Ne bi si mislila, da bo že pet let, kar sem
tu v domu v Trnovem. Točno 29. junija sem prišla, ravno na god sv. Pavla. Kmalu
po prihodu so me peljali v kapelo. V tej kapeli sem že veliko časa premolila.
Pa tudi zdaj vsako soboto, ko je maša, me peljejo prvo dol, da molim in se
pripravim na mašo. Zdaj imamo včasih kar dvakrat na teden mašo. Včasih nas
razveselijo tudi kaki otroci, ki pojejo in sodelujejo pri maši. Važno je, da se
trudim biti bogata v Bogu. Veseli me, da se v Stični vedno kaj dogaja, saj je
Stična res samo ena. Če je ne bi bilo, bi bila Slovenija osiromašena. V nedeljo
ste imeli skupino Emanuel v gosteh. Oni se vedno pohvalijo, ko jih vprašam,
kako so se počutili v Stični. Pa jaz tudi zase vem, da tega, kar mi je dala
Stična, ne bom nikoli več dobila. Ko berem Materino
šolo, se počutim, kot bi bila v Stični.
Molitev me vedno bolj poživlja in osrečuje.
Ne bi si mislila, da bom lahko kdaj to rekla. Tudi če težko molim, vztrajam in
zmolim do konca. Vedno, kadar kdo pride, da lahko molimo skupaj, sem osrečena,
saj drugega itak ne morem delati. Bolj ko razmišljam o življenju, bolj se mi
zdi vredno. Tudi če lahko samo molim, je to čudovito. V molitvi lahko pokličem
vse prijatelje in vse ljudi k sebi. Nikoli nisem sama. Edino če sem kdaj
zapuščena, mi je hudo. Samota in zapuščenost sta različna pojma. Če si sam, si
lahko pomagaš, če si zapuščen, je pa včasih kar težko. Zapuščena sem malokrat,
a tudi to je potrebno. Vsaj vem, kdo sem in zakaj živim. Nič se ne pritožujem,
samo povem, kako je. Kar pride, se vedno vse obrne v dobro. Treba je osmisliti
vse. Seveda tudi tisto, kar je neprijetno. Z mojo sostanovalko v sobi se lepo
razumeva. Vsak večer moliva in pojeva skupaj. Ona meni pomaga, jaz pa molim
zanjo. Je zelo pridna in razumevajoča. To veliko pomeni, da imam sostanovalko,
ki se z njo razumem.
Pa še misel: odpuščanje je najboljše
zdravilo.
Marjetka