Žetev je velika, delavcev pa malo

Smo sredi adventnega časa. To je čas veselega pričakovanja Gospodovega prihoda. Seveda tudi čas priprave na ta prihod. Tu ima poseben pomen molitev. »Več in bolje moliti!« so zapisali naši škofje v knjižici Pridite in poglejte. To velja tudi pri molitvi za duhovne poklice. Kdor ne zmore daljših molitev, naj večkrat na dan z živo vero in zaupanjem vzklikne: »Gospod, pošlji delavce na svojo žetev!« Nekateri pa boste zmogli za duhovne poklice darovati rožni venec ali iti k delavniški maši. Tudi darovanje trpljenja je v Božjih očeh zelo dragoceno. Bog povrni vsem, ki vztrajate na poti molitve!

Božja ljubezen nas vabi v prijateljstvo

Bog nas hoče osrečiti in se nam podariti. Pušča pa nam svobodo. On nas ne prisili, da bi ga sprejeli. Če ga sprejmemo, se med njim in nami sklene prijateljstvo. Sveto pismo uporablja za takšno prijateljstvo pogosto izraz zaveza.

V zemeljskem raju sta prva dva človeka živela v prijateljstvu z Bogom. Njuna nepokorščina Bogu je to prijateljstvo porušila. Sveto pismo opisuje Abrahama, Mojzesa in druge preroke kot božje prijatelje.

Božje prijateljstvo se je najbolj razodelo v Jezusu Kristusu. On hoče biti prijatelj vsakega in vseh. Pogoj pa je izpolnjevanje njegove volje. On je rekel apostolom: "Vi ste moji prijatelji, če delate, kar vam naročam" (Jn 15,14).

Človeško prijateljstvo je zaradi človeških slabosti enega ali obeh pogosto ogroženo. Bog pa nikoli ne odpove. On nas nikoli ne razočara. Potrebno je, da mi izpolnimo svoj delež.

Boštjan govori o prijateljstvu med Bogom in človekom takole:

"Bog mora človeku postati prijatelj, kateremu lahko vse zaupa, kajti Bog ni neki oddaljeni Bog, ampak je Ti.

Kakšen odnos do Boga naj zavzame človek, nam prav lepo prikaže zgled dveh, ki se imata resnično rada, tako rada, da sta pripravljena ob vsakem trenutku darovati tudi svoje življenje za drugega. Mislim, da prav tak odnos kaže na pristno vero v Boga, kajti vera ni samo v tem, da priznaš Boga, temveč v tem, da stopiš z Njim v oseben stik in se ravnaš po Njegovih besedah in zgledih."

p. Anton

Božja ljubezen do nas je popolnoma nesebična

 Mi pogosto ljubimo bližnjega iz sebičnih nagibov; od njega pričakujemo kakih koristi zase. Če koga ljubimo zaradi njega samega, ker njemu želimo dobro, je to prava, nesebična ljubezen. Tako nas ima rad Bog. On ne more od nas ničesar pričakovati, česar že ne bi imel sam. Bog nas ljubi, ker hoče nam dobro, ker nas hoče bogato obdarovati.

Temeljni dar, ki smo ga od Boga prejeli, smo mi sami. V nas je združenih mnogo božjih darov: neumrljiva duša, razum, svobodna volja, zmožnost čustvovanja in spominjanja, telo s svojimi močmi, zdravje.

Vse, kar nas obdaja, je božji dar za nas. Svetniki so videli v vsaki cvetlici, travi, ptici poseben božji dar, posebno božjo pozornost. Zadaj za vsemi stvarmi je Stvarnik, ki nas ljubi in s stvarmi razodeva svojo ljubezen do nas. Neizmernost in moč stvarstva, njegova lepota, različnost in harmonija nam govorijo: Bog nam s svojo ljubeznijo služi.

Največji dar, ki nam ga Bog daje, je on sam. To se je zgodilo z učlovečenjem, smrtjo in vstajenjem Božjega Sina in s poslanjem Svetega Duha. Učlovečeni in na križ pribiti Božji Sin je najbolj čudovito in hkrati nedoumljivo dejanje božje ljubezni do nas. Z učlovečenjem se je Bog dal vsem ljudem, s prihodom Svetega Duha se razen tega daje še posebej vsakemu posamezniku. Z učlovečenjem je Bog prišel med nas, s prihodom Svetega Duha pa v nas. Ko nam je nebeški Oče daroval Sina in po njem poslal Svetega Duha, se je najbolj razodela njegova modrost, mogočnost in dobrota.

Sv. Janez Evangelist je zapisal:

"Božja ljubezen do nas se je razodela tako, da je Bog poslal v svet svojega edinorojenega Sina, da bi živeli po njem. Ljubezen ni v tem, da bi bili mi vzljubili Boga. On nas je vzljubil in poslal svojega Sina v spravo za naše grehe" (1 Jn 4,9–10).

Sv. Pavel navdušen vzklika:

"Če je Bog za nas, kdo bo zoper nas? On ni prizanesel lastnemu Sinu, temveč ga je dal za nas vse. Kako nam torej ne bo z njim podaril tudi vsega drugega?" (Rim 8,31–32).

Sveto pismo božjo ljubezen primerja očetovi in materini ljubezni

Jezus nas uči, naj se na Boga obračamo kot na Očeta. Najlepšo molitev, ki nas jo je naučil, začenjamo z besedami: "Oče naš, ki si v nebesih" (Mt 6,9). Kristjani smo božji otroci. To smo postali pri svetem krstu, ko smo se rodili iz vode in Svetega Duha (prim. Jn 3,5). Sv. Janez vzklika: "Poglejte, kakšno ljubezen nam je podaril Oče! Celo božji otroci se imenujemo in to tudi smo" (1 Jn 3,1). Bog nas ima resnično rad, neskončno bolj kakor najboljši zemeljski oče. Jezus je rekel učencem: "Oče sam vas ima rad, ker imate tudi vi radi mene in verujete, da sem prišel od Boga" (Jn 16,27).

Božja ljubezen do nas je podobna tudi materini ljubezni. Papež Janez Pavel I. je 10. septembra 1978 rekel: "Bog je očka, še bolj pa je mati."

Ta misel je navzoča že v Stari zavezi. Pri preroku Ozeju Bog popisuje svoje ravnanje z izvoljenim ljudstvom s podobami, ki veljajo za matere:

"Ko je bil Izrael mlad, sem ga ljubil in iz Egipta sem poklical svojega sina... Efraima sem učil hoditi, jemal sem jih v svoje naročje, pa niso spoznali, da sem skrbel zanje. Z vrvicami dobrote sem jih vlekel, z vezmi ljubezni; bil sem jim kakor človek, ki dvigne dojenčka k svojemu licu, nagnil sem se k njemu in mu dal jesti" (Oz 11,1-4).

Seveda je božja ljubezen neskončno bolj popolna od ljubezni še tako popolne zemeljske matere:

"Ali pozabi žena na svojega dojenčka, da bi se ne usmilila sina svojega telesa? In ko bi ga tudi ona pozabila: jaz te ne pozabim! Glej, na obe dlani sem te napisal" (Iz 49,15–16).

LETO VERE SE NADALJUJE POGLABLJANJE V VERI (23)

Čeprav se je leto vere s praznikom Kristusa Kralja uradno končalo, se naše prizadevanje za poglabljanje v veri ne sme končati. Cilj leta vere je bil namreč ravno v tem, da se naša vera vse življenje krepi in da vedno bolj rastemo v Bogu. Zato tudi v našem glasilu nadaljujemo s temo Poglabljanje v veri.

Ti si ljubezen

1. Mati Terezija pripoveduje:

"Pred nekaj meseci so našli na ulici v Melbournu moža, alkoholika, ki je živel že mnogo let v tej državi. Sestre so ga odpeljale v svoj dom. Ko je videl, kako so ravnale z njim, kako so skrbele zanj, mu je nenadoma postalo jasno: 'Bog me ljubi.' Zapustil je dom in se ni nikoli več vdal pijači. Vrnil se je k svoji družini, k svojim otrokom. Zopet je začel delati. Ko je dobil prvo plačo, je prišel k sestram, jim izročil denar in rekel: 'Želim, da ste še za druge božja ljubezen, kot ste bile zame.'"

Človekovo srce je ustvarjeno za ljubezen. Zato se more zadovoljiti le s takim Bogom, ki ljubi, ki je Ljubezen. Res ga Sveto pismo tako predstavlja. On je naš najboljši Oče, naš največji Prijatelj, naše Vse. Ljubi nas neskončno bolj, kakor more najboljša človeška mati ljubiti svojega otroka. To je Bog sam povedal in dokazal na svojem učlovečenem in na križu razpetem Sinu. Božji Sin se nam je iz ljubezni osebno približal do Otroka, do Zavrženca na križu, do podobe kruha in vina, do lačnega in žejnega, do tujca in nagega, do bolnika in zapornika. Povedal je namreč, da je v vseh teh on sam navzoč (prim. Mt 25,31-45).

Svojo ljubezen do nas je Bog pokazal že s stvarjenjem sveta in človeka, ki ga je postavil za krono stvarstva. S svojo ljubeznijo svet in človeka neprestano vzdržuje v bivanju.

Sveto pismo razodeva, kako se Bog zanima za človeka. Spomnimo se na starozavezne očake in preroke, na Jezusa Kristusa, Devico Marijo, apostole in druge Jezusove učence.

Mati Terezija je pripovedovala o svojem srečanju z gobavci:

"Na tisoče gobavcev imamo. Tako so veličastni, tako so čudoviti v svoji iznakaženosti. Vsako leto jim v Kalkuti priredimo božično razvedrilo. Pretekli božič sem prišla k njim in jim razložila, da je njihova bolezen božji dar, da jih Bog posebno ljubi, da so mu zelo dragi in da njihova bolezen ni greh.

Starejši mož, popolnoma iznakažen, se mi je skušal približati in mi je rekel: 'Ponovite to še enkrat. Dobro mi je delo. Do sedaj sem vedno poslušal, da nas nihče nima rad. Čudovito je vedeti, da nas ima Bog rad. Prosim, ponovite to!'"

FATIMA – STOLETNICI NAPROTI FATIMA – OKNO UPANJA (11)

Vdano prenašajte trpljenje

Drugo prikazanje angela je bilo ob vodnjaku na vrtu Lucijinih staršev, kjer so se na vrhu vodnjaka ravno igrali. Imenovali so ga Arneiro. O tem prikazanju je Lucija v četrtem Spominu, ob upoštevanju drugega, povedala:

»Drugo prikazanje je moralo biti sredi poletja, v dneh najhujše vročine, ko smo pred poldnevom gnali čredo domov, da se odpočije, preden jo proti večeru spet ženemo past.

Najhujšo vročino smo preživljali v senci dreves ob že večkrat omenjenem vodnjaku. Kar naenkrat smo pred seboj zagledali istega angela.

‘Kaj delate? Molíte! Mnogo molíte! Presveti Srci Jezusa in Marije imata z vami načrte usmiljenja. Stalno darujte Najvišjemu molitve in žrtve!’

‘Kako naj se žrtvujemo?’ sem vprašala.

‘Ob vsaki priložnosti, kadar morete, darujte Bogu žrtev v zadoščenje za grehe, s katerimi ga ljudje žalijo, in kot prošnjo za spreobrnjenje grešnikov. Tako boste za svojo domovino pridobili mir! Jaz sem njen angel varuh, angel Portugalske. Predvsem sprejmite in vdano prenašajte trpljenje, ki vam ga bo poslal Gospod.’

Te angelove besede so se vtisnile v naša srca kakor luč, ki nam je pomagala, da smo mogli razumeti, kdo je Bog, kako nas ljubi in kako hoče biti ljubljen, in da smo doumeli vrednost žrtve, kako zelo ugaja Gospodu in kako po njej spreobrača grešnike.

Zato smo začeli od tega trenutka dalje darovati Bogu vse, kar nas je bolelo, a takrat še nismo iskali drugih oblik zatajevanja ali pokore, razen da smo bili več ur sklonjeni do tal in smo ponavljali molitev, ki nas jo je naučil angel.«

Frančišek, ki je samo videl angela, slišal pa je le Lucijo, je po nekaj trenutkih po odhodu angela začel pogovor z Lucijo, ki zelo dobro pokaže notranje razpoloženje vseh treh pastirčkov. Lucija ga je v četrtem Spominu takole zapisala:

»'Govorila si z angelom, kaj ti je povedal?'

'Nisi slišal?'

'Ne! Videl sem le, da je govoril s teboj. Slišal sem, kaj si mu ti rekla, toda kaj je on tebi rekel, tega ne vem.'

Ker nadnaravno razpoloženje, v katerem nas je pustil angel, še ni povsem pojenjalo, sem mu rekla, naj naslednji dan vpraša mene ali Jacinto.

'Jacinta, pa mi ti povej, kaj je rekel angel.'

'Jutri ti povem. Danes ne morem govoriti.'

Naslednji dan me je vprašal takoj, ko me je zagledal:

'Si spala to noč? Jaz sem vso noč mislil na angela in na to, kaj je rekel.'

Tedaj sem mu vse povedala, kar je rekel angel pri prvem in drugem prikazanju, toda zdelo se je, da ni razumel, kaj angelove besede pomenijo, in je vprašal:

'Kdo je Najvišji? Kaj pomeni: Presveti Srci Jezusa in Marije bosta prisluhnili vašim prošnjam …?'

In ko je slišal odgovor, se je zamislil, potem pa je prekinil molk z novim vprašanjem. Toda moj duh še ni bil popolnoma prost vsega in rekla sem mu, naj počaka do naslednjega dne, ker takrat še nisem mogla govoriti. Brez nestrpnosti je čakal, toda ni zgubil prve prilike, da je takoj zastavil nova vprašanja, kar je nagnilo Jacinto, da mu je rekla:

'Glej, o tem ne smemo preveč govoriti!'

Ne vem, kaj smo čutili, kadar smo govorili o angelu. Jacinta je rekla:

'Ne vem, kaj čutim. Ne morem ne govoriti ne peti in se ne igrati; nobene moči nimam.'

'Jaz tudi ne,' je odgovoril Frančišek, 'a to ni pomembno. Angel je lepši kot vse. Mislimo rajši nanj.'«

Žrtev je okop naše molitve

Sestra Lucija razlaga naročilo: »Kaj delate? Molite! Mnogo molite!«:

»Vprašanje: 'Kaj delate?' ni očitek. Je samo klic k najbolj nujnemu in pomembnemu, se pravi k molitvi, k našemu srečanju z Bogom v molitvi duha, ki mora biti vsakdanji pogovor duše z Gospodom.«

Vidkinja takole pojasnjuje pomen besed: »Presveti Srci Jezusa in Marije imata z vami načrte usmiljenja«:

»Bog nima načrtov usmiljenja samo s ponižnimi pastirčki. Z vsakim od nas ima Bog načrt usmiljenja, milosti, odpuščanja in ljubezni.«

Pastirčki so globoko doživljali Božjo ljubezen, ki je kraljica vseh kreposti. Ko je Lucija opisala drugo angelovo prikazanje, je zapisala, da so se angelove besede vtisnile v njihova srca kakor luč, ki jim je pomagala, da so mogli razumeti, kdo je Bog in kako jih ljubi in kako hoče biti ljubljen.

Fatima je z »načrti usmiljenja« tudi odgovor na načrte uničenja Cerkve in krščanstva, ki so v dvajsetem stoletju z nastopom komunizma dosegli svoj vrhunec. Zato je fatimsko razodetje med posebnimi razodetji najbolj vznemirljivo, najpomembnejše in najbolj »politično«. Pri drugem prikazanju je Devica Marija Luciji povedala, da bo ta načrt usmiljenja povezan s češčenjem Marijinega brezmadežnega Srca: »Jezus hoče s tvojim sodelovanjem doseči, da me bodo ljudje spoznali in ljubili. Na svetu hoče vpeljati pobožnost do mojega brezmadežnega Srca.«

Glede angelovega naročila: »Stalno darujte Najvišjemu molitve in žrtve!«

vidkinja pravi:

»Žrtev je okop naše molitve. Je moč, ki našo molitev podpira. Najprej žrtev nas samih, naših neprimernih želja, odpoved grešnim teženjem, ki izhajajo iz čutnosti, sebičnosti, pretiranega iskanja udobnosti in iz častihlepnosti. Potem prostovoljno sprejete in prostovoljne žrtve, da bi jih darovali Gospodu kot ponižen dar ljubezni in hvaležnosti.

Jezusovo in Marijino Srce sta pozorni na to molitev in žrtve, jih sprejemata in prinašata Očetu kot sad njegovega odrešenjskega dela za rešitev človeštva. To je tisto, o čemer govori sveti Pavel: dopolnjevati v nas, kar manjka Kristusovemu trpljenju.

Kristusovemu trpljenju manjka tisto, kar pripada nam kot udom njegovega skrivnostnega telesa: združiti našo molitev z njegovo in našo žrtev z žrtvijo Kristusa Odrešenika.«

Jezus je začel svoje javno delovanje z besedami: »Spreobrnite se in verujte evangeliju!« (Mr 1,15). Noben klic ni tako pomemben kakor ta. Kdor ga presliši, je v nevarnosti večnega pogubljenja. Za spreobrnjenje gre tam, kjer se človek odvrne od grešnega življenja in začne novo življenje, ki je skladno z Božjo voljo.

Molitev pastirčkov ni povezana le s Srci Jezusa in Marije ter seveda z Najvišjim, ampak tudi z žrtvami. Z njimi dobi molitev mnogo višjo vrednost in učinkovitost. Na Lucijino vprašanje, kako naj se žrtvujejo, je angel med drugim pojasnil, naj delajo žrtve »kot prošnjo za spreobrnjenje grešnikov«. Ko žrtvi damo ta namen, postane zelo učinkovita molitev.

Pravzaprav je zelo veliko, če iz ljubezni darujemo Bogu vse, kar nas boli. Trpljenje spada med največje probleme človeštva. Kako bi si ljudje olajšali življenje in kako mnogo bolj bi bili srečni, kot so zdaj, če bi vse, kar jih boli, darovali Bogu.

Na podlagi angelovih besed in Božjega delovanja so otroci »doumeli vrednost žrtve, kako zelo ugaja Gospodu in kako po njej spreobrača grešnike«.

Kristjani v trpljenju ne gledamo le nekaj negativnega. Hodimo za Kristusom, ki je pred nami in za nas nosil križ in nas na njem odrešil. Tako mu s svojo skromno ljubeznijo vračamo njegovo neizmerno ljubezen. Čim večja je ljubezen, tem manjša je teža še tako težkega križa. Naša vera trpljenja ne odvzame, pač pa ga zelo dobro osmisli. Če vidimo smisel, še tako težak križ postane znosen.

Fatimski pastirčki so s sprejemanjem trpljenja reševali ljudi za večnost. Spoznali so, kako nekaj dragocenega so križi, če jih vdano sprejmemo in darujemo Bogu v zadoščenje za grehe in za spreobrnjenje grešnikov. Sami so pri tem rastli v svetosti in zoreli za nebesa. Jacinta, Frančišek in Lucija danes ne bi bili to, kar so, če ne bi šli skozi trdo šolo trpljenja.

Če gledamo z vidika večnosti, ki je edini pravi pogled, noben križ ni pretežak. Kadar nam Bog pošlje ali dopusti trpljenje, nam da tudi dovolj milosti, da ga moremo zveličavno prenašati.

p. Anton

Posvetitev Libanona Marijinemu brezmadežnemu Srcu

V nedeljo, 16. junija 2013, je antijohijski maronitski patriarh kardinal Boutros Bechara Rai posvetil Libanon in ves Bližnji Vzhod Marijinemu brezmadežnemu Srcu v libanonskem narodnem Marijinem svetišču v Harissi. Svetišče in okolico je napolnila velika množica vernikov v goreči molitvi, da bi ta posvetitev preprečila širitev konflikta iz Sirije v Libanon. O tem pomembnem dejanju posvetitve smo se pogovarjali z bratom Charbelom Bteichom iz maronitskega reda Blažene Device Marije.

Patriarh Rai je v nedeljo posvetil Libanon in ves Bližnji Vzhod Marijinemu brezmadežnemu Srcu s prošnjo, da bi bili vsi narodi tega dela sveta osvobojeni “grehov, ki vodijo v sovraštvo, napadalnost in nasilje”. Kako je maronitski red sprejel to novico?

Brat Bteich: Maronitski red Mariamita in vsa Cerkev je sprejela z velikim veseljem to priložnost za posvetitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Libanon je Marijina dežela v vzvišenem pomenu te besede, saj vsi tukajšnji patriarhi nosijo Marijino ime. Naš narod ima veliko zaupanje v Božjo Mater in ona je zanj vir upanja. V tem smislu je posvetitev kot krona vere Libanona in Bližnjega Vzhoda, vere, ki se je oblikovala v tej močni marijanski duhovnosti.

Ali nam lahko pojasnite pomembnost tega dejanja in predvsem, v čem je bistvo posvetitve? Če pomislimo na “primere” iz preteklosti – eden pomembnejših je posvetitev, ki jo je blaženi Janez Pavel II. izvršil leta 1984 – se zdi, da je posvetitev skoraj kot “egzorcizem” grehov in zla tega sveta …

Brat Bteich: Cilj je posvečevanje naroda in dežele – ne samo Libanona, ampak celotnega Bližnjega Vzhoda – in vzpostavitev miru v srcih, v družinah in med narodi, spričo sporov, ki so tako hudi in boleči v Siriji in v vsej regiji … Vendar posvetitev ni neko magično dejanje z avtomatičnimi učinki, ampak je klic na pomoč, ki lahko pride samo od Boga, hkrati pa je klic k poglobljenemu krščanskemu življenju, ki velja za vse vernike. Namreč, pred posvetitvijo, ki jo je izvršil Janez Pavel II. 25. marca 1984 v edinosti z vsemi škofi sveta, so bile že izvršene druge posvetitve. Na primer posvetitev Pija XII. leta 1942, ki je ves svet posvetil Marijinemu brezmadežnemu Srcu. In potem julija 1952 posvetitev Rusije z apostolskim pismom Sacro Vergente Anno. S tem hočem reči, da je dobro, da se dejanja posvetitve ponavljajo, ker je posvetitev povezana z zavezo, z odzivom življenja, in doseže svojo maksimalno rodovitnost samo takrat, kadar je naravnanost našega srca usklajena s tem, kar Devica pričakuje od nas. Ravno v tem smislu je ob posvetitvi leta 1984 blaženi Woityla takole prosil Marijo: “Razsvetli predvsem tiste narode, katerih posvetitev in izročitev pričakuješ od nas.”

Kakšo je sedanje stanje na Bližnjem Vzhodu, ki je spodbudilo patriarha k temu dejanju?

Brat Bteich: Tukajšnje probleme bi lahko strnili v tri točke: vojna v Siriji, ogroženost Libanona (ki ga na vse načine vlečejo, da se udeleži spora), zelo zapleteno politično in zelo kritično gospodarsko stanje. Patriarh Rai je torej izvršil to dejanje zato, ker v Libanonu nimata nikoli zadnje besede smrt in obup. Kljub tako težkim razmeram ljudje živijo in upajo. Povabljeni smo torej, da se spomnimo, da je človeško bitje Božji dar, ki je vreden spoštovanja in ima pravico, da živi v svobodi. In ravno zato, ker je Božji dar, se Bog nikoli ne oddalji od njega. Zato je dejanje posvetitve Marijinemu brezmadežnemu Srcu z naše strani nekakšna utrditev te povezanosti z Bogom, potrditev, da se zavedamo, da je samo pri Bogu naša rešitev.

V svoji homiliji je kardinal dejanju posvetitve pridružil tudi muslimane, ko je spomnil, da je Libanon edina država, v kateri praznik Marijinega oznanjenja 25. marca skupaj obhajajo muslimani in kristjani kot državni praznik. Vera in zaupanje v Devico Marijo sta torej stični točki tudi med različnimi veroizpovedmi?

Brat Bteich: Točno. 25. marec, Marijino oznanjenje, poleg tega, da je za kristjane pomemben praznik, je tudi državni praznik za ves Libanon. V pluralističnem kontekstu Libanona je namreč vseskozi navzoče vztrajno iskanje stičnih točk med kristjani in muslimani, ne le na socialni in civilni ravni, ampak tudi na duhovni! Kljub veliki različnosti se v Mariji dejansko srečujejo različne veroizpovedi, ki so prisotne na libanonskem ozemlju. Zato je kardinal Rai vse vpletel v dejanje posvetitve Marijinemu brezmadežnemu Srcu, ker zadeva vse prebivalce Libanona, ne le kristjane.

To je bilo torej pomembno dejanje za “državo”, ki je “deležna porodnih bolečin brez konca”, kot je dejal Benedikt XVI. med svojim obiskom septembra 2012. Zaslužni papež je vedno poudarjal svojo močno povezanost z “Deželo ceder” in njenimi prebivalci …

Brat Bteich: Benedikt XVI. nam je ob nekem privatnem srečanju dejal, da je bilo zanj znamenje Božje previdnosti dejstvo, da je bil cilj njegovega zadnjega apostolskega potovanja ravno Libanon. On ljubi to deželo, jo nosi v srcu in moli za njeno svobodo, ker – kot je dejal – jo vidi kot “most med Vzhodom in Zahodom in kraj srečevanja med religijami, zato je njegova vloga zelo pomembna”. Njegove besede so odsev besed Janeza Pavla II., ki je dejal, da je zanj Libanon “več kot država, da je sporočilo. Ta pozornost papežev do naše dežele je jasno znamenje resnične vrednosti Libanona pred Bogom.

Kakšne so vaše osebne želje za Libanon?

Brat Bteich: Osebno sem prepričan v preroško vlogo, ki jo Libanon lahko ima zaradi navzočnosti kristjanov. Čeprav so številčno manjšina, so sredstvo, preko katerega bo Bog odprl in vzbudil nove oblike vere in evangelizacije. To se dogaja s prevzemanjem odgovornosti samih kristjanov. In v tej odgovornosti je odločilno, da kličemo Devico Marijo in priznamo njeno edinstveno vlogo ….

Zenit