Ti si življenje mojega življenja
Močne in trdne vere nima nujno tisti, ki o verskih stvareh
veliko ve, čeprav je tudi to koristno. Močno in trdno vero ima lahko čisto
preprost človek, ki se ni učil iz knjig. Močna in trdna vera tudi ni isto kakor
sprejemanje posameznih verskih resnic, čeprav je zanjo tudi to potrebno. Močna
in trdna vera je vera v Boga, ki nas ima neskončno rad in nas je s svojo
ljubeznijo v Jezusu Kristusu do kraja prepričal.
Človek z močno in trdno vero za vsako stvarjo in za
vsakim dogodkom vidi Boga. Takšna vera je dar, ki si ga lahko s ponižno
molitvijo izprosimo od Boga. Treba je imeti odprto srce, nenavezano na grešno
življenje.
Po razsvetljenju, ki ga je francoski mislec Pascal doživel pred svojim dokončnim
spreobrnjenjem leta 1654, je zapisal:
"Ponedeljek, 23. novembra ... od približno pol
enajstih do približno pol enih ponoči. Ogenj. 'Bog Abrahamov, Bog Izakov, Bog
Jakobov,' ne filozofov in učenjakov. Gotovost. Gotovost. Doživetje. Veselje.
Mir. Bog Jezusa Kristusa ... Pozaba sveta in vsega, razen Boga. Ni ga moč najti
drugače kakor po poteh, ki jih uči evangelij. Veličina človekove duše.
'Pravični Oče, svet te ni spoznal, a jaz sem te spoznal.' Radost, radost,
radost, jok od sreče."
Vera je trajna naravnanost, ki se razodeva v zvestobi.
Tudi Božja ljubezen do nas je zvesta. Bog nas vedno ljubi, naj ga mi ljubimo ali
ne.
Kardinal
Newman razmišlja o veri kot trajnem
razpoloženju takole:
"Ne gre za neko le začasno odločno ravnanje ali
viharno razpoloženje, ne za trenuten vtis ali stališče, temveč za trajno
naravnanost, za duševno stanje, ki ostaja sklenjeno. Imeti vero v Boga pomeni
dati se Bogu, ponižno izročiti oziroma želeti, da bi smeli izročiti vse, kar
nas privlači in skrbi, Bogu, ki je najvišji delivec vseh dobrin."
"Človek ne more biti eno uro zares religiozen in
drugo nereligiozen. Saj bi potem enako lahko rekli, da more biti izmenoma eno
uro zdrav in naslednjo bolan. Človek, ki je religiozen, je religiozen zjutraj,
opoldne in zvečer. Njegova religioznost je bistvena značilnost, je posoda, ki
obsega vse njegovo mišljenje, govorjenje in dejanja: vse sestavlja prav isto
celoto. V vseh rečeh vidi Boga, vse svoje delovanje povezuje z duhovnimi cilji,
ki mu jih je Bog razodel. Vse dogodke v teku dneva, sleherno osebo, ki se z njo
sreča, novice, ki jih sliši, vse meri z merilom Božje volje.
Kdor tako živi, o tem lahko skoraj dobesedno rečemo,
da neprestano moli. Vedno se zaveda Božje navzočnosti, zato se stalno
spoštljivo obrača na Boga, ki mu je zmeraj pred očmi, z notranjo govorico
molitve in hvale, ponižne izpovedi in veselega upanja."
Med človekom, ki se je pred nedavnim spreobrnil k veri
v Kristusa, in njegovim neverujočim prijateljem je potekal tale pogovor:
"Torej si začel verovati v Kristusa?"
"Da."
"Potem pa gotovo veliko veš o njem. Povej mi, v
kateri deželi se je rodil."
"Ne vem."
"Koliko je bil star, ko je umrl?"
"Ne vem."
"Koliko pridig je imel?"
"Ne vem."
"Presneto malo veš za človeka, ki trdi, da je
začel verovati v Kristusa!"
"Prav imaš. Sram me je, ker tako malo vem o njem.
Vem pa tole: Pred tremi leti sem bil pijanec; bil sem v dolgovih; družina mi je
razpadla; žena in otroci so se vsak večer bali mojega prihoda domov. Zdaj pa
sem opustil pijačo; rešili smo se dolgov, naš dom je zdaj srečen in otroci vsak
večer željno pričakujejo, da se vrnem domov. Vse to je zame storil Kristus. To
pa vem o njem!"
Vera se mora nujno poznati v življenju, sicer ni
prava. Mnogi z besedami priznavajo, da verujejo v Boga, a njihovo življenje
tega ne kaže. Njihova vera prav nič ne vpliva na življenje. Živijo, kakor da
Boga ni.
Vera, če je prava, prevzame vsega človeka. Vsaka
njegova misel, beseda in dejanje, vse je z njo zaznamovano.
Mati
Terezija je dejala:
»Vera v dejanju je ljubezen in ljubezen v dejanju je
služenje.«
"Vera je Božji dar. Brez nje ni mogoče živeti. Da
je naše delo plodno in popolnoma za Boga in lepo, mora biti zgrajeno na veri.
Na veri v Kristusa, ki je rekel: 'Bil sem lačen, bil sem nag, bil sem bolan,
nisem imel doma in vi ste to storili zame.' Na teh njegovih besedah temelji vse
naše delo ...
Da je vera resnična, mora biti ljubezen, ki daje.
Ljubezen in vera gresta skupaj, se med seboj dopolnjujeta."
Neki kmet je imel raka na jeziku. Operacija, ki je
bila povezana z izgubo govora, je bila edino upanje za njegovo rešitev.
Zdravnik je bolnika vprašal, ali privoli v operacijo. Nato mu je predložil:
"Če želite povedati še kakšno željo ali kaj drugega, storite to takoj,
kajti to bo zadnja beseda, izgovorjena v vašem življenju. Potem boste
nemi." Bolnik je zbrano in slovesno rekel: "Hvaljen Jezus – na
vekomaj. Amen!"
Jezus je večkrat spodbujal k zaupni veri: "Vse je
mogoče tistemu, ki veruje" (Mr 9,23).
Ne verujemo zaradi razvidnosti resnice, ampak zaradi
zaupanja Jezusu, ki je povedal to resnico. Ne verujemo, da je pod podobo kruha,
nad katero je duhovnik izrekel posvetilne besede, res Jezus zato, ker bi to uvideli,
ampak ker se zanesemo na Jezusove besede.
S sv. Pavlom
lahko vzklikamo: "Če je Bog za nas, kdo bo zoper nas?" (Rim 8,31).
Bog je za nas, je na naši strani. Ta zavest nam pomaga, da se znebimo vsakega
strahu in se v nas naseli mir in neizmerno zaupanje. Sv. Pavel se sprašuje:
"Kdo nas bo ločil od ljubezni, s katero nas ljubi
Kristus? Mar stiska ali nadloga, preganjanje ali lakota, nagota ali nevarnost
ali meč? ... Zakaj prepričan sem: ne smrt ne življenje, ne angeli ne
poglavarstva, ne sedanjost ne prihodnost, ne oblastva ne visokost, ne globokost
ne kakršnakoli druga stvar nas ne bo mogla ločiti od ljubezni, s katero nas
ljubi Bog v Jezusu Kristusu, našem Gospodu" (Rim 8,35–39).
