MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo

Tokrat smo napredovali le za eno zrno. Sicer tudi to ni malo, če upoštevamo, da eno zrno pomeni 500 rožnih vencev ali 500 delavniških mašnih daritev ali 500 ur češčenja Najsvetejšega ali 500 ur darovanega trpljenja, npr. vdanega prenašanja bolezni ... Vztrajajmo ob misli, da s svojo molitvijo lahko vplivamo, da se bo kakšen fant odločil za duhovniški poklic, da bo kakšna dekle odšla v samostan, kdo v misijone. Morda kdo ne bi molil rožnega venca, pa si zada za cilj, da bo molil za duhovne poklice – morda za čisto določenega fanta, ki študira bogoslovje, da bi postal dober duhovnik. To mu bo pomagalo, da se bo potrudil in vztrajal. Treba si je najti čas, treba je imeti voljo, tudi če se človeku kdaj ne ljubi moliti. Kdor ne zmore daljših molitev, naj večkrat na dan z živo vero in zaupanjem vzklikne: »Gospod, pošlji delavce na svojo žetev!« Tudi darovanje trpljenja je v Božjih očeh zelo dragoceno. Bog povrni vsem, ki vztrajate na poti molitve!

DEVETDNEVNICA K JANEZU PAVLU II - OSMI DAN, LJUBITI ŽIVLJENJE

OSMI DAN: LJUBITI ŽIVLJENJE

Po 27. aprilu 2014 namesto »Blaženi« molimo »Sveti«. Devetdnevnico molimo pred njegovo razglasitvijo za svetnika 27. aprila, pred njegovim godom, ki je 22. oktobra, lahko pa v katerem koli času, zlasti če se mu hočemo priporočiti v kakšni zadevi.

Presveta Trojica, zahvaljujemo se ti, da si Cerkvi podarila papeža Janeza Pavla II., ki je s svojim življenjem izžareval nežnost tvojega očetovstva, slavo Kristusovega križa in sijaj Duha ljubezni. Ker je popolnoma zaupal v tvoje neskončno usmiljenje in v Marijino materinsko priprošnjo, nam je posredoval živo podobo Jezusa dobrega Pastirja in nam pokazal svetost kot najvišjo mero vsakdanjega krščanskega življenja, kot pot do večnega občestva s teboj. Nakloni nam na njegovo priprošnjo, če je skladno s tvojo voljo, milost, za katero te prosimo … Amen.

Za velikodušno zavzetost

Gospod Jezus, dobri Pastir, ki si daroval svoje življenje, da bi vsi imeli življenje, podari nam, občestvu verujočih, ki je razpršeno po vsem svetu, obilje tvojega življenja in nas napravi sposobne, da pričujemo zanj in da ga posredujemo drugim. Gospod Jezus, podari obilje svojega življenja vsem tebi posvečenim osebam za služenje Cerkvi; osreči jih v njihovem darovanju, podari jim vztrajnost v njihovem služenju, velikodušnost v njihovem žrtvovanju; naj njihov zgled odpre še mnoga druga srca, da bodo slišala tvoj klic in se mu odzvala. Gospod Jezus, podari obilje svojega življenja krščanskim družinam, da bodo goreče v veri in služenju Cerkvi, da bodo tako prispevale k rojstvu in razvoju novih duhovnih poklicev. Gospod Jezus, podari obilje svojega življenja vsem ljudem, predvsem mladim, fantom in dekletom, ki jih kličeš v svojo službo; razsvetljuj jih v odločitvah; pomagaj jim v težavah; podpiraj jih, da vztrajajo v zvestobi, naj bodo po tvojem zgledu pripravljeni pogumno darovati svoje življenje, da bi drugi imeli življenje. V prepričanju, da bo presveta Devica, Mati Božja in Mati Cerkve, s svojo mogočno priprošnjo podkrepila to molitev in jo naredila všečno svojemu Sinu Jezusu, kličem na vse vas, spoštovani bratje v škofovstvu, na duhovnike, redovnike in redovnice in na vse krščansko ljudstvo, posebej na gojence v semeniščih in redovnih skupnostih, obilje nebeških milosti in vam v ta namen podeljujem svoj apostolski blagoslov.

Oče naš, Zdrava, Marija, Čast bodi

Blaženi Janez Pavel II., prosi za nas.

PO PAVLOVIH POTEH V LETU VERE (2)

To [kar je bilo objavljeno že v prejšnji številki našega glasila] je samo zunanji okvir našega romanja, ki so ga vsak dan polnile nove duhovne vsebine. Predramile so v nas vse naše čute, duha in srce tako, da nismo zaznavali ne napora ne utrujenosti, neopazno pa se je med nami, kot navržena vrednota, tkala tudi prisrčna bratska povezanost. Tako že ob vsakodnevni jutranji molitvi, ob popoldanskem  rožnem vencu in skavtskih molitvah, ki smo jih prvič slišali …

Kaj so nam sporočale, kako so se nas dotaknile vse te znamenite postaje? Vsaj delček vsega  bi radi oteli pozabe.

V Niš smo preko redko naseljene, kraške Šumadije prispeli prvi dan proti večeru. Nastanili smo se v hotelu na pobočju mesta. Čudovit pogled na razprostranjenost Niša, s 400 tisoč prebivalci, kjer se staro staplja z novim in se življenje dogaja na ulici. Zvečer se je vsa kotlina blestela od luči, kot posuta z migljajočimi kresnicami. Pravoslavni svet! Drugo jutro smo šli iskat katoliško cerkev, kjer naj bi 21. septembra Zahodna Cerkev proslavljala Milanski edikt. Naš iznajdljivi šofer, Sami, jo je odkril, skrito med novimi zgradbami v ozki ulici, še vso obdano z zidarskimi odri. Zdelo se je brezupno. Vendar je pri vratih sosednje stavbe stal moški nedoločljivih let. Nasmejal se je, ko je p. Peter izstopil. Tamkajšnji župnik je bil, čakal nas je. Frančiškan iz Bosne, Hrvat. Led je bil prebit. Povabil nas je v župnijsko dvorano, zasilno kapelo Povišanja Svetega Križa, kjer je naša duhovniška trojica darovala sv. mašo. Potem so se v bratski sproščenosti pojavljala vprašanja. Koliko je v Nišu katoličanov, kako shajajo s pravoslavnimi in muslimani? Kje bo slavje?  Ali bo skupno?  Pater nam je odgovarjal sproščeno, s pogumom in svobodo,  kot čudežni Božji otrok, čeprav ga njegovo vsakdanje življenje stiska kot Odiseja med Scilo in Karibdo. Vsako bolj ali manj napeto zgodbo je zaključil vedro in nasmejano: »E, pa mi idemo dalje, Bog je s nama!« Slavje milanskega edikta seveda bo, na štadionu, ne skupno. Posebej, 21. septembra za katoličane in 6. oktobra posebej za pravoslavne. Tako bodo praznovali dvakrat! Katoliška cerkev v Nišu pa bo po obnovi prelepa, s freskami p. Marka Rupnika … Vse nas je osvojil s svojim neuklonljivim optimizmom.

Čas je bil na naši poti najhujši tiran. Radi bi bili obiskali še znamenito »Čele-Kulo«, obzidano z lobanjami srbskih upornikov v nekdanji osmanski državi. Preko 70 jih je bilo, ki so jim Turki še proti koncu 19. stoletja »odrobili glave«. V strah Nišlijem in Srbom sploh! Zdaj je nad »Kulo« pozidana kapela, obdaja pa jo prostran spominski park, vendar ob 8.30 še ni bilo v »muzeju« nikogar. Nam pa se je mudilo v Skopje.

V novi hiši, katoliški kapeli, nas je do 13-ih čakala redovna sestra s ključi. Pravočasno smo prispeli. Nova hiša Matere Terezije stoji na mestu nekdanje albanske rojstne hiše. Zgrajena je kot neke vrste eksotičen  stolp v neprepoznavnem, morda indijskem, morda albanskem slogu. Kapela v drugem  nadstropju, kjer smo obhajali sv. mašo, je v primeri z vpadljivo zunanjostjo pravzaprav skromna. V prvem nadstropju smo obiskali muzej, albansko sobo. V vitrinah so  pomembni njeni in družinski rokopisi, dokumenti, fotografije. Spodaj, v notranjem dvorišču, starinski vodnjak, na ulici pa kip blažene Matere Terezije v naravni velikosti, z značilno držo, ki opozarja na hišni stolp– katoliško kapelo, kajti Skopje je pravoslavno.

V središču mesta smo bili presenečeni nad množico novih spomenikov. Ponazarjajo in proslavljajo vso zgodovino Makedonije, predslovansko in slovansko, od pradavnine do sodobnosti. Kakšni konji, drzni jezdeci, mogočni vladarji! Aleksander Veliki Makedonski, bizantinski cesar Justinijan I., makedonski car Samuel, srbski kralj Simeon in  še mnogi, vse do prve makedonske vlade po l. 1945. Vse to deluje kot mogočen tujek v novo pozidanem, popotresnem  skopskem jedru. Novi most čez reko Vardar. Ob njegovem koncu, ali začetku,  kakor  je pač obiskovalec usmerjen, pa sv. brata, Ciril in Metod na eni, sv. Kliment in Naum  pa na drugi strani mosta. Da ne omenjamo še drugih spomenikov, ki so nam  spričo sporočilne bombastičnosti jemali sapo. Kakšno samozavestno razkazovanje mogočnosti nasproti stari, revni trgovski četrti, ki nas je s svojo pisano šaro in pristnostjo očarala …

Vendar je nam, Slovencem, to poveličevanje makedonske zgodovine, to iskanje državniške in narodne identitete, lahko v poduk. Kdo se pri nas spomni prvih slovenskih knezov? Kdo sv. Modesta, pokristjanjevalca Slovencev- Karantancev, ki počiva pri Gospe Sveti? Samo ena nova cerkev mu je na Slovenskem posvečena (župnija Kranj – Zlato polje). Svetima bratoma, Cirilu in Metodu, pa kar 13 cerkvá in kapelic. Letos pa še tako pomembna 1150- letnica njunega prihoda na Moravsko, ki smo jo skupaj s Čehi, Moravani in Hrvati nedavno slavili na Velehradu, posebej pa v murskosoboški škofiji, nekdaj vključeni v Metodovo Panonsko-moravsko nadškofijo. Zato pa smo tudi pohiteli na obrežje Egejskega morja, v Solun, v njuno rodno mesto. Presrečni smo stopili v njima posvečeni veličastni pravoslavni hram, izvedeli, da je solunski škof razglasil »Ciril-Metodovo leto«, sprejel romarje iz Moravske. Tudi tu stoji na morski obali kip Aleksandra Makedonskega, mogočnega osvajalca Bližnjega in Daljnjega vzhoda, ki si je za prestolnico izbral sam Babilon, življenje pa mu je vzela v 34. letu običajna bolezen, pljučnica. Tudi rimsko mogočnost Soluna smo zaslutili ob ostankih obzidja in mestne četrti, skozi katero je tekla znamenita cesta,Via Ignatia, ki je povezovala Rim z Bizancem. Mogočni Beli stolp pa je dediščina kasnejšega osmanskega imperija. Zvečer smo se v Solunskem zalivu namestili v hotel, drugo jutro pa v avtobusu poslušali svečano pridigo škofa dr. Petra Štumpfa o zaslugah solunskih svetih bratov za krščanstvo v nekdanji slovenski Panoniji. Sveta brata sta zelo častila apostola Pavla, pa tudi sv. Demetrija, solunskega mučenika in svetnika. Kakšno spoštovanje pa so tudi grški sveti očetje, npr. sv. Janez Zlatousti, gojili do apostola poganov, sv. Pavla!

Tako smo se tudi mi napotili v Filipe, na vzhodno obalo Egejskega morja, kjer je apostol Pavel prvič stopil na grška tla. Po ruševinah starega grško-rimskega mesta z amfiteatrom, domnevno ječo apostolov, Pavla in Sile, z bogatim arheološkim muzejem itd., smo se podali na znameniti kraj ob žuboreči reki, kjer se je Pavel srečal z ženami in krstil trgovko s škrlatom, Lidijo. Na trikotni zelenici, kot na otočku, stoji preprosta, lepo oblikovana oltarna stena z mično mozaično podobo sv. Lidije (tu je sveta!) in okroglo, kamnito oltarno mizico. Na drugo stran »krstilnega bazena« vodijo mostički, v mejo pa so v polkrogu vdelane kamnite stopnice, da romarji lahko sedijo. Kako ganljiva sv. maša naše duhovniške trojice v senci visokih jagnjed in oljk! Ob  šumenju vetra, ki nas je hladil in nagibal drevesne krošnje ob žuboreči muziki potoka! Poslušali smo Pavlove besede iz pisma Filipljanom, zgodbo o spreobrnjenki Lidiji. Poslušali, slišali in vzljubili smo jih. Poistovetili smo se z dogodkom. Tem bolj, ker je med našo sv. mašo na ravnici, nad to »prirodno katedralo«, v obnovljenem, prelepem pravoslavnem hramu potekala krstna slovesnost. Roza in beli cvetovi v nagubanem belem tilu ob stopnišču svetišča so naznanjali krst deklice. Kako simbolično! Kakšno veselo druženje svojcev in sorodnikov ga je spremljalo v okrašenem paviljonu! Krst in poroka pravoslavnih  –  to ni malenkost!

Dr. Martina Orožen

DEVETDNEVNICA K JANEZU PAVLU II - SEDMI DAN, NIKOLI VEČ VOJNE

SEDMI DAN: NIKOLI VEČ VOJNE

Po 27. aprilu 2014 namesto »Blaženi« molimo »Sveti«. Devetdnevnico molimo pred njegovo razglasitvijo za svetnika 27. aprila, pred njegovim godom, ki je 22. oktobra, lahko pa v katerem koli času, zlasti če se mu hočemo priporočiti v kakšni zadevi.

Presveta Trojica, zahvaljujemo se ti, da si Cerkvi podarila papeža Janeza Pavla II., ki je s svojim življenjem izžareval nežnost tvojega očetovstva, slavo Kristusovega križa in sijaj Duha ljubezni. Ker je popolnoma zaupal v tvoje neskončno usmiljenje in v Marijino materinsko priprošnjo, nam je posredoval živo podobo Jezusa dobrega Pastirja in nam pokazal svetost kot najvišjo mero vsakdanjega krščanskega življenja, kot pot do večnega občestva s teboj. Nakloni nam na njegovo priprošnjo, če je skladno s tvojo voljo, milost, za katero te prosimo … Amen.

Vojna, pustolovščina brez vrnitve

Bog naših očetov, velik in usmiljen, Gospod miru in življenja, Oče vseh ljudi! Ti imaš načrte miru in ne bridkosti, obsojaš vojne in podiraš napuh nasilnežev. Ti si poslal svojega Sina Jezusa, da bi oznanjal mir tistim, ki so blizu, in tistim, ki so daleč, da bi zedinil ljudi vseh ras in rodov v eno samo družino. Poslušaj enodušni krik svojih otrok, rotečo prošnjo vsega človeštva: nikoli več vojne, ki je pustolovščina brez vrnitve, nikoli več vojne, ki je spirala žalovanja in nasilja; ki je nevarnost za tvoja ustvarjena bitja na nebu, na zemlji in v morju. V edinosti z Marijo, Jezusovo Materjo, te še prosimo: spregovori na srce odgovornim za usode narodov, ustavi logiko povračevanj in maščevanja, predlagaj jim, v svojem Duhu, nove rešitve, velikodušna in častna dejanja, prepričaj jih, da sta dialog in potrpežljivo čakanje bolj rodovitna kot prenagljeni ultimati in vojne napovedi. Podari tej naši dobi dneve miru. Nikoli več vojne! Na željo učencev jih je Jezus naučil moliti očenaš, vzvišeni molitveni obrazec, ki je skozi stoletja postal značilna molitev krščanskega občestva. V njej nam Jezus izroča bistvo svojega sporočila. Kdor zavestno moli Oče naš, “se okuži” z evangelijem in ne more, da ne bi v svojem življenju sprejel njegovih posledic, ki izhajajo iz evangeljskega sporočila, katerega najpristnejši izraz je molitev “Oče naš”.

Oče naš, Zdrava, Marija, Čast bodi

Blaženi Janez Pavel II., prosi za nas.

Dragi bralci!

Dragi bralci!

Za velikonočne praznike si običajno voščimo. To voščilo je lahko moč navade, prav pa je, da je nekaj več, nekaj zavestnega, od srca do srca. Povezano je z našo vero v vstalega Kristusa, ki je premagal smrt in nas odrešil. Združeno je z našim upanjem, da bomo tudi mi šli po tej poti in bomo nekoč z njim deležni večne sreče. Povezano je z našo duhovno Materjo Marijo, ki je skupaj z Jezusom trpela in je zdaj z njim poveličana v večni slavi. Oba sta nam že zdaj blizu in dejavno posegata v naše življenje, po smrti pa nas pričakujeta pri sebi v nebesih.

Vsem želim, da bi nas velikonočni prazniki povezali z vstalim Odrešenikom in njegovo Materjo, pa tudi med seboj. Vseh se spominjam v molitvi in vas izročam po Marijinem Srcu v Srce Jezusovo, ki je žareče ognjišče ljubezni, dobrote in ljubezni polno, kakor molimo v litanijah Srca Jezusovega.

Pred nami je za vso Cerkev zelo pomemben dogodek: razglasitev dveh papežev, blaženega Janeza XXIII. in blaženega Janeza Pavla II., za svetnika. S svojim življenjem in vodstvom Cerkve sta se z zlatimi črkami zapisala v njeno zgodovino.

V naši Cerkvi na Slovenskem pa pričakujemo razglasitev dveh novih nadškofov. Morda bosta, ko boste brali te vrstice, že znana. Naj bi vsi mučni dogodki zadnjih let v Cerkvi na Slovenskem ne ugašali vernosti njenih članov, ampak prispevali k duhovni poglobitvi! Za velikim petkom pride velika noč, ni pa je nikoli brez velikega petka!

Ko že pišem, bi rad dal pojasnilo glede našega glasila V Materini šoli, ki ima podnaslov: Glasilo Bernardove družine. V začetku izhajanja pred skoraj tridesetimi leti je bilo res namenjeno le članom Bernardove družine, ki jih je danes še približno devetsto živih.

Pozneje se je vsebina glasila razširila na tiste, ki so se posvetili Jezusovemu in Marijinemu Srcu. Ti so, kolikor smo dobili od župnij podatke, vpisani v četrti slovenski zlati knjigi, ki je bila pred nekaj leti oddana v svetišču Paray-le-Monial v Franciji. Jih je približno deset tisoč. Vendar je takih, ki to posvetitev redno obnavljajo in po njej živijo, mnogo mnogo manj. Glasilo je namenjeno vsem tem in jih spodbuja, da bi živeli iz posvetitve. Če poznate koga, ki bi ga  naše glasilo zanimalo, se priporočam, da mu ga ponudite. Dobite lahko še prejšnje številke 'za reklamo'.

Tretja skupina, ki jo 'Materina šola' nagovarja, so tisti, ki imajo radi Mater Marijo, posebej tisti, ki so kakor koli povezani s Fatimsko Kraljico svetega rožnega venca.

Četrta skupina pa so tisti, ki ne spadajo v nobeno prejšnjo skupino, vendar kljub temu v glasilu najdejo zase vsaj kakšno duhovno zrno.

p. Anton, urednik

LETO VERE SE NADALJUJE POGLABLJANJE V VERI (26)

Ti si življenje mojega življenja

Močne in trdne vere nima nujno tisti, ki o verskih stvareh veliko ve, čeprav je tudi to koristno. Močno in trdno vero ima lahko čisto preprost človek, ki se ni učil iz knjig. Močna in trdna vera tudi ni isto kakor sprejemanje posameznih verskih resnic, čeprav je zanjo tudi to potrebno. Močna in trdna vera je vera v Boga, ki nas ima neskončno rad in nas je s svojo ljubeznijo v Jezusu Kristusu do kraja prepričal.

Človek z močno in trdno vero za vsako stvarjo in za vsakim dogodkom vidi Boga. Takšna vera je dar, ki si ga lahko s ponižno molitvijo izprosimo od Boga. Treba je imeti odprto srce, nenavezano na grešno življenje.

Po razsvetljenju, ki ga je francoski mislec Pascal doživel pred svojim dokončnim spreobrnjenjem leta 1654, je zapisal:

"Ponedeljek, 23. novembra ... od približno pol enajstih do približno pol enih ponoči. Ogenj. 'Bog Abrahamov, Bog Izakov, Bog Jakobov,' ne filozofov in učenjakov. Gotovost. Gotovost. Doživetje. Veselje. Mir. Bog Jezusa Kristusa ... Pozaba sveta in vsega, razen Boga. Ni ga moč najti drugače kakor po poteh, ki jih uči evangelij. Veličina človekove duše. 'Pravični Oče, svet te ni spoznal, a jaz sem te spoznal.' Radost, radost, radost, jok od sreče."

Vera je trajna naravnanost, ki se razodeva v zvestobi. Tudi Božja ljubezen do nas je zvesta. Bog nas vedno ljubi, naj ga mi ljubimo ali ne.

Kardinal Newman razmišlja o veri kot trajnem razpoloženju takole:

"Ne gre za neko le začasno odločno ravnanje ali viharno razpoloženje, ne za trenuten vtis ali stališče, temveč za trajno naravnanost, za duševno stanje, ki ostaja sklenjeno. Imeti vero v Boga pomeni dati se Bogu, ponižno izročiti oziroma želeti, da bi smeli izročiti vse, kar nas privlači in skrbi, Bogu, ki je najvišji delivec vseh dobrin."

"Človek ne more biti eno uro zares religiozen in drugo nereligiozen. Saj bi potem enako lahko rekli, da more biti izmenoma eno uro zdrav in naslednjo bolan. Človek, ki je religiozen, je religiozen zjutraj, opoldne in zvečer. Njegova religioznost je bistvena značilnost, je posoda, ki obsega vse njegovo mišljenje, govorjenje in dejanja: vse sestavlja prav isto celoto. V vseh rečeh vidi Boga, vse svoje delovanje povezuje z duhovnimi cilji, ki mu jih je Bog razodel. Vse dogodke v teku dneva, sleherno osebo, ki se z njo sreča, novice, ki jih sliši, vse meri z merilom Božje volje.

Kdor tako živi, o tem lahko skoraj dobesedno rečemo, da neprestano moli. Vedno se zaveda Božje navzočnosti, zato se stalno spoštljivo obrača na Boga, ki mu je zmeraj pred očmi, z notranjo govorico molitve in hvale, ponižne izpovedi in veselega upanja."

Med človekom, ki se je pred nedavnim spreobrnil k veri v Kristusa, in njegovim neverujočim prijateljem je potekal tale pogovor:

"Torej si začel verovati v Kristusa?"

"Da."

"Potem pa gotovo veliko veš o njem. Povej mi, v kateri deželi se je rodil."

"Ne vem."

"Koliko je bil star, ko je umrl?"

"Ne vem."

"Koliko pridig je imel?"

"Ne vem."

"Presneto malo veš za človeka, ki trdi, da je začel verovati v Kristusa!"

"Prav imaš. Sram me je, ker tako malo vem o njem. Vem pa tole: Pred tremi leti sem bil pijanec; bil sem v dolgovih; družina mi je razpadla; žena in otroci so se vsak večer bali mojega prihoda domov. Zdaj pa sem opustil pijačo; rešili smo se dolgov, naš dom je zdaj srečen in otroci vsak večer željno pričakujejo, da se vrnem domov. Vse to je zame storil Kristus. To pa vem o njem!"

Vera se mora nujno poznati v življenju, sicer ni prava. Mnogi z besedami priznavajo, da verujejo v Boga, a njihovo življenje tega ne kaže. Njihova vera prav nič ne vpliva na življenje. Živijo, kakor da Boga ni.

Vera, če je prava, prevzame vsega človeka. Vsaka njegova misel, beseda in dejanje, vse je z njo zaznamovano.

Mati Terezija je dejala:

»Vera v dejanju je ljubezen in ljubezen v dejanju je služenje.«

"Vera je Božji dar. Brez nje ni mogoče živeti. Da je naše delo plodno in popolnoma za Boga in lepo, mora biti zgrajeno na veri. Na veri v Kristusa, ki je rekel: 'Bil sem lačen, bil sem nag, bil sem bolan, nisem imel doma in vi ste to storili zame.' Na teh njegovih besedah temelji vse naše delo ...

Da je vera resnična, mora biti ljubezen, ki daje. Ljubezen in vera gresta skupaj, se med seboj dopolnjujeta."

Neki kmet je imel raka na jeziku. Operacija, ki je bila povezana z izgubo govora, je bila edino upanje za njegovo rešitev. Zdravnik je bolnika vprašal, ali privoli v operacijo. Nato mu je predložil: "Če želite povedati še kakšno željo ali kaj drugega, storite to takoj, kajti to bo zadnja beseda, izgovorjena v vašem življenju. Potem boste nemi." Bolnik je zbrano in slovesno rekel: "Hvaljen Jezus – na vekomaj. Amen!"

Jezus je večkrat spodbujal k zaupni veri: "Vse je mogoče tistemu, ki veruje" (Mr 9,23).

Ne verujemo zaradi razvidnosti resnice, ampak zaradi zaupanja Jezusu, ki je povedal to resnico. Ne verujemo, da je pod podobo kruha, nad katero je duhovnik izrekel posvetilne besede, res Jezus zato, ker bi to uvideli, ampak ker se zanesemo na Jezusove besede.

S sv. Pavlom lahko vzklikamo: "Če je Bog za nas, kdo bo zoper nas?" (Rim 8,31). Bog je za nas, je na naši strani. Ta zavest nam pomaga, da se znebimo vsakega strahu in se v nas naseli mir in neizmerno zaupanje. Sv. Pavel se sprašuje:

"Kdo nas bo ločil od ljubezni, s katero nas ljubi Kristus? Mar stiska ali nadloga, preganjanje ali lakota, nagota ali nevarnost ali meč? ... Zakaj prepričan sem: ne smrt ne življenje, ne angeli ne poglavarstva, ne sedanjost ne prihodnost, ne oblastva ne visokost, ne globokost ne kakršnakoli druga stvar nas ne bo mogla ločiti od ljubezni, s katero nas ljubi Bog v Jezusu Kristusu, našem Gospodu" (Rim 8,35–39).

DEVETDNEVNICA K JANEZU PAVLU II - ŠESTI DAN, ODPOVED GREHU

ŠESTI DAN: ODPOVED GREHU

Po 27. aprilu 2014 namesto »Blaženi« molimo »Sveti«. Devetdnevnico molimo pred njegovo razglasitvijo za svetnika 27. aprila, pred njegovim godom, ki je 22. oktobra, lahko pa v katerem koli času, zlasti če se mu hočemo priporočiti v kakšni zadevi.

Presveta Trojica, zahvaljujemo se ti, da si Cerkvi podarila papeža Janeza Pavla II., ki je s svojim življenjem izžareval nežnost tvojega očetovstva, slavo Kristusovega križa in sijaj Duha ljubezni. Ker je popolnoma zaupal v tvoje neskončno usmiljenje in v Marijino materinsko priprošnjo, nam je posredoval živo podobo Jezusa dobrega Pastirja in nam pokazal svetost kot najvišjo mero vsakdanjega krščanskega življenja, kot pot do večnega občestva s teboj. Nakloni nam na njegovo priprošnjo, če je skladno s tvojo voljo, milost, za katero te prosimo … Amen.

Zoper drogo in alkoholizem

Žrtve droge in alkohola me spominjajo na ljudi, ki so “na potovanju” v nenehnem iskanju nečesa, v kar naj bi verovali, da bi živeli, vendar naletijo na trgovce smrti, ki jih oblegajo z varljivimi ponudbami svobode in obljubami lažne sreče. Vi in jaz hočemo vendarle pričevati, da razlogi za upanje obstajajo in da so veliko močnejši kot razlogi proti upanju. Mladim želim še enkrat reči: Varujte se varljivih in tragičnih skušnjav, ki vodijo v pogubo! Ne predajajte se jim! Zakaj bi se odpovedali polni zrelosti svoje dobe in sprejeli prezgodnje staranje? Zakaj bi zapravili svoje življenje in svoje energije, ki se lahko potrdijo v osrečujočem idealu poštenosti, pridnega dela, žrtve, čistosti, prave ljubezni? Kdor ljubi, uživa življenje in v njem ostane.

Oče naš, Zdrava, Marija, Čast bodi

Blaženi Janez Pavel II., prosi za nas.