Srečanja častilcev Jezusovega in Marijinega Srca v letu 2014

Mesečna srečanja bodo v Opatovi kapeli v Stični na zadnji petek v mesecu ob 20.00: 28. marca, 25. aprila, 30. maja, 20. junija, 25. julija, 29. avgusta, 26. septembra, 31. oktobra, 28. novembra in 31. decembra.

NEDELJA BOŽJEGA USMILJENJA Stična, 27. 4. 2014 ob 15h v baziliki

PRIPRAVA

14.30 V spovednici: p. Branko, g. Jože Koželj

14.30 prodaja knjig in podob pred cerkvijo: faranka, mladinka

Mizo in knjige ter podobe pripravi br. Frančišek, prav tako prinese podobo usmiljenega Jezusa iz opatove kapele

Razdelitev knjižic po klopeh Molitvenik k Božjemu usmiljenju, Pojmo s srcem, kartonček za obnovitev posvetitve JMS: br. Matevž

Pete litanije MB: p. Avguštin, br. Frančišek, odpevi na 6 vzklikov

Bralca besedil med molitveno uro iz knjižice Molitvenik k Božjemu usmiljenju:  p. Avguštin, br. Matevž, gospa iz Ljubljane, ki zastopa sv. Favstino

ljudsko petje vodi: br. Frančišek; Orgle: g. Luka

15.00 pesem: Raduj, nebeška se Gospa (št. 118)

POZDRAV: p. Anton: 1)Spoved, 2)knjižice in podobe, 3)NBU, sv. J. P. II., sv. Favstina, podoba Usm. Jezusa

Izpostavitev SRT, pesem:  Ponižno tukaj pokleknimo (št. št. 42,1), kratka tihota

PETE LITANIJE MATERE BOŽJE: p. Avguštin, br. Frančišek

Odpevi na 6 vzklikov

obnovitev posvetitve JMS, na kartončkih

MOLITVENA URA

Po knjižici Molitvenik k Božjemu usmiljenju, l. molitvena ura (str. 15)

Jezus: p. Avguštin (na sredi oltarja); voditelj: br. Frančišek (pri pevskem ambonu); sestra Favstina: gospa iz Ljubljane (pri ambonu za berila)

Pesem: Usmiljeni Jezus, 1. kitica

Bralka: sveta Favstina (itd. str. 15, po knjižici)

15.45 Blagoslovna pesem: 2. kitica in blagoslov z Najsvetejšim

v spravo za bogokletje, shranitev Najsvetejšega v tabernakelj, priprava za mašno daritev

16.00 MAŠNA DARITEV, ljudsko petje, orgle: Luka

p. Anton, p. Avguštin, g. Jože Koželj

Pojemo: Gospod, usmili se; Svet; Jagnje Božje

Vstop in darovanje: Zapoj veselo, o kristjan (št. 120)

Obhajilo: Hvali, svet, Odrešenika (št. 29)

K tebi želim, moj Bog (št. 35)

Oznanila: + Marjetka Smrekar, 13. Maja: Ludbreg (7h Rakovnik, 7.30 Stična), 13. maja ob 19.30 fatimska pobožnost, knjižice: Vrtnice, Janez Pavel II., Molitvenik k Božjemu usmiljenju, podobe usmiljenega Jezusa

Na koncu: Marija, skoz življenje (št. 66)

POGLOBIMO SE V OČENAŠ (3)

Besede »posvečeno bodi tvoje ime« popolnoma presenečajo. Čudno se mi zdi, da ni na prvem mestu prošnja za naš vsakdanji kruh. Bog ve, da za zemeljsko popotovanje potrebujemo telesno hrano. Brez kruha ne moremo živeti. Toda očitno ni samo hranjenje namen našega življenja. Najbrž je posvečevati Božje ime več kot vsa telesna hrana za naše življenje.

Že sveti Irenej Lyonski pravi, da je Božja slava živeči človek. To pa je nekaj drugega. Živeči človek je Božja slava. Mogoče bi si pomagali s primero. Umetniki ustvarjajo različna dela. Nekateri izmed njih napravijo nesmrtne umetnine, ki stoletja govorijo o njihovih talentih.  Pripovedujejo o njihovem življenju. Ves svet jih pozna in občuduje. Bog Stvarnik je največji Umetnik, ki je ustvaril nesmrtne umetnine. Največja od vseh njegovih umetnin je  človek. Človek je tako čudovito ustvarjen, da se je celo sam Bog razveselil, ko je človek izšel iz njegovih rok. »Bog je videl vse, kar je naredil, in glej, bilo je zelo dobro.«

Človek nosi na sebi Božji podpis. To je podobnost Bogu. Tako čudovito nas je ustvaril, da povsod izžarevamo njegovo podobo. Že sam človek je Božja slava. Vsak naš korak in vsak utrip srca pripoveduje o Bogu in ga slavi. Poveličuje njegovo sveto ime. Tudi nesmrtna dela umetnikov ne morejo v normalnem svetu kar čez noč izgubiti svoje lepote. Ni mogoče, da bi bila kar naenkrat avtorju v sramoto. Tudi človek ne more biti Bogu v nečast. Smo tako čudovito ustvarjeni, da ne bomo nikoli nehali oznanjati Božje modrosti in veličine. Tudi če nočemo, vendarle s tem, da smo, pripovedujemo, kako velik je On, ki nas je naredil.

Slaviti Boga je naše osnovno poslanstvo. Bolj kot to, da jemo in uživamo, je naša naloga, da smo in posvečujemo Božje ime. Bog seveda ne potrebuje naše slave. Njemu nič ne manjka. Tudi naša slava mu ne bo povečala ugleda in svetosti. On je popoln. Za nas pa je dobro, da ga slavimo. Že sam odnos hvaležnosti nas vodi na pot zahvaljevanja Bogu. Življenje je Božja iskra, ki je v nas. Nismo se sami priklicali v življenje. Po starših nam je Bog podaril življenje in nam ga tudi ohranja. Za ta neizmerni dar je prav, da smo hvaležni. Prav bi bilo, da bi vsak dan iz vse globine srca vzkliknili s psalmistom: »Zahvaljujem se ti, ker sem tako čudovito ustvarjen!«

Jezus nas vabi, naj zavestno vstopimo v proces hvaljenja Boga. To je naša osnovna naloga. Poveličevati Boga ni nekaj, kar bi človeka naredilo podložnega nekomu, ki je nad njim. Dajati Bogu slavo pomeni, da uresničujem svoje človeško dostojanstvo. To je nekaj samo človeškega. Samo človek je sposoben spoznati Očeta in ga slaviti. Živali sicer oznanjajo Božjo slavo s tem, da so. Toda niso sposobne Boga spoznati in ga častiti. Posvečevati Boga, je naša veličina. Bolj ko je človek sposoben slaviti Boga, bolj uresničuje svojo človeškost in svoj osnovni poklic. Če človek ne bi bil sposoben, obrniti se h Bogu in ga slaviti kot svojega stvarnika, ne bi bil nič drugačen od živali in drugih bitij.

S tem ko posvečujem Gospodovo ime, pridobim največ prav sam. Dvigam se k Bogu in uresničujem svojo podobnost z njim. Zavestno vstopati v to hvalnico Bogu, je moja prva naloga. Ni najbolj potrebno, da imam dovolj za v usta. Prav je, da z vsem svojim bitjem razodevam, da sem izšel iz Božjih rok. Ustvarjen sem bil z neizmerno ljubeznijo. Ni me oblikoval slučajno. Vedel je, kaj dela, zato me je ustvaril takega, kot sem. On se je nad menoj neizmerno razveselil. Njegovemu veselju se smem pridružiti tudi jaz. Vsaka najmanjša podrobnost je tako premišljena in dovršena, da morem samo vzklikniti: Kako velik si Gospod!

Danes je veliko ljudi, ki niso zadovoljni s seboj, s svojim videzom in z vsem, kar so. Pozabili so na Božjo ljubezen, ki jih je rodila. Radi bi bili taki, kot so drugi. Toda to je neizmerno osiromašenje. Bog je naredil vsakega drugačnega. Mi pa bi radi bili taki, kot je ta in oni. Ko bi taki ljudje globoko pogledali v svojo notranjost in odkrili Božjo ljubezen, ki jih je oblikovala in vdihnila oživljajočega duha, bi bili presenečeni. Odkrili bi v sebi nekaj, na kar mogoče niso pomislili. Vsak je ustvarjen čudovit, enkraten in neponovljiv.

Jezus nas uči, naj poveličujemo Očetovo ime, ker se nam tako jasno razodeva. Človek bi lahko iskal Boga, a vse bi bilo zaman, če se Bog sam ne bi razodeval. On se razodeva zato, ker nas ima rad. Hoče nam pomagati v življenju, zato nas obiskuje in skuša usmerjati. Ko se nam razodeva, nam kaže smisel našega življenja, pogled nam dviga iz zemlje v Božji svet. Razkriva nam, da Božje nosimo že v sebi, zato smo k njemu usmerjeni.

Da, iz vsega srca lahko zakličemo Bogu: »Oče, posvečeno bodi tvoje ime,« ker se sklanja k nam. Veliko mu pomenimo, ni mu vseeno za nas. Rad bi nam jasno razodel, da se nas veseli na vsakem koraku. Prav zato nam pošilja svojega edinorojenega Sina, da bi nam ta povedal o Očetu vse. Nič skrivnih razodetij, ki bi jih razumeli samo izbranci. Vsem nam očitno govori o Očetu, ki je tudi naš Oče. Kako bi Bogu lahko še bolj čudovito rekel kakor Oče. Oče v nebesih, predvsem pa Oče v mojem življenju. Jezus razodeva, kako tesno smo povezani z Očetom. Že ko mu rečem Oče, poveličujem njegovo sveto ime. Beseda Oče, ki prihaja iz mojih ust, je beseda ljubezni. Beseda, ki pove, da nekomu pripadam in od nekoga izviram. Oče je izpoved moje vere, saj priznavam, da sem njegov otrok.

p. Branko Petauer

VEČ IN BOLJE MOLITI (3) Pogovor z Bogom

            Sv. Katarina Labouré je dejala: "Moliti ni težko. Če grem v kapelo, pokleknem pred ljubega Boga in mu rečem: 'Gospod, tukaj sem. Daj mi, kar ti hočeš.' Če mi kaj da, sem vesela in se mu zahvalim. Če mi ničesar ne da, se mu tudi zahvalim, ker vem, da nič drugega ne zaslužim. In potem mu rečem vse, kar mi pride na misel, in mu pripovedujem o svojem trpljenju in veselju in ga poslušam. Če ga poslušate, bo govoril tudi vam. Zakaj pri ljubem Bogu mora človek govoriti in poslušati. Saj zmeraj govori, če gremo k njemu preprosto in naravno."

            V stari zavezi je Mojzes šel na goro in tam dobil dve tabli postave. Pogovarjal se je z Bogom, kakor se človek pogovarja s prijateljem. Tedaj je ljudstvo spodaj napravilo zlato tele in ga molilo. Bog je govoril Mojzesu:

            "Pojdi, stopi dol! Kajti tvoje ljudstvo, ki si ga izpeljal iz egiptovske dežele, ravna hudobno ... In sedaj me pusti, da se vname moj srd zoper nje in jih pokončam; tebe pa napravim v velik narod!"

            Mojzes je prosil Boga: "Zakaj se, Gospod, vnema tvoj srd zoper tvoje ljudstvo, ki si ga izpeljal iz egiptovske dežele z veliko močjo in z močno roko?" (2 Mz 32,7-11).

            Ko je Mojzes prišel z gore in videl zlato tele in ples, je v sveti jezi razbil tabli z desetimi Božjimi zapovedmi. Tele je sežgal v ognju in ga zmlel v prah. Drugi dan je šel zopet na goro in je molil h Gospodu: "Oh, hudo se je pregrešilo to ljudstvo: naredili so si boga iz zlata. In zdaj, ko bi jim ti odpustil greh! Če pa ne, izbriši mene, prosim, iz svoje knjige, ki si jo pisal!"

            Gospod je odgovoril: "Kdor je grešil zoper mene, tega bom izbrisal iz svoje knjige. Pojdi zdaj, pelji ljudstvo tja, kamor sem ti rekel!" (2 Mz 32,30-34).

            Mojzes se je obakrat pogovarjal z Bogom. Obakrat je molil. Molitev je pogovor z Bogom. Že Evagrij (+ 399) je učil, da je molitev pogovor duše z Bogom. Bolje bi bilo reči, da je molitev pogovor človeka z Bogom, saj pri molitvi ne sodeluje samo duša, marveč tudi telo, npr. z različnimi kretnjami. Seveda Bog in človek nista na isti ravni, kakor sta dva človeka, ki se med seboj pogovarjata. Bog človeka neskončno presega.

            Mnogi mislijo, da moliti pomeni le govoriti Bogu, in še to samo z naprej izdelanimi molitvenimi obrazci. Molitev je danes v krizi tudi zaradi takšnega enostranskega pojmovanja. Božje govorjenje in naše poslušanje lepo poudarja v Tomaž Kempčan v Hoji za Kristusom:

            "Blagor duši, ki sliši Gospoda, ko v njej govori, in sprejema iz njegovih ust besedo tolažbe. Blagor ušesom, ki poslušajo tihi Božji šepet in se nič ne menijo za šepet sveta. Res blagor ušesom, ki ne poslušajo glasu, ki zunaj šumi, marveč resnico, ki znotraj uči.

            Blagor očem, ki so zaprte za vnanje reči, a uprte v notranje. Blagor njim, ki doumevajo notranje reči in se z vsakdanjo vajo trudijo bolj in bolj se pripraviti na spoznanje nebeških skrivnosti. Blagor njim, ki je njih veselje Bog in ki se otresajo vseh posvetnih zadržkov."

            Ne pogovarjamo se samo z besedami. Poznamo mnogo globlje pogovore, pri katerih ni besed. Morda niso niti potrebne. Morda so celo nesposobne, da bi izrazile notranjo globino. To velja tudi za molitev.

            Za pogovor sta potrebna dva. Oba drug drugemu govorita in drug drugega poslušata. Da se dva človeka lahko pogovarjata, se morata najprej srečati. Že prej se morata poznati ali imeti vsaj nekaj skupnega.

            Čeprav v širšem pomenu moli vse stvarstvo, je v ožjem, pravem pomenu molitev možna le pri ljudeh in angelih. Šele s človekom se more stvar zavedati, da je ustvarjena. S svojim razumom in srcem dajemo hvalnici vsega stvarstva poseben pečat. Po nas dosega hvalnica stvarstva svoj vrh. Kako tragično je, da se mnogi ljudje s svojima najvišjima zmožnostima razuma in ljubezni ne vključujejo v hvalnico vsega stvarstva! S tem ostajajo glede molitve na razvojni stopnji živalskega sveta, ki Boga slavi le s tem, da se ravna po zakonitostih narave. Človek pogosto zdrkne celo pod raven živali, ker niti naravnih zakonov ne upošteva, kakor se po njih ravna žival.

            Večni, najpopolnejši pogovor, dialog, vlada med tremi Božjimi osebami. S svojim učlovečenjem je Kristus ta pogovor prinesel na zemljo med ljudi. Človek je po Kristusu povabljen v večni dialog z Očetom. Prava krščanska molitev je možna le po Kristusu in je deležnost pri Kristusovi molitvi, ki se v Svetem Duhu dviga k Očetu. Sveti Duh nas vključuje v Kristusovo molitev. On nas navdihuje, kaj in kako naj prosimo. Le z njegovo pomočjo moremo uskladiti svojo voljo z načrtom, ki ga ima z nami Bog.

            Naš jaz je po spoznavanju in ljubezni v pogovoru z Božjim Ti, ki je neskončen. Človek spoznava sebe in spoznava Boga ter pade pred njim na kolena. Tu ne gre za navaden pogovor, tu se zaradi vzvišenosti Boga razcvete molitev. Samo Boga molimo.

           

Molimo k angelom in svetnikom, še posebej k Devici Mariji, kar pomeni, da jih v molitvi prosimo kot priprošnjike pri Bogu. Oni v molitvi posredujejo med nami in Bogom. Niti angelov niti svetnikov niti Marije pa ne molimo. Poučen je zgled posebnega pogovora z Marijo, ki ga je bil še kot otrok deležen škof dr. Stanislav Lenič. Nekemu duhovniku je zaupal:

            "Imej rad Marijo. Veš, ko sem bil še čisto majhen, sem nekoč izustil grdo besedo in moja pokojna mati me je postavila v kot pred Marijino sliko in mi rekla: 'Sedaj se pa le opraviči tu pred Marijo.' Od tistega časa nisem nikoli več razžalil nebeške matere Marije. Ljubi Marijo, priporoči se ji."

            Zanimivo misel, ki kaže posebno vrsto pogovorne molitve, ima duhovni pisatelj duhovnik Pronzato v knjigi Rad bi molil:

            "Moliti ne pomeni iskati pri Bogu samo tolažbe, pač pa tudi iskati njegovo kritiko. K Bogu ne hodimo zato, da bi nas pohvalil in da bi nam dal spričevalo o lepem vedenju, pač pa tudi zato, da bi nas kritiziral."

An

Romanje v Ludbreg

V nedeljo 11. maja bomo z Bernardovo družino in ostalimi, ki vas zanima, poromali v Ludbreg. V kapelici dvorca Batthyany se je leta 1411 zgodil evharistični čudež. Vino, ki se pri sveti maši spremeni v Jezusovo kri, se je dejansko spremenilo v pravo kri. Duhovnik, ki se mu je ta čudež pripetil, je tekočino shranil v stekleno posodico, zazidal v steno in o tem molčal do smrti. Malo pred smrtjo je skrivnost razodel sobratu, ki je posodico poiskal. O čudežu s krvjo se je kmalu razvedela daleč naokoli. Posodico s tekočino so vzeli v Vatikan in jo tam preiskali. Kasneje so dragoceno relikvijo vrnili v župnijsko cerkev Svete Trojice in jo tam še sedaj hranijo

V župnijski cerkvi Svete Trojice bomo darovali sveto mašo, po maši pa bomo imeli šmarnično pobožnost.

Odhod iz Rakovnika bo ob 7,00 iz Stične pa 7,30. Iz Ludbrega se bomo vračali okoli 15. ure.  Prihod domov je predviden okoli 18. ure. Stroški vožnje bodo 20 EUR.

S seboj zagotovo vzemite potni list ali osebno izkaznico!

Prijavite se na elektronski naslov: branko.petauer@rkc.si ali na telefon 031-68-78-02.

DEVETDNEVNICA K JANEZU PAVLU II - DEVETI DAN, ZA CERKEV

DEVETI DAN: ZA CERKEV

Po 27. aprilu 2014 namesto »Blaženi« molimo »Sveti«. Devetdnevnico molimo pred njegovo razglasitvijo za svetnika 27. aprila, pred njegovim godom, ki je 22. oktobra, lahko pa v katerem koli času, zlasti če se mu hočemo priporočiti v kakšni zadevi.

Presveta Trojica, zahvaljujemo se ti, da si Cerkvi podarila papeža Janeza Pavla II., ki je s svojim življenjem izžareval nežnost tvojega očetovstva, slavo Kristusovega križa in sijaj Duha ljubezni. Ker je popolnoma zaupal v tvoje neskončno usmiljenje in v Marijino materinsko priprošnjo, nam je posredoval živo podobo Jezusa dobrega Pastirja in nam pokazal svetost kot najvišjo mero vsakdanjega krščanskega življenja, kot pot do večnega občestva s teboj. Nakloni nam na njegovo priprošnjo, če je skladno s tvojo voljo, milost, za katero te prosimo … Amen.

Za Cerkev

Jezus, dobri Pastir, slavimo te in se ti ponižno zahvaljujemo za vse poklice, ki jih po svojem Duhu nenehno podarjaš Cerkvi. Stoj ob strani škofom, duhovnikom, misijonarjem in vsem Bogu posvečenim osebam; naj bodo zgled zares krščanskega življenja. Naredi močne in vztrajne v njihovih odločitvah tiste, ki se pripravljajo na duhovniško službo in na posvečeno življenje. Pomnoži oznanjevalce evangelija, da bodo oznanjali tvoje ime vsem narodom. Varuj vse mlade v naših družinah in naših skupnostih; nakloni jim pripravljenost in velikodušnost, da bodo hodili za teboj. Ozri se nanje tudi danes in jih pokliči. Podeli vsem poklicanim moč, da vse zapustijo in izberejo samo tebe, ki si ljubezen. Odpusti neodzivnost in nezvestobo tistih, ki si jih izvolil. Poslušaj, o Kristus, naše prošnje po priprošnji Device Marije, tvoje Matere in Kraljice apostolov. Ona, ki je verovala in se velikodušno odzvala in je bila vedno razlog našega veselja, naj spremlja s svojo navzočnostjo in zgledom vse tiste, ki jih kličeš, da se popolnoma posvetijo službi za tvoje kraljestvo. Amen!

Kristus, odpusti nam!

Kristus! Križani in vstali! Zahvaljujemo se ti! Prosimo te odpuščanja za vsako zlo, ki se utrjuje v človeškem srcu in v svetu; za vsako zanemarjeno in opuščeno dobro v tem letu! Častimo te v tvojem vstajenju! Kot apostol Tomaž, ki na začetku ni veroval v tvoje vstajenje, se dotikamo znamenj našega odrešenja na tvojih rokah, na tvojih nogah, na tvoji strani in ti z živo vero vzklikamo: “Moj Gospod in moj Bog!” (Jn 20,28). Sprejmi ta vzklik: to velikonočno sporočilo Cerkve. Naj močno odmeva v radostnih pozdravih, izgovorjenih v različnih jezikih, v katerih tvoji verniki po vsej zemeljski obli izpovedujejo in razglašajo vero v vstajenje.

Oče naš, Zdrava, Marija, Čast bodi

Blaženi Janez Pavel II., prosi za nas.

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo

Tokrat smo napredovali le za eno zrno. Sicer tudi to ni malo, če upoštevamo, da eno zrno pomeni 500 rožnih vencev ali 500 delavniških mašnih daritev ali 500 ur češčenja Najsvetejšega ali 500 ur darovanega trpljenja, npr. vdanega prenašanja bolezni ... Vztrajajmo ob misli, da s svojo molitvijo lahko vplivamo, da se bo kakšen fant odločil za duhovniški poklic, da bo kakšna dekle odšla v samostan, kdo v misijone. Morda kdo ne bi molil rožnega venca, pa si zada za cilj, da bo molil za duhovne poklice – morda za čisto določenega fanta, ki študira bogoslovje, da bi postal dober duhovnik. To mu bo pomagalo, da se bo potrudil in vztrajal. Treba si je najti čas, treba je imeti voljo, tudi če se človeku kdaj ne ljubi moliti. Kdor ne zmore daljših molitev, naj večkrat na dan z živo vero in zaupanjem vzklikne: »Gospod, pošlji delavce na svojo žetev!« Tudi darovanje trpljenja je v Božjih očeh zelo dragoceno. Bog povrni vsem, ki vztrajate na poti molitve!