogat izbor nam manj znanih jedi, sladic, sadja; tudi grško vino, »recino«smo poskusili. Specialiteta z okusom po smoli. Skratka, spoznavali smo vse dobrine te zemlje ob modrem morju, pod modrim nebom … Zadnje jutro pa Korint in Pavlovo pismo Korinčanom. Nekoč bogato pristaniško mesto, polno razvrata. Leto in pol je Pavel posvetil Korinčanom, jim napisal dve pismi in na Božjih zapovedih  gradil njihovo novo, krščansko življenje. Vzljubil jih je, kot oče izgubljenega sina. Sveto mašo smo obhajali sredi korintskih razvalin, v borovi senci, pod budnim očesom paznice. Nismo smeli peti, ker bi to pomenilo, da smo se na njihovih tleh preveč udomačili. Kaj vse prekrivajo te skrivnostne razvaline! Grško dobo, rimsko nadgradnjo, templje, ki jih je uničil potres, življenja ki so ugasnila, bogastvo, ki je prešlo! Nikjer ni tako očitna minljivost in  mogočnost tega sveta, kot v Grčiji …

In tako se je v  Korintu naš romarski čas iztekel. Kar neradi smo zapuščali to toplo domovino nekdanjih Ahajcev in Korinčanov. Želeli smo obiskati še Patras, mučeniško mesto apostola Grčije, Romunije, Moldavije in Ukrajine, sv. Andreja. Ni se izšlo. Le mimo mogočnega svetišča smo se peljali v pristanišče, kjer smo se ob 16-ih popoldne z avtobusom vred vkrcali na ladjo. Ko je zatrobila, naznanila svoj odhod, smo se zbrali na krovu. Ladja je rezala v morsko gladino široke, bele brazde. V soncu so se lesketale kupole mogočnega hrama sv. Andreja in  počasi kot potonile na obzorju. Mi pa smo se, sredi morja, po večerji odpravili v kabine k počitku. Po vsem, kar smo doživeli, smo se počutili popolnoma varne …

Naslednje jutro pa smo na moderni ladji, ki ni imela kapele, v zbornični dvorani obhajali zahvalno sv. mašo za tako milostno, bogato in  varno romanje. Kajti, kot je rekel naš komisar, p. Peter, »Boga je primerno in mogoče častiti ob vsakem času, v  vsakem kraju, ob vsakih okoliščinah.« Tem bolj pa na globokem in brezbrežnem morju!

dr. Martina Orožen 

Misli sv. Bernarda (5)

Če bi se človek nič ne zahvaljeval, bi ob sodbi veljal za nehvaležnega.

Najprej se Bogu zahvaljuj zato, ker ti je odpustil grehe, potem pa zato, ker ti je podelil kreposti.

Če bi mi Jezus rekel: »Odpuščeni so ti tvoji grehi,« mi nič ne koristi, če bi ne nehal grešiti. Ali mi kaj pomaga umivanje, če ponovno umažem noge, ki sem jih umil? 

LETO VERE SE NADALJUJE Znanost ni rešiteljica vseh vprašanj

Napetost med vero in znanostjo je v veliki meri posledica racionalizma, ki zavrača vse, česar ni mogoče spoznati s človeškim razumom. Vendar šele znanost in vera skupaj omogočata celostno podobo sveta in odkritje resnice.

Od filozofa Descartesa (+ 1650) naprej se je vedno bolj uveljavljalo prepričanje o neomejenosti razuma. Vera v neomejenost razuma je imela za posledico vero v neskončni napredek. Uveljavilo se je prepričanje, da je resnično le tisto, kar je mogoče izmeriti. Kvantiteta je stopila na mesto kvalitete. Človek teži po tem, da bi čim več imel. A človeka osrečuje predvsem kvaliteta, npr. medsebojna ljubezen.

Nič več ni prostora za skrivnosti. Obstaja le neznano, še ne odkrito, neraziskano. Človek se ima za neomejenega gospodarja vesoljstva.

Danes prihaja do streznjenja. Če se človek ne bo pravočasno spametoval, mu grozi samouničenje. Mnogi že nekaj stoletij pozabljajo, da je vse dar. Zato je treba imeti drugačen odnos do sveta.

Alenka Goljevšček (* 1933) je v knjigi New age in krščanstvo zapisala:

"Znanost danes ni izgubila le sveta; izgubila je tudi zaupanje, ki ga je tako neomejeno uživala polna tri stoletja. Hudo nas je razočarala, ko si ni mogla izmisliti nič zares učinkovitega zoper rak ali aids. In še huje, ko se je izkazalo, da nas je s svojim nenehnim napredovanjem spravila na rob atomske in ekološke katastrofe. Namesto vere, da deluje v dobro človeštva, narašča danes strah pred njo. In ta strah je v veliki meri upravičen. Kajti če je predvsem ona tista, ki vleče niti iz klobčiča, nam lahko zakuha vraga in pol; vsi skupaj smo njeni poskusni kunci, prepuščeni ji na milost in nemilost. Kdo nam lahko zagotovi, da se ne bodo njeni bodoči izumi še bolj uničujoče obrnili zoper človeštvo? Iznajdba nevtronske bombe, ki pušča reči nedotaknjene, ubija pa vse živo, je dovolj jasno opozorilo, se vam ne zdi? Pa začetki načrtnega poseganja v genetsko zasnovo živih celic (genetski inženiring), ki odpirajo možnosti, ob katerih se vam lahko naježijo lasje..."

Znanost gleda na človeka samo s posameznih vidikov, ne jemlje pa ga kot celoto, kot osebnost. Ekonomista zanima človek pod vidikom porabništva, psihologa pod vidikom njegove psihološke strukture, zdravnika pod vidikom zdravja ...

Človek pa je celota. Je bitje, ki išče srečo in smisel življenja. Je bitje, ki hoče ljubiti in biti ljubljen. Zato bi morali človeka vedno jemati pod vsemi vidiki hkrati.

Drugi vatikanski koncil opozarja na nevarnost pretirane zaverovanosti v znanost in tehniko:

"Seveda more današnji napredek naravoslovnih ved in tehnike, ki na osnovi svoje metode ne morejo prodreti do najglobljih temeljev stvarnosti, pospeševati nekak fenomenalizem in agnosticizem, če raziskovalna metoda, ki jo uporabljajo te stroke, začne po krivici veljati za najvišje pravilo pri odkrivanju celotne resnice. Obstoji celo nevarnost, da bi človek v prevelikem zaupanju v današnja odkritja mislil, da sam sebi zadostuje, in da ne bi več iskal višjih stvarnosti« (CS 57,5).

Bosmans piše: "Znanstvenike in tehnike sem prosil, naj mi napravijo travno bilko. Naredili so jo. Na videz je bila kakor pristna travna bilka, prav tako zelena, prav tako drobna, prav tako upogljiva. Ko sem si jo podrobneje ogledal, sem videl, da je mrtva. Ni mogla dihati. Ni mogla rasti. Ni mogla živeti in umreti. Pravzaprav od pristne travne bilke ni imela ničesar drugega, razen imena. Niti krava niti koza je nista mogli požreti in iz nje napraviti mleko. Slišal sem, kako so se vse travne bilke sveta smejale človekovi travni bilki: 'Veliki ljudje ne morejo z vso svojo znanostjo in tehniko napraviti niti ene same male travne bilke.'"

Poole v knjigi Vera in znanost pojasnjuje, kaj znanstvenik zmore in česa ne zmore:

"Znanstvenik lahko raziskuje svet snovnih vzrokov in posledic, ne da bi se kdaj skliceval na Boga. Toda kakor hitro se znanstveniki začnejo spraševati, zakaj obstaja vesolje, ki ga raziskujejo, ali zakaj deluje narava urejeno in enotno ter ali obstajajo za zakoni, ki jih raziskujejo, neki možgani, tedaj ne iščejo znanstvene razlage, temveč neko drugo.

Trditev, da fizikalne razlage, kako je nastalo vesolje, onemogočajo vero v Stvarnika, je prav tako napačna kakor trditev, da fizikalne razlage nekega izuma onemogočajo prepričanje, da ga je nekdo izumil. Naloga znanosti je poiskati razlage, vendar lahko poišče le nekatere vrste razlage ... Znanstvene razlage niso edina vrsta razlag niti niso vselej najboljše."

Znanost in tehnika sta sicer človeštvu prinesli veliko dobrega. Kar spomnimo se na različne pridobitve v zadnjem stoletju. Brez njih si danes življenja niti najbolj preprost človek pri nas ne more zamisliti.

Znanost pa ne rešuje vseh vprašanj, ki si jih človek zastavlja. So vprašanja, na katera znanost nikoli ne bo mogla odgovoriti. In to so najvažnejša vprašanja, vprašanja končnega smisla našega bivanja, trpljenja, smrti. Na ta vprašanja zadovoljivo odgovarja le vera, ki svoje odgovore črpa predvsem iz Svetega pisma. Ta knjiga posreduje Božje odgovore na najvažnejša človekova vprašanja: od kod je človek, kakšen pomen ima njegovo življenje na zemlji, kam potuje, kako naj živi, da bo dosegel svoj večni cilj, kako naj bo povezan z Bogom in človekom, kdo je Bog in kakšen je.

Resnično ni le tisto, do česar more znanost. Znanost obravnava zelo ozko področje. Življenje pa je čisto nekaj drugega. Znanost se ne more ukvarjati s tako pomembnimi dejstvi, kakor so ljubezen, dobrota, lepota, srčna omika, kulturno življenje. Vsega tega ne moremo z znanstvenimi merili zmeriti in stehtati. Resničnost je mnogo bolj obsežna in globlja, kakor je področje znanosti. Sama znanost človeka ne more zadovoljiti.

Tudi pri resnici znanost pogosto ne more imeti zadnje besede. Resničnost je mnogo bolj široko področje. Resnica ni le tisto, kar je mogoče natančno opisati, izračunati, s poskusi dokazati. Mnogo več je nevidnega kakor vidnega.

Čeprav ima znanost veliko veljavo, ni najvišji razsodnik pri vseh vrstah znanja, predvsem ne pri tistih, ki ne spadajo na njeno področje. Treba je tudi upoštevati, da človek ni samo razum.

Veliki znanstveniki so večinoma zelo skromni in odprti za skrivnosti in za Boga. Čeprav veliko vedo, se zavedajo, da je še mnogo več tega, česar ne vedo. To jim odpira obzorje za vero.

Young je zapisal: "Veliko znanja omogoča človeku, da odkriva svojo prostrano nevednost."

Tudi na področju znanosti ni mogoče vsega dokazati. Marsikaj je treba kratko in malo sprejeti. Verjeti je treba, da so naši miselni procesi smiselni in zanesljivi in da je svet mogoče spoznavati in razumeti, da je znanost vredna truda ter da v svetu vladajo zakoni, ki se ne spreminjajo.

Danes mislečim ljudem vedno bolj prihaja v zavest, da ima znanost meje, čez katere ne more. Znanost ne more podati prave podobe o celotni stvarnosti človeka in sveta. Prava znanost nikakor ni veri nasprotna.

Nekateri ljudje z manjšo izobrazbo so večkrat domišljavi in ne vidijo svojih omejenosti. Pravijo, da je vera v Boga samoprevara in da bo znanost v prihodnosti vero spodrinila. Neki kirurg je rekel, da je odprl že veliko človeških možganov, pa ni našel duše. 

Škof Rožman in Fatima

Dr. Jakob Kolarič poroča:

»Škofa Rožmana je mnogokrat mučilo vprašanje, ali je njegovo stališče med vojsko in ravnanje ljudstva, ki se je rdečemu terorju nazadnje z orožjem uprlo, bilo pravilno ali ne. Leta 1955 ali 1956 se je škof Rožman z nekim slovenskim duhovnikom v Ameriki sprehajal po Baragovem parku pri frančiškanih v Lemontu, III. Pogovor je prišel na naše žrtve od začetka komunistične revolucije do vrnjenih in pobitih domobrancev. Škof je na eni strani poudaril naravno pravico človeka po samoobrambi. Na drugi strani pa je omenjal Kristusov blagor: 'Blagor njim, ki so zaradi pravice preganjani' (Mt 5,10). Kakor ima človek pravico do samoobrambe, prav tako sme po tem blagru svoje življenje tudi žrtvovati zaradi Boga in njegovega kraljestva. Nato je dejal nekako takole: 'Morda bi bilo prelite manj krvi, ko bi se dali pobiti,' kakor se je na primer dal pobiti Lojze Grozde. Mislil je na ideološke nasprotnike komunizma. Škofa je potemtakem mučila misel, da bi bilo morda manj človeških žrtev, če bi se držali navedenih Kristusovih besed v osmem blagru. Z drugimi besedami: ali se je slovenski narod pravilno odločil, ko je zagrabil za orožje, da se je z njim branil pred komunisti. Škof je v tujini o tem razmišljal, ko je ugotavljal veliko število žrtev med in po vojni. Duhovnik mu je odgovoril: 'Ne nalagajte si krivde, ki je nimate. Ljudstvo je takrat ravnalo tako, kakor se je v tedanjih razmerah zdelo najboljše.'

Tako nam je popolnoma razumljivo, da je škof Rožman kako leto kasneje v Fatimi tako vneto prosil Marijo, naj ga teh mučnih dvomov reši.«(Rožman III, 564). Zato se je z gorečimi prošnjami obrnil na fatimsko Kraljico.

Dr. Jakob Kolarič je še zapisal: »Škofa Rožmana je srce vleklo v Fatimo. Odkar je zvedel za fatimska prikazovanja in za naročila, ki jih je Božja Mati tam svetu dala, se je na vso moč prizadeval, da bi jih izpolnil sam, verniki njegove škofije in ves slovenski narod. Med vojsko je uvedel pobožnost peterih prvih sobot. Svojo škofijo in vso Slovenijo je v nedeljo, 30. maja 1943, posvetil Marijinemu brezmadežnemu Srcu« (Rožman III, 558). Slovenci smo za Portugalci prvi narod, ki se je posvetil Marijinemu brezmadežnemu Srcu, kolikor je bilo v takratnih vojnih razmerah mogoče. »Leta 1955 smo jo v Lemontu, III. na njegovo pobudo in pod njegovim vodstvom ponovili. Usodo slovenskega naroda in njegovo bodočnost je položil v Marijino materinsko Srce.« (Rožman III, 558).

Priložnost, da poroma v Fatimo, se mu je ponudila, ko je bil 1957 od 9. do 13. avgusta tam VIII. kongres Kristusa Kralja. Škof je bil tja povabljen kot nekdanji predsednik stalnega mednarodnega odbora za prirejanje kongresov Kristusa Kralja in kot predavatelj. Kljub težavam na konzulatu v Rimu je končno dobil vizo za Portugalsko.

Sam je pripovedoval dr. Mihu Kreku o posebnem doživetju v Fatimi: »Tam, v Fatimi pa je bilo takole: Tistega dne zjutraj [12. avgusta 1957] sem rekel Mariji, da imam ta dan prav posebno prošnjo. Prosim jo, naj mi na kak način pokaže, dá kakšno znamenje, naj mi odgovori na vprašanje: Ali smo katoliški Slovenci med vojno in revolucijo ravnali prav ali ne? To me je namreč hudo mučilo. Ne morda zaradi komunističnih sodb in obsodb, pač pa toliko bolj zaradi strašnih nesreč, ki so nastale in deloma še trajajo. Vse tisto jutro sem prošnjo ponavljal: med molitvijo, pred in med sveto mašo in potem kar naprej. Vedno bolj sem postajal nestrpen in sem silil in prosil: Marija, usliši me, daj mi znak, saj veš, kak revež sem v tej negotovosti. Čim dalj sem o tem mislil in sam v sebi govoril, tem bolj me je vsega obšlo hrepenenje, da si moram to izprositi; prevzela me je neka nujna želja, kar gnalo me je nekaj, naj še in še silim in prosim. In sredi tega prosečega pogovarjanja z Marijo, sredi ponavljanja moje prošnje, sem opazil, da so roke, ki sem jih sklenil v molitvi, nekam osvetljene, da je na njih neki pramen močnejše svetlobe, ki se je bleščala v lahni modrini. Ozrl sem se in videl, da je ista modrina padala tudi po talarju. Moja prednja stran je bila v tej svetlobi. Tedaj mi je šinilo v spoznanje: Marija me je uslišala. To je znamenje, da smo delali prav. Spet sem se ozrl okoli. Sinjina v izredni svetlobi se je za spoznanje še bolj zasvetila in potem je ni bilo več.« (Rožman III, 561).

An

Škof Rožman, apostol prvih petkov in sobot (12) Ali je bilo vse Rožmanovo delo zaman?

Kolarič je v II. knjigi o škofu Rožmanu zapisal, »da se ga je v zadnjem desetletju njegovega življenja večkrat lotevala misel, da je vse njegovo delo bilo zaman. Bili so to trenutki velike duševne potrtosti.« (str. 326). Komunistična oblast je vse njegovo delo zatrla, več kot deset tisoč domobrancev je bilo pobitih, Baragovo semenišče, ki ga je dal zgraditi, se uporablja v druge namene, katoliška akcija je propadla, prav tako Marijine kongregacije.

Kolarič je zaključil: »Škof Rožman je s svojim ogromnim delom svojo škofijo in v veliki meri ves slovenski narod pripravil na čas, ki je nastopil po drugi svetovni vojni. Ne da se pa tajiti, da je tudi v tem velika tragika Rožmanovega življenja, ko je videl, da je vse njegovo delo vsaj na zunaj propadlo« (II, 326–327).

Danes nekateri mislijo, da zaradi Rožmanove posvetitve slovenskega naroda Marijinemu brezmadežnemu Srcu balkanska vojna v Sloveniji ni imela hujših posledic, kakor jih je imela v južnih republikah.