V pričakovanju

V Letu svetnikov je o svetem Martinu zapisano, da je bil do konca življenja omamljen, ko je pomislil, da se je Bog učlovečil. Da je Bog postal človek in bival na tem »našem« svetu, je svetega Martina nenehno vznemirjalo in ga napolnjevalo z občudovanjem in čudenjem. Težko mu je bilo razumeti, kaj je Boga nagnilo, da se je sklonil tako nizko h grešnemu in padlemu človeku. Kadarkoli je premišljeval o tej čudoviti resnici, sta ga do dna srca pretresla Božje ponižanje in velika ljubezen do človeka. Mogoče se je spraševal s psalmistom: »Kaj je človek, da se ga spominjaš, sin človekov, da ga obiskuješ?« Kaj človek pomeni Bogu, da se mu je tako približal in postal eden izmed nas.

Spoznanje o Božjem ponižanju ga je vedno znova vodilo v ponižnost in ljubezen do vseh ljudi, posebej do ubogih in grešnikov. Tako se jim je približal, da so v njem videli Božjega poslanca, moža, po katerem govori Bog sam.

Pred nami so božični prazniki, ki nam hočejo povedati, da se je Bog učlovečil. Če smo preko leta bili zakopani v skrbi vsakdanjega življenja, je božični praznik enkratna priložnost, da se zopet zdramimo in začutimo Božjo ljubezen, ki nas obdaja vsak trenutek. Tudi nas bi morala misel, da se je Bog učlovečil, zame in zate, tako zelo nagovoriti, da bi bili omamljeni tako kot sveti Martin. In to nam Cerkev želi omogočiti s svojo bogato liturgijo, ki v nas dan za dnem skuša buditi hrepenenje po Odrešeniku.

Ne bomo kar naenkrat padli v božično praznovanje. Cerkev nas z adventno liturgijo počasi budi iz vsakdanje naglice in želi, da se ustavimo in razmislimo, kaj se dogaja. Dan za dnem nam kliče, da Odrešenik prihaja tiho, mirno, ne da bi delal hrup. Božič ni hrupni praznik, marveč praznik tihega in veselega srečanja z Gospodom. Bistvo praznovanja se dogaja v srcu, v notranjosti in ne na ulicah in trgih.

Advent je čas priprave na ta čudoviti dogodek, ko Bog prihaja na zemljo. Božično praznovanje je zelo odvisno od adventa. Če nam advent »uide«, potem tudi božič ne bo tisto, kar bi moral biti.

V današnjem času je še toliko bolj potrebna pazljivost, ker nam trgovci že pred začetkom adventa vsiljujejo zamisli, kaj vse potrebujemo za lepo praznovanje. Toda njih prava božična skrivnost, učlovečenje Božjega Sina, prav malo zanima. Oni nam z bogato ponudbo želijo prazniti denarnice, zato nimajo v mislih verskih nagibov.

Cerkev pa hoče ravno obratno. Rada bi nas obrnila v notranjost, v globino človeškega srca. Želi nam dopovedati, da se tisto najlepše božično dogajanje zgodi prav v tihoti mojega in tvojega srca. Zato je advent čas, ko nas Cerkev vodi v pričakovanje. Umirjenost in tiha spokornost adventa naj bi v nas budila misel, da se bo največja skrivnost božične noči zgodila prav v mojem in tvojem srcu in ne na praznično razsvetljeni ulici. Jezus prihaja v moje srce, zato me adventna liturgija kliče k temeljiti pripravi. Ni potrebno nakupovanje, ne razpredanje na tisoče lučic po drevesih, potrebno je iti vase in odpreti svoje srce Gospodu, ki prihaja. On želi priti k človeku. Želi, da bi razumeli njegovo ljubezen, ki ga sili, da »zapušča« nebes nebesa in se spušča v moj vsakdan, poln greha in bede.

Advent je čas priprave srca. Človek bi moral iti vase in vedno bolj globoko odkrivati, kaj se bo pravzaprav zgodilo v božični noči. Bog se sklanja k meni osebno in me želi razveseliti. Želi mi povedati, da zanj nisem le številka v pozabljenih registrih, ampak živi človek, ki je čudovit v Božjih očeh.

Počasi naj bi v adventu doumeli to čudovito Božjo namero. Dan za dnem bolj bi moralo rasti veselje in hrepenenje v človekovem srcu. Hkrati pa tudi zavest da smo ubogi in usmiljenja vredni grešniki. Pa čeprav sem grešnik, četudi sem pozabljal na Božje zapovedi in delal po svoje, Bog ni pozabil name. Ljubi me z Božjo ljubeznijo in se vedno znova sklanja k meni, da bi me osrečil. Prihaja mi naproti z usmiljenjem in odpuščanjem. Zato naj bo eno izmed glavnih adventnih opravil dobra spoved. Ta naj očisti srce in obnovi prijateljstvo z Bogom. Šele v obnovljeni ljubezni se v srečanju med Bogom in človekom lahko zgodi tisti najbolj čudoviti božič, kar jih je mogoče: Bog se je naselil v človekovem srcu, ki je nezadržno hrepenelo po njem.

Samo to je tisti najbolj čudoviti božič. Vse drugo je samo zunanje, ki lahko polepša srečanje med Bogom in človekom, ne more pa ga nadomestiti. Advent je namenjen tihi poti v človekovo lastno srce, da spozna sebe samega in prosi za očiščenje vsega, kar bi lahko oviralo Jezusu pot do srca. V teh štirih tednih bi morali odkrivati, kako velika ljubezen je nagnila Boga, da se je tako globoko sklonil in hoče obiskati, ne kogarkoli, ampak mene in tebe osebno. Zato je Božič namenjen prav meni in tebi, brat, sestra, osebno. Bog prihaja zato, da bi mene osrečil s svojim prihodom. Zato se more pravi božič zgoditi samo v meni, v moji notranjosti.

Ne nakupovanje in brskanje po trgovinah, ne preračunavanje, kaj lahko še kupim, da bom imel čim več dobrot za božič. Potrebno je pobrskati po lastnem srcu in tam narediti red. Tam se bo zgodilo najsvetejše srečanje z Bogom in to bo resnični božič, ki bo spremenil moje življenje. Brez pomena je vse zunanje, če ni Njega, po katerem in zaradi katerega je božič.

p. Branko Petauer

Žetev je velika, delavcev pa malo

Smo sredi adventnega časa. To je čas veselega pričakovanja Gospodovega prihoda. Seveda tudi čas priprave na ta prihod. Tu ima poseben pomen molitev. »Več in bolje moliti!« so zapisali naši škofje v knjižici Pridite in poglejte. To velja tudi pri molitvi za duhovne poklice. Kdor ne zmore daljših molitev, naj večkrat na dan z živo vero in zaupanjem vzklikne: »Gospod, pošlji delavce na svojo žetev!« Nekateri pa boste zmogli za duhovne poklice darovati rožni venec ali iti k delavniški maši. Tudi darovanje trpljenja je v Božjih očeh zelo dragoceno. Bog povrni vsem, ki vztrajate na poti molitve!

Božja ljubezen nas vabi v prijateljstvo

Bog nas hoče osrečiti in se nam podariti. Pušča pa nam svobodo. On nas ne prisili, da bi ga sprejeli. Če ga sprejmemo, se med njim in nami sklene prijateljstvo. Sveto pismo uporablja za takšno prijateljstvo pogosto izraz zaveza.

V zemeljskem raju sta prva dva človeka živela v prijateljstvu z Bogom. Njuna nepokorščina Bogu je to prijateljstvo porušila. Sveto pismo opisuje Abrahama, Mojzesa in druge preroke kot božje prijatelje.

Božje prijateljstvo se je najbolj razodelo v Jezusu Kristusu. On hoče biti prijatelj vsakega in vseh. Pogoj pa je izpolnjevanje njegove volje. On je rekel apostolom: "Vi ste moji prijatelji, če delate, kar vam naročam" (Jn 15,14).

Človeško prijateljstvo je zaradi človeških slabosti enega ali obeh pogosto ogroženo. Bog pa nikoli ne odpove. On nas nikoli ne razočara. Potrebno je, da mi izpolnimo svoj delež.

Boštjan govori o prijateljstvu med Bogom in človekom takole:

"Bog mora človeku postati prijatelj, kateremu lahko vse zaupa, kajti Bog ni neki oddaljeni Bog, ampak je Ti.

Kakšen odnos do Boga naj zavzame človek, nam prav lepo prikaže zgled dveh, ki se imata resnično rada, tako rada, da sta pripravljena ob vsakem trenutku darovati tudi svoje življenje za drugega. Mislim, da prav tak odnos kaže na pristno vero v Boga, kajti vera ni samo v tem, da priznaš Boga, temveč v tem, da stopiš z Njim v oseben stik in se ravnaš po Njegovih besedah in zgledih."

p. Anton

Božja ljubezen do nas je popolnoma nesebična

 Mi pogosto ljubimo bližnjega iz sebičnih nagibov; od njega pričakujemo kakih koristi zase. Če koga ljubimo zaradi njega samega, ker njemu želimo dobro, je to prava, nesebična ljubezen. Tako nas ima rad Bog. On ne more od nas ničesar pričakovati, česar že ne bi imel sam. Bog nas ljubi, ker hoče nam dobro, ker nas hoče bogato obdarovati.

Temeljni dar, ki smo ga od Boga prejeli, smo mi sami. V nas je združenih mnogo božjih darov: neumrljiva duša, razum, svobodna volja, zmožnost čustvovanja in spominjanja, telo s svojimi močmi, zdravje.

Vse, kar nas obdaja, je božji dar za nas. Svetniki so videli v vsaki cvetlici, travi, ptici poseben božji dar, posebno božjo pozornost. Zadaj za vsemi stvarmi je Stvarnik, ki nas ljubi in s stvarmi razodeva svojo ljubezen do nas. Neizmernost in moč stvarstva, njegova lepota, različnost in harmonija nam govorijo: Bog nam s svojo ljubeznijo služi.

Največji dar, ki nam ga Bog daje, je on sam. To se je zgodilo z učlovečenjem, smrtjo in vstajenjem Božjega Sina in s poslanjem Svetega Duha. Učlovečeni in na križ pribiti Božji Sin je najbolj čudovito in hkrati nedoumljivo dejanje božje ljubezni do nas. Z učlovečenjem se je Bog dal vsem ljudem, s prihodom Svetega Duha se razen tega daje še posebej vsakemu posamezniku. Z učlovečenjem je Bog prišel med nas, s prihodom Svetega Duha pa v nas. Ko nam je nebeški Oče daroval Sina in po njem poslal Svetega Duha, se je najbolj razodela njegova modrost, mogočnost in dobrota.

Sv. Janez Evangelist je zapisal:

"Božja ljubezen do nas se je razodela tako, da je Bog poslal v svet svojega edinorojenega Sina, da bi živeli po njem. Ljubezen ni v tem, da bi bili mi vzljubili Boga. On nas je vzljubil in poslal svojega Sina v spravo za naše grehe" (1 Jn 4,9–10).

Sv. Pavel navdušen vzklika:

"Če je Bog za nas, kdo bo zoper nas? On ni prizanesel lastnemu Sinu, temveč ga je dal za nas vse. Kako nam torej ne bo z njim podaril tudi vsega drugega?" (Rim 8,31–32).

Sveto pismo božjo ljubezen primerja očetovi in materini ljubezni

Jezus nas uči, naj se na Boga obračamo kot na Očeta. Najlepšo molitev, ki nas jo je naučil, začenjamo z besedami: "Oče naš, ki si v nebesih" (Mt 6,9). Kristjani smo božji otroci. To smo postali pri svetem krstu, ko smo se rodili iz vode in Svetega Duha (prim. Jn 3,5). Sv. Janez vzklika: "Poglejte, kakšno ljubezen nam je podaril Oče! Celo božji otroci se imenujemo in to tudi smo" (1 Jn 3,1). Bog nas ima resnično rad, neskončno bolj kakor najboljši zemeljski oče. Jezus je rekel učencem: "Oče sam vas ima rad, ker imate tudi vi radi mene in verujete, da sem prišel od Boga" (Jn 16,27).

Božja ljubezen do nas je podobna tudi materini ljubezni. Papež Janez Pavel I. je 10. septembra 1978 rekel: "Bog je očka, še bolj pa je mati."

Ta misel je navzoča že v Stari zavezi. Pri preroku Ozeju Bog popisuje svoje ravnanje z izvoljenim ljudstvom s podobami, ki veljajo za matere:

"Ko je bil Izrael mlad, sem ga ljubil in iz Egipta sem poklical svojega sina... Efraima sem učil hoditi, jemal sem jih v svoje naročje, pa niso spoznali, da sem skrbel zanje. Z vrvicami dobrote sem jih vlekel, z vezmi ljubezni; bil sem jim kakor človek, ki dvigne dojenčka k svojemu licu, nagnil sem se k njemu in mu dal jesti" (Oz 11,1-4).

Seveda je božja ljubezen neskončno bolj popolna od ljubezni še tako popolne zemeljske matere:

"Ali pozabi žena na svojega dojenčka, da bi se ne usmilila sina svojega telesa? In ko bi ga tudi ona pozabila: jaz te ne pozabim! Glej, na obe dlani sem te napisal" (Iz 49,15–16).

LETO VERE SE NADALJUJE POGLABLJANJE V VERI (23)

Čeprav se je leto vere s praznikom Kristusa Kralja uradno končalo, se naše prizadevanje za poglabljanje v veri ne sme končati. Cilj leta vere je bil namreč ravno v tem, da se naša vera vse življenje krepi in da vedno bolj rastemo v Bogu. Zato tudi v našem glasilu nadaljujemo s temo Poglabljanje v veri.

Ti si ljubezen

1. Mati Terezija pripoveduje:

"Pred nekaj meseci so našli na ulici v Melbournu moža, alkoholika, ki je živel že mnogo let v tej državi. Sestre so ga odpeljale v svoj dom. Ko je videl, kako so ravnale z njim, kako so skrbele zanj, mu je nenadoma postalo jasno: 'Bog me ljubi.' Zapustil je dom in se ni nikoli več vdal pijači. Vrnil se je k svoji družini, k svojim otrokom. Zopet je začel delati. Ko je dobil prvo plačo, je prišel k sestram, jim izročil denar in rekel: 'Želim, da ste še za druge božja ljubezen, kot ste bile zame.'"

Človekovo srce je ustvarjeno za ljubezen. Zato se more zadovoljiti le s takim Bogom, ki ljubi, ki je Ljubezen. Res ga Sveto pismo tako predstavlja. On je naš najboljši Oče, naš največji Prijatelj, naše Vse. Ljubi nas neskončno bolj, kakor more najboljša človeška mati ljubiti svojega otroka. To je Bog sam povedal in dokazal na svojem učlovečenem in na križu razpetem Sinu. Božji Sin se nam je iz ljubezni osebno približal do Otroka, do Zavrženca na križu, do podobe kruha in vina, do lačnega in žejnega, do tujca in nagega, do bolnika in zapornika. Povedal je namreč, da je v vseh teh on sam navzoč (prim. Mt 25,31-45).

Svojo ljubezen do nas je Bog pokazal že s stvarjenjem sveta in človeka, ki ga je postavil za krono stvarstva. S svojo ljubeznijo svet in človeka neprestano vzdržuje v bivanju.

Sveto pismo razodeva, kako se Bog zanima za človeka. Spomnimo se na starozavezne očake in preroke, na Jezusa Kristusa, Devico Marijo, apostole in druge Jezusove učence.

Mati Terezija je pripovedovala o svojem srečanju z gobavci:

"Na tisoče gobavcev imamo. Tako so veličastni, tako so čudoviti v svoji iznakaženosti. Vsako leto jim v Kalkuti priredimo božično razvedrilo. Pretekli božič sem prišla k njim in jim razložila, da je njihova bolezen božji dar, da jih Bog posebno ljubi, da so mu zelo dragi in da njihova bolezen ni greh.

Starejši mož, popolnoma iznakažen, se mi je skušal približati in mi je rekel: 'Ponovite to še enkrat. Dobro mi je delo. Do sedaj sem vedno poslušal, da nas nihče nima rad. Čudovito je vedeti, da nas ima Bog rad. Prosim, ponovite to!'"

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI FATIMA – OKNO UPANJA (11)

Vdano prenašajte trpljenje

Drugo prikazanje angela je bilo ob vodnjaku na vrtu Lucijinih staršev, kjer so se na vrhu vodnjaka ravno igrali. Imenovali so ga Arneiro. O tem prikazanju je Lucija v četrtem Spominu, ob upoštevanju drugega, povedala:

»Drugo prikazanje je moralo biti sredi poletja, v dneh najhujše vročine, ko smo pred poldnevom gnali čredo domov, da se odpočije, preden jo proti večeru spet ženemo past.

Najhujšo vročino smo preživljali v senci dreves ob že večkrat omenjenem vodnjaku. Kar naenkrat smo pred seboj zagledali istega angela.

‘Kaj delate? Molíte! Mnogo molíte! Presveti Srci Jezusa in Marije imata z vami načrte usmiljenja. Stalno darujte Najvišjemu molitve in žrtve!’

‘Kako naj se žrtvujemo?’ sem vprašala.

‘Ob vsaki priložnosti, kadar morete, darujte Bogu žrtev v zadoščenje za grehe, s katerimi ga ljudje žalijo, in kot prošnjo za spreobrnjenje grešnikov. Tako boste za svojo domovino pridobili mir! Jaz sem njen angel varuh, angel Portugalske. Predvsem sprejmite in vdano prenašajte trpljenje, ki vam ga bo poslal Gospod.’

Te angelove besede so se vtisnile v naša srca kakor luč, ki nam je pomagala, da smo mogli razumeti, kdo je Bog, kako nas ljubi in kako hoče biti ljubljen, in da smo doumeli vrednost žrtve, kako zelo ugaja Gospodu in kako po njej spreobrača grešnike.

Zato smo začeli od tega trenutka dalje darovati Bogu vse, kar nas je bolelo, a takrat še nismo iskali drugih oblik zatajevanja ali pokore, razen da smo bili več ur sklonjeni do tal in smo ponavljali molitev, ki nas jo je naučil angel.«

Frančišek, ki je samo videl angela, slišal pa je le Lucijo, je po nekaj trenutkih po odhodu angela začel pogovor z Lucijo, ki zelo dobro pokaže notranje razpoloženje vseh treh pastirčkov. Lucija ga je v četrtem Spominu takole zapisala:

»'Govorila si z angelom, kaj ti je povedal?'

'Nisi slišal?'

'Ne! Videl sem le, da je govoril s teboj. Slišal sem, kaj si mu ti rekla, toda kaj je on tebi rekel, tega ne vem.'

Ker nadnaravno razpoloženje, v katerem nas je pustil angel, še ni povsem pojenjalo, sem mu rekla, naj naslednji dan vpraša mene ali Jacinto.

'Jacinta, pa mi ti povej, kaj je rekel angel.'

'Jutri ti povem. Danes ne morem govoriti.'

Naslednji dan me je vprašal takoj, ko me je zagledal:

'Si spala to noč? Jaz sem vso noč mislil na angela in na to, kaj je rekel.'

Tedaj sem mu vse povedala, kar je rekel angel pri prvem in drugem prikazanju, toda zdelo se je, da ni razumel, kaj angelove besede pomenijo, in je vprašal:

'Kdo je Najvišji? Kaj pomeni: Presveti Srci Jezusa in Marije bosta prisluhnili vašim prošnjam …?'

In ko je slišal odgovor, se je zamislil, potem pa je prekinil molk z novim vprašanjem. Toda moj duh še ni bil popolnoma prost vsega in rekla sem mu, naj počaka do naslednjega dne, ker takrat še nisem mogla govoriti. Brez nestrpnosti je čakal, toda ni zgubil prve prilike, da je takoj zastavil nova vprašanja, kar je nagnilo Jacinto, da mu je rekla:

'Glej, o tem ne smemo preveč govoriti!'

Ne vem, kaj smo čutili, kadar smo govorili o angelu. Jacinta je rekla:

'Ne vem, kaj čutim. Ne morem ne govoriti ne peti in se ne igrati; nobene moči nimam.'

'Jaz tudi ne,' je odgovoril Frančišek, 'a to ni pomembno. Angel je lepši kot vse. Mislimo rajši nanj.'«

Žrtev je okop naše molitve

Sestra Lucija razlaga naročilo: »Kaj delate? Molite! Mnogo molite!«:

»Vprašanje: 'Kaj delate?' ni očitek. Je samo klic k najbolj nujnemu in pomembnemu, se pravi k molitvi, k našemu srečanju z Bogom v molitvi duha, ki mora biti vsakdanji pogovor duše z Gospodom.«

Vidkinja takole pojasnjuje pomen besed: »Presveti Srci Jezusa in Marije imata z vami načrte usmiljenja«:

»Bog nima načrtov usmiljenja samo s ponižnimi pastirčki. Z vsakim od nas ima Bog načrt usmiljenja, milosti, odpuščanja in ljubezni.«

Pastirčki so globoko doživljali Božjo ljubezen, ki je kraljica vseh kreposti. Ko je Lucija opisala drugo angelovo prikazanje, je zapisala, da so se angelove besede vtisnile v njihova srca kakor luč, ki jim je pomagala, da so mogli razumeti, kdo je Bog in kako jih ljubi in kako hoče biti ljubljen.

Fatima je z »načrti usmiljenja« tudi odgovor na načrte uničenja Cerkve in krščanstva, ki so v dvajsetem stoletju z nastopom komunizma dosegli svoj vrhunec. Zato je fatimsko razodetje med posebnimi razodetji najbolj vznemirljivo, najpomembnejše in najbolj »politično«. Pri drugem prikazanju je Devica Marija Luciji povedala, da bo ta načrt usmiljenja povezan s češčenjem Marijinega brezmadežnega Srca: »Jezus hoče s tvojim sodelovanjem doseči, da me bodo ljudje spoznali in ljubili. Na svetu hoče vpeljati pobožnost do mojega brezmadežnega Srca.«

Glede angelovega naročila: »Stalno darujte Najvišjemu molitve in žrtve!«

vidkinja pravi:

»Žrtev je okop naše molitve. Je moč, ki našo molitev podpira. Najprej žrtev nas samih, naših neprimernih želja, odpoved grešnim teženjem, ki izhajajo iz čutnosti, sebičnosti, pretiranega iskanja udobnosti in iz častihlepnosti. Potem prostovoljno sprejete in prostovoljne žrtve, da bi jih darovali Gospodu kot ponižen dar ljubezni in hvaležnosti.

Jezusovo in Marijino Srce sta pozorni na to molitev in žrtve, jih sprejemata in prinašata Očetu kot sad njegovega odrešenjskega dela za rešitev človeštva. To je tisto, o čemer govori sveti Pavel: dopolnjevati v nas, kar manjka Kristusovemu trpljenju.

Kristusovemu trpljenju manjka tisto, kar pripada nam kot udom njegovega skrivnostnega telesa: združiti našo molitev z njegovo in našo žrtev z žrtvijo Kristusa Odrešenika.«

Jezus je začel svoje javno delovanje z besedami: »Spreobrnite se in verujte evangeliju!« (Mr 1,15). Noben klic ni tako pomemben kakor ta. Kdor ga presliši, je v nevarnosti večnega pogubljenja. Za spreobrnjenje gre tam, kjer se človek odvrne od grešnega življenja in začne novo življenje, ki je skladno z Božjo voljo.

Molitev pastirčkov ni povezana le s Srci Jezusa in Marije ter seveda z Najvišjim, ampak tudi z žrtvami. Z njimi dobi molitev mnogo višjo vrednost in učinkovitost. Na Lucijino vprašanje, kako naj se žrtvujejo, je angel med drugim pojasnil, naj delajo žrtve »kot prošnjo za spreobrnjenje grešnikov«. Ko žrtvi damo ta namen, postane zelo učinkovita molitev.

Pravzaprav je zelo veliko, če iz ljubezni darujemo Bogu vse, kar nas boli. Trpljenje spada med največje probleme človeštva. Kako bi si ljudje olajšali življenje in kako mnogo bolj bi bili srečni, kot so zdaj, če bi vse, kar jih boli, darovali Bogu.

Na podlagi angelovih besed in Božjega delovanja so otroci »doumeli vrednost žrtve, kako zelo ugaja Gospodu in kako po njej spreobrača grešnike«.

Kristjani v trpljenju ne gledamo le nekaj negativnega. Hodimo za Kristusom, ki je pred nami in za nas nosil križ in nas na njem odrešil. Tako mu s svojo skromno ljubeznijo vračamo njegovo neizmerno ljubezen. Čim večja je ljubezen, tem manjša je teža še tako težkega križa. Naša vera trpljenja ne odvzame, pač pa ga zelo dobro osmisli. Če vidimo smisel, še tako težak križ postane znosen.

Fatimski pastirčki so s sprejemanjem trpljenja reševali ljudi za večnost. Spoznali so, kako nekaj dragocenega so križi, če jih vdano sprejmemo in darujemo Bogu v zadoščenje za grehe in za spreobrnjenje grešnikov. Sami so pri tem rastli v svetosti in zoreli za nebesa. Jacinta, Frančišek in Lucija danes ne bi bili to, kar so, če ne bi šli skozi trdo šolo trpljenja.

Če gledamo z vidika večnosti, ki je edini pravi pogled, noben križ ni pretežak. Kadar nam Bog pošlje ali dopusti trpljenje, nam da tudi dovolj milosti, da ga moremo zveličavno prenašati.

p. Anton