ZGODBE ZGODNJEGA CISTERCIJANSKEGA REDA O menihu, kateremu je bilo rečeno: "Tvoji grehi so ti odpuščeni."

Med Kristusovimi tekmovalci, ki so se bojevali v Clairvauxu, je bil tudi navdušen borec, z imenom Eberhard, ki je bil svoje dni slaven vitez. Pridružil se je vitezom templarskega reda, spoznali so ga za zvestega in imenovali za mojstra templarjev. V tisti službi se je naučil uporabljati moči svojega duha in telesa, ki jih je prejel od Gospoda, ne proti državljanom, ampak proti duhovnim sovražnikom. Skrbel je, da ni delal za zemeljsko priznanje, ampak za nebeško plačilo. Ker pa ta vojaška služba ni vedela ničesar o prostem času Marije in je obstajala samo v izčrpavajočem delovanju Marte, ki je bilo komaj ali nikdar dovršeno, se je podal v Clairvaux, da bi izpolnjeval svojo prisego še v svetejši vojaški službi. Tam je začel obvladovati moči svojega telesa s postom, bedenjem in mnogimi napori, tudi z odpovedjo svoji volji, ter se izkazal kot ljubitelj prostovoljnega uboštva, kar je edina prava vojaška služba v krščanskem meništvu. Bil je vnet za molitev in pokoro za svoje prejšnje grehe.

Ko je nekoč pri priznavanju svojih pregreh in zelo poglobljen v molitev zaradi svojih grehov stopil pred Gospodovo obličje, je bil nenadoma zamaknjen v duhu in videl Gospoda Jezusa Kristusa, ki mu je prijateljsko dejal: "Tvoji grehi so ti odpuščeni!” Po zamaknjenju je prišel k sebi in bil je zelo potolažen. Zahvalil se je Bogu, se naučil od tedaj naprej služiti Gospodu s strahom in mu vzklikati s trepetom. Ko je ostarel, se je združil z očeti in prejel pri Gospodu za plačilo večno življenje.

Ta spoštovanja vredni mož nam je sporočil znamenit Božji čudež, ki se je zgodil malo prej. Slišal ga je pri svojih zelo verodostojnih bratih; zgodil se je namreč v njihovi navzočnosti, tako da so mogli stvar natančno preiskati. Na Nemškem je živel sposoben vitez plemenitega rodu, ki je umrl. Ko je že precej časa ležal mrtev, še pred pogrebom, se je vrnila njegova duša in mož je nenadoma oživel. Potegnil je proč mrtvaški prt, odprl oči in se usedel. Vsi navzoči so se zdrznili in jadikovanje ter stokanje žalujočih je takoj prenehalo. Nato so obujenega od smrti vprašali po vzroku tako nenavadne reči. On pa je začel v navzočnosti svoje žene in brata, katerega je določil za dediča, takole govoriti: “Ko sem po smrti zaprl oči, so me takoj peljali k preiskavi pred Sodnikov sedež. Tehtali so me na tehtnici pravičnosti in moja teža je bila manjša, kot je potrebno za zveličanje. In ko bi morala biti pravična obsodba izrečena, so se zame zavzeli prisotni svetniki, naj bi mi bilo dovoljeno vrniti se k vam, da bi izprosil od vaše dobrote zveličavno sredstvo za dve reči, ki mi posebno nasprotujeta, namreč za velike dolgove in nezakonsko zvezo.« Tedaj se je obrnil proti svoji ženi in ji rekel: "Ti veš, moja ljuba žena, da sva bila združena v prepovedanem zakonu, ker sva sorodnika, zato sva oba pripisana večni smrti. Spoznaj, da obstaja samo eno zveličavno sredstvo: “Da zapustiš posvetno razkošje, tako boš dosegla zame milost, zase pa zveličanje.” Ona je to hvaležno sprejela in zagotovila, da bo to pri priči storila. Nato je sklical upnike in naročil bratu, naj jim povrne, kar jim po pravici pripada. Med njimi je pristopil neki Jud, ki je zahteval od njega 300 zlatih kosov. Zazrl se je vanj s strogim obrazom in ostrim pogledom ter rekel v začudenje vseh navzočih: “Tvoja zahteva ni pravična ne v nebesih ne na zemlji, ne pri kakšni Božji stvari. Toda ne sme se zdeti, da smo te predčasno obsodili." Potem je naročil, naj se mu vse izplača.

Ko je izrekel to in še mnogo drugega, je zopet naslonil svojo glavo in mirno izdihnil.

Spreobrnjenje apostola Pavla (12) Hananija krsti Savla

Hananija je Savlu razložil, da je tudi on imel videnje, naj gre in obišče Savla. Savlu se je zdelo čudovito. Vse je bilo tako povezano. Nič ni bilo brez smisla, ampak je bilo vnaprej skrbno pripravljeno. Hananija mu je razložil, kako velike pomisleke je imel, ko se mu je zgodilo videnje. Poznal je Savla po imenu. Vedel je, da neusmiljeno preganja kristjane. Ta pomislek je razodel Jezusu, ki je govoril v videnju. Toda začul je pomirjujoč odgovor.

»Pojdi, zakaj on je posoda, ki sem si jo izbral, da ponese moje ime pred pogane in kralje in Izraelove sinove. Pokazal mu bom, koliko bo moral trpeti za moje ime.«

Savel se je čutil ob teh besedah neizmerno počaščenega. Zavedal se je, da njegovo življenje ne bo zaman. Vtkano bo v velike dogodke ob razodevanju in širjenju Jezusove blagovesti. Nekoliko so ga pretresle besede o trpljenju, a hitro je pomislil na Jezusa. Imel je v sebi neko gotovost, da ni sam. Jezus, ki se mu je prikazal, bo z njim. Vedno bolj je ta dogodek doživljal kot neločljivo zbližanje z Jezusom. Vedel je, da bo odslej vse njegovo življenje potekalo v tesni povezanosti z Jezusom. V njem je spoznal Boga ljubezni, zato hoče biti vedno z njim. Ni mu bilo jasno, kako bo ponesel Jezusovo ime pred pogane in kralje, toda ni se bal, kako se bo to moglo uresničiti. V njem je bilo tako močno zaupanje, da je bil prepričan, da bo vse zmogel z Božjo pomočjo.

Hananija je pristopil in položil roke Savlu na glavo. Ta je mirno pričakoval, kaj se bo zgodilo. Spregovoril je: »Brat Savel! Gospod Jezus, ki se ti je prikazal na poti semkaj, me je poslal, da spregledaš in postaneš poln Svetega Duha.« Savla prevzel čudovit občutek. Spregledal je. Spet je videl! Čutil je, da je poln neke moči, ki ji ni vedel imena. Mogoče je Sveti Duh, o katerem je govoril Hananija? Savel ga ni poznal. Doslej je vedel samo za Božjega duha, ki je plaval nad vodami ob stvarjenju sveta. Kasneje je navdihoval preroke, da so govorili Božje besede. Iskal je po spominu, da bi se mogel spomniti česa, kar bi bilo povezano s Svetim Duhom. Nič ni našel. Sveti Duh mu je bil čisto neznan. Pač! Spomnil se je velikih govoric, ki so nastale po binkoštnem prazniku tistega leta, ko je bil Jezus križan. Takrat je ves Jeruzalem govoril, kako so Jezusovi najbližji učenci pridigali in učili po mestu. Vse jih je poslušalo, celo tisti, ki niso znali judovskega jezika, so jih razumeli. Vse je govorilo, da so bili apostoli napolnjeni s Svetim Duhom. Sam je slišal, da so bili čisto navadni, neuki ribiči iz Galileje. Toda ko so jih zasliševali veliki duhovniki, so pokazali neverjetno razumnost in pogum. Ali Sveti Duh prinaša moč, spoznanje in razumnost?

Savel je čutil, da mora Hananiju povedati, kaj se mu je zgodilo na poti. Kako se mu je Jezus prikazal. Toda Hananija mu je rekel, da mu je že vse znano. Gospod sam mu je razodel. Savel je strmel vedno bolj. Segel je po torbi, ki je ležala ob vzglavju. Hotel je vprašati Hananija, kaj naj naredi s pismi, ki so mu jih dali veliki duhovniki. Previdno je odprl torbo in s strahom izvlekel iz nje pergamente. Razvil jih je. Toda, glej! Bili so samo prazni zvitki brez vsakega pisanja. Vse je izginilo. Nič, kar so mu napisali, ni ostalo. Čutil je, da je popolnoma prost, svoboden. Nikogar mu ni treba preganjati. Jezusove učence lahko vzame za svoje brate, saj so ga oni že sprejeli za svojega. Tako mu je rekel Hananija. Brat Savel, tako ga je nagovoril.

Savel je bil srečen in vsemu svetu bi rad pripovedoval o vseh čudežih, ki so se zadnje dni zgodili. Da, to so bili čudeži. Bog je očitno posegel v njegovo življenje in ga popolnoma spremenil. Iz preganjalca ga je naredil za brata tistim, ki jih je preganjal. Jezus je vstopil v njegovo življenje, kot Bog ljubezni. Tisti, ki je bežal pred njim, ga je dohitel in povedel na pota ljubezni. Pogosto mu je v vesti vstajal občutek krivde za Štefanovo smrt. Sedaj je miren in čuti Štefana ob sebi še bolj kot nekoč.

Ni vedel, kaj bi storil. Hananija je rekel, da ga bo krstil. Savel ni razumel. Razložil mu je, da bo s krstom postal tako zelo Jezusov, da bo del njegovega poveličanega telesa. Spet ni razumel. Toda zaupal je, da je krst nekaj velikega. Poiskali so vodo. Savel je pokleknil, Hananija pa je zlil na njegovo glavo vodo in govoril: »Savel, jaz te krstim v imenu Očeta in Sina in Svetega Duha.«

Nekaj neznanega je prešinilo njegovo notranjost. Zdelo se mu je, da ni več sam v svojem telesu. Nekoga nosi s seboj, nekdo se je naselil v njem. Glas, ki ga je slišal na poti, mu je postal čisto domač, ni zvenel od zunaj, v srcu ga je slišal. Prepoznal je Jezusa. Sedaj ga nosi v sebi, je njegov. Savlu se je zdelo, da ne bo več živel sam sebi, živel bo Jezusu in Jezus bo živel v njem. Toda to so šele prvi trenutki, ko nosi Njega v srcu. Jezusa se bo moral še učiti, poslušati ga in šele potem oznanjati.

p. Branko Petauer

Poslednje slovo + patra Alojzija Ilca

V petek, 29. novembra 2013, je Gospodar življenja odpoklical našega patra Alojzija Ilca, da mu za dolgo in dobrih del polno življenje podeli večno plačilo. Doma je bil v župniji Ribnica na Dolenjskem. Kar 50 let je z izredno veliko zavzetostjo dušnopastirsko deloval v Braziliji, kjer je med drugim kot iskan spovednik veliko spovedoval (tudi po sto vernikov na dan) in si v pokoncilskem vrenju teologije osvoboditve z govorjeno in pisano besedo prizadeval za ohranitev pravega nauka. Bil je kaplan, župnik, rektor semenišča, profesor latinščine in generalni vikar.

Zgradil je kar dve veliki cerkvi in še druge stavbe ob njih. Zapornikom, ki so bivali v neprimernih tesnih prostorih, je preskrbel novo zgradbo, ki nosi ime po njem.

Čeprav je bil dušni pastir za Brazilce, je ustanovil župnijo za Slovence in mu ni bilo težko, z avtobusom se odpeljati tja tisoč km daleč, da je zanje maševal. Bil je eden od tistih Slovencev, ki je ponesel slovensko ime in pridnost v širni svet.

Bil je v zvezi z duhovnikom Ludvikom Ceglarjem, duhovnim pisateljem, ki je v Braziliji napisal več knjig, med njimi štiri o ljubljanskem nadškofu Antonu Vovku, našem kandidatu za blaženega. V Braziliji je bil pokojni pater povezan tudi z Jožetom Mestnikom, nekdanjim stiškim faranom. P. Alojzij je dobro znal portugalsko in je sodeloval pri prevajanju fatimskih Lucijinih Spominov na slovenski jezik.

Na stara leta je za stalno prišel v naš samostan. Od 12. decembra 2001 je bil najprej samostanski gost. Kmalu se je odločil, da postane cistercijan, in 31. julija 2003 je izpovedal začasne zaobljube, 25. junija 2006 pa večne. Veliko je prevajal iz tujih jezikov na slovenski jezik, zlasti za našo samostansko liturgijo, in je zelo rad spovedoval. Dočakal je več kot 92 let. Somaševanje samostanskih in drugih duhovnikov ter pogrebni obred je vodil opat Janez Novak na prvo adventno nedeljo, 1. decembra 2013. Pokojni pater Alojzij pričakuje vstajenje na samostanskem pokopališču pred stiško baziliko. Naj mu bo dobri Bog bogat plačnik!

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo

Zopet smo napredovali za nekaj zrn. Nekateri ste zelo vztrajni. Danes, ko to pišem, je zahvalna nedelja. Zato se iskreno zahvaljujem vsem, ki ste v tem letu za duhovne poklice in njihovo stanovitnost ter svetost molili, dali za sv. maše ali darovali svoje trpljenje. Naj vam bo dobri Bog bogat plačnik! Hvala tudi vsem, ki ste kakorkoli sodelovali z našo revijo, vanjo pisali ali jo kot poverjeniki posredovali naprej.

»Več in bolje moliti!« so naši škofje zapisali kot program za Cerkev v Sloveniji v knjižici Pridite in poglejte. To velja tudi za duhovne poklice. Kdor more, bo kdaj dal tudi za sv. maše za duhovne poklice. Pri mašni daritvi je Jezus tisti, ki prosi, in nebeški Oče ga bo gotovo uslišal.

Prosim starejše in bolnike, da svoje molitve in trpljenje darujete za nove duhovne poklice ter za vztrajnost in svetost poklicanih. Vse sedanje težave se bodo rešile s poglobljeno in pomnoženo molitvijo!

Jezus Kristus ni samo najboljši človek, ampak je tudi pravi Bog.

 To je učil sam o sebi. Njemu lahko verjamem. Samo v primeru, da oboje sprejmem – da je najboljši človek in hkrati pravi Bog – mi je razumljiv.

Lewis v knjigi Zakaj Bog upravičeno piše: "Tukaj skušam opozoriti na veliko neumnost, ki jo dostikrat slišimo od onih, ki pravijo: »Pripravljen sem sprejeti Jezusa kot velikega moralnega učitelja, ne pa njegove trditve, da je Bog.« Česa takega ne bi smeli nikoli reči. Človek, ki bi bil samo človek, govoril pa bi to, kar je govoril Jezus, ne bi bil nikakršen velik moralni učitelj. Bil bi ali norec – na duševni ravni človeka, ki trdi, da je mehko kuhano jajce – ali pa bi bil hudič iz samega pekla. Morate se odločiti. Ali je ta človek bil, in je, Božji Sin ali pa je bil norec, če ne še kaj hujšega."

p. Anton

Božji Sin se je učlovečil zaradi našega odrešenja,

Bog je postal človek, da bi človeka povzdignil za božjega posinovljenca. Bog je s tem najbolje razodel svojo ljubezen do ljudi. Skrivnost božjega učlovečenja je skrivnost najgloblje božje ljubezni do padlega človeka. Da bi Bog svojo ljubezen pokazal čim bolj konkretno, je potreboval v Jezusu Kristusu človeške roke, ki so delile dobrote, človeške noge, ki so hodile iz kraja v kraj, človeško srce, ki je ljubilo in še danes ljubi vsakega človeka. V Jezusu je po našem tako nepopolnem in nebogljenem svetu hodil Bog sam in ga s tem posvetil.

Največja resnica krščanstva je Jezus sam. On je najpopolnejše razodetje Boga. Na Jezusu vidimo, kako je Bog dober, ljubeč in usmiljen. Za našo vernost je prava podoba o Bogu zelo pomembna, kajti napačna podoba o Bogu nas vodi proč od njega.

"Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor veruje vanj, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje" (Jn 3,16).

Pri vsaki mašni daritvi se ta Očetova ljubezen do nas na zakramentalni način ponavzočuje. Čim bolj se bomo vključili v Kristusa in živeli kakor on, tem bolj ga bomo spoznali, tem bolj bomo spoznali tudi Očeta.

Pascal piše: "Brez Jezusa Kristusa mora človek ostati v grehu in bedi; z Jezusom Kristusom je človek rešen greha in bede. V njem je vsa naša svetost in vsa blaženost. Zunaj njega je le greh, beda, zmote, tema, smrt, obup." 

Jezus je pot do vere v Boga Očeta.

 Sam je rekel: "Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu razen po meni" (Jn 14,6).

Pascal piše: "Boga poznamo le prek Jezusa Kristusa ... Ne le da Boga ne poznamo brez Jezusa Kristusa, ampak tudi sami sebe poznamo le po Jezusu Kristusu. Brez Jezusa Kristusa ne vemo, ne kaj je naše življenje, ne kaj je naša smrt, ne kaj je Bog, ne kaj smo sami."

Za izhodišče in cilj svoje vere imamo Jezusa, njegovo osebnost in njegov nauk. Njemu lahko verjamemo. On je govoril resnico. Njegova čudovita osebnost je najboljši dokaz za resničnost krščanstva.

Navedimo nekaj misli kardinala Newmana: "Osebnost našega Gospoda, kakor jo rišejo evangelisti, že sama sebe spričuje in ne potrebuje še zunanjega dokaza ... 'Če lahko iz Sokratovega življenja in smrti prepoznamo modreca,' pravi Rousseau, 'potem iz Jezusovega življenja in smrti prepoznamo Boga.' In svoj dokaz stopnjuje takole: 'Ko bi bil njegov lik zgolj slovstvena stvaritev, bi bil avtor tega večji čudež od samega junaka.'...

Če naj vera živi, mora ljubiti, mora ljubeče živeti v Začetniku vere kot v resničnem, živem bitju."

"Če Kristusu ne moreš zaupati, potem ni ničesar več na svetu, čemur bi lahko zaupal!"

Ne samo, da nam Kristus kaže pravo pot, ampak je on sam pot. On nam ne razodeva samo zanesljive resnice, ampak je on sam ta resnica. Kristus nas ne vodi samo do življenja, ampak je on sam to življenje.

Kristus je v človeški zgodovini edinstvena osebnost. Noben verski ustanovitelj se po svoji moralni veličini ne more primerjati z njim, noben nauk z njegovim naukom. Sprejem Kristusa je pomenil za evropske narode vsestranski razvoj, začetek nove kulture. Kjer se je v zadnjih stoletjih začela protikrščanska kultura, tam so ljudje v krizi. Potreben je ponoven sprejem Kristusa. Zato papež Janez Pavel II., in oba papeža za njim, toliko govori o novi evangelizaciji.

Dokler vsaj v neki meri ne doživimo veličine Jezusa Kristusa, bo naša vera bolj neka tradicija kakor naša osebna stvarnost.