Sirija: mesto Aleppo posvečeno Marijinemu brezmadežnemu Srcu

Velika udeležba katoličanov različnih obredov

Katoliški škofje iz Aleppa so na praznik Marijinega Vnebovzetja sirsko mesto Aleppo posvetili Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Kot je za Zenit povedal nek pričevalec, ki je bil navzoč, je dogodek organiziral karmeličanski samostan naše Gospe iz Sirije in katoličani različnih obredov.

Na pobudo duhovnikov in laikov iz Aleppa je kip Matere Božje, Kraljice miru, od meseca junija dalje obiskal vse cerkve in župnije tega mesta. V vsaki cerkvi se je Marija mudila tri dni. Iz stolnice latinskega obreda blizu samostana je Marijin kip prispel v Karmeličanski samostan v nedeljo 4. avgusta ob 19.00 in tam ostal do srede 7 avgusta.

Pesmi, molitev rožnega venca in druge oblike molitve so se vrstile ves čas. Karmeličanska skupnost in navzoči verniki so »z velikim zaupanjem« izrekli svoje osebne namene in vse tiste, ki so jih verniki že zaupali Marijinemu brezmadežnemu Srcu.

Tridnevnica pred samim praznikom Vnebovzetja je bila zaznamovana s posebnim programom. V vsem mestu je bil ponedeljek posvečen duhovnikom, torek redovnikom in sreda laikom. Vsak dan so bila organizirana spokorna bogoslužja, ki so nudila vernikom možnost obhajanja zakramenta sprave in trenutke skupne molitve.

Redovnice karmeličanke so se v ponedeljek postile. V torek so skupaj molile rožni venec in v sredo so se zbrale pri celodnevnem češčenju. Z obredom posvetitve pa so se na praznik Vnebovzete povezale tako, da so ob isti uri molile rožni venec. (Karmeličanska skupnost v Aleppu je globoko povezana s skupnostjo Fayum v Egiptu, kjer se stanje vedno bolj slabša...)

Dopoldne 15. avgusta je sveto mašo daroval msgr. Antoine Audo, kaldejski škof iz Aleppa in predsednik sirske Karitas. Pred obredom posvetitve mesta se je razvila kratka procesija z Marijinim kipom iz cerkve latinske obreda v sirsko-katoliško stolnico, ki je posvečena Marijinemu vnebovzetju.

Popoldne ob 18.30 pa je bila slovesna maša. Posvetitev Aleppa je bila izvršena po maši, in sicer po prebranem evangeliju o Obiskanju, nagovoru in tradicionalnih arabskih napevih. Sledila je še procesija znotraj cerkve med petjem litanij Matere Božje. Na koncu je zbor vernikov izrekel posvetilno molitev. Obred so vodili štirje katoliški škofje iz Aleppa: grški, armenski, sirski in kaldejski. Žal nista mogla biti navzoča dva katoliška škofa oziroma latinski, ki se je pred kratkim odpovedal službi iz zdravstvenih razlogov, in maronitski, ki se trenutno nahaja v Libanonu, tudi on iz zdravstvenih razlogov. Navzočnost štirih škofov je bila velika milost za vse, saj je pričevala o edinosti katoličanov različnih obredov v Aleppu. Posebne molitve so bile izrečene za dva pravoslavna škofa (grški in sirski), ki sta bila ugrabljena v mesecu aprilu in se o njih nič ne ve.

Udeležba pri obredu posvetitve je bila zelo goreča in številčna, saj v stolnici ni bilo prostora za vse. Številni duhovniki, redovniki in redovnice so spremljali svoje škofe. Dogodek je bil »piš upanja in zaupanja, ki je zavel skozi naša srca,« je povedal eden izmed navzočih. Tudi muslimani so sprejeli procesijo z velikim spoštovanjem.

 »Naj po posredovanju naše in Božje Matere vzklije v srcih nas vseh resnična želja po miru, zasidrana v Gospodovi ljubezni,« je povedal pričevalec, ki je bil navzoč, in dodal: »Zelo se veselimo skorajšnje posvetitve sveta Marijinemu brezmadežnemu Srcu, ki jo bo 13. oktobra izvršil papež Frančišek.

Zenit

Marijino prikazanje v kraju Lipa na Filipinih

Dne 6. decembra 1948 je škof iz Lipe msgr. A. Verzosa blagoslovil kraj prikazanja, imenoval komisijo za preiskavo in izjavil, da je bila Devica Marija "vir dežja vrtničnih lističev".

Svetišče Lipa na Filipinih temelji na prikazanju Device Marije leta 1948, ki ga je spremljal dež vrtničnih lističev. 12. septembra 1948, okrog 17.00 ure, se je novinka iz Karmela v Lipi, Teresita Castillo, sprehajala po samostanskem vrtu. Nenadoma je zagledala Devico Marijo. Ta ji je naročila, naj se vsaka sestra redovnica posveti njej po navodilih svetega Grigniona Montfortskega.

V nedeljo, 26. septembra 1948, ji je Devica Marija ponovno naročila: (…): "Ne pozabite se posvetiti meni 7. oktobra. (...) Jaz sem Srednica vseh milosti." Nato se je 13. oktobra pojavil dež "vrtničnih lističev".

V petek, 12. novembra 1948, je Teresina videla Devico Marijo po sveti maši. "Veliko molite, hčerke moje, za preganjane. Molite za duhovnike. To, kar prosim tukaj, je ista stvar, za katero sem prosila v Fatimi. Delajte pokoro za tiste, ki ne verujejo. To je moje zadnje prikazanje na tem kraju."

Šopek Materi Mariji Če bi ji moral reči, »Izgini, pojdi proč od mene!«

Odrastel sem v katoliški veri, vendar sem po svojem spreobrnjenju iskal Boga povsod, razen v svoji matični Cerkvi. Protestanti so hoteli, da bi postal pastor, kar je bilo zelo mikavno. Hkrati pa mi je nadškof iz Liona msgr. Barbarin ponudil štipendijo za študij teologije, ki pa je bila skromnejša od protestantske.

Potem pa se je zgodilo nekaj izrednega, medtem ko sva z ženo premišljevala o obeh predlogih. Rekla sva si: »In kaj naj narediva z Devico Marijo?« Do nje nisem čutil nobene privlačnosti. Ko so mi starši povedali, da so me izročili njenemu varstvu, me je to dejstvo vznemirilo. Sedaj pa sem nenadoma začutil, da bi na mestu umrl, če bi se moral ločiti od Marije, če bi ji moral reči: »Izgini, pojdi proč od mene!« Nemogoče je, odpovedati se sveti Devici Mariji.

Alain Noël

Krik iz ciborija

(Pričuje redovnica, sestra Emmanuel Maillard, avtorica knjige Skrito Dete Medžugorja)

Ko sem neko noč malo podaljšala čas svojega češčenja v kapelici svoje skupnosti, sem stopila k tabernaklju, da ga zaprem in ugasnem sveče. V Franciji namreč lahko člani Skupnosti blagrov, ki so napravili zaobljube, izpostavijo Najsvetejši zakrament, vendar brez dotika. Smejo le odpreti vratca tabernaklja, v katerem je izpostavljena mala monštranca.

Ker sem bila sama v kapelici, sem si vzela čas, da ob Jezusu opravim še zakristijska dela in se z njim pogovarjam. Konec koncev, mar nisem njegova zaročenka? Bila sem torej poleg njega s ključem v roki in pripravljena, da ga zaklenem do naslednjega jutra. Toda moje srce je začutilo očitek vesti: številni kristjani si morejo le želeti, da bi ga vsaj eno uro, zlasti sredi noči, častili, jaz pa mu zaklepam vrata? Ta hip je majhna podrobnost vzbudila mojo pozornost. Malo voska s sveče je kanilo na leseni okvir vrat. Začela sem odstranjevati sledove voska, ko me je nekaj kriku podobnega preplašilo. Glas ni prihajal iz monštrance, temveč iz ciborija, ki je bil v zadnjem delu tabernaklja in je vseboval veliko hostij. Krika nisem zaznala s telesnim sluhom, a je še močneje odzvanjal v mojem srcu. Človeška srca imajo namreč najmočnejše antene.

Jezus mi je hotel nekaj povedati. Čeprav ni bilo tristo sedemdeset Jezusov, kolikor je bilo hostij v tem ciboriju, je Jezus zares živel v vsaki hostiji. Jezus je bil eden, toda pomnožen.

Bilo je, kakor da mi vsaka hostija pojasnjuje o ključnem trenutku, ki se ji pripravlja, da ga doživi v prihajajočih dnevih. Zdelo se mi je, da je vsaka hostija vedela, kateri duši, kateri osebi je namenjena. Vsaki hostiji je bila namenjena edinstvena dogodivščina ljubezni, raznolikost možnosti pa je bila vredna občudovanja! Nekatere hostije bodo morale stopiti v srca, ki so zanje nebesa, za druge pa je bil to sestop v pekel. Pravzaprav je krik, ki je odzvanjal v mojem srcu, bil krik tesnobe.

Številne hostije so v agoniji. Vedo, da bodo sprejete v nevredna bivališča, kjer vladajo grehi, ki vodijo v smrt. Nekatere hostije so zgrožene čakale na krik, podoben kriku zarodka deteta, ki čuti prihajajočo smrt in se nezavedno skriva v telesu svoje matere pred posegom naprave, ki ga bo nasilno izvlekla. To je bil tihi krik nedolžnega, ki se ne more braniti s svojim malim telescem, če ga ona, ki ga nosi, ne ljubi. Bil je to krik Boga, ki je to majhno, negibno telesce, lažje od pšeničnega zrna, kljub vsem tveganjem in nevarnostim hotel zaupati rokam ljudi.

Vsaka hostija ve tudi za dan in uro, ko bo vstopila v srce osebe, ki jo bo prejela. Močno prevzeta občudujem Jezusovo zavedanje. On vse ve, vidi vse, vse predvideva, a vendar dopušča, da z njim ravnajo kakor z jagnjetom. K sreči se večina hostij naprej veseli, da se bo mogla zediniti s svojimi prijatelji.

Ko sem to noč zaprla tabernakelj, sem si prizadevala ohraniti sporočilo, ki mi ga je dal Jezus – sporočilo, ki ga še nisem docela dojela. Šele v nebesih, ko se bom srečala z Bogom iz obličja v obličje, bom zares doumela njegov krik na pomoč. Zdaj mi je jasno eno: Jezus me vabi, da ga v duhu častim ne le v vseh tabernakljih sveta, temveč v srcih vseh tistih, ki prejemajo obhajilo, dobrih kakor tudi slabih, zato da bo Jezus, kadar bo ponovno trpel, ko ga bodo ubijali, prejel vsaj skromen obisk ljubezni, siromašen delček pozornosti, ki ga bo tolažil. 

Razočaranja zaradi neupravičenih pričakovanj

Nekateri so pričakovali, da bo po opravljenih deveterih prvih petkih vse trpljenje nenadoma prenehalo, a to se ni zgodilo. Po končanih devetih prvih petkih je škof v obsežnem pismu vernikom ponovno spregovoril o prvih petkih, kar kaže, kako so mu bili pri srcu. Nadpastir vernike pohvali: »Vneto in z mnogimi žrtvami ste se te pobožnosti udeleževali.« Hkrati zavrne napačne predstave: »Morda nekateri niso zadovoljni s sadovi naše skupne pobožnosti prvih petkov. Pričakovali so več, kakor pa vidijo. Upali so, da bo Jezus čudežno napravil konec vsem stiskam in vojni ter da bo z devetim prvim petkom zasijal toliko zaželeni mir. Zdaj pa, ko se to ni zgodilo, so kar nekako razočarani. Dragi verniki, kdor je gojil v svojem srcu take nade, ni imel razsvetljene vere. Kajti kdor je iz globoke in prav razsvetljene vere opravljal pobožnost prvih petkov, je sicer pričakoval gotovo pomoč od Jezusovega presvetega Srca, a ne takšne, kakršno si je sam želel, marveč takšno, kakršno spozna vsevedni Jezus za pravo, dobro in nam zveličavno pomoč. In taka pomoč je ali rešitev iz najhujših nadlog, ki nas težijo, ali pa milost, da moremo vse nadloge tako prenesti, da so nam v zveličanje. Vsi, ki presveto Srce Jezusovo časte in mu s spokornim duhom zadoščujejo za grehe in žalitve vseh ljudi, s to pobožnostjo rastejo v vedno večjo in vedno gorečnejšo Božjo ljubezen. 'Tistim pa, ki Boga ljubijo, vse pripomore k dobremu,' pravi sv. Pavel (Rim 8,28), tudi nadloge in stiske.«

ČEŠČENJE NAJSVETEJŠIH SRC Prof. dr. Anton Strle (1915-2003) in njegova marijanska usmeritev

Sestre uršulinke vedo povedati, kako navdušeno je prof. Strle v njihovi cerkvi v Ljubljani prepeval pred Najsvetejšim litanije Matere božje. Sam se spominjam, da sem ga približno deset let pred smrtjo peljal z avtomobilom domov, pa mi je med potjo predlagal, da bi molila litanije Matere božje. »Jih ne znam na pamet in tudi nobenega besedila nimam pri roki,« sem mu odgovoril. »Jaz pa jih znam,« mi je odgovoril in začel moliti naprej. Prof. Strle je bil marijansko usmerjen. To si hitro začutil ob stiku pri njem. Pa si vsaj na kratko, kar po kronološkem redu, to poglejmo.

Globoko doživetje Boga pri desetih letih je gotovo spremljal tudi prisrčen odnos do nebeške Matere, a neposrednih poročil o tem nimamo (vsaj kolikor mi je trenutno znano). Zelo zgovorne so Strletove besede v pismu 9. 9. 1980. V njem pove, da mu je za zgodnjo očetovo smrtjo (ko še ni hodil v šolo) v gimnaziji umrla mati (to je bilo 8. 1. 1932, ko je bil v četrti gimnaziji). Tedaj si je »izbral drugo Mater. Ta me je varovala tudi v najstrašnejših položajih naravnost čudovito.« Po smrti svoje telesne matere si je izbral Marijo za svojo duhovno mater.

Kot novomašnik (posvečen je bil 29. 6. 1941) si je izbral geslo Povsod Boga. Kartuzijanu p. Nikolaju Bregantu, s katerim je sodeloval pri izdaji cele vrste knjig, je v pismu 19. 6. 1981 povedal: »Zdaj mi postaja jasno, da ni bilo brez pomena zame, ko me je Gospod v svoji previdnosti nagnil, da sem si za novomašno podobico vzel geslo: 'Povsod Boga!'. Zraven sem imel v mislih še 'Ljubljena Mati, mi hočemo povsod Boga!'« Tu vidimo, da ima Strletova osredotočenost na Boga izrazito marijanski naglas.

V Strletovem dnevniku imamo pomenljiv zapis glede njegove marijanske naravnanosti. 5. IX. 1943 je zapisal: »Rekolekcija: premišljeval sem o popolni pobožnosti do Marije v smislu Grignionovega nauka. Vsega se moram darovati po Mariji Jezusu. Z ničemer ne smem svobodno razpolagati. Svoje volje ne smem preklicati. … Bog, Marija in Jezus Kristus naj bo vsa navezanost. – Vse v črti Marija – Jezus – Bog.« V dnevniku, ki ga je pisal kot bogoslovec in mlad duhovnik (od leta 1937 do 1945), vedno znova vidimo, kako je svoja premagovanja povezoval s priprošnjo k Mariji.

Tudi svoj študij je izročil Mariji. 18. XII. 1943 je zapisal v dnevnik: »Danes sem delal rigoroz iz splošne teologije. Položil sem ga Mariji v roke. Saj je to sobota, Mariji posvečen dan. Pred Marijo Pomagaj v stolnici sem sklenil, da naj bo to Marijin doktorat, ako se mi bo posrečil. Marijini in Njenega Sina časti naj bo posvečen.« Vse svoje znanstveno delo je posvetil Mariji in se je tega tudi držal.

Po vrnitvi iz petletnega zapora (1947-1952) je škof Vovk Strleta poslal v Planino pri Rakeku. Izrazito se je začel poleg dušnopastirskega dela posvečati študiju ravno v povezavi z Marijinim letom 1954. Šmarnice za to leto je deloma napisal on (v večjem delu pa kanonik Šimenc). To leto se je praznovala stota obletnica razglasitve verske resnice o Marijinem brezmadežnem spočetju in prof. Strle se je posvetil intenzivnemu študiju mariologa Schönlebna, ki je to versko resnico krepko branil že dolgo pred njeno razglasitvijo.

Ko je prof. Strle na začetku leta 1959 odhajal iz župnije Planina v Ljubljano, je v župnijsko kroniko zapisal: »Pri delu mi je bilo geslo: Marija in presv. evharistija; napravil pa sem v smislu tega gesla komaj polovico tega, kar mi je v srcu tlelo že prvi dan, ko sem zvedel: v Planino greš.« Žal je čudoviti zapis v kroniki nekdo deloma prelepil s sliko, a je malo naprej le mogoče prebrati v latinščini zapisane besede Hvala Bogu in Mariji (laus Deo et Mariae). S temi besedami se je prof. Strle poslovil od župnije Planina pri Rakeku.

Iz pisma Luka Cirimotića, z dne 22. 12. 1962, zvemo, da je bil Strle v znani božji poti Letnica. Luka Cirimotić v omenjenem pismu piše, da je škof ordinarij (dr. Smiljan Čekada) ustanovil odbor za posvetitev škofije Marijinemu brezmadežnemu Srcu. A zaradi škofove navzočnosti na koncilu ni dosti narejeno. Strleta prosi, da bi podal dogmatične temelje za posvetitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Strle je odgovoril 27. 12. 1962. Z veseljem se spominja srečanja v Letnici, srečanja z bogoslovci in s škofom. Glede Cirimotićeve želje o dogmatičnem temelju za posvetitev pa, da bo prav kmalu, vsaj poleti, začel pisati skripta za mariologijo. Obljublja, da bo tudi posvetitvi Mariji posvetil posebno poglavje. Pove, da je o tem delno že predaval, bogoslovcu Kastelicu pa je dal razpravo znanega škofa Ancela, ki posebej govori o aktualnosti Grignionove pobožnosti za duhovnika in tudi o dogmatičnih temeljih nekoliko. V istem pismu Strle svetuje Luku Cirimotiću, da v škofiji vpeljejo Unionem apostolicam, ki ima za geslo 'Omnia pro Sacratissimo Corde Jesu per immaculatam Mariam' in ima zelo koristno shedulo, ki je Strleta npr. naučila zgodnjega vstajanja. »Moj ideal je bil že od prvih semeniških let: izčrpati se v službi Bogu po Marijinem posredovanju.« V tem pismu Strle zatrjuje, da če bodo duhovniki vsak dan pol ure meditirali in zmolili del rožnega venca, bo s tem pridobljeno vse drugo.

Kot profesor na Teološki fakulteti je predaval mariologijo in napisal v ta namen obsežna skripta. Vedno znova je v duhu sv. Ludovika Grigniona branil vlogo in pomen božje Matere v življenju vsakega kristjana. Prav po njegovi zaslugi so kartuzijani leta 1980 izdali celoten prevod Grignionove knjige Popolna podaritev samega sebe po Mariji. Globoko je bil prepričan, da je naša vera konkretna in življenjska le, če se oklepamo Device Marije.

p. Andrej Pirš

Škof Rožman, apostol prvih petkov in sobot (8)

Nadaljevanje prakse prvih petkov

V Ljubljanskem škofijskem listu se škof septembra 1942 po končanih devetih prvih petkih zopet oglasi. Ugotavlja, da se je s prvim petkom v septembru »končal prvi turnus vsenarodne zadostilne pobožnosti v čast presv. Srcu Jezusovemu«. Veseli se, da »dosedanja poročila dokazujejo, da je res ves narod sprejel pobudo za to zadostilno pobožnost z velikim razumevanjem in vneto gorečnostjo«.

Škof želi, da se ta pobožnost nadaljuje: »Pobožnost prvih petkov naj postane naša ljudska pobožnost. Jezusova ljubezen do nas je nespremenjena, zato smo mu hvaležno ljubezen še nadalje dolžni. Grehi in žalitve Boga med našim ljudstvom, žal, še niso prenehale, zato smo žaljenemu Božjemu Srcu dolžni še naprej zadoščevati. Prvi petki v mesecu naj ostanejo slovenskim vernikom za vso prihodnost dnevi zadoščevanja iz ljubezni: spomin na težke dni, vir tolažbe in moči za prihodnje preizkušnje in ob svojem času najiskrenejša zahvala presvetemu Srcu za rešitev.

Dušni pastirji naj vernike povabijo, da to pobožnost devetih prvih petkov nadaljujejo: tisti, ki je še niso začeli, naj jo začno zdaj, kdor le more, naj začne novo vrsto devetih petkov, kolikor mogoče mnogi naj dajejo z vrednim, pobožnim in ponižnim prejemanjem svetega obhajila Jezusu zadoščenje za žalitve vseh ljudi, posebno pa našega naroda.«

V oktobru 1942 škof spodbudi vernike k nadaljevanju: »Pobožnosti prvih petkov v zadoščenje presvetemu Srcu Jezusovemu ne bomo nehali opravljati. Nadaljujmo jo, kakor nadaljuje Jezus s svojo potrpežljivo ljubeznijo do nas in kakor – Bogu bodi potoženo – nadaljujejo tudi grešniki žaliti Boga in izzivati njegove pravične kazni. Prav zaradi tega tudi mi ne smemo nehati izkazovati Jezusu resnično ljubezen in mu dajati zadoščenje za grehe, ki se gode zlasti med našim narodom. Zgodovina je priča, da morda še nikdar doslej člani našega naroda niso v tolikem številu tako vnebovpijoče grešili in Boga žalili, kakor prav v teh mesecih, ki smo jih z grozo preživeli in jih še preživljamo.«

Kolarič je k tem škofovim besedam zapisal: »Škof je v te kratke, z veliko bolečino zapisane besede, strnil vse strašne zločine komunistov, ki so tiste mesece leta 1942 pobili na tisoče nedolžnih Slovencev, mnogo izmed njih šele po zverinskem mučenju. Tako imenovano 'osvobojeno ozemlje' je bilo spremenjeno v klavnico. Padali so možje in žene, fantje in dekleta, padali so tudi otroci, iztrebljene so bile cele družine, padali so duhovniki. Od junija do konca septembra je bilo umorjenih 12 duhovnikov ljubljanske škofije.

Škof spodbuja: »Oživiti je treba v srcih ljudi vero v Boga in Božje pravice, oživiti pravičnost in ljubezen, potem pa pravično preurediti gospodarske razmere, za kar je pokojni veliki papež Pij XI. v svoji socialni okrožnici 'Quadragesimo anno' začrtal pot.«