Srečanja častilcev Jezusovega in Marijinega Srca v letu 2014

Mesečna srečanja bodo v Opatovi kapeli v Stični na zadnji petek v mesecu ob 20.00: 28. februarja, 28. marca, 25. aprila, 30. maja, 20. junija, 25. julija, 29. avgusta, 26. septembra, 31. oktobra, 28. novembra in 31. decembra.

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo

V zadnjem mesecu smo se glede molitve za duhovne poklice in njihovo stanovitnost poboljšali, saj smo napolnili tretji klas in začeli polniti četrtega. Vsem, ki sodelujete, naj dobri Bog na Marijino priprošnjo bogato povrne. »Več in bolje moliti!« so zapisali naši škofje v dokumentu, ki bo v pomoč prenovi Cerkve na Slovenskem. To velja tudi za duhovne poklice. Kdor ne zmore daljših molitev, naj večkrat na dan z živo vero in zaupanjem vzklikne: »Gospod, pošlji delavce na svojo žetev!« Nekateri pa boste zmogli za duhovne poklice darovati rožni venec ali iti k delavniški maši. Tudi darovanje trpljenja je v Božjih očeh zelo dragoceno. Vsem, ki molite za duhovne poklice, naj novo leto na Marijino priprošnjo prinese obilo Božjih darov.

Srečanja častilcev Jezusovega in Marijinega Srca v letih 2014

Mesečna srečanja bodo v Opatovi kapeli v Stični na zadnji petek v mesecu ob 20.00: 31. januarja, 28. februarja, 28. marca, 25. aprila, 30. maja, 20. junija, 25. julija, 29. avgusta, 26. septembra, 31. oktobra, 28. novembra in 31. decembra.

LETO VERE SE NADALJUJE POGLABLJANJE V VERI (24)

Vedno jasneje te vidim

Elvira je bila od rojstva slepa. Globoko verna mati jo je krščansko vzgojila. Njen oče, ki je bil neveren, ji je nekoč rekel:

"Če bi Bog, ki pravijo, da je dober, sploh bival ali se kaj brigal za ljudi, bi ti gotovo videla."

Elvira je z roko otipala očetov obraz, mu z dlanjo zakrila usta in rekla:

"Očka, molči. Jaz vidim bolje kot ti."

V veri gledamo z notranjimi, duhovnimi očmi. Razum po veri spoznava Boga in božje stvari.

Pascal pravi:

"Vera dobro pove to, česar čuti ne povedo, a to ni nasprotno tistemu, kar ti vidijo. Je le nad njimi, ne pa proti njim."

Malcolm Muggeridge je za londoski dnevnik Times 1982, ob svojem spreobrnjenju, povedal:

"Mislim, da v našem duhovnem življenju poteka neko podzavestno dogajanje, spričo katerega po letih dvomov in negotovosti nenadoma zablesti jasnost in gotovost. Ko pridemo do te stopnje, rečemo kot sleporojeni, kateremu je Jezus povrnil vid: 'Eno vem, da jaz, ki sem bil slep, zdaj vidim.' Ali pa kličemo kot Pascal v trenutku razsvetljenja: 'Gotovost, gotovost, radost, mir... pozaba sveta in vseh stvari razen Boga.' Ko se je končno to zgodilo, začnemo raziskovati, zakaj in kako je prišlo do tega. Vendar se to zgodi po razjasnitvi in ne med dogajanjem, po katerem se to uresničuje."

Jean Henri Fabre (+ 1915), francoski pisatelj in velik naravoslovec, je na vprašanje "Ali verujete v Boga?" odgovoril:

"Jaz ne morem reči, da verujem v Boga; jaz Boga vidim! Brez Boga ne bi mogel razumeti ničesar, ampak bi vse utonilo v temo. Kaj hočete! Vsaka doba ima svoja čudaštva; zame je tisto, kar vi imenujete brezboštvo ali ateizem, pravo čudaštvo, bolezen našega časa. Kar zadeva mene, vam zagotavljam, da bi si prej dal odreti vso kožo s telesa, kakor da bi se odpovedal veri v Boga."

Človekovo hrepenenje po Bogu je vidno tudi v Svetem pismu. V novi zavezi je Bog to hrepenenje uslišal. Božji Sin se je zato učlovečil. Kdor vidi njega, vidi hkrati Očeta, ker je Kristus z Očetom eno. Kristusa so gledali apostoli in drugi učenci. Danes, ko je Kristus poveličan, ga ne moremo gledati s telesnimi očmi, ampak z očmi vere. Zanesemo se na pričevanje tistih, ki so bili z njim povezani. Mnogi so svoje pričevanje za Kristusa in njegov nauk potrdili s svojo krvjo. Tisto, za kar so oni dali svoje življenje, je tudi za nas zanesljiva resnica.

Težnja po gledanju in doživljanju Boga je položena globoko v človekovo srce. Že Mojzes je prosil Boga: "Daj mi, prosim, videti svoje veličastvo!"

Bog mu je odgovoril: "Storil bom, da pojde mimo pred teboj vsa moja lepota in klical bom pred teboj ime Jahve... Mojega obličja pa ne moreš videti; kajti noben človek me ne more videti in ostati živ" (2 Mz 33,18-20).

Mojzes je po slikovitem izražanju Svetega pisma Boga videl v hrbet, ne v obličje (prim. 2 Mz 33,21-23). Seveda Bog kot duhovno bitje, čisti duh, nima ne obličja ne hrbta, kakor ju ima človek.

Iskanje in odkrivanje Boga na tem svetu nikoli ni končano. Človek ga lahko vedno bolj najde, dokončno šele po smrti. Gledanje in doživljanje Boga v polnosti – kolikor je človek z božjo pomočjo tega zmožen – je prihranjeno za posmrtno življenje. Zdaj je čas vere, čas gledanja v veri. Jezus je rekel apostolu Tomažu: "Ker si me videl, veruješ. Blagor tistim, ki niso videli, a so verovali!" (Jn 20,29).

Jezus blagruje tiste, ki niso videli s telesnimi očmi, a kljub temu gledajo z očmi vere. Vera sama je poseben način gledanja. V veri gledamo stvari, ki so drugače nedostopne. Veren človek živi, "kakor bi gledal Nevidnega" (Heb 11,27). Na podlagi vere marsikaj vemo, kar ne izvira iz našega naravnega spoznanja. To je vednost iz vere. Tisti, ki ni veren, je prikrajšan za to vednost. Gre predvsem za vednost, ki nam jo posreduje učlovečeni Božji Sin:

"Milost in resnica pa je prišla po Jezusu Kristusu. Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, on je razložil" (Jn 1,17 s).

Apostol Filip je želel, da bi Jezus apostolom pokazal Očeta. Jezus mu je odvrnil: "Kdor je videl mene, je videl Očeta" (Jn 14,8s).

Gledanje Jezusa je gledanje Očeta. Vera v Očeta in v sveto Trojico raste ob srečavanju z Jezusom. Vendar gledanje Boga v Jezusu za apostole ni bilo jasno, saj so apostoli najprej spoznavali le Kristusa kot človeka. O Jezusovem razodevanju Očeta pravi apostol Janez:

"Boga ni nikoli nihče videl; edinorojeni Bog, ki biva v Očetovem naročju, on je razložil" (Jn 1,18).

Z vsem svojim bitjem, govorjenjem in delovanjem je Jezus razodeval Očeta. Čim bolj smo po molitvi povezani z Jezusom, tem bolj smo povezani tudi z Očetom.

p. Anton

Ukrajino se je posvetilo Jezusovemu in Marijinemu Srcu - Pričevanje

Hvaljen Jezus in Marija.

Nisem vedel, kam naj to pošljem, pa bom kar vam.

Ravno spremljam neposreden prenos iz Ukrajine. V zvezi s tem vam moram nekaj zaupati.

V četrtek so bile razmere v Ukrajini videti brezupne. Ne vem točno, kaj mi je bilo, da sem predlagal, naj pri molitvi tudi posvetimo Ukrajino Marijinemu brezmadežnemu srcu. In po Mariji tudi Jezusovemu srcu. Zanesli smo se na obljubo, da bo Marijino srce zmagalo. In tudi na to, kako so posvetili Rusijo leta 1984... Tudi naša molitvena skupina se imenuje po Jezusovem in Marijinem srcu (v Smledniku).

Takoj naslednji dan se je zgodil preobrat. Danes pa že spremljam sestop z oblasti... komunistična oligarhija je poražena.

Verjamem, da je veliko molitvenih skupin in posameznikov molilo podobno. Je bilo pa to zelo močno pričevanje.

Vse dobro.
Gašper
(pričevanje poslano 22.2.2014)

Trpljenje sem darovala Bogu

V času pred Marijinim prikazovanjem se je v Lucijini hiši začelo različno trpljenje. Dve starejši sestri sta se poročili in doma je postalo bolj žalostno. Oče se je dal zapeljati slabi družbi in je začel piti ter so zato izgubili precej svoje zemlje. Ker je primanjkovalo sredstev za preživljanje, je mati poslala dve sestri, Glorijo in Karolino, služit. Doma so ostali za delo le: mati za hišna opravila, brat za delo na polju in Lucija za pastirico. Poglejmo Lucijino poročilo v drugem Spominu:

»Uboga mati je živela v veliki žalosti, in ko smo se sami trije zbrali ob peči in čakali očeta, da pride večerjat, je mama ob pogledu na prazne prostore drugih hčera zelo žalostna rekla:

'Moj Bog, kam je šlo veselje te družine!'

In ko je naslonila glavo na majhno mizo, ki je bila ob njej, je izbruhnila v bridek jok. Brat in jaz sva svoje solze pridružila njenim. Bil je eden najbolj žalostnih prizorov, kar sem jih videla. Skoraj mi je počilo srce v hrepenenju, da bi videla svoji sestri, in zaradi velike materine žalosti.

Čeprav sem bila še otrok, sem popolnoma razumela položaj, v katerem smo se znašli. Tedaj pa sem se spomnila angelovih besed:

'Predvsem sprejmite in vdano prenašajte trpljenje, ki vam ga bo poslal Gospod.’

Umaknila sem se torej na samoten kraj, da s svojim trpljenjem ne bi povečala materinega gorja. Moj samotni kraj je bil po navadi naš vodnjak. Tam sem klečala, sklonjena na pokrov vodnjaka, in svoje solze mešala z vodo v vodnjaku ter svoje trpljenje darovala Bogu.«

Zgodilo se je, da sta se objokani Luciji ob vodnjaku pridružila Frančišek in Jacinta ter so skupaj jokali. Jacinta je na glas izrekla njihovo daritev:

»Moj Bog, v zadoščenje in za spreobrnjenje grešnikov ti darujemo vse to trpljenje in žrtve.«

Zaradi različnega trpljenja se je razrahljalo zdravje Lucijine matere. Ko ni mogla več delati, je poklicala hčerko Glorijo, da je prišla domov in prevzela hišna opravila. Zdravnik je ugotovil, da ima mati bolno srce, premaknjeno vretence hrbtenice in pobešene ledvice. S pomočjo zdravnikov se ji je po mnogem prizadevanju končno zdravje nekoliko izboljšalo. To je bil čas pred začetkom Marijinih prikazovanj leta 1917.

p. Anton

Čutil sem, da je bil Bog v meni

Pri tretjem prikazanju so pastirčki navzočnost nadnaravnega še mnogo bolj občutili kakor pri prejšnjih dveh. Celo Frančišek si več dni ni upal govoriti. Pozneje je rekel:

»Zelo rad vidim angela. Najhuje pa je, da potem nič ne moremo. Jaz še hoditi nisem mogel, ne vem, kaj mi je bilo.«

Tisti dan po tretjem angelovem prikazanju so bili tako iz sebe, da je šele Frančišek opazil, da se je že zvečerilo in da je treba čredi odgnati domov.

Po več dneh so se zopet lahko normalno pogovarjali, zlasti o prejetem svetem obhajilu. Tedaj je osemletni Frančišek rekel Luciji:

»Angel ti je dal sveto obhajilo, kaj pa je dal meni in Jacinti?«

'Tudi sveto obhajilo,' je odgovorila Jacinta v neizrekljivi sreči. 'Nisi videl, da je kri kapljala od hostije?'

»Čutil sem, da je bil Bog v meni, pa nisem vedel, kako.«

Potem je pokleknil, sklonil glavo k tlom in ostal tako dolgo časa s svojo sestro in ponavljal angelovo molitev 'Presveta Trojica …'

Ko Lucija v četrtem Spominu primerja občutke, ki jih je v njih izzvalo Marijino prikazovanje, z občutki, ki jih je v njih izzval angel, ugotavlja:

»Ne vem, zakaj so prikazovanja naše Gospe izzvala v nas precej drugačne občutke. Čutili smo enako notranje veselje, enak mir in radost, a namesto telesne potrtosti smo občutili osvežujočo živahnost, namesto izničenja spričo Božje navzočnosti izredno veselje, namesto težav z govorjenjem navdušeno zgovornost. Kljub vsemu temu pa sem čutila nujnost molka, predvsem v določenih stvareh.«

Za rast pastirčkov v veri, upanju in ljubezni je bilo odločilno nadnaravno razpoloženje in moč, ki jih je obdajala med prikazovanji angela in po njih. Božjo navzočnost so občutili tako močno in notranje, da še med seboj niso upali govoriti. V svoji notranjosti so občutili mir in srečo, ki sta njihove duše popolnoma naravnavala k Bogu.